VSRS Sodba II Ips 185/2017

Jedro

V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj.

Izrek

I. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da se znesek „119.318,29 EUR“ nadomesti z zneskom „133.072,33 EUR“.

II. Sicer se revizija tožeče stranke zavrne.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Oris dejanskega stanja

1. Tožnik zahteva od toženke, ki je kabelska operaterka, plačilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v obdobju od julija do novembra 2012. V tem obdobju je imela toženka julija 140.496, avgusta 140.370, septembra 139.589, oktobra 139.291 in novembra 139.463 naročnikov mesečno. Za kabelsko retransmisijo glasbe v tem obdobju je tožniku že plačala 5.371,05 EUR.

2. Dne 12. 3. 1998 je tožnik pridobil stalno dovoljenje Urada za intelektualno lastnino (UIL) za kolektivno upravljanje malih glasbenih pravic, med katere spada tudi pravica kabelske retransmisije glasbenih del. Dne 23. 1. 2001 pa mu je bilo podeljeno začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del.

3. Tožnik je sprejel Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, ki je bil objavljen v Uradnem listu, št. 29/1998 (v nadaljevanju Pravilnik 1998). Prvi odstavek II. poglavja tarife iz tega pravilnika je določal: „Višina avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo se določi s pogodbo z uporabniki ali z njihovimi združenji. Pri določanju višine plačila se upoštevajo standardi, ki jih je sprejela Mednarodna konfederacija avtorskih društev (CISAC) in priporočila Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), in sicer: a) da je plačilo avtorskih pravic sorazmerno pomembnosti uporabe avtorskih del v dejavnosti uporabnika; b) da se za uporabo 100 % zaščitenega repertoarja plača 10 % avtorskih pravic.“ V drugem odstavku II. poglavja te tarife pa je bilo zapisano: „Če iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov, ki se nanašajo na dejavnost radijske postaje ali so le-ti v nesorazmerju z običajnimi stroški radijskega programa, bo A. določil plačilo avtorskega honorarja glede na vrsto postaje in področje slišnosti radijskega ali televizijskega programa oziroma razsežnost kabelskega omrežja, in sicer: 7. Kabelska retransmisija - minimalni avtorski honorar je 42 SIT (sedaj 0,175 EUR) po naročniku. Avtorski honorar se plača mesečno. Navedeni kriteriji se upoštevajo tudi v primeru, če razmerja med A. in uporabnikom še niso pogodbeno urejena.“

4. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005 razveljavilo prvi odstavek poglavja II - Javno oddajanje - tarife Pravilnika. Utemeljilo je, da so bila v njej opredeljena merila presplošna, da bi lahko naslovnik norme na njihovi podlagi sam določil višino avtorskega honorarja za radiodifuzijo. V pravilniku ni bilo določb o tem, kateri prihodki se upoštevajo kot osnova za izračun avtorskega honorarja. Ni bilo zapisano niti kako se določa delež varovanih del v programu niti kako se upoštevata ta delež in pomembnost uporabe avtorskih del v dejavnosti uporabnika.

5. Plačevanje pravic kabelske retransmisije je bilo v praksi urejeno z leta 1999 sklenjenim Memorandumom o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju Memorandum). Na strani imetnikov pravic so pri njegovi sklenitvi nastopali tožnik in tuji zastopniki imetnikov pravic: AGICOA kot zastopnik producentov avdiovizualnih del, EBU kot zastopnik javnih televizijskih organizacij ter VPRT kot zastopnik zasebnih televizijskih organizacij. Na strani uporabnikov je sodelovalo Združenje kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS), katerega član je tudi toženka. Dne 1. 8. 2002 je bil sklenjen Aneks k Memorandumu, ki so ga z ZKOS sklenili tožnik, AGICOA, EBU in VG Media, nato pa z veljavnostjo od 1. 1. 2007 še Dodatek k Memorandumu. Na tej podlagi so se sklepale licenčne pogodbe s posameznimi kabelskimi operaterji. Toženka v času sklepanja Memoranduma in njegovih dopolnitev ni bila članica ZKOS – vendar niti iz trditev strank niti iz sodb nižjih sodišč ne izhaja, da bi pred spornim obdobjem s tožnikom (in ostalimi imetniki pravic) sklepala pogodbe o prenosu pravic na kakšni drugi podlagi.

6. Dne 11. 10. 2010 je UIL Zavodu AIPA podelil stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije za soavtorje avdiovizualnih del. Posledično je razpadel sistem podeljevanja licenc za kabelsko retransmisijo po načelu „vse-na-enem-mestu“, ki je temeljil na Memorandumu, njegovemu Aneksu in Dodatku.

7. Med ZKOS in Zavodom AIPA je bil dne 7. 12. 2011 v zvezi s pravicami kabelske retransmisije avdiovizualnih del sklenjen skupni sporazum, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 106/11. V njem je bilo za obračunsko leto 2012 določeno mesečno nadomestilo 0,44 EUR oziroma 0,45 EUR za posamezno aktivno uporabniško razmerje.

8. Pravdni stranki pa nista mogli določiti sporazumne tarife za pravice kabelske retransmisije glasbenih del. ZKOS je dne 31. 5. 2012 pred Svetom za avtorsko pravo (SAP) vložil zahtevo za določitev primerne tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Odločba SAP še ni pravnomočna.

Odločitvi sodišč prve in druge stopnje

9. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo glede plačila glavnice v višini 119.318,29 EUR in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višino nadomestila je obračunalo glede na minimalno tarifo za kabelsko retransmisijo glasbenih del iz Pravilnika 1998 (0,1753 EUR na naročnika mesečno), odštelo pa je znesek, ki ga je toženka že poravnala. Utemeljilo je, da je tarifa iz Pravilnika 1998 z uveljavitvijo novele ZASP-B v skladu s četrtim odstavkom njenega 26. člena pridobila naravo veljavnega skupnega sporazuma. Na takšno tarifo je sodišče vezano v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZASP. Toženka je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini običajnega honorarja po tej tarifi. Memorandum ni imel narave skupnega sporazuma, ker ni določal nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del.

10. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Utemeljilo je, da Memorandum ni imel narave skupnega sporazuma, ker ni bil objavljen v Uradnem listu, v njem določena nadomestila pa so bila višja od nadomestil v tarifi Pravilnika 1998.

Bistvo revizijskih navedb

11. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve ustavnih pravic. Predlaga, da revizijsko sodišče njegovi reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje. Zastopa stališče, da je treba pri višini plačila za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot običajno plačilo uporabiti zadnja plačila, ki so temeljila na licenčnih pogodbah, sklenjenih na podlagi Memoranduma ter Dodatka. Opozarja, da ZASP v času sklenitve Memoranduma še ni določal, da mora biti skupni sporazum objavljen v Uradnem listu. To zahtevo je uvedla šele novela ZASP-D v letu 2006. Sodišče druge stopnje je retroaktivno uporabilo materialno pravo, s tem pa je kršilo 155. člen Ustave RS. Napačno in povsem arbitrarno je tudi stališče, da je sklepanje skupnih sporazumov mogoče le, če vsebujejo nižje avtorske honorarje. ZASP tega ne zahteva. Poleg tega sodišče druge stopnje niti ne preveri, koliko so uporabniki po Memorandumu plačevali za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Minimalni avtorski honorar ne predstavlja pravičnega nadomestila, saj je bil določen samo za posebne primere, ko na primer uporabnik ni ustvarjal prihodkov ali pa jih je prikrival. Tarifa v II. poglavju Pravilnika 1998 je bila določena kot celota, kot splošna tarifa z minimalnim avtorskim honorarjem, ki je predstavljal varovalko, da se uporabnik ne bi izognil plačilu avtorskega honorarja. Ker je Ustavno sodišče z ustavno odločbo U-I-165/03 razveljavilo splošno tarifo, je smiselno razveljavilo tudi minimalno tarifo. Tožnik se sklicuje tudi na Bernsko konvencijo za varstvo književnih in umetniških del (Bernska konvencija), ki v drugem odstavku 11. bis člena določa, da avtorju iz naslova javnega predvajanja njegovih avtorskih del pripada pravično plačilo. Takšno je lahko le tisto, ki odseva korist iz uporabe avtorskih del in je bilo sporazumno dogovorjeno. Sklicuje se tudi na kršitev pravil konkurence, saj bi potemtakem vsak kabelski operater plačeval enako, ne glede na to, koliko TV in radijskih programov retransmitira. Sodišče druge stopnje je prezrlo, da je obseg uporabe večji pri tistem operaterju, ki posreduje več programov, ne glede na število naročnikov. To je v nasprotju s sodno prakso Sodišča EU z dne 11. 12. 2008, zadeva C-52/07, Kanal 5 in TV 4. Toženka je med večjimi kabelskimi operaterji v Sloveniji, saj dnevno retransmisira preko 300 TV in 100 RA programov. V zvezi s kršitvami ustavnih pravic iz ustvarjalnosti (60. člen Ustave) in varstva lastninske pravice (33. člen Ustave) poudarja, da ekonomske vrednosti kabelske retransmisije glasbenih del ne more predstavljati znesek, enostransko določen pred 17 leti, po katerem se v praksi ni plačevalo. Primernejši je znesek, v plačilo katerega so uporabniki sami privolili in se po njem ravnali dalj časa. V zvezi s kršitvami 22., 23. in 125. člena Ustave pa nižjima sodiščema očita, da se nista opredelili do njegovih trditev o protiustavnosti minimalne tarife. Odstopili sta tudi od sodne prakse v zadevi II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011, po kateri lahko sodišča presojajo primernost tarif kolektivnih organizacij. Če SAP ne opravi svoje dolžnosti učinkovitega preverjanja primernosti tarif kolektivnih organizacij, je naloga sodišča, da preveri primernost tarife v konkretnem sporu. Enotna tarifa ni primerna z vidika 14. člena Ustave (splošno načelo enakosti), saj preveč obremenjuje manjše operaterje.

12. Toženka je na tožnikovo revizijo vložila odgovor, v katerem predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je zakonodajalec dal pravno naravo skupnega sporazuma samo splošnim tarifam, ki so jih sprejele kolektivne organizacije same, ne pa tudi posebnim tarifnim sporazumom. Memorandum ni določal tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del, temveč je bilo določeno samo skupno nadomestilo za paket vseh pravic. Memorandum ni bil objavljen v Uradnem listu, niti ga ni odobril UIL. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005 že odločilo, da je tarifa iz Pravilnika 1998 pridobila naravo skupnega sporazuma. Enako je odločilo tudi Vrhovno sodišče v judikatu II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011. Opozarja, da ima tarifa za uporabo varovanih del iz repertoarja kolektivne organizacije naravo splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil, ki mora biti objavljen, preden začne veljati. Memoranduma niso podpisale samo kolektivne organizacije, temveč tudi drugi subjekti, ki niso pridobili pravnega upravičenja za izvajanje nalog kolektivnega upravljanja v Republiki Sloveniji. Opozarja tudi, da Ustavno sodišče ni razveljavilo drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998. Minimalna tarifa je tako postala edini veljavni kriterij za izračun avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo avtorskih del s področja glasbe. Vprašanje, ali je minimalna tarifa primerna, spada v pristojnost Sveta za avtorsko pravo in ne v sodno pristojnost. Sodna praksa nižjih sodišč v zvezi z uporabljivostjo minimalne tarife je enotna. Tudi Upravno sodišče je v judikatu I U 362/2014 z dne 7. 10. 2014 presodilo, da je naravo skupnega sporazuma na podlagi prehodnih določb ZASP-B pridobila tarifa iz Pravilnika 1998. Opozarja, da bi moral tožnik, če je štel, da veljavna tarifa ni več primerna, uporabiti sredstva, določena v ZASP. Za presojo velikosti kabelskega operaterja niso odločujoče programske vsebine, ki jih ta ponuja, temveč število naročnikov.

Presoja Vrhovnega sodišča

13. Revizija je delno utemeljena.

14. Vrhovno sodišče se je, potem ko je tožnik vložil revizijo v tem sporu, v judikatih II Ips 77/2016 z dne 15. 2. 2018, II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 in II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 že opredelilo do vseh bistvenih revizijskih vprašanj v tem postopku. Pravdni stranki v tem sporu nista podali argumentov, ki bi narekovali spremembo že ustaljene sodne prakse.

Pravna narava Memoranduma

15. Utemeljeni so tožnikovi revizijski ugovori, da sta sodišči nižje stopnje Memorandumu z Dodatki napačno obravnavali kot običajno licenčno pogodbo. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 že pojasnilo, da temelji kolektivno uveljavljanje pravic na pogodbenem načelu.¹ To še toliko bolj velja za pravice kabelske retransmisije. ZASP je treba razlagati skladno z Direktivo Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo. Po njej mora kabelska retransmisija potekati na podlagi individualnih ali kolektivnih pogodbenih sporazumov med imetniki avtorskih pravic, imetniki sorodnih pravic in kabelskimi operaterji (8. člen).² V skladu s 13. členom ta direktiva sicer ne vpliva na pravno ureditev dejavnosti kolektivnih organizacij v državah članicah. Vendar možnost, da države članice urejajo dejavnosti kolektivnih organizacij, ne sme vplivati na svobodo pogodbenih pogajanj o pravicah, v kolikor ta pogajanja niso v nasprotju s pravom konkurence ali prepovedjo zlorabe monopolnega položaja.³

16. Z Memorandumom kot krovno pogodbo je predstavnik slovenskih kabelskih operaterjev s predstavniki imetnikov pravic sporazumno vzpostavil celosten sistem plačevanja nadomestil v zvezi s kabelsko retransmisijo. Ta je nadomestil enostransko določen sistem po Pravilniku 1998. Gre za pridobitev pravic po načelu „vse-pravice-na-enem-mestu“ (one-stop-shop). Stališče, da je bil Memorandum več kot le običajna dvostranska licenčna pogodba, je sprejeto tudi v pravni teoriji: Trampuž ga uvršča med sporazumne tarife oziroma na seznam skupnih sporazumov, sklenjenih v Sloveniji.⁴ Vrhovno sodišče je v judikatu II Ips 77/2016 z dne 15. 2. 2018 že pojasnilo, da skupno upravljanje pravic kabelske retransmisije ni redkost, uveljavljeno je tudi v drugih državah članicah Evropske unije.⁵ Nižji sodišči nista ugotovili, da bi bil med pravdnima strankama dogovorjen kakšen drugačen način plačevanja nadomestila, čeprav toženka v času veljavnosti Memoranduma in njegovih dopolnitev ni bila članica ZKOS.

17. Na presojo učinkov Memoranduma ne vpliva okoliščina, da je tožnik opravljal administrativne posle za zastopnike RTV organizacij in drugih imetnikov pravic, ki imajo sedež v Švici oziroma v drugi državi članici Evropske unije. Takšen način sodelovanja med kolektivnimi zastopniki je varovan v okviru temeljne svoboščine prostega pretoka storitev (56. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, PDEU). Storitve, ki jih opravljajo kolektivne organizacije, s področja uporabe te svoboščine niso izključene.⁶

Uporabljivost minimalne tarifne postavke iz tarife Pravilnika 1998

18. Utemeljen je revizijski očitek, da minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 z uveljavitvijo ZASP-B ni pridobila narave skupnega sporazuma in da je treba tarifo za kabelsko retransmisijo iz tega pravilnika obravnavati kot celoto. Splošna tarifa za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki je bila določena v prvem odstavku, je bila preveč nedorečena, da bi lahko predstavljala podlago za izračun primernega nadomestila. Zato tudi pred njeno razveljavitvijo s strani Ustavnega sodišča ni bila uporabljiva. Minimalna tarifa pa se brez splošne tarife ne more uporabljati, saj pomeni le njeno dopolnitev v skrajnih primerih. Samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del.

19. Minimalna tarifa ni mogla pridobiti narave skupnega sporazuma tudi zato, ker je v času sprejetja ZASP-B sistem plačevanja za pravice kabelske retransmisije v praksi temeljil na Memorandumu in njegovih dopolnitvah. Pogodbeni sistem je tako nadomestil enostransko določen sistem po Pravilniku 1998. Vrhovno sodišče pritrjuje reviziji, da ekonomske vrednosti kabelske retransmisije glasbenih del ne more predstavljati znesek, ki je bil enostransko določen pred 14 leti, v praksi pa se ni uporabljal. Ugotoviti veljavnost takšne tarife bi bilo tudi v nasprotju z načelom, uveljavljenim v avtorskem pravu, da mora biti avtor primerno udeležen na koristih iz svojih avtorskih stvaritev.⁷

Pristojnost rednega sodišča, da presoja primernost tarife

20. Redno sodišče ni pristojno presojati primernosti tarif, ki so splošno določene glede na posamezne načine oziroma obseg izkoriščanja varovanih vsebin in se v praksi tudi dejansko uporabljajo. Pristojno pa je, da vsakokrat preveri veljavnost tarif in njihovo skladnost z ZASP.⁸ Prav tako je pristojno, da v primeru, če tarife ni, samo določi nadomestilo po prosti presoji glede na okoliščine posameznega primera.⁹

Stanje po prenehanju veljavnosti Memoranduma in Dodatkov

21. Po podelitvi dovoljenja Zavodu AIPA za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije za soavtorje avdiovizualnih del je toženka odstopila od licenčnih pogodb, ZKOS pa od Memoranduma in Dodatkov. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je tedaj glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del nastala pravna praznina.

22. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-240/10 z dne 16. 5. 2013 že pojasnilo, da je treba, kadar pogajanja o opredelitvi ali spremembi pogodbenih pogojev zastanejo, predvideti izhod, ki bo pripeljal do odločitve o primerni tarifi ne glede na spor med strankama. V skladu z ZASP je to naloga SAP. Vendar tarifa s strani SAP še ni pravnomočno določena, niti ni SAP določil začasne tarife za čas trajanja postopka. V takem primeru jo mora določiti sodišče. Drugače bi avtorji ostali brez primernega nadomestila, kar bi bilo v nasprotju z varstvom pravic iz ustvarjalnosti (60. člen Ustave). Če pa bi lahko v takem primeru kolektivna organizacija sama določila nadomestilo, pa bi lahko zaradi svojega monopolnega položaja določila previsoke zneske, kar bi preveč poseglo v svobodo gospodarske pobude uporabnikov (74. člen Ustave).

Določitev višine primernega nadomestila

23. Primernost tarife je dosežena, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje.¹⁰ Primernost tarife se zato najlažje izrazi s soglasjem volje: tega soglasja pa med strankama ni. Ugotavljanje, kakšna bi bila primerna tarifa kolektivne organizacije, ki edina na slovenskem trgu daje licence za določene načine izkoriščanja avtorskih del, pa pomeni ugotavljanje vsebine in vrednosti avtorske pravice, kar je nadvse težavno. Ker ni mogoče določiti stroškov intelektualnega ustvarjanja, tudi ni mogoče ugotoviti, ali so ti stroški in tarife v sorazmerju. Prav tako je težko ugotoviti ekonomsko vrednost intelektualnega ustvarjanja glasbenih del, saj je njihova uporaba samo del celotne storitve kabelskih operaterjev.¹¹ Primerna tarifa je tako vselej le ocena določenih okoliščin, ki po naravi stvari dopuščajo tudi določene odmike. Navedeno je jasno razvidno iz pravnega pravila, ki se nanaša na podoben primer, in sicer iz Skupnega sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA. V njem je bilo za leti 2010 in 2011 določeno nadomestilo 0,40 EUR na naročniško razmerje, to nadomestilo pa se je nato do leta 2014 povečalo za cca 30 odstotkov (na 0,54 EUR in 0,57 EUR).

24. Vrhovno sodišče se pri zapolnitvi nastale praznine ni oprlo na zneske, ki jih je tožnik prejemal na podlagi Memoranduma in Dodatkov. Cena licence v paketu se namreč lahko razlikuje od cene, določene zgolj za eno pravico kabelske retransmisije. Poleg tega je znesek, ki ga zahteva tožnik (glede na celotni iztoževani znesek 454.647,55 EUR cca. 0,579 EUR na naročnika mesečno) pretiran, saj je celo večji od nadomestil, ki so tedaj skupno pripadali vsem soavtorjem avdiovizualnih del.

25. V judikatih II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 in II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 je Vrhovno sodišče ocenilo, da znaša primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del 0,198 EUR na naročnika. Pri oceni je upoštevalo, 1) kakšen delež od nadomestil, ki jih pobere Zavod AIPA, bi primeroma pripadal skladateljem filmske glasbe, kakšen pa ostalim soavtorjem; 2) razmerje med avdiovizualnimi deli (brez filmske glasbe) in glasbo (vključno s filmsko), ter 3) kakšen delež nadomestila bi glede na tisto, kar so dobili skladatelji filmske glasbe, pripadal skladateljem druge glasbe, ki se retransmitira po kablu. Pri tem se je zavedalo, da obstajajo tudi drugi postopki določanja primernega nadomestila in da bi posamezne postavke, ki jih je uporabilo, lahko tudi variirale. To pomeni, da bi lahko bila primerna tudi nekoliko višja oziroma nižja tarifa. Glede na zneske, ki jih toženka plačuje za pravice soavtorjev avdiovizualnih del, bi bila po oceni Vrhovnega sodišča lahko povsem primerna tarifa tudi nekoliko nižja ali višja tarifa, celo v razponu nekaj deset odstotkov. Ne bi bilo v nasprotju z načelom primernosti niti, če bi se pri izračunu upoštevalo toženkine bruto prihodke. Iz vsebine Skupnega sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA, in iz Pravilnika 1998 pa je razvidno, da so na področju kabelske retransmisije običajna nadomestila, ki so odvisna od števila naročnikov (s tem pa le posredno od bruto prihodkov, saj so ti ob večjem številu naročnikov večji).

26. V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU z dne 19. aprila 2018, zadeva C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia, lahko razlike v nadomestilih, ki jih zahtevajo kolektivne organizacije, vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence.

27. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 in II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. V konkretni zadevi stranki nista predstavili prepričljivih niti nedvoumnih argumentov, da takšna tarifa v konkretnem primeru ne bi bila primerna v smislu, da bi bila občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.

Višina nadomestila, ki ga je toženka dolžna plačati

28. Toženka je imela v iztoževanem obdobju od julija do novembra 2012 naslednje število naročnikov: julija 140.496, avgusta 140.370, septembra 139.589, oktobra 139.291 in novembra 139.463. Za kabelsko retransmisijo glasbe v tem obdobju je tožniku že plačala 5.371,05 EUR. Ob upoštevanju tarife 0,198 EUR na naročnika je torej dolžna za kabelsko retransmisijo glasbe v tem obdobju plačati 138.443,38 EUR ((140496+140370+139589+139291+139463)x0,198 EUR). Ta znesek pa je treba znižati za 5.371,05 EUR, ki jih je tožniku že plačala. Toženka je tako tožniku dolžna plačati še 133.072,33 EUR.

29. Ker sta sodišči nižje stopnje ob sicer popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je v točki III izreka prvostopenjske sodbe znesek „119.318,29 EUR“ nadomestilo z zneskom „133.072,33 EUR“. V preostalem delu je tožnikovo revizijo zavrnilo (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

30. Ker je bilo tožnikovi reviziji ugodeno zgolj v manjšem delu, je Vrhovno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške revizijskega postopka. Zato tudi ni spremenilo odločitve o stroških postopka na prvi in drugi stopnji (154. člen v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Obrobna št. 30 odločbe.
² Na splošno velja, da se varovana dela lahko retransmitira po kablu le z dovoljenjem na pogodbeni osnovi, glej: T. Dreier, v: M. M. Walter, S. von Lewinski (ur.): European copyright law - a commentary, Oxford University Press 2010, str. 448. V uvodnih izjavah 9 in 30 direktive je tudi izrecno zapisano, da je treba nemoteno uporabo pogodbenih dogovorov v praksi spodbujati, kadarkoli je to le mogoče, tudi z dodatnimi ukrepi.
³ Glej uvodno izjavo 34. Direktive.
⁴ M. Trampuž, 2007, str. 94 in 125.
⁵ K razvoju sistemov skupnega upravljanja pravic kabelske retransmisije je pomembno prispevala prav ustanovitev združenja AGICOA v letu 1981; glej M. Ficsor: Collective management of copyright and related rights, WIPO, Ženeva 2002, str. 87.
⁶ V sodbi v združenih zadevah C-403/08, FAPL, in C-429/08, Murphy, z dne 4. 10. 2011, obr. št. 106–108 je Sodišče EU odločilo, da se morajo avtorske pravice izvrševati v skladu s prostim pretokom storitev tudi po sprejetju Direktive 2006/123/ES. Prav tako je v zadevi C‑351/12, OSA, z dne 27. februarja 2014, obr. št. 67‒69, izrecno odločilo, da storitve, ki jih opravljajo kolektivne organizacije, niso izključene s področja uporabe 56. člena PDEU.
⁷ Glej judikat II Ips 196/2017 z dne 30. 11. 2017.
⁸ Prvo tovrstno presojo je Vrhovno sodišče opravilo že v judikatu II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011. Iz tega judikata pa v nasprotju s tožnikovim stališčem ne izhaja, da mora sodišče vselej presojati primernost tarife.
⁹ Enako velja tudi v primerjalnem pravu – gl. Schricker/Loewenheim, Urheberrecht, 4. izdaja, Beck 2010, str. 1889.
¹⁰ Odločba Ustavnega sodišča U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013, obr. št. 14.
¹¹ Glej npr. sklepne predloge generalnega pravobranilca Francisa Geoffreyja Jacobsa v zadevi C-395/87, Državno tožilstvo v. Jean-Louis Tournier, z dne 26. maja 1989, ZOdl. 1989, str. 2521, obr. št. 59.

Datum zadnje spremembe:

13.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 859/2019
• VSRS Sodba II Ips 107/2018
• VSRS Sodba II Ips 219/2017