VSRS Sklep II Ips 216/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje bi ob predhodnem preizkusu tožbe tožnico moralo pozvati na dopolnitev tožbe. Toženka pa bi si lahko kljub temu, da je sodišče to svojo dolžnost opustilo, zagotovilo revizijo tako, da bi v odgovoru na tožbo ali na prvem naroku za glavno obravnavo, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, ugovarjala, da tožnica ni navedla vrednosti spornega predmeta. Če tega ni storila, njena revizija ni dovoljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 49,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1. Tožnica (po nasprotni tožbi toženka, v nadaljevanju tožnica) je avtorica več učbenikov, toženka (po nasprotni tožbi tožnica, v nadaljevanju toženka) pa založnica. Druga proti drugi sta vložili več tožb, ki jih je sodišče obravnavalo skupaj.

Tožnica je trdila, da toženka ni izpolnjevala svojih obveznosti, zato je sama odstopila od sklenjenih pogodb. Zahtevala je umik njenih del iz prodaje, prepoved njihovega nadaljnjega reproduciranja in distribuiranja ter plačilo honorarja za že prodane izvode teh del.

Toženka je vložila nasprotno tožbo, s katero je od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da založniške pogodbe iz učnih gradiv „.A.“ in „B.“ (posameznih del iz njih) niso razvezane. Nato je toženka vložila še tožbo za povračilo premoženjske škode zaradi tožničine kršitve pogodbenih obveznosti.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom I P 1351/2010 z dne 17. 9. 2012 tožničinemu prepovednemu zahtevku ugodilo glede dveh učbenikov (A. in B.) in z njima povezanih dveh šolskih gradiv v slikah ter glede priročnika za učitelje C., v preostalem pa ga je zavrnilo. Delno je ugodilo tudi zahtevku za plačilo honorarja.

Toženka je delno umaknila nasprotni zahtevek, zato je postopek v tem delu ustavilo. V preostalem delu je tudi njenemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer je ugotovilo, da založniška pogodba za izdajo priročnika D., in dodatka E. z dne 11. 4. 2006 ni razvezana. Sicer je njen nasprotni zahtevek zavrnilo. Toženkin zahtevek za povračilo premoženjske škode pa je v celoti zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom I Cp 470/2013 z dne 18. 12. 2013 toženkini pritožbi delno ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, s katero je to ugodilo tožničinemu nedenarnemu zahtevku za umik njenih del iz prodaje, in posledično tudi odločitev o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Sodišče prve stopnje je nato odločalo še o odprtem prepovednem tožničinem zahtevku. S sodbo I P 910/2015 z dne 11. 2. 2016 je toženki naložilo, da iz prodaje umakne še obravnavana avtorska dela in preneha z njihovo reprodukcijo in distribucijo, vključno z njihovo prodajo prek spletne strani, delno pa je njen prepovedni zahtevek že s prejšnjo sodbo zavrnilo.

5. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom I Cp 1940/2016 z dne 12. 10. 2016 toženkini pritožbi ugodilo in odločitev delno razveljavilo, in sicer glede učbenika A. s prilogo Rešitve in glede stroškov postopka, ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostanku pa jo je spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Zoper pravnomočno zavrnitev njenega tožbenega zahtevka je tožnica vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 49/2018 z dne 31. 5. 2018 zavrglo.

7. V ponovljenem sojenju glede še odprtega dela je sodišče prve stopnje s sodbo P 2522/2016-I z dne 3. 4. 2017 zavrnilo tožničin zahtevek, da mora toženka umakniti iz prodaje vse izvode dela A.: učbenik za matematiko v 5. razredu osnovne šole s prilogo Rešitve nalog in prenehati s kakršnokoli obliko nadaljnje reprodukcije in distribucije teh del, vključno s prodajo del preko spletne strani. Toženi stranki je naložilo povračilo stroškov postopka tožnici.

8. Tožnica se je pritožila zoper odločitev o glavni stvari in predlagala prekinitev postopka, toženka pa se je pritožila zoper odločitev o stroških postopka.

9. Sodišče druge stopnje je s sklepom in sodbo I Cp 2163/2017 z dne 10. 1. 2018 tožničin predlog za prekinitev zavrnilo, pritožbama obeh pravdnih strank pa ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožničinemu tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo. Spremenilo je tudi odločitev o stroških postopka.

Revizijski postopek

10. Vrhovno sodišče je zoper pravnomočno odločitev, da mora to delo umakniti iz prodaje in prenehati z njegovo reprodukcijo in distribucijo, na toženkin predlog revizijo dopustilo s sklepom II DoR 91/2018 z dne 16. 5. 2018 glede vprašanja, ali je skladno s prvim odstavkom 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugovor relativne bistvene procesne kršitve, da je sodišče pri odločanju o zahtevku avtorja za umik vseh izvodov njegovega avtorskega dela iz prodaje, ki temelji na predpostavki o razvezani založniški pogodbi, vezano na predhodno pravnomočno odločitev, s katero je bil zavrnjen ugotovitveni zahtevek založnika, da založniška pogodba ni razvezana, podan pravočasno, če je podan šele v pritožbi zoper odločbo, izdano v tretjem ponovljenem sojenju, po treh letih in pol pravdanja o istem spornem predmetu.

11. Toženka vlaga dopuščeno revizijo. Uvodoma vrednost spornega predmeta ocenjuje na 3.218,70 EUR. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi reviziji ter spremeni izpodbijano odločitev tako, da zavrne tožničino pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa tako, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

12. Tožnica na revizijo odgovarja. Predlaga njeno zavrženje, podrejeno pa njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora.

O dovoljenosti revizijskega preizkusa

13. Revizija ni dovoljena.

14. Revizijsko sodišče je pri presoji revizije uporabilo besedilo zakona pred novelo ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017.

15. Revizijo je Vrhovno sodišče v konkretnem primeru dopustilo, izhajajoč iz podatkov, ki jih je pri tem imelo na voljo. Postopek z dopuščeno revizijo namreč poteka v dveh fazah. Stranka najprej vloži predlog za dopustitev revizije, o katerem Vrhovno sodišče odloča le na podlagi strankinega predloga in njemu priloženih listin, o dokončni (ne)dovoljenosti strankinega predloga pa lahko odloči šele, ko dobi celoten spis z vloženo revizijo.

16. Vrhovno sodišče lahko revizijo v tem sporu dopusti, če je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe enaka ali nižja od 40.000,00 EUR, a višja od 2.000,00 EUR (tretji in četrti odstavek 367. člena ZPP). Za presojo, ali je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo v skladu s pravili ZPP, je torej bistveno, kolikšna je izpodbijana vrednost spornega predmeta. Ta se pri nedenarnih zahtevkih, kamor spada tudi obravnavani, ki je del prvotnega, tožničinega prepovednega zahtevka, ravna po označbi vrednosti, torej vrednosti, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP), oziroma vrednosti, ki jo sodišče določi najpozneje na glavni obravnavni pred začetkom obravnavanja glavne stvari (tretji odstavek 44. člena ZPP). Kadar stranka postavi več zahtevkov, pa tudi po tem, v kakšnem medsebojnem razmerju so.

17. V tožbi je tožnica naravo spora označila z „zaradi prepovedi prodaje učbenikov in plačila 13.194,20 EUR s pripadki“. Vrednost 13.194,20 EUR s pripadki sestavlja seštevek obeh denarnih zneskov, ki sta bila zajeta s tožbenim zahtevkom, in zamudnih obresti od njiju. Označbe vrednosti (ki bi lahko štela kot navedba vrednosti za nedenarni zahtevek, katerega del je tudi obravnavani zahtevek) tožnica sploh ni navedla.

18. Sodišči nižjih stopenj sta kot označbo vrednosti spornega predmeta po tožničini tožbi pretežno navajali 13.194,20 EUR s pripadki. To je vrednost denarnega zahtevka. Zahtevka (denarni in nedenarni) pa se ne opirata na istovrstno dejansko in pravno podlago ter ne narekujeta seštevanja njunih vrednosti (prvi odstavek 41. člena ZPP). Prav tako nista medsebojno povezana v smislu petega odstavka 367. člena ZPP. Prvi, nedenarni zahtevek je postavljen kot posledica odpovedanih oziroma razvezanih založniških pogodb; drugi, denarni pa kot tisto, kar tožnici pripada na njihovi podlagi iz časa pred njihovo razveljavitvijo oziroma razvezo (plačilo honorarja po pogodbah). Ne nanašata se niti na isti časovni trenutek. Seštevanje njunih vrednosti zato ne pride v poštev.

19. Vrednost revizijsko spornega predmeta je toženka sicer v predlogu za dopustitev revizije in v reviziji označila na 3.218,70 EUR. Pojasnila je, da je znašala vrednost spornega predmeta celotnega spora o veljavnosti založniških pogodb, iz katerega izvira tudi sporni predmet te revizijske zadeve, 9.218,70 EUR, del, ki ga je izpodbijala tožnica, je ta označila s 6.000,00 EUR, sama pa sporno vrednost označila s preostankom.

20. Še odprt zahtevek pa ni del nasprotne tožbe in toženkinega zahtevka o (ne)veljavnosti založniških pogodb, katerega vrednost je toženka označila z 9.218,70 EUR. Sedaj pravnomočno razsojeni zahtevek je, kot že rečeno, del prvotnega, tožničinega nedenarnega zahtevka za umik vseh njenih del iz prodaje, prepoved nadaljnjega reproduciranja in distribuiranja njenih del. Toženka njegove vrednosti zato ne more utemeljiti na vrednosti, ki jo je sama navedla za zahtevek po nasprotni tožbi. Vrednosti spornega predmeta po tožbi in po nasprotni tožbi se namreč nikoli ne seštevata, ne glede na to, ali sta njuna zahtevka morebiti povezana.¹ Prav tako vrednosti še spornega dela toženka ne more naknadno označiti.² Tega ni smela niti tožnica, zato je revizijsko sodišče njeno revizijo že zavrglo.

21. Pravočasna označba vrednosti nedenarnega zahtevka je v tem primeru torej izostala. Sodišče prve stopnje bi ob predhodnem preizkusu tožbe tožnico moralo pozvati na dopolnitev tožbe (45. člen ZPP). Toženka pa bi si lahko kljub temu, da je sodišče to svojo dolžnost opustilo, zagotovila revizijo tako, da bi v odgovoru na tožbo ali na prvem naroku za glavno obravnavo, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, ugovarjala, da tožnica ni navedla vrednosti konkretnega spornega predmeta. Tovrstnega ugovora toženka ni izkazala, zato si pravice do revizije ni zagotovila.³ Tega pa Vrhovno sodišče ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije ni moglo vedeti.

O odločitvi in stroških

22. Ker revizija ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče kljub njeni predhodni dopustitvi moralo zavreči (377. člen ZPP v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 367. člena ZPP).⁴

23. Toženka v revizijskem postopku ni uspela, zato sama krije stroške, nastale v zvezi z njim (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o reviziji). To pa ne velja za tožnico, ki je na problem nedovoljenosti toženkine revizije opozorila v odgovoru nanjo. Revizijsko sodišče je ob njihovi odmeri zaradi neoznačene vrednosti spornega predmeta uporabilo najmanjšo vrednost spornega predmeta, ki jo priznava Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT), ki ga je uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015). To je 300 EUR. Tožnici je priznalo 49,77 EUR (34,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300 in 6,80 EUR poštnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT), kar je znotraj priglašenih vrednosti po OT.

24. Če toženka stroškov ne bo povrnila v roku 15 dni, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------
¹ Vrhovno sodišče se je o tem že večkrat izreklo, primerjaj npr. odločbo II DoR 347/2014 in v njej citirane zadeve.
² Pri tem revizijsko sodišče dodaja, da je v odgovoru na tožničino pritožbo toženka navedla vrednost, kot jo je navedla tudi tožnica v pritožbi, to je 1.536,00 EUR.
³ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II DoR 210/2012.
⁴ Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 236/2014.

Datum zadnje spremembe:

22.01.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 2/2004
• Sklep II Ips 423/2004
• Sklep II Ips 294/2005, enako tudi II Ips 299/2005