<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba Cpg 8/2018

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:CPG.8.2018
Evidenčna številka:VS00018531
Datum odločbe:16.10.2018
Senat:dr. Mile Dolenc (preds.), Vladimir Balažic (poroč.), dr. Miodrag Đorđević
Področje:ARBITRAŽNO PRAVO - KONCESIJE
Institut:koncesijska pogodba - spor iz koncesijske pogodbe - arbitražni sporazum - pristojnost sodišča - avtentična razlaga zakona

Jedro

Gre za spor, ki izvira iz koncesijske pogodbe oziroma je z njo v zvezi. Čeprav gre za obogatitveni in odškodninski zahtevek, tožena stranka oba zahtevka utemeljuje na kršitvi koncesijske pogodbe.

Avtentična razlaga zakona za sodišča ni zavezujoča. Določba 40. člena ZGJS določa razmejitev pristojnosti med rednim sodiščem in sodiščem, pristojnim za odločanje v upravnih sporih, in ne izključne pristojnosti rednega sodišča za odločanje v sporih iz koncesijski pogodb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 214,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da reševanje spora za plačilo odškodnine, ki jo tožena stranka zahteva od tožeče stranke v arbitražnem postopku pred Stalno arbitražo Gospodarske zbornice Slovenije, ni dopustno. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je arbitražni sporazum iz 42. člena koncesijske pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, ničen v delu, ki se nanaša na ceno storitve, in da reševanje že opisanega spora v arbitražnem postopku ni dopustno.

2. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da ugodi podrejenemu tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za odločanje o dopustnosti ali nedopustnosti arbitražnega postopka se uporablja 11. člen Zakona o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit). Ta v prvem odstavku določa, da se v primeru, ko je pred sodiščem vložena tožba v zadevi, ki je predmet arbitražnega sporazuma, sodišče na ugovor tožene stranke izreče za nepristojno, razveljavi v postopku opravljena dejanja in zavrže tožbo, razen če ugotovi, da arbitražni sporazum ne obstaja, je ničen, je prenehal veljati ali ga ni mogoče izpolniti. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da se lahko pred sodiščem vloži tožba za ugotovitev dopustnosti oziroma nedopustnosti arbitražnega postopka, zlasti zaradi razlogov iz prvega odstavka tega člena, dokler ni oblikovan arbitražni senat.

6. Iz nespornih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

— Tožena stranka se je prijavila na javni razpis za podelitev koncesije za izvajanje gospodarske javne službe ravnanja s stranskimi živalskimi proizvodi kategorije 1 in 2, ki je bil objavljen v Uradnem listu. Tožena stranka je bila z odločbo Vlade Republike Slovenije z dne 10. 3. 2011 imenovana za koncesionarja.

— Na podlagi odločbe o koncesiji je bila med tožečo stranko kot koncedentom in toženo stranko kot koncesionarjem 1. 4. 2011 sklenjena koncesijska pogodba. 1. 4. 2016 sta stranski sklenili še Aneks št. 1.

— Tožena stranka je 9. 12. 2016 pred Stalno arbitražo Gospodarske zbornice Slovenije vložila zahtevo za arbitražo. Primarno je zahtevala plačilo 5,438.516,92 EUR na verzijski podlagi, podrejeno pa plačilo odškodnine v višini 3,023.399,70 EUR. Tožeči stranki je očitala kršitev 23. člena koncesijske pogodbe, v katerem je določeno, da ceno storitev javne službe določi Vlada Republike Slovenije s sklepom, skladno z določbami koncesijskega akta. Trdila je, da naj bi ji nastala škoda, ker tožeča stranka na tak način določene tarife ni uskladila s ponudbeno ceno tožene stranke.

— Tožeča stranka je v tem postopku zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi nedopustnosti arbitraže, še preden je bil v arbitražnem postopku oblikovan arbitražni senat.

7. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala, da reševanje spora v arbitražnem postopku ni dopustno, ker se arbitražni sporazum ne nanaša na spor, ki ga je sprožila tožena stranka pred arbitražo. S podrejenim zahtevkom je zahtevala tudi ugotovitev ničnosti arbitražnega sporazuma, ker naj ga zaradi spremenjenih okoliščin ne bi bilo več mogoče izvršiti.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da gre za spor glede višine cene za storitve, ki jih opravlja tožena stranka, in zaključilo, da je to spor iz koncesijske pogodbe oziroma v zvezi z njo. Pojasnilo je, da 40. člen Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) ne izključuje arbitrabilnosti sporov iz izvajanja koncesijske pogodbe. Glede spremenjenih okoliščin, ker naj bi bili zaradi spremenjenih postopkovnih pravil pred arbitražo stroški arbitražnega postopka bistveno višji, pa je presodilo, da ne gre za okoliščino, zaradi katere arbitražne klavzule ne bi bilo mogoče izpolniti.

9. V pritožbi tožeča stranka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je spor, ki se obravnava pred arbitražnim sodiščem, spor iz koncesijske pogodbe ali v zvezi z njo. Nasprotuje tudi razlagi 40. člena ZGJS in trdi, da je arbitražna klavzula nična.

10. V prvem odstavku 42. člena koncesijske pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je določeno, da bodo stranke morebitne spore in nesoglasja iz te pogodbe ali v zvezi z njo, glede izpolnitve ali razlage te pogodbe, vključno s takimi, ki se tičejo veljavnosti, ničnosti ali izpodbojnosti te pogodbe ali posamičnega dela te pogodbe ali zahtevkov, ki bi nastali v zvezi s to pogodbo, kakor tudi v zvezi z neizpolnitvijo ali izpolnitvijo z napako te pogodbe, v času trajanja te pogodbe in po prenehanju te pogodbe, z izjemo sporov, za katere so po prisilnih predpisih Republike Slovenije pristojna sodišča ali upravni organi, dokončno razrešile z izključitvijo redne pravne poti pred sodišči Republike Slovenije pred arbitražo, sestavljeno iz treh arbitrov, imenovano na podlagi Pravilnika o arbitražnem postopku pred Stalno arbitražo pri Gospodarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju Pravilnika).

11. Tožena stranka kot tožnica v arbitražnem postopku zahteva plačilo na verzijski podlagi, podrejeno pa plačilo odškodnine. Oba zahtevka je utemeljevala na kršitvi koncesijske pogodbe. Zatrjevala je kršitev 23. člena pogodbe, ki določa, da ceno storitev javne službe določi Vlada Republike Slovenije s sklepom, skladno z določbami koncesijskega akta.

12. Tožeča stranka trdi, da cena za opravljanje javne službe ni določena v koncesijski pogodbi, temveč da jo določi Vlada z uredbo in Sklepom o določitvi tarife. Meni, da zato spor o višini cene ni spor, ki izvira iz koncesijske pogodbe ali je z njo v zvezi.

13. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, gre za spor, ki izvira iz koncesijske pogodbe oziroma je z njo v zvezi. Čeprav gre za obogatitveni in odškodninski zahtevek, tožena stranka oba zahtevka utemeljuje na kršitvi koncesijske pogodbe. Tožena stranka v arbitražnem postopku navaja, da je bila koncesijska pogodba kršena, ker tožeča stranka ni sprejela novega akta o določitvi cene. Četudi bi se trditve tožeče stranke (da se cena za opravljanje gospodarske javne službe ne določi v koncesijski pogodbi, temveč jo določi Vlada Republike Slovenije enostransko s sprejemom oblastvenega pravnega akta) izkazale za utemeljene, gre še vedno za presojo, ali je tožeča stranka kršila koncesijsko pogodbo ali ne. Gre torej za spor, ki izvira iz koncesijske pogodbe in na katerega se nanaša arbitražna klavzula iz 42. člena koncesijske pogodbe.

14. Pri tem se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do obširnih pritožbenih trditev tožeče stranke, ki se nanašajo na vsebino spora, ki teče pred arbitražo, in na način določanja cene za opravljanje javne službe. Ta namreč ni predmet spora o dopustnosti ali nedopustnosti arbitražnega postopka in zato za odločitev v tem postopku navedene trditve niso relevantne. Vsebinska odločitev o tem, kako se določi cena za storitve tožene stranke oziroma ali je bila cena določena skladno s koncesijsko pogodbo, je predmet presoje v arbitražnem postopku.

15. 40. člen ZGJS določa, da v primeru, ko pride pri izvajanju koncesijske pogodbe do spora med koncedentom in koncesionarjem, odloča o sporu redno sodišče. Državni zbor je k navedem členu sprejel avtentično razlago zakona, da je to določbo treba razumeti tako, da reševanje sporov med koncedentom in koncesionarjem v zvezi z izvajanjem koncesijske pogodbe spada v izključno sodno pristojnost.

16. Tožena stranka na tej pravni podlagi utemeljuje svoje stališče, da je za odločanje o sporu, ki teče pred arbitražo, izključno pristojno sodišče. V pritožbi sodišču očita zmotno uporabo te določbe zato, ker naj ne bi šlo za spor iz izvajanja koncesijske pogodbe. Ker je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da gre za spor iz koncesijske pogodbe, očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Tudi sicer pa Vrhovno sodišče poudarja, da avtentična razlaga zakona za sodišča ni zavezujoča.1 Določba 40. člena ZGJS določa razmejitev pristojnosti med rednim sodiščem in sodiščem, pristojnim za odločanje v upravnih sporih, in ne izključne pristojnosti rednega sodišča za odločanje v sporih iz koncesijski pogodb.

17. Tožeča stranka izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje, da zatrjevane spremenjene okoliščine (prenehanje veljavnosti Pravilnika, na katerega se sklicuje arbitražna klavzula) na presojo arbitrabilnosti ne vplivajo. Tožeča stranka trdi, da prenehanje veljavnosti Pravilnika in uveljavitve novih pravil arbitražnega postopka bistveno vpliva na povišanje stroškov arbitražnega postopka. Ker naj bi se arbitražna klavzula sklicevala na neveljaven Pravilnik, naj bi bila nična.

18. Tudi te trditve so neutemeljene. Sprememba postopkovnih pravil pred arbitražnim sodiščem v konkretnem primeru ne vpliva na veljavnost arbitražne klavzule. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo tudi, da morebitni višji stroški arbitražnega postopka na vprašanje arbitrabilnosti razmerja ne morejo vplivati.

19. Ker razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, niso podani, in prav tako niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 9. člena ZArbit), je sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 172,13 EUR stroškov odgovora na pritožbo, 3,44 EUR administrativnih stroškov in 22 % DDV v višini 38,63 EUR, skupaj torej 214,20 EUR.

-------------------------------
1 Glej sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Cpg 2/2014 z dne 17. 6. 2014.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o arbitraži (2008) - ZArbit - člen 11, 11/1
Zakon o gospodarskih javnih službah (1993) - ZGJS - člen 40

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI0NjM4