VSRS Sodba II Ips 107/2018

Jedro

V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj.

Izrek

I. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se v točki I. izreka znesek „5.377,7 EUR“ nadomesti z zneskom „6.125,40 EUR.“

II. Sicer se revizija tožeče stranke zavrne.

III. Revizija tožene stranke se zavrne.

IV. Vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Oris dejanskega stanja

1. Tožnik zahteva od toženke, ki je kabelska operaterka, plačilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v obdobju od julija do novembra 2012. V tem obdobju je imela toženka 6502 naročnikov mesečno. Za kabelsko retransmisijo glasbe v tem obdobju je tožniku že plačala 311,58 EUR.

2. 12. 3. 1998 je tožnik pridobil stalno dovoljenje Urada za intelektualno lastnino (UIL) za kolektivno upravljanje malih glasbenih pravic, med katere spada tudi pravica kabelske retransmisije glasbenih del. 23. 1. 2001 pa mu je bilo podeljeno začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del.

3. Tožnik je sprejel Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, ki je bil objavljen v Uradnem listu, št. 29/1998 (v nadaljevanju Pravilnik 1998). Prvi odstavek II. poglavja tarife iz tega pravilnika je določal: „Višina avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo se določi s pogodbo z uporabniki ali z njihovimi združenji. Pri določanju višine plačila se upoštevajo standardi, ki jih je sprejela Mednarodna konfederacija avtorskih društev (CISAC) in priporočila Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), in sicer: a) da je plačilo avtorskih pravic sorazmerno pomembnosti uporabe avtorskih del v dejavnosti uporabnika; b) da se za uporabo 100 % zaščitenega repertoarja plača 10 % avtorskih pravic.“ V drugem odstavku II. poglavja te tarife pa je bilo zapisano: „Če iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov, ki se nanašajo na dejavnost radijske postaje ali so le-ti v nesorazmerju z običajnimi stroški radijskega programa, bo A. določil plačilo avtorskega honorarja glede na vrsto postaje in področje slišnosti radijskega ali televizijskega programa oziroma razsežnost kabelskega omrežja, in sicer: 7. Kabelska retransmisija - minimalni avtorski honorar je 42 SIT (sedaj 0,175 EUR) po naročniku. Avtorski honorar se plača mesečno. Navedeni kriteriji se upoštevajo tudi v primeru, če razmerja med A. in uporabnikom še niso pogodbeno urejena.“

4. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005 razveljavilo prvi odstavek poglavja II - Javno oddajanje - tarife Pravilnika. Utemeljilo je, da so bila v njej opredeljena merila presplošna, da bi lahko naslovnik norme na njihovi podlagi sam določil višino avtorskega honorarja za radiodifuzijo. V pravilniku ni bilo določb o tem, kateri prihodki se upoštevajo kot osnova za izračun avtorskega honorarja. Ni bilo zapisano niti kako se določa delež varovanih del v programu niti kako se upoštevata ta delež in pomembnost uporabe avtorskih del v dejavnosti uporabnika.

5. Plačevanje pravic kabelske retransmisije je bilo v praksi urejeno z leta 1999 sklenjenim Memorandumom o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (Memorandum). Na strani imetnikov pravic so pri njegovi sklenitvi nastopali tožnik in tuji zastopniki imetnikov pravic: AGICOA kot zastopnik producentov avdiovizualnih del, EBU kot zastopnik javnih televizijskih organizacij ter VPRT kot zastopnik zasebnih televizijskih organizacij. Na strani uporabnikov je sodelovalo Združenje kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS), katerega član je tudi toženka. Dne 1. 8. 2002 je bil sklenjen Aneks k Memorandumu, ki so ga z ZKOS sklenili tožnik, AGICOA, EBU in VG Media, nato pa z veljavnostjo od 1. 1. 2007 še Dodatek k Memorandumu. Pravdni stranki sta na podlagi Memoranduma in njegovih dopolnitev sklenili tri licenčne pogodbe, s katerimi so bile na toženko neizključno prenesene pravice, ki jih ta potrebuje za kabelsko retransmisijo avtorskih del (prvi odstavek 74. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, ZASP).

6. Dne 11. 10. 2010 je UIL Zavodu AIPA podelil stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije za soavtorje avdiovizualnih del. Posledično je razpadel sistem podeljevanja licenc za kabelsko retransmisijo po načelu „vse-na-enem-mestu“, ki je temeljil na Memorandumu, njegovem Aneksu in Dodatku. ZKOS je odstopil od krovnega sporazuma, toženka pa od licenčnih pogodb.

7. Med ZKOS in Zavodom AIPA je bil 7. 12. 2011 v zvezi s pravicami kabelske retransmisije avdiovizualnih del sklenjen skupni sporazum, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 106/11. V njem je bilo za obračunsko leto 2012 določeno mesečno nadomestilo 0,44 EUR oziroma 0,45 EUR za posamezno aktivno uporabniško razmerje. Pravdni stranki pa nista mogli določiti sporazumne tarife za pravice kabelske retransmisije glasbenih del.

Odločitvi sodišča prve in druge stopnje

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Menilo je, da Memoranduma ni mogoče uporabiti, ker je bilo z njim določeno enotno plačilo za kabelsko retransmisijo več vrst pravic, delilna razmerja pa niso bila znana, niti ni mogoče uporabiti tarife iz Pravilnika 1998, saj v njem ni zapisanega merila, ki bi omogočal razmejitev avtorskih del, ki jih ščiti tožnik, od tistih, ki jih ščiti Zavod AIPA.

9. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in toženki naložilo plačilo 5.377,7 EUR, v presežku, glede neumaknjene glavnice v višini 13.461,8 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višino nadomestila je obračunalo glede na minimalno tarifo za kabelsko retransmisijo glasbenih del iz Pravilnika 1998 (0,175 EUR na naročnika mesečno), odštelo pa je 311,58 EUR, ki jih je toženka že poravnala. Utemeljilo je, da je minimalna tarifa iz Pravilnika 1998 z uveljavitvijo novele ZASP-B v skladu s četrtim odstavkom njenega 26. člena pridobila naravo veljavnega skupnega sporazuma. Nanj je sodišče vezano v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZASP. Ni se strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da se ta tarifa nanaša tudi na glasbo iz avdiovizualnih del, ki jih je v relevantnem obdobju ščitil Zavod AIPA, saj je tožnik ustrezno dovoljenje za to glasbo pridobil šele leta 2001.

10. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 266/2017 z dne 28. 9. 2017 dopustilo tožnikovo revizijo glede materialnopravnega preizkusa pravilnosti določitve višine avtorskega honorarja. S sklepom II DoR 251/2017 z dne 28. 9. 2017 pa je dopustilo toženkino revizijo glede naslednjih vprašanj: 1) ali sme tožnik kolektivno upravljati s predobstoječo glasbo v avdiovizualnih delih, 2) ali tarifni del Pravilnika 1998 zajema tudi glasbo, ki se priobči v avdiovizualnem delu in je bila zanj posebej ustvarjena, ter 3) ali je sodišče pristojno in dolžno presojati primernost veljavne tarife, če so podane okoliščine, ki izkazujejo njeno pomembno odstopanje od tarif za istovrstne pravice in primere v drugih državah EU in druge okoliščine, ki izkazujejo njeno pretirano višino?

Bistvo revizijskih navedb

11. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta obe pravdni stranki vložili revizijo. Uveljavljata revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, tožnik pa uveljavlja tudi odstop od judikata II Ips 325/2016. Vsaka izmed pravdnih strank predlaga, da revizijsko sodišče njeni reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje.

12. Tožnik se v reviziji zavzema za to, da je treba pri višini plačila za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot običajno plačilo uporabiti zadnja plačila, ki so temeljila na licenčnih pogodbah, sklenjenih na podlagi Memoranduma ter Dodatka. Sodišči nižjih stopenj se nista opredelili do meril primernosti tarife, določenih v ZASP, niti nista upoštevali, da je bil ZASP večkrat spremenjen, predvsem glede kriterijev za oblikovanje tarife in pogojev ter vsebine sporazuma. Tarifa mora temeljiti predvsem na celotnem bruto prihodku, ki se doseže z uporabo avtorskega dela. V judikatu II Ips 325/2016 je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da je v Pravilniku 1998 pravna praznina glede pravic iz 30. in 31. člena ZASP. To pa pomeni, da ni tarife. Ni bil namen ustavne odločbe U-I-165/03, da bi minimalno plačilo nadomestilo splošno tarifo. Ker omogoča plačilo zgolj minimalnega honorarja, sodišče tolmači tarifo v nasprotju z Ustavo in v njej zagotovljenim varstvom pravic iz ustvarjalnosti (60. člen Ustave). Tožnik se sklicuje tudi na Bernsko konvencijo za varstvo književnih in umetniških del (Bernska konvencija), ki v drugem odstavku 11. bis člena določa, da avtorju iz naslova javnega predvajanja njegovih avtorskih del pripada pravično plačilo ter da pogoji, ki jih država predpiše za izvrševanje pravic, te avtorjeve pravice ne smejo prizadeti.

13. Toženka v svoji reviziji meni, da je pravilna odločitev sodišč nižje stopnje o veljavnosti minimalne tarife, vendar je ta vsebovala nadomestilo tudi za glasbo, ki se priobči v avdiovizualnih delih. Meni, da se tožnikovo še veljavno dovoljenje ne nanaša na to glasbo. Ta del nadomestila bi bilo zato treba odšteti. V njegovem začasnem dovoljenju z dne 24. 1. 2001 je bilo izrecno zapisano, da se prejšnje dovoljenje v zvezi s pravicami iz glasbenih del ne nanaša na uveljavljanje pravic glede avdiovizualnih del. Avdiovizualno delo je samostojna nedeljiva celota. ZASP taksativno določa, kdo so tisti ustvarjalci, ki z nastankom novega dela pridobijo avtorskopravna upravičenja pri njegovem izkoriščanju. Pri uporabi avdiovizualnega dela ne govorimo istočasno tudi o samostojni uporabi vseh prispevkov, ki so tvorili njegov nastanek. Predobstoječa glasba je z vključitvijo vanj postala njegov nedeljivi sestavni del in se zato ne more upravljati ločeno od avdiovizualnega dela. Sklicuje se na četrti odstavek 107. člena ZASP, po katerem imajo avtorji prispevkov pravico, da svoje prispevke k avdiovizualnem delu posebej uporabljajo, če s tem niso prizadete pravice filmskega producenta. A contrario tako nimajo pravice uporabe prispevkov, ki se priobčijo kot sestavni del avdiovizualnega dela. Avtorji prispevkov uresničujejo pravice kot veliko pravico neposredno v odnosu s producentom avdiovizualnega dela. Prav tako 108. člen ZASP izrecno določa pravico do nadomestila soavtorjem, ne pa tudi avtorjem prispevkov. S tem se slednjim ne odvzema avtorskopravnih upravičenj, saj ti v pogodbi s producentom dogovorijo pogoje, pod katerimi bodo dovolili uporabo svojega dela v okviru avdiovizualnega dela. Sklicuje se tudi na judikat X Ips 97/2012 z dne 19. 9. 2012, po katerem pojem nedeljive celote pomeni, da se pravice na takšnem delu upravljajo le v okviru avdiovizualnega dela in po eni kolektivni organizaciji. Bernska konvencija v 14.bis členu prepušča državam članicam ureditev položaja avtorjev, ki so prispevali k stvaritvi avdiovizualnega dela. V komentarju ZASP je zastopano stališče, da se za avtorje, ki so umetniško prispevali k stvaritvi kinematografskega dela, šteje, da so privolili v določene načine izkoriščanja. Opozarja, da je glasbeno delo običajno sestavljeno iz besedila in melodije, ki vsaka zase predstavljata samostojno avtorsko delo. ZAMP upravlja pravice na samostojnem literarnem delu, ko je besedilo vključeno v glasbeno delo, pa kolektivno upravljanje prevzame tožnik.

14. V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem pa toženka uveljavlja, da je tožnik s Pravilnikom 1998 določil tarifo za pravice na vsej glasbi, tudi predobstoječi oziroma filmski. To je razvidno že iz 2. člena točke f) Pravilnika 1998, ki določa, da sestavlja tožnikov repertoar tudi glasba iz avdiovizualnih del. Nepravilnost zaključkov sodišč nižjih stopenj izhaja že iz okoliščine, da je tožnik ves čas vztrajal, da sme kot glasbena kolektivna organizacija kolektivno upravljati tudi vso glasbo oz. pravice vseh avtorjev glasbe, ki se predvaja v okviru avdiovizualnih del, saj je takšna praksa in ureditev uveljavljena v tujini.

15. V zvezi s tretjih dopuščenim vprašanjem pa toženka izpostavlja, da mora sodišče presojati tudi primernost tarife, če ta bistveno odstopa od tarif v drugih državah članicah. Minimalna tarifa je glede na tarife v drugih državah članicah bistveno previsoka, še toliko bolj pa to velja, če upoštevamo, da v Sloveniji upravlja Zavod AIPA pravice skladateljev filmske glasbe, ne pa tožnik. V drugih državah pravice vseh avtorjev glasbe ščiti le glasbena kolektivna organizacija in ne kolektivna organizacija za avdiovizualna dela. Čeprav se pri veljavnih tarifah domneva njihova primernost, pa je v primeru bistvenega odstopanja sodišče dolžno presoditi tarifo tudi z vidika njene primernosti. Določanje bistveno previsoke tarife namreč pomeni zlorabo prevladujočega položaja na trgu in je prepovedano. Tudi po sodni praksi Sodišča EU morajo biti plačila za avtorske pravice primerljiva med državami članicami.

16. Vsaka revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožnik meni, da za dopuščena vprašanja ni pristojno redno sodišče, temveč Svet za avtorsko pravo (SAP). Podredno nasprotuje njenim revizijskim ugovorom in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne. Meni, da gre pri sporni tarifi za minimalni avtorski honorar, ne za splošnega. Poleg tega ni namen 105. člena ZASP, da bi skladateljem glasbe, ustvarjene posebej za avdiovizualno delo, odvzel avtorske pravice na njihovi glasbi in jih nadomestil s pravicami na avdiovizualnem delu. Ta člen dodatno varuje legitimne interese teh avtorjev tako, da njihovo obstoječo pravico na glasbenih delih dopolni še z upravičenji na avdiovizualnem delu kot celoti. Gre za avtorjeva dodatna moralna in materialna upravičenja, ki se raztezajo na avdiovizualno delo kot celoto. Toženka pa v odgovoru na revizijo uveljavlja, da pri nadomestilu po Memorandumu ne gre za običajno plačilo. ZKOS ni zastopal vseh kabelskih operaterjev, temveč izključno svoje člane. Vztraja, da je veljavna minimalna tarifa iz Pravilnika 1998, ki pa jo je treba zmanjšati. Če veljavne tarife ni, je treba uporabiti kriterije primernosti po 156. členu ZASP.

Presoja Vrhovnega sodišča

17. Tožnikova revizija je delno utemeljena, toženkina pa ni utemeljena.

18. Toženkinih revizijskih navedb, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, Vrhovno sodišče ni upoštevalo, ker revizija v zvezi s tem ni bila dopuščena.

19. Vrhovno sodišče se je, potem ko sta obe pravdni stranki vložili revizijo, v judikatih II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 in II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 že opredelilo do vseh bistvenih revizijskih vprašanj v tem postopku. Tudi pooblaščenca sta v vseh zadevah ista. Pravdni stranki v tem postopku ne odpirata novih vprašanj. Zato bo Vrhovno sodišče v tem postopku navedlo zgolj bistvene razloge za odločitev.

Obseg pravic, ki jih tožnik sme upravljati

20. Tožnik od toženke ni upravičen zahtevati plačila za kabelsko retransmisijo filmske glasbe, ki se predvaja v okviru avdiovizualnega dela, za katerega je bila ustvarjena. V dovoljenju, ki ga je UIL podelil Zavodu AIPA, je zapisano, da velja za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del za vse soavtorje, med njimi pa je izrecno naveden tudi skladatelj filmske glasbe. Toženka mora z Zavodom AIPA urediti razmerja do vseh soavtorjev avdiovizualnih del, tudi do skladatelja filmske glasbe. Za kabelsko retransmisijo filmske glasbe ni dolžna plačati nadomestila tožniku kot organizaciji, ki kolektivno upravlja male glasbene pravice. Skladatelj filmske glasbe namreč ne more zahtevati od uporabnika dvojno plačilo za isto priobčitev filmske glasbe (torej za isto dejanje - predvajanje filma v TV programu), in sicer najprej kot avtor glasbenega dela, nato pa še kot soavtor avdiovizualnega dela.

21. Zavod AIPA pa ne upravlja s pravicami avtorjev predobstoječe glasbe kot avtorjev prispevkov, saj ti v njegovem dovoljenju niso niti omenjeni. Toženka s plačilom nadomestila Zavodu AIPA ne more urediti razmerja do avtorjev predobstoječe glasbe. Tožnik v skladu z dovoljenjem z dne 12. 3. 1998 upravlja pravice kabelske retransmisije glasbenih del in je zato upravičen zahtevati plačilo za kabelsko retransmisijo predobstoječe glasbe.

22. Toženka se neutemeljeno sklicuje na tretji odstavek 107. člena ZASP, po katerem se s sklenitvijo pogodbe o filmski produkciji šteje, da so avtorji prispevkov izključno in neomejeno prenesli pravico do uporabe svojih prispevkov za dokončanje avdiovizualnega dela na filmskega producenta. Domneva prenosa pravic na producenta velja samo glede pravice reproduciranja in predelave glasbe za film, ne pa tudi glede pravic priobčitve glasbenega dela javnosti.¹

23. Niso utemeljeni toženkini revizijski ugovori, da je avdiovizualno delo skupaj z glasbo po naravi stvari nedeljiva celota in da se zato lahko avtorske pravice oseb, ki so sodelovale pri nastanku tega dela, uveljavljajo zgolj skupaj, po eni organizaciji. Še ona sama s sklicevanjem na Trampuža opozarja na stalno prakso v tujini, da se pravice na glasbi uveljavljajo ločeno od pravic na avdiovizualnem delu.² Delitev upravljanja pravic skladateljev glasbe med dve kolektivni organizaciji je posebnost našega sistema avtorskega prava. Iz tega spora je razvidno, da takšna rešitev v praksi ni najboljša, saj razmejitev med obsegom pravic, ki jih upravljata tožnik in Zavod AIPA, ni jasno in nedvoumno razvidna.

Uporabljivost minimalne tarifne postavke iz tarife Pravilnika 1998

24. Minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 z uveljavitvijo ZASP-B ni pridobila narave skupnega sporazuma. Splošna tarifa za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki je bila določena v prvem odstavku, je bila preveč nedorečena, da bi lahko pomenila podlago za izračun primernega nadomestila. Zato tudi pred njeno razveljavitvijo s strani Ustavnega sodišča ni bila uporabljiva. Minimalna tarifa pa se brez splošne tarife ne more uporabljati, saj pomeni le njeno dopolnitev v skrajnih primerih. Samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del.

25. Poleg tega je minimalna tarifa po Pravilniku 1998 vključevala tudi nadomestila za filmsko glasbo. V 2. členu točke f) Pravilnika 1998 je bilo izrecno določeno, da sestavlja tožnikov repertoar tudi glasba iz avdiovizualnih del. Filmska glasba tako iz repertoarja ni bila izključena. To pa pomeni, da je bila tarifna postavka za kabelsko retransmisijo glasbe oblikovana tudi ob upoštevanju plačila za filmsko glasbo. Takšno oblikovanje tarife je bilo povsem dopustno, saj tedaj ni bilo kolektivne organizacije, ki bi specialno upravljala s pravicami kabelske retransmisije filmske glasbe. Ker je toženka nadomestila za kabelsko retransmisijo filmske glasbe že plačala Zavodu AIPA, jih ni dolžna še enkrat plačati tožniku. Vendar to ne pomeni, da je treba minimalno tarifo še dodatno zmanjšati, temveč je to dodaten razlog, da je ni mogoče uporabiti za odmero nadomestila v tem sporu.

26. Utemeljeni so tožnikovi revizijski ugovori, da sta sodišči nižje stopnje Memorandum z Dodatki napačno obravnavali kot običajno licenčno pogodbo. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 že pojasnilo, da temelji kolektivno uveljavljanje pravic na pogodbenem načelu.³ Z Memorandumom kot krovno pogodbo je predstavnik slovenskih kabelskih operaterjev s predstavniki imetnikov pravic sporazumno vzpostavil celosten sistem plačevanja nadomestil v zvezi s kabelsko retransmisijo. Ta je nadomestil enostransko določen sistem po Pravilniku 1998. Toženka je nato z licenčnimi pogodbami pridobila pravice po načelu „vse-pravice-na-enem-mestu“ (one-stop-shop). Stališče, da je bil Memorandum več kot le običajna dvostranska licenčna pogodba, je sprejeto tudi v pravni teoriji: Trampuž ga uvršča med sporazumne tarife oziroma na seznam skupnih sporazumov, sklenjenih v Sloveniji.⁴

27. Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da dejanska uporaba ne vpliva na veljavnost tarife. Okoliščina, da so bila razmerja med pravdnima strankama, tako kot med ostalimi člani ZKOS in tožnikom, več kot deset let urejena v skladu z Memorandumom in njegovimi dopolnitvami, je v tem sporu zelo pomembna. Skrajno neživljenjsko bi bilo, da bi se ob takšnih dejanskih okoliščinah kot v tem sporu kot primerna tarifa upošteval znesek, ki je bil enostransko sprejet 14 let pred spornim obdobjem. To bi bilo tudi v nasprotju z načelom, uveljavljenim v avtorskem pravu, da mora biti avtor primerno (ne pa le v minimalnem obsegu) udeležen na koristih iz svojih avtorskih stvaritev.⁵

Pristojnost rednega sodišča, da presoja primernost tarife

28. Redno sodišče ni pristojno presojati primernosti tarif, ki so splošno določene glede na posamezne načine oziroma obseg izkoriščanja varovanih vsebin in se v praksi tudi dejansko uporabljajo. Pomisleki o primernosti bi sicer lahko obstajali, če bi dogovorjeno plačilo dejansko in bistveno presegalo primerljiva plačila v drugih državah članicah. Vendar bi pri tem morala biti opravljena primerjava na podlagi celovite analize varstva pravic kabelske retransmisije v vseh državah članicah, ne pa zgolj na podlagi zneskov iz tistih držav, kjer so plačila najnižja. Primerjava med tarifami v državah članicah pa tudi sicer ni vedno uporabna, saj ima vsaka kolektivna organizacija svoj način njihovega določanja in uveljavljanja.⁶ Sodišče pa je pristojno, da vsakokrat preveri veljavnost tarif in njihovo skladnost z ZASP.

Stanje po prenehanju veljavnosti Memoranduma in Dodatkov

29. Po podelitvi dovoljenja Zavodu AIPA za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije za soavtorje avdiovizualnih del je toženka odstopila od licenčnih pogodb, ZKOS pa od Memoranduma in Dodatkov. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je tedaj glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del nastala pravna praznina.

30. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-240/10 z dne 16. 5. 2013 že pojasnilo, da je treba, kadar pogajanja o opredelitvi ali spremembi pogodbenih pogojev zastanejo, predvideti izhod, ki bo pripeljal do odločitve o primerni tarifi ne glede na spor med strankama. V skladu z ZASP je to naloga SAP. Vendar tarifa s strani SAP še ni pravnomočno določena, niti ni SAP določil začasne tarife za čas trajanja postopka. V takem primeru jo mora določiti sodišče. Drugače bi avtorji ostali brez primernega nadomestila, kar bi bilo v nasprotju z varstvom pravic iz ustvarjalnosti (60. člen Ustave). Če pa bi lahko v takem primeru kolektivna organizacija sama določila nadomestilo, bi lahko zaradi svojega monopolnega položaja določila previsoke zneske, kar bi preveč poseglo v svobodo gospodarske pobude uporabnikov (74. člen Ustave).

Določitev višine primernega nadomestila

31. Primernost tarife je dosežena, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje.⁷ Primernost tarife se zato najlažje izrazi s soglasjem volje: tega soglasja pa med strankama ni. Ugotavljanje, kakšna bi bila primerna tarifa kolektivne organizacije, ki edina na slovenskem trgu daje licence za določene načine izkoriščanja avtorskih del, pa pomeni ugotavljanje vsebine in vrednosti avtorske pravice, kar je nadvse težavno. Ker ni mogoče določiti stroškov intelektualnega ustvarjanja, tudi ni mogoče ugotoviti, ali so ti stroški in tarife v sorazmerju. Prav tako je težko ugotoviti ekonomsko vrednost intelektualnega ustvarjanja glasbenih del, saj je njihova uporaba samo del celotne storitve kabelskih operaterjev.⁸ Primerna tarifa je tako vselej le ocena določenih okoliščin, ki po naravi stvari dopuščajo tudi določene odmike. Navedeno je jasno razvidno iz pravnega pravila, ki se nanaša na podoben primer, in sicer iz Skupnega sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA. V njem je bilo za leti 2010 in 2011 določeno nadomestilo 0,40 EUR na naročniško razmerje, to nadomestilo pa se je nato do leta 2014 povečalo za cca 30 odstotkov (na 0,54 EUR in 0,57 EUR).

32. Vrhovno sodišče se pri zapolnitvi nastale praznine ni oprlo na zneske, ki jih je tožnik prejemal na podlagi Memoranduma in Dodatkov. Cena licence v paketu se namreč lahko razlikuje od cene, določene zgolj za eno pravico kabelske retransmisije. Poleg tega je znesek, ki ga zahteva tožnik (ta glede na višino iztoževane glavnice 18.839,5 EUR znaša 0,579 EUR na naročnika mesečno), pretiran, saj je celo večji od nadomestil, ki so tedaj skupno pripadali vsem soavtorjem avdiovizualnih del.

33. V judikatih II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 in II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 je Vrhovno sodišče ocenilo, da znaša primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del 0,198 EUR na naročnika. Pri oceni je upoštevalo, 1) kakšen delež od nadomestil, ki jih pobere Zavod AIPA, bi primeroma pripadal skladateljem filmske glasbe, kakšen pa ostalim soavtorjem; 2) razmerje med avdiovizualnimi deli (brez filmske glasbe) in glasbo (vključno s filmsko), ter 3) kakšen delež nadomestila bi glede na tisto, kar so dobili skladatelji filmske glasbe, pripadal skladateljem druge glasbe, ki se retransmitira po kablu. Pri tem se je zavedalo, da obstajajo tudi drugi postopki določanja primernega nadomestila in da bi posamezne postavke, ki jih je uporabilo, lahko tudi variirale. To pomeni, da bi lahko bila primerna tudi nekoliko višja oziroma nižja tarifa. Glede na zneske, ki jih toženka plačuje za pravice soavtorjev avdiovizualnih del, bi bila po oceni Vrhovnega sodišča lahko povsem primerna tarifa tudi nekoliko nižja ali višja tarifa, celo v razponu nekaj deset odstotkov. Ne bi bilo v nasprotju z načelom primernosti niti, če bi se pri izračunu upoštevalo toženkine bruto prihodke. Iz vsebine Skupnega sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA, in iz Pravilnika 1998 pa je razvidno, da so na področju kabelske retransmisije običajna nadomestila, ki so odvisna od števila naročnikov (s tem pa le posredno od bruto prihodkov, saj so ti ob večjem številu naročnikov večji).

34. V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča, nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU z dne 19. aprila 2018, zadeva C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia, lahko razlike v nadomestilih, ki jih zahtevajo kolektivne organizacije, vplivajo na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence.

35. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 in II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. V konkretni zadevi stranki nista podali prepričljivih niti nedvoumnih argumentov, da takšna tarifa v konkretnem primeru ne bi bila primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.

Višina nadomestila, ki ga je toženka dolžna plačati

36. Toženka je imela v iztoževanem obdobju (od julija do novembra 2012) 6502 naročnikov mesečno. Ob upoštevanju tarife 0,198 EUR na naročnika je torej dolžna za kabelsko retransmisijo glasbe v tem obdobju plačati 5 x 6502 x 0,198 EUR, skupno torej 6.436,98 EUR. Ta znesek pa je treba znižati za 311,58 EUR, ki jih je tožniku že plačala. Toženka je tako tožniku dolžna plačati še 6.125,40 EUR.

37. Ker sta sodišči nižje stopnje ob sicer popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je v točki I. izreka drugostopenjske sodbe znesek „5.377,7 EUR“ nadomestilo z zneskom „6.125,4 EUR.“ V preostalem delu je tožnikovo revizijo zavrnilo (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

38. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena toženkina revizija, niso vplivali na znižanje s strani sodišča druge stopnje že prisojenega nadomestila, je Vrhovno sodišče toženkino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

39. Ker je bilo tožnikovi reviziji ugodeno le v manjšem delu, toženkina revizija pa je bila zavrnjena, je Vrhovno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške revizijskega postopka. Zato tudi ni spremenilo odločitve o stroških postopka na prvi in drugi stopnji (154. člen v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 59.
² Prav tam.
³ Obrobna št. 30 odločbe.
⁴ M. Trampuž, 2007, str. 94 in 125.
⁵ Glej judikat II Ips 196/2017 z dne 30. 11. 2017.
⁶ Glej npr. sklepne predloge generalnega pravobranilca Francisa Geoffreyja Jacobsa v zadevi C-395/87, Državno tožilstvo v. Jean-Louis Tournier, z dne 26. maja 1989, ZOdl. 1989, str. 2521, obr. št. 59.
⁷ Odločba Ustavnega sodišča U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013, obr. št. 14.
⁸ Glej npr. sklepne predloge generalnega pravobranilca Francisa Geoffreyja Jacobsa v zadevi C-395/87, Državno tožilstvo v. Jean-Louis Tournier, z dne 26. maja 1989, ZOdl. 1989, str. 2521, obr. št. 59.

Datum zadnje spremembe:

13.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 185/2017
• VSRS Sodba II Ips 327/2017
• VSRS Sodba II Ips 52/2018