VSRS Sodba III Ips 57/2018

Jedro

Materialnopravno zmotna je presoja sodišča druge stopnje, da naj bi v položaju, ko obstaja več podlag za prenos terjatve, imel prednost stranski intervenient, ker naj bi bila terjatev njemu sodno prisojena. Sodišče druge stopnje se je pri tem sklicevalo tudi na določbo 420. člena OZ, ki ureja položaj večkratnega (pogodbenega) odstopa terjatve. Zakonodajalec je v takšnem primeru kot odločilno okoliščino za opredelitev pripadnosti terjatve določil trenutek seznanitve dolžnika z novim upravičencem do terjatve. Zakon zato obravnava dve modaliteti te seznanitve: odstopnikovo obvestilo o prevzemniku ali prevzemnikovo oglasitev pri dolžniku. Tudi ob uporabi tega pravila pridemo do zaključka, da je v primeru, ko učinek zakonite cesije na podlagi 631. člena OZ nastopi že s samo uveljavitvijo neposrednega zahtevka v tem trenutku tudi izpolnjen pogoj seznanitve dolžnika z novim upnikom. To pa pomeni, da v tem položaju kasnejša seznanitev dolžnika (tožene stranke) z odstopom terjatve na drugi pravni podlagi ne more imeti pravnega učinka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati stranskemu intervenientu I., d. o. o.,, znesek 117.329,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2010 dalje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti 13.899,16 EUR stroškov postopka pred sodiščema prve in druge stopnje ter revizijskega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke uveljavljala plačilo zadržanih sredstev po pogodbi D. d. d. št. 3 z dne 6. 3. 2012 v višini 117.329,80 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V toku pravde je tožbeni zahtevek prilagodila tako, da je v skladu z relevančno teorijo plačilo uveljavljala v korist stranskega intervenienta.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in toženi stranki naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 5.370,44 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in toženi stranki naložilo še povrnitev stroškov tožeče stranke v pritožbenem postopku v višini 2.203,32 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 3/2018-9 z dne 20. 3. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, kako v okoliščinah konkretnega primera status ločitvenega upnika in cesija terjatve glavnega izvajalca vplivata na presojo ugovora tožene stranke, da so podizvajalci pred izvedbo cesije nanjo (to je na naročnico) že naslovili zahtevke na podlagi 631. člena OZ.

5. Tožena stranka je v zakonskem roku vložila revizijo in uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava glede dopuščenega revizijskega vprašanja. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

6. Tožeča stranka in stranski intervenient sta v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in priglasila stroške revizijskega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje v sodbah sodišč prve in druge stopnje

7. Tožeča stranka je imela s toženo stranko sklenjeno Pogodbo D. d. d., št. 4 (v nadaljevanju Pogodba) z dne 22. 4. 2008. Kasneje sta bila sklenjena še dva aneksa k Pogodbi. Tožeča stranka je nastopala kot glavni izvajalec, tožena stranka pa kot naročnik za izvedbo del na projektu G.

8. Dela po Pogodbi so bila končana 15. 4. 2009, objekti pa so se pričeli uporabljati najkasneje dne 25. 4. 2009.

9. Dela po Pogodbi so bila plačana, razen zadržanih sredstev na podlagi četrtega odstavka 5. člena, ki so predmet te pravde.

10. Tožena stranka je v zvezi z deli po Pogodbi prejela dva neposredna zahtevka podizvajalcev in sicer družbe G., d. d. - v stečaju dne 6. 1. 2011 in družbe Č., d. o. o. dne 16. 2. 2011, ki po višini bistveno presegata vtoževano terjatev.

11. 19. 1. 2011 je tožena stranka prejela sklep Okrajnega sodišča v Mariboru 1082 VL 156938/2010, s katerim je sodišče na predlog upnice I., d. o. o. (stranskega intervenienta v tej pravdi), dovolilo rubež terjatve tožeče stranke na podlagi Pogodbe ter toženi stranki prepovedalo poravnati zarubljeno terjatev tožeči stranki.

12. Stranskemu intervenientu je bila v stečajnem postopku nad tožečo stranko v celoti priznana tako terjatev kot tudi ločitvena pravica na terjatvi tožeče do tožene stranke. Po sklepu o končni razdelitvi St 30/2011 z dne 8. 9. 2014 je bila na stranskega intervenienta prenesena terjatev tožeče do tožene stranke v višini 117.329,80 EUR in obresti v višini 40.665,25 EUR

Nosilni argumenti sodišč prve in druge stopnje

13. Sodišče prve stopnje je v delu, ki se nanaša na dopuščeno revizijsko vprašanje, zavrnilo ugovor tožene stranke, da ne more izvesti plačila zaradi neposrednih zahtevkov podizvajalcev na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v okviru istega gradbenega projekta, ki po višini bistveno presegajo terjatev upnika. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na učinek rubeža terjatve s sklepom izvršilnega sodišča dne 17. 1. 2011. Po stališču sodišča prve stopnje pa je položaj upnika (stranskega intervenienta v tej pravdi) v tem primeru močnejši od položaja podizvajalcev, saj je stranski intervenient zastavni upnik, podizvajalec pa navadni upnik.

14. Kot nadaljnji razlog za zavrnitev navedenega ugovora tožene stranke pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožeča stranka v okviru stečajnega postopka St 30/2011 prenesla terjatev, ki je predmet tega gospodarskega spora, na stranskega intervenienta. V primeru, ko glavni izvajalec svojo terjatev prenese na tretjo osebo, pa podizvajalec nima več direktnega zahtevka zoper naročnika. Iz navedb tožene stranke pa izhaja, da obveznosti do podizvajalcev ni poravnala, zato obveznost še vedno obstaja. Pri tem pa je navedlo še, da tožena stranka pri sklicevanju na 631. člen OZ ni navedla potrebnih pogojev iz tega člena ter zavzelo stališče, da pri uveljavljanju direktnih zahtevkov ne pride do zakonite cesije.

15. Sodišče druge stopnje je opredelilo kot zmotno stališče sodišča prve stopnje, da pri neposrednem zahtevku podizvajalca do naročnika po 631. členu OZ ne gre za zakonito cesijo. Vendar je zavzelo stališče, da sta podizvajalca, ki sta terjatev pridobila na podlagi zakonite cesije, kot stranski intervenient, ki je terjatev pridobil po sodni odločbi, glede na (originaren) način pridobitve v enakem položaju. Ker ni drugačne ureditve, je treba njihovo upravičenje presojati po določbi 420. člena OZ o večkratnem odstopu. O odstopu terjatve stranskemu intervenientu je tožeča stranka toženo obvestila 11. 11. 2016 v tej pravdi. Podizvajalca sta se na toženo stranko obrnila pred stranskim intervenientom. Vendar ima v situaciji, ko tisti, ki se je na dolžnika prej obrnil, še nima likvidne in nesporne terjatve, drugemu pa je s sodno odločbo prisojena, po stališču sodišča druge stopnje, stranski intervenient prednost, kar naj bi bilo skladno z načelom pravičnosti.

Glede pravilne uporabe materialnega prava

16. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da ima uveljavljanje neposrednega zahtevka podizvajalca po 631. členu OZ učinek zakonite cesije. Takšno je že več let utrjeno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča, na katero utemeljeno opozarja revizija.¹ Za nastop takšnih materialnopravnih učinkov zadošča, da podizvajalec usmeri konkretiziran zahtevek naročniku z utemeljitvijo predpostavk, ki so določene v 631. členu OZ. Takšen zaključek Vrhovnega sodišča temelji na razlagi, da je s to določbo izražen namen zakonodajalca, da zavaruje položaj podjemnikovega sodelavca v primeru, ko ne prejme plačila od podjemnika. Ob takšnem izhodišču je Vrhovno sodišče tudi že zavzelo stališče, da na pravico do uveljavljanja neposrednega zahtevka sodelavca ne vpliva niti začet stečajni postopek nad glavnim izvajalcem.² Po uveljavitvi neposrednega zahtevka v okviru okoliščin iz 631. člena OZ lahko naročnik veljavno izpolni le podizvajalcu.³ Za nastop takšnih materialnopravnih posledic ni potrebna vložitev tožbe. Čim podizvajalec na naročnika naslovi zahtevo za neposredno plačilo, naročnik ne more več veljavno plačevati glavnemu izvajalcu oziroma takšna plačila ne morejo poslabšati položaja podizvajalca.⁴ Tako zavarovan položaj podizvajalca pa mora omogočiti tudi naročniku, da se potem, ko so nastopili učinki uveljavljanja neposrednega zahtevka po 631. členu OZ, učinkovito brani proti zahtevkom glavnega izvajalca za plačilo iste terjatve.

17. Pri tem je materialnopravno zmotno stališče tožeče stranke in stranskega intervenienta v odgovoru na revizijo, ki takšnemu učinku uveljavljanja neposrednega zahtevka podizvajalca na podlagi 631. člena OZ nasprotujeta. Zgolj okoliščina, da del pravnih teoretikov pripisuje tej določbi drugačen pomen, še ne zadostuje za ovrženje stališča ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Stališče, da bi naročnik tudi po prejemu neposrednega zahtevka od podizvajalca lahko še vedno veljavno izpolnil tudi glavnemu izvajalcu, bi povsem izvotlilo namen zakonodajalca o varstvu podizvajalca. Tudi iz okoliščine, da podizvajalec tudi po uveljavitvi neposrednega zahtevka do naročnika ohrani terjatev do glavnega izvajalca ne izključuje učinka, da terjatev glavnega izvajalca do naročnika preide v premoženjsko sfero podizvajalca. Po uveljavitvi neposrednega zahtevka je podizvajalec v položaju, ko ima dva solidarna zavezanca za plačilo iste terjatve.⁵

18. Vrhovno sodišče se posebej opredeljuje tudi do sklicevanja tožeče stranke in stranskega intervenienta v odgovoru na revizijo na navedbe sodišča prve stopnje v 30. točki obrazložitve sodbe, da tožena stranka ni niti navajala obstoja pogojev iz 631. člena OZ. Takšno sklicevanje bi lahko bilo relevantno, v kolikor bi takšni razlogi sodišča, ki ne bi bili pritožbeno izpodbijani, bili že sami po sebi zadosten razlog za zavrnitev revizije. Vendar po prepričanju Vrhovnega sodišča ne gre za tovrsten primer.

19. Predmet izpodbijanja je sodba sodišča druge stopnje. Le-to je v izpodbijani sodbi kot del dejanske podlage povzelo tudi ugotovitev, da je tožena stranka izkazala, da je pred cesijo terjatve stranskemu intervenientu prejela dva zahtevka podizvajalca tožeče stranke iz Pogodbe. Takšno stališče pomeni, da je sodišče druge stopnje v povezavi s sklicevanjem tožeče stranke v odgovoru na pritožbo tožene stranke, zavzelo drugačno stališče kot sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve sodbe glede popolnosti ugovora tožene stranke. Ob tem ne gre spregledati, da tudi tožeča stranka v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni uveljavljala pomanjkljivosti v trditvah tožene stranke glede uveljavljanih neposrednih zahtevkov podizvajalcev. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je zato odločilno zgolj materialnopravno vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija.

20. Ena od temeljnih značilnosti pogodbene cesije je zahteva po nevtralnosti položaja dolžnika. Cesija, pri kateri dolžnik ne sodeluje, ne sme poslabšati njegovega pravnega položaja.⁶ Ni nobenega razumnega razloga, da bi bilo od zahteve po nevtralnosti dolžnikovega položaja treba odstopiti v primeru spremembe pripadnosti terjatve zaradi učinkov zakonite cesije.

21. Materialnopravno zmotno pa je stališče sodišča druge stopnje, da sta v primeru, ko sta najprej terjatev na podlagi zakonite cesije pridobila podizvajalca, v razmerju do dolžnika v enakem položaju s stranskim intervenientom, na katerega je bila terjatev prenesena. Iz stališča sodišča druge stopnje v 39. in 41. točki je sklepati, da v takšnem primeru obstaja solidarnost na upniški strani. Takšen položaj pa je v skladu s 406. členom OZ omejen na pogodbeno dogovorjene ali z zakonom urejene primere, za kar pa ne gre v konkretnem primeru.

22. Z uveljavitvijo neposrednega zahtevka po 631. členu OZ je terjatev tožeče stranke prešla v premoženjsko sfero podizvajalca. Odgovoriti je torej treba na vprašanje, ali ima lahko kasnejši odstop te iste terjatve, ki temelji na sklepu, izdanem v stečajnem postopku nad tožečo stranko, za posledico prenehanje materialnopravnega upravičenja tretjega, ki temelji na učinku uveljavljanja neposrednega zahtevka po 631. členu OZ. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) takšne posledice (poseg v premoženjskopravne položaje tretjih) ureja zgolj za primere, ko bi tretji moral v stečajnem postopku uveljavljati izločitveno pravico na premoženju, ki se obravnava kot del stečajne mase.

23. Izločitvena pravica je definirana v 22. členu ZFPPIPP. V 3. točki prvega odstavka tega člena ureja tudi pravico zakonitega imetnika premoženja od insolventnega dolžnika zahtevati, da izvede razpolagalni posel in druga pravna dejanja za prenos te pravice v dobro te osebe. O potrebi po uveljavljanju izločitvene pravice je v tem smislu mogoče govoriti samo v primeru, ko je za učinkovit prenos te pravice potreben tudi poseben razpolagalni posel. V primeru učinka zakonite cesije terjatve na podlagi 631. člena OZ ne gre za tak primer, saj pravne posledice (prehod terjatve v premoženjsko sfero podizvajalca) nastopijo že ob izpolnitvi zakonsko določenih pogojev. Ker nad terjatvijo pojmovno ni mogoča posest, se tudi ni mogoče smiselno sklicevati na določbo 1. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP. Zato ni mogoč zaključek, da bi materialnopravno upravičenje tretjega prenehalo že v posledici neuveljavljanja izločitvene pravice v stečajnem postopku nad tožečo stranko (sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP).

24. Materialnopravno zmotna pa je presoja sodišča druge stopnje, da naj bi v položaju, ko obstaja več podlag za prenos terjatve, imel prednost stranski intervenient, ker naj bi bila terjatev njemu sodno prisojena. Sodišče druge stopnje se je pri tem sklicevalo tudi na določbo 420. člena OZ, ki ureja položaj večkratnega (pogodbenega) odstopa terjatve. Zakonodajalec je v takšnem primeru kot odločilno okoliščino za opredelitev pripadnosti terjatve določil trenutek seznanitve dolžnika z novim upravičencem do terjatve. Zakon zato obravnava dve modaliteti te seznanitve: odstopnikovo obvestilo o prevzemniku ali prevzemnikovo oglasitev pri dolžniku. Tudi ob uporabi tega pravila pridemo do zaključka, da je v primeru, ko učinek zakonite cesije na podlagi 631. člena OZ nastopi že s samo uveljavitvijo neposrednega zahtevka v tem trenutku tudi izpolnjen pogoj seznanitve dolžnika z novim upnikom. To pa pomeni, da v tem položaju kasnejša seznanitev dolžnika (tožene stranke) z odstopom terjatve na drugi pravni podlagi ne more imeti pravnega učinka.

25. Glede na okoliščine konkretnega primera se odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje glasi: status stranskega intervenienta kot ločitvenega upnika v stečajnem postopku nad tožečo stranko in prenos terjatve glavnega izvajalca ne izključujeta utemeljenosti ugovora tožene stranke, da so podizvajalci pred izvedbo cesije nanjo že naslovili zahtevke na podlagi 631. člena OZ.

Glede odločitve o reviziji

26. Upoštevaje navedene materialnopravne razloge je Vrhovno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi reviziji ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP)

Glede stroškov postopka

27. Uspeh tožene stranke z revizijo narekuje tudi drugačno odločitev o stroških postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker tožeča stranka z zahtevkom ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki potrebne stroške postopka pred sodiščema prve in druge stopnje ter stroške revizijskega postopka. Glede na določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS št. 2/2015) se za odmero potrebnih pravdnih stroškov upošteva Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/08). Za postopek pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov ugovora zoper sklep o izvršbi (tar. št. 3468) v višini 564,00 EUR, nagrado za postopek (tar. št. 3100) v višini 1.222,00 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3101) v višini 1.128,00 EUR, pavšalnega zneska po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter potnih stroškov za pristop na narok v Celju (2 x 79 km x 0.37 EUR) v znesku 58,46 EUR. Za postopek pred sodiščem druge stopnje je tožena stranka upravičena do povrnitve nagrade za postopek (tar. št. 3210) v višini 1.504,00 EUR, za revizijski postopek pa nagrado (tar. št. 3300) 1.880,00 EUR. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve 22 % DDV od skupnih odvetniških stroškov (7.880,46 EUR) ter plačane sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi (55,00 EUR), za pritožbo (2,115,00 EUR) in za revizijo (2.115,00 EUR).

-------------------------------
¹ Sodbe III Ips 1/2016 z dne 24. 3. 2017, III Ips 97/2016 z dne 18. 4. 2017, III Ips 1/2017 z dne 19. 9. 2017
² Sodba III Ips 1/2017.
³ Sodba III Ips 69/2016.
⁴ Sodba II Ips 57/2018 z dne 14. 6. 2018.
⁵ 9. točka obrazložitve sodbe III Ips 1/2017.
⁶ M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2003, stran 589.

Datum zadnje spremembe:

30.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III DoR 3/2018-9
• VSL sodba I Cpg 1019/2014
• VSC sodba Cpg 304/2006