VSRS Sklep I R 181/2018

Jedro

Razlog za delegacijo pristojnosti ne more biti dejstvo, da so o različnih tožničinih pritožbah odločali različni sodniki Višjega sodišča v Ljubljani (kot poročevalci in kot člani senata). Napačno je namreč revidentkino stališče, da sodišče ni nepristransko, ker je za odločanje o pritožbah zoper sklepe o taksnih odločitvah in o odločitvi o stroških sodnega tolmača določilo drugo sodnico poročevalko, kot za odločanje o pritožbi zoper prvo končno sodbo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Pred Višjim sodiščem v Ljubljani teče postopek II Cp 1271/2018. Tožeča stranka v njem predlaga, da se pristojnost za odločanje prenese na katerokoli drugo stvarno pristojno sodišče v Republiki Sloveniji. Če bi Vrhovno sodišče ocenilo, da nepristranskega sodišča v Sloveniji ni, pa predlaga, da zagotovi učinkovito preiskavo nezakonitega ravnanja Okrožnega sodišča v Kranju in opustitve nadzora nad njim ter ji na ta način zagotovi polno uživanje pravic v skladu z Ustavo RS, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami.

V predlogu najprej opisuje potek odškodninskega postopka, ki se je začel že leta 2003 in po njenem mnenju traja nerazumno dolgo. Prvo končno odločbo je tako sodišče prve stopnje izdalo šele 23. 12. 2016. Ta pa je bila s sodbo višjega sodišča, dne 6. 9. 2017, delno spremenjena in delno razveljavljena. Pojasnjuje tudi, da je zaradi dolgotrajnosti postopka sprožila ustrezne postopke, a ne predsednik Višjega sodišča v Ljubljani ne predsednik Vrhovnega sodišča zoper sodnico A. A. nista sprejela nobenih ukrepov.

Nadalje opisuje kršitve in nepravilnosti, ki naj bi jih v zvezi z njo in njenim primerom zagrešilo sodišče prve stopnje. Posebej poudarja, da je izvedlo dokaz s psihiatričnim izvedencem iz Beograda. Meni, da je to poseg v njeni pravici do zasebnosti in zasebnega dostojanstva, saj v pravdnem postopku, brez njene privolitve, takšnega izvedenca sploh ne bi smeli postaviti. Poleg tega naj bi bila klinika, ki jo je sodišče izbralo, sistematična kršiteljica temeljnih človekovih pravic pridržanih oseb (znani naj bi bili po ponižujočem ravnanju in mučenju). Sodišče prve stopnje naj bi kršilo tudi svojo obveznost do sojenja brez odlašanja, saj naj pritožb ne bi redno pošiljalo višjemu sodišču. Konkretno naj bi pritožbo z dne 17. 11. 2017 višjemu sodišču predložilo šele 6. 6. 2018, skupaj s pritožbami zoper pozneje izdane sklepe, čeprav mu je v vmesnem času zadevo predložilo zaradi izdaje dopolnilne sodbe. S tem naj bi samo določalo sodnika poročevalca oziroma doseglo, da so bile pritožbe dodeljene v odločanje nezakoniti sodnici poročevalki. Poseglo naj bi tudi v njeno pravico do oprostitve plačila stroškov, ki ji je bila pravnomočno priznana s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2357/2003 z dne 18. 9. 2003. S tem naj bi jo nezakonito zadolžilo za vračanje sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči po Zakonu o brezplačni pravni pomoči, čeprav za brezplačno pravno pomoč sploh ni zaprosila po tem zakonu.

Nepristransko in neodvisno pa naj ne bi bilo niti Vrhovno sodišče. Čeprav je njegov predsednik ugotovil, da so v postopku daljše vrzeli med nekaterimi procesnimi dejanji, ki so mu težko razumljive in da postopek s stroškovnega vidika ni voden učinkovito, namreč ustreznih ukrepov zoper razpravljajočo sodnico ni sprejel. To po mnenju tožnice potrjuje sum korupcije znotraj samega sodstva. Predsednika višjega in Vrhovnega sodišča naj bi tolerirala nezakonito vodenje postopka na prvi stopnji, kar je imelo za posledico njegovo dolgotrajnost in stroškovno neučinkovitost. Razlog vidi v tem, da je sodeča sodnica podpredsednica Komisije za etiko in integriteto, ki je pristojna sprejemati načelna mnenja glede ravnanj sodnikov, ki pomenijo kršitev kodeksa sodniške etike. Takšno mnenje lahko vpliva na ugled in kariero sodnika, zato meni, da v razmerju do nje ni v neodvisnem položaju noben sodnik.

Višjemu sodišču očita, da krši pravila o zakonitem (naravnem) sodniku. Našteva, o katerih pritožbah in v kakšnih senatih je že odločalo. Meni, da je odločanje v različnih senatih in z različnimi sodniki poročevalci v nasprotju s Sodnim redom, ki določa, da se zadeva, ki je bila razveljavljena, ob ponovni predložitvi dodeli istemu sodniku poročevalcu. Prepričana je, da bi moral odločati tudi isti senat. Sodnici A. A. očita namerno odlašanje z odločanjem zato, da bo zadeve na sejo predložila, ko bo sodnica C. C. (ki je po letnem razporedu članica istega senata) odsotna, s čimer bo mogoče v senat namestiti sodnika, ki tožnici ne bo naklonjen. Sodnici B. B. pa očita, da je o pritožbi zoper sklep o sodni taksi, ki je presegala 800,00 EUR, neupravičeno odločala kot sodnica posameznica. Ob tem navaja še, da je neustaven in v nasprotju z EKČP Letni razpored dela Višjega sodišča v Ljubljani, po katerem lahko v primeru izločitve sodnika ali njegove odsotnosti drugega sodnika določi vodja oddelka, upoštevajoč enakomerno obremenitev sodnikov.

Poleg tega naj bi bilo iz vseh dosedanjih odločitev višjega sodišča, neodvisno od sestave senata očitno, da se slednje do očitkov, da sodišče prve stopnje v postopku krši njene temeljne človekove pravice, vsebinsko ne bo opredelilo. Navedeno jasno kaže na to, da višje sodišče ni pripravljeno preiskati zatrjevanih kršitev, storjenih s strani sodišča prve stopnje, kar potrjuje dvom v njegovo neodvisnost in nepristranskost.

2. Predlog ni utemeljen.

3. Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke (ali pristojnega sodišča) za odločanje o posamezni zadevi določi drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako postopek lažje opravil ali če so za to drugi tehtni razlogi. „Drugi tehtni razlogi“ za prenos pristojnosti so pravni standard, v okviru katerega se presoja, ali je zaradi objektivnih okoliščin lahko podan resen dvom strank postopka in/ali javnosti v nepristranskost vseh sodnikov določenega sodišča.

4. Tožena stranka v konkretnem primeru vlaga predlog za prenos pristojnosti iz Višjega sodišča v Ljubljani na katerokoli drugo stvarno pristojno sodišče, a obenem izraža dvom o tem, da bi katerokoli drugo sodišče sploh lahko bilo nepristransko. Zato predlaga (tudi) uvedbo preiskave v zvezi z zatrjevanimi kršitvami temeljnih ustavnih pravic, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje. Velik del predloga je tako namenjen očitkom o pristranskosti sodišča prve stopnje oziroma (predvsem) njegove predsednice, ki je hkrati razpravljajoča sodnica v konkretni zadevi. Ob tem pa se predlagateljici odpira tudi dvom v nepristranskost Vrhovnega sodišča, predvsem zato, ker je dopustilo, da (odškodninski) postopek traja nerazumno dolgo (in zoper razpravljajočo sodnico ni sprejelo nikakršnih ukrepov).

5. Vrhovno sodišče se sicer pridružuje njenemu stališču, da odškodninski postopek, ki se je začel v letu 2003 in še ni končan, traja neobičajno dolgo. A vprašanje, ali gre za nerazumno dolg postopek in ali je za to odgovorno (katerokoli) sodišče, bo lahko predmet presoje v posebnem, novem (odškodninskem) postopku, urejenem z Zakonom o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Očitki o dolgotrajnosti postopka, ki so uprti predvsem na ravnanja sodišča prve stopnje, pa ne morejo pomeniti razloga za prenos pristojnosti z Višjega sodišča v Ljubljani na drugo višje sodišče. Enako velja za očitke o napačnem postopanju sodišča prve stopnje pri ugotavljanju tožničinega zdravstvenega stanja in za njegovo (domnevno) nezakonito ravnanje v zvezi s tožničino pravico do brezplačnega dostopa do sodišča. Zatrjevane nepravilnosti pred sodiščem prve stopnje namreč na (ne)pristranskost višjega sodišča ne morejo vplivati in zato prenosa pristojnosti s tega sodišča ne morejo utemeljiti.

6. Očitek, ki se nanaša na ravnanje višjega sodišča, pa je, da se to ni še nikoli vsebinsko opredelilo do tožničinih navedb o kršitvah Ustave, EKČP in drugih mednarodnih pravnih aktov, čeprav je te podala v vsaki od (mnogih) pritožb, o katerih je odločalo (po različnih sodnikih poročevalcih in v različnih senatih). Tudi domnevno ignoriranje (relevantnih) trditev pravdnih strank ni kršitev, ki bi se reševala z delegacijo pristojnosti. Za to so na voljo druga (izredna) pravna sredstva.

7. Prav tako razlog za delegacijo ne more biti dejstvo, da so o različnih tožničinih pritožbah odločali različni sodniki Višjega sodišča v Ljubljani (kot poročevalci in kot člani senata). Tožnica v zvezi s tem sicer pravilno citira drugi odstavek 159. člena Sodnega reda. Ta določa, da se zadeva, ki je bila razveljavljena, ob ponovni predložitvi pritožbenemu sodišču praviloma dodeli istemu sodniku poročevalcu. Njen namen je v preprečitvi podvajanja dela, do katere bi (lahko) prišlo, če bi o isti zadevi ob predložitvi novih pritožb (po razveljavitvah prvostopenjskih odločb), odločali vsakič drugi sodniki. Iz tega izhaja, da lahko citirana določba velja le za večkratno odločanje o vsebinsko isti zadevi. Ni pa je mogoče razlagati na način, ki bi višje sodišče zavezoval, da pritožbe zoper vse odločbe izdane v okviru ene pravdne zadeve, dodeli istemu sodniku poročevalcu (in da mora o njih celo odločiti vedno isti senat). V vsaki pravdni zadevi se namreč, ob odločanju o tožbenem zahtevku, lahko odprejo še dodatna/druga vprašanja, ki s samim zahtevkom vsebinsko niso povezana - npr. odločanje o sodnih taksah, stroških izvedencev, vrnitvah v prejšnje stanje. Kljub določbi drugega odstavka 159. člena Sodnega reda tako ni mogoče šteti, da bi o pritožbah zoper odločitve o tovrstnih vprašanjih, moral odločati sodnik poročevalec (in sodni senat), ki je odločal o prvi pritožbi zoper odločitev o glavni stvari. V takšnih primerih namreč ne gre za odločanje o zadevi, ki je bila razveljavljena in nato ponovno predložena pritožbenemu sodišču. Gre za odločanje o (vsebinsko) povsem drugačnih vprašanjih. Revidentkino stališče, da Višje sodišče v Ljubljani ni nepristransko, ker je za odločanje o pritožbah zoper sklepe o taksnih odločitvah in o odločitvi o stroških sodnega tolmača določilo drugo sodnico poročevalko, kot za odločanje o pritožbi zoper prvo končno sodbo, je zato napačno.

8. Dodati velja še, da je predlog za delegacijo pristojnosti iz „drugih tehtnih razlogov“ lahko utemeljen le, če je podan sum, da bodo pristranski prav vsi sodniki sodišča, ki naj se mu pristojnost „odvzame“. Iz obravnavanega predloga za delegacijo je razvidno, da tožeča stranka ocenjuje, da so pristranski le nekateri, in ne vsi sodniki Višjega sodišča v Ljubljani (na kar kažejo očitki o tem, da se pritožbe namerno dodeljujejo drugim sodnikom poročevalcem namesto tistemu, ki je o zadevi odločal prvič ter da se o zadevah namerno odloča, ko so senati sestavljeni iz sodnikov, ki tožnici niso naklonjeni). Reševanju takšne težave je namenjen institut izločitve sodnikov, ne pa delegacija pristojnosti.

9. Utemeljenega razloga za delegacijo ne morejo pomeniti niti očitki o korupciji znotraj samega sodstva, sumi o tem, da zaradi funkcije razpravljajoče prvostopenjske sodnice v Komisiji za etiko in integriteto ni mogoče garantirati, da bo v tem postopku nepristransko sodilo katerokoli slovensko sodišče in očitki o domnevni neustavnosti Letnega razporeda dela Višjega sodišča v Ljubljani. Tudi ti namreč ne vzbujajo utemeljenega dvoma v njegovo nevtralnost in neodvisnost.

10. Obstoj okoliščin, ki bi pri tožnici ali sicer v dojemanju zunanjega videza nepristranskosti takšen dvom lahko vzbudile, torej v konkretnem primeru ni izkazan. Razlogi za delegacijo iz 67. člena ZPP tako niso podani, zato je Vrhovno sodišče predlog tožeče stranke zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

09.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I R 131/2017
• VSRS Sklep VIII R 7/2020
• VSRS Sklep I R 96/2016, enako tudi VSRS Sklep I R 147/2018, VSRS Sklep I R 161/2018