<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba III Ips 40/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:III.IPS.40.2017
Evidenčna številka:VS00014420
Datum odločbe:24.07.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL V Cpg 1334/2016
Datum odločbe II.stopnje:21.12.2016
Senat:Vladimir Balažic (preds.), Franc Seljak (poroč.), dr. Ana Božič Penko, dr. Mile Dolenc, Jan Zobec
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivne organizacije - javna priobčitev fonogramov - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - radiodifuzna organizacija - višina nadomestila - razlaga tarife - jezikovna razlaga - dopuščena revizija

Jedro

Če je treba nejasna pravila pogodbe razlagati v korist druge stranke v primeru, ko ima prva stranka zgolj močnejši položaj pri kreiranju pogodbene vsebine znotraj pogodbene avtonomije, to še toliko bolj velja v primeru, ko pravni red omogoča eni stranki obligacijskega razmerja, da sama oblikuje pravno pravilo, ki bo urejalo to dvostransko razmerje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 958,92 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov. S tožbo je od tožene stranke uveljavljala plačilo nadomestila v višini 22.918,93 EUR za uporabo komercialno izdanih fonogramov v radiodifuzno oddajanih televizijskih programih A. in B. za obdobje od vključno januarja 2011 do vključno decembra 2013.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke delno ugodilo v višini 4.645,44 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo še zneska 260,33 EUR. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom III DoR13/2017 z dne 18. 4. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se tretja točka 3. člena Tarife Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov, ki določa višino minimalnega nadomestila, uporablja tudi za izdajatelje televizijskega programa.

5. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno temu pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Uveljavljala je povrnitev stroškov revizijskega postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in uveljavljala povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Dejanska podlaga izpodbijane sodbe

7. Tožeča stranka na podlagi dovoljenja Urada za intelektualno lastnino št. 800/9/96 z dne 7. 11. 2000 za proizvajalce fonogramov in glasbene izvajalce uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov.

8. Tožena stranka je radiodifuzna organizacija, ki v svojih televizijskih programih javno priobčuje fonograme.

9. Pravdni stranki v spornem obdobju nista imeli sklenjene pogodbe, s katero bi imeli urejene pogoje in višino nadomestila za uporabo fonogramov.

10. Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov (v nadaljevanju Tarifa), ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 53/2005 in se uporablja od 10. 5. 2005.

Glede obsega revizijskega preizkusa

11. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP v povezavi s prvim in tretjim odstavkom 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni RS 10/17)). Zato se revizijsko sodišče ni dolžno opredeljevati do tistih revizijskih očitkov, ki presegajo dopuščeno revizijsko vprašanje.

Upoštevne pravne podlage razmerja med pravdnima strankama

12. Prvi odstavek 130. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP)1 določa, da je v primeru, ko se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, ali njegov posnetek uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve, uporabnik dolžan vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo.

13. V spornem obdobju je ZASP v prvem odstavku 156. člena določal, da se tarifa, s katero je opredeljeno primerno nadomestilo, določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo. V četrtem odstavku 156. člena ZASP pa je bilo urejeno, da lahko v primeru, ko za neko vrsto uporabe avtorskih del tarifa še ni bila določena, kolektivna organizacija sama, ob upoštevanju določb prejšnjega odstavka, določi začasno tarifo, ki velja do določitve tarife po drugem odstavku tega člena. Kolektivna organizacija objavi začasno tarifo v Uradnem listu Republike Slovenije. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno sklepali, da se na tej podlagi kot začasna tarifa v spornem obdobju uporablja Tarifa, ki jo je tožeča stranka sprejela in objavila v letu 2005.

14. Za odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je odločilna razlaga 3. člena Tarife, ki se glasi:

1. Radiodifuzna organizacija oziroma izdajatelj radijskega (RA) programa za prenos pravice za uporabo komercialnih fonogramov v svojih programih za vsak posamezen program plačuje nadomestilo v višini 4,5 % letnih prihodkov radiodifuzne organizacije. Nadomestilo se plačuje mesečno.

2. Radiodifuzna organizacija oziroma izdajatelj televizijskega (TV) programa za prenos pravice za uporabo komercialnih fonogramov v svojih programih za vsak posamezen program plačuje nadomestilo v višini 0,75 % letnih prihodkov radiodifuzne organizacije. Nadomestilo se plačuje mesečno.

3. Ne glede na določbo prve točke tega člena radiodifuzna organizacija za prenos pravice za uporabo komercialnih fonogramov v svojih programih za vsak posamezen program plačuje mesečno nadomestilo v višini 1,30 tolarja za vsakega poslušalca oziroma gledalca na območju pokrivanja s signalom radiodifuzne organizacije, vendar le v naslednjih primerih:

− če razmerja med radiodifuzno organizacijo in Zavodom IPF ni mogoče urediti z uporabo merila iz prvega odstavka tega člena (npr. prihodkov ni mogoče ugotoviti ali pa so ti nerealni, ugotavljanje in izračun na tej podlagi bi bila preveč zahtevna in nesorazmerna s stroški ugotavljanja);

− če je nadomestilo, izračunano na podlagi prihodkov radiodifuzne organizacije, nižje od nadomestila, ki se izračuna na podlagi števila možnih poslušalcev oziroma gledalcev na območju pokrivanja s signalom radiodifuzne organizacije.

15. Iz citiranega besedila 3. člena Tarife povsem jasno izhaja, da je tožeča stranka v prvi točki uredila merilo za obračun primernega nadomestila za izdajatelje radijskega (RA) programa, v drugi točki pa merilo za izdajatelje televizijskega (TV) programa. V obeh primerih je mogoče razumeti besedno zvezo radiodifuzna organizacija kot nadpomenko, ki je z nadaljnjim besedilom zožana na posamezno podvrsto takšne organizacije – v prvi točki na izdajatelje radijskih programov in v drugi točki na izdajatelje televizijskih programov. V obeh primerih je merilo vezano na odstotek od letnih prihodkov takšne radiodifuzne organizacije, pri čemer pa je določen različen odstotek glede na zvrst programa, ki ga izdajatelj objavlja. Tako je določena osnova za izdajatelja radijskega programa šestkrat višja (4,5 % letnih prihodkov) od osnove za izdajatelja televizijskega programa (0,75 % letnih prihodkov). Tako opredeljeno merilo torej določa linearno odvisnost primernega nadomestila od določene osnove (letnih prihodkov izdajatelja programa).

16. Ureditev v tretji točki 3. člena Tarife predstavlja korekcijo zgolj linearne odvisnosti primernega nadomestila od upoštevne osnove. Ta korekcija je določena v prid imetnikov pravic, v korist katerih tožeča stranka uveljavlja denarna nadomestila. Zagotavlja namreč minimalno nadomestilo, ki pa je vezano na drug kriterij – na fiksno določen mesečni znesek (1,30 SIT oziroma 0,0054 EUR) na končnega uporabnika, kateremu je namenjen predvajan program. Sporno med strankama pa je (kar je predmet revizijskega preizkusa), ali je takšna korekcija z minimalnim nadomestilom določena zgolj za izdajatelje radijskega programa ali tudi za izdajatelje televizijskega programa.

17. Sodišči prve in druge stopnje sta stališče, da je minimalno nadomestilo določeno samo za izdajatelje radijskih programov, oprli na jasno sklicevanje tretje točke 3. člena Tarife na prvo točko, ki ureja nadomestilo za izdajatelje radijskih programov. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč nižjih stopenj, da prvi del besedila tretje točke 3. člena Tarife (Ne glede na določbo prve točke tega člena ….) kaže na povsem jasno omejitev izjeme zgolj na izdajatelje radijskega programa. Čeprav besedilo tretje točke uporablja nadpomenko radiodifuzna organizacija, je s sklicevanjem na določbo prve točke pomen zožan na izdajatelje radijskega programa. Vrhovno sodišče tudi pritrjuje stališču sodišča druge stopnje o primarnem pomenu jezikovne razlage pravnega besedila.

18. Takšno razlago poskuša revizija izpodbiti predvsem z argumentacijo, da bi sodišči prve in druge stopnje morali z uporabo namenske razlage priti do drugačnega zaključka, to je, da je izjema z določitvijo minimalnega nadomestila urejena tudi za izdajatelje televizijskega programa. Pri tem se sklicuje, da sodišči nista upoštevali drugega dela besedila tretje točke 3. člena Tarife, ki večkrat omenja pojem gledalce, iz česar naj bi bilo mogoče sklepati le, da se izjema nanaša tudi na izdajatelje televizijskega programa.

19. Takšno sklepanje je materialnopravno zmotno. Iz strukture besedila tretje točke 3. člena Tarife je razvidno, da se na opredelitev subjektov, za katere velja izjema, nanaša zgolj prvi del besedila, ki sta ga upoštevali tudi sodišči prve in druge stopnje. Ta del besedila je povsem enoznačno razumljiv s sklicevanjem na prvo točko istega člena. Drugi del besedila, ki vsebuje besedi gledalca oziroma gledalcev, pa ureja le kriterije in pogoje za ugotovitev minimalnega nadomestila, ki je določeno v prid tožeče stranke. Uporaba pojma gledalec, ki naj pojmovno ne bi bil logičen v povezavi z izdajanjem radijskih programov, lahko pomeni le, da se Tarifa sklicuje na element, ki ne bo mogel biti upošteven pri izračunu minimalnega nadomestila. Sklicevanje tožeče stranke na enake kriterije za določitev minimalnega nadomestila za obe vrsti radiodifuznih organizacij pa je tudi nelogično glede na bistveno različni osnovi za izračun nadomestila po primarnem kriteriju iz prve in druge točke 3. člena Tarife.

20. Ob tem ni mogoče prezreti niti vloge tožeče stranke pri oblikovanju pravnega pravila. Pravni red ji je priznal upravičenje, da sama opredeli merila za ugotovitev primernega nadomestila za uporabo fonogramov. Ta monopolni položaj2 je bil tožeči stranki priznan ob sprejemu Tarife in tudi po sprejemu spremembe zakonske ureditve z novelo ZASP-D (Uradni list RS 139/2006), ko so se določila Tarife začasno še vedno uporabljala. Položaj tožeče stranke je torej celo močnejši od primera, za katerega Obligacijski zakonik določa posebno razlagalno pravilo v 83. členu. Če je treba nejasna pravila pogodbe razlagati v korist druge stranke v primeru, ko ima prva stranka zgolj močnejši položaj pri kreiranju pogodbene vsebine znotraj pogodbene avtonomije, to še toliko bolj velja v primeru, ko pravni red omogoča eni stranki obligacijskega razmerja, da sama oblikuje pravno pravilo, ki bo urejalo to dvostransko razmerje.

21. Za spremembo razlage spornega besedila Tarife zato ne zadostuje sklicevanje tožeče stranke, kakšen je bil njen namen pri oblikovanju besedila Tarife. Ker takšnega namena ni vgradila v samo pravno pravilo, temu ni mogoče pripisati pomena, na katerega se sklicuje tožeča stranka. Hkrati pa to pomeni, da so neutemeljeni revizijski očitki, da je drugostopenjsko sodišče pravno besedilo razlagalo arbitrarno in izven jezikovne razlage.

Odločitev o reviziji

22. Podani razlogi dajejo jasen odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje. Tretja točka 3. člena Tarife Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov, ki določa višino minimalnega nadomestila, se ne uporablja tudi za izdajatelje televizijskega programa. Na druge revizijske navedbe, ki presegajo dopuščeno revizijsko vprašanje, pa Vrhovno sodišče ni dolžno odgovarjati. Glede na odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje, ki je skladen s stališči sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Stroški revizijskega postopka

23. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela z revizijo, je dolžna povrniti toženi stranki potrebne stroške revizijskega postopka. V skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS št. 2/2015) se odvetniški stroški odmerjajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/08 in 35/09). Tožena stranka je tako upravičena do povrnitve priglašenih stroškov nagrade za postopek (tar. št. 3300) v višini 786,00 EUR, povečano za 22 % DDV.

-------------------------------
1 Uradni list RS št. 21/95 s spremembami.
2 Glede negativnega učinka monopolnega položaja kolektivnih organizacij glej 16. točko odločbe Ustavnega sodišča U-I-240/10 z dne 16. 5. 2013.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 130, 156
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 83

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Tarifa Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov (2005) - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.09.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxNTgz