VSRS Sklep I Up 152/2018

Jedro

Tudi v postopku davčne izvršbe se mora upoštevati morebitno dejstvo, da je postopek upravnega spora zoper odmerno odločbo prekinjen na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUstS, če se mora po mnenju sodišča prve stopnje tudi v konkretnem primeru sporna zakonska določba uporabiti na način, ki posega v človekove in temeljne svoboščine pravnega subjekta. V tem primeru bi učinkovito varstvo ustavnih in človekovih pravic lahko narekovalo, da se izvršitev sporne odmerne odločbe zadrži. Ta ugotovitev pa je mogoča le ob podanih ustreznih dejanskih navedbah iz katerih izhaja, da bi bilo lahko tudi v konkretni situaciji poseženo v človekove pravice pritožnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi z njeno tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) št. DT 4934-88010/2017-1 08-723-06 z dne 19. 6. 2017, s katerim je davčni organ zoper tožnico dovolil davčno izvršbo na premičnine zaradi izterjave glavnice v skupni višini 587.539,63 EUR s pripadki, vse na podlagi odmerne odločbe izdane v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora št. DT 0610-4636/2014-37 z dne 29. 12. 2016, in z njo v plačilo naložene dohodnine od nenapovedanih dohodkov. Z navedeno zahtevo je tožnica predlagala, da sodišče odloži izvršitev sklepa FURS do odločitve Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-113/17 in do pravnomočne odločitve o pritožbi tožnice zoper odmerno odločbo FURS.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnica s svojimi navedbami in priloženimi listinami ni izpolnila niti trditvenega niti dokaznega bremena glede pogoja težko popravljive škode.

3. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnica (v nadaljevanju pritožnica) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izda predlagano začasno odredbo oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

8. Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

9. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru pritožnica ni izkazala zatrjevane težko popravljive škode.

10. Temu posredno pritrjuje sama pritožnica v pritožbi, saj razlogom sodišča prve stopnje glede neizkazanosti težko popravljive škode zaradi prodaje njenih nepremičnin niti ne nasprotuje. Navaja le, da težko popravljivo škodo predstavlja tudi (predvsem) vložitev zahteve za oceno ustavnosti 68.a člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), oziroma izvrševanje davčnih obveznosti pred pravnomočnostjo odmerne odločbe v primeru, ko je podan utemeljen dvom o ustavnosti zakonske določbe. Do teh stališč pritožnice pa naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo.

11. Namen začasne odredbe je preprečiti, da morebitni strankin kasnejši uspeh v upravnem sporu zaradi že nastale škode ne bo brez pomena. Izkazana mora biti konkretna škoda, ki mora biti tudi težko popravljiva. Izdaja začasnih odredb tako ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih je določil zakon, kot je to pritožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje in s tem v celoti odgovorilo na predstavljena stališča.

12. Morebitna ugotovljena protiustavnost 68.a člena ZDavP-2 je namreč le eden izmed možnih razlogov uspeha pritožnice v upravnem sporu. Njegova večja ali manjša verjetnost ne more predstavljati razloga za izdajo začasne odredbe. Ta je možna le v primeru, da stranka izkaže nastanek težko popravljive škode, zaradi katere bo njen morebitni kasnejši uspeh v upravnem sporu izničen.

13. Po obrazloženem je torej v primeru, kot je obravnavani, lahko upoštevna le škoda v smislu negativnih posledic rubeža ali prodaje premičnin, ki izhajajo iz pritožničinih razmer, torej ob upoštevanju njenih subjektivnih okoliščin. Teh pa pritožnica ni izkazala oziroma jih v pritožbi zmotno opredeli kot pravno nepomembne.

14. Vrhovno sodišče še dodaja, da gre pri upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi za spor, ki je vsebinsko ločen od spora glede odmerne odločbe, zato navedbe, ki se nanašajo na izdajo odmerne odločbe, v postopku davčne izvršbe niso upoštevne. Vendar pa se mora tudi v postopku davčne izvršbe upoštevati morebitno dejstvo, da je postopek upravnega spora zoper odmerno odločbo prekinjen na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUstS, če se mora po mnenju sodišča prve stopnje tudi v konkretnem primeru sporna zakonska določba uporabiti na način, ki posega v človekove pravice in temeljne svoboščine pravnega subjekta. V tem primeru bi učinkovito varstvo ustavnih in človekovih pravic lahko narekovalo, da se izvršitev sporne odmerne odločbe zadrži. Ta ugotovitev pa je mogoča le ob podanih ustreznih dejanskih navedbah iz katerih izhaja, da bi bilo lahko tudi v konkretni situaciji poseženo v človekove pravice pritožnice. Teh navedb pa pritožnica v obravnavani zadevi ni podala.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

16. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

11.09.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 875/99
• Sklep I Up 890/04
• Sklep I Up 1065/99