VSRS Sklep II Ips 302/2017

Jedro

Sodišče druge stopnje je pojasnilo, zakaj določitev odškodnine po ZNNZ ni utemeljena, postopek po ZDen pa obrazložilo kot tisto možnost, ki bi jo moral predlagatelj izbrati, da bi bilo lahko njegovemu predlogu za določitev odškodnine ugodeno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Udeleženki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je nasprotna udeleženka dolžna plačati predlagatelju za razlaščeno nepremičnino par. št. 165/3, vrt v izmeri 1078 m², k. o. ... 176.738,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih nosi razlastitveni upravičenec in da bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sklep je predlagatelj vložil predlog za popravo sklepa v stroškovnem delu, podrejeno pa pritožbo. Nasprotna udeleženka je vložila pritožbo. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagatelja zavrnilo, pritožbi nasprotne udeleženke pa ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog predlagatelja za določitev odškodnine zavrnilo, stroške postopka pa krijeta udeleženca vsak svoje. Enako je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je predlagatelj pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in predlagal, da Vrhovno sodišče „reviziji ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu“.

Dejanski okvir spora, bistvene trditve in predlogi strank

4. Predlagatelj zahteva odškodnino za zemljišče parc. št. 165/3 k. o. ..., ki je bila kot nezazidano gradbeno zemljišče odvzeta njegovemu pravnemu predniku A. A. z Odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana ... z dne 25. 6. 1960, izdane na podlagi 38. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) za izgradnjo novega šolskega poslopja Osnovne šole. V odločbi je navedeno, da se bo odškodnina za odvzeto zemljišče določila po 46. členu ZNNZ, vendar to ni bilo izvedeno. Odškodnino zato predlagatelj zahteva v tem postopku, predlog je vložil v letu 2014.

5. Nasprotna udeleženka se je določitvi odškodnine upirala. Po njenem mnenju bi bil podlaga za določitev odškodnine lahko samo Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), rok za vrnitev odvzetega premoženja pa je predlagatelj zamudil. Določitev odškodnine po predpisih o razlastitvi ne pridejo v poštev, saj nepremičnina ni bila razlaščena, ampak nacionalizirana. Glede nacionaliziranih nepremičnin po ZNNZ upravičenci do denacionalizacije nimajo izbire, ali bodo zahtevali denacionalizacijo ali odškodnino po drugih predpisih, če se z odvzemom strinjajo. Ugovarjala je tudi zastaranje.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

6. Sodišče prve stopnje je predlagatelju priznalo odškodnino. Ugovor zastaranja je štelo za neutemeljen. Pri tem je sledilo stališču iz odločbe VSL II Cp 5393/2005, da zahteva za določitev pravične denarne odškodnine za nacionalizirano gradbeno zemljišče ne zastara. Zastara lahko le izterjava s sodno odločbo ali poravnavo že določena odškodnina za nacionalizirano nepremičnino.¹ Tako je materialnopravno podlago za določitev odškodnine videlo v določbah ZNNZ, višino odškodnine pa je določilo po veljavnem Zakonu o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor.

7. Po stališču sodišča druge stopnje (najkasneje) po uveljavitvi ZDen, ki ureja denacionalizacijo premoženja, nacionaliziranega med drugim z ZNNZ, ni mogoče več zahtevati odškodnine za nacionalizirano zemljišče na podlagi ZNNZ. ZDen je na novo uredil pravice določenega kroga oseb v zvezi s (krivično) podržavljenim premoženjem. S tem, ko je v 2. členu določil, da so pod predpisanimi pogoji upravičeni do vrnitve premoženja oziroma do plačila odškodnine, je zanje po naravi stvari izključil možnost nadaljnjega vlaganja predlogov za odmero odškodnin za nacionalizirano premoženje na podlagi predpisov, določenih v 3. in 4. členu ZDen. Da po letu 1991 ni več mogoče zahtevati določitve odškodnine za nacionalizirano premoženje na podlagi ZNNZ, izhaja tudi iz 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenje, po kateri se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Že samo dejstvo, da je ZNNZ v 3. členu ZDen izrecno naštet med predpisi, ki predstavljajo podlago za denacionalizacijo, utemeljuje zaključek, da ta zvezni predpis ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije. Predlagatelj bi zato lahko uveljavljal odškodnino kvečjemu po ZDen.

Povzetek revizijskih navedb

8. Predlagatelj najprej pojasnjuje, da je ob prvem odločanju v zadevi sodišče prve stopnje predlog zavrglo, na predlagateljevo pritožbo pa je bil sklep razveljavljen, v razveljavitvenem sklepu pa opozorjeno na sodno prakso in posebej na sklep VSL II Cp 5393/2005. Sedanja odločitev sodišča druge stopnje je „sodba presenečenja“. Predlagatelj se je namreč v ponovljenem postopku zanesel, da je za odločitev relevantna materialnopravna podlaga, kot je bila predstavljena v razveljavitvenem sklepu, ki je pritrdila potrebo po analogiji s sodno prakso, ki jo je sam navajal v utemeljitev predloga. V izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi, zakaj je sodišče spremenilo materialnopravno stališče oziroma zakaj je odstopilo od sodne prakse, za katero je sprva menilo, da jo je treba uporabiti v konkretnem primeru. Izpodbijani sklep ni sprejemljiv tudi zato, ker predlagatelj ni zatrjeval „zgodovinske krivice“ oziroma njene odprave, medtem ko je pritožbeno sodišče obrazložilo, da je bil taka žrtev. Obrazložitev temelji na napačnem izhodišču, da je bila „po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje“ sporna nepremičnina „nacionalizirana pravnemu predniku predlagatelja“. Meni, da gre pri opredelitvi pravne narave odvzema nepremičnine za materialnopravno vprašanje oziroma pravni zaključek, medtem ko so sporna in predmet ugotavljanja le dejstva. Tudi sicer v procesnem gradivu ni podlage za takšen zaključek. Iz izreka odločbe izhaja le avtoritativna sprememba posestnega stanja in se z odločbo sploh ne posega v lastninsko pravico pravnega prednika predlagatelja. Odločba o odvzemu posesti nepremičnine, s katero naj bi se v skladu s stališčem pritožbenega sodišča nacionalizirala nepremičnina, ne more biti pravna podlaga za (učinkovit) prenos lastninske pravice. Ta se pridobi samo z oblikovalno in dokončno upravno odločbo, katero s spremeni oziroma na novo oblikuje določeno pravno razmerje (42. člen Stvarnopravnega zakonika). Način uveljavljanja sporne odškodnine zato ni podvržen pravilom postopka po ZDen.

9. Revizija je bila vročena nasprotni udeleženki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP², v zvezi z v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP), ki je nanjo odgovorila. Navedla je, da revizija ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev.

Odločitev o reviziji

10. Revizija ni utemeljena.

11. Uveljavljane bistvene kršitve postopka predlagatelj posebej ne opredeli, očitno pa na to merijo trditve, da izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje pomeni „sodbo presenečenja“. Sodba presenečenja se običajno manifestira v procesni kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, torej v kršitvi pravice do izjave, ki v določenih primerih lahko pomeni tudi kršitev ustavne pravice do sodnega varstva; slednje v primeru, če sodišče odkloni meritorno, vsebinsko odločitev o zadevi, ki mu je predložena v odločitev. Vendar pa izdana sodna odločba za predlagatelja ne more pomeniti „sodbe presenečenja“ v prikazanem smislu, saj je bil, zlasti tudi glede na prvo odločitev sodišča prve stopnje v tej zadevi³, seznanjen z vsemi možnimi pravnimi vidiki, s katerih lahko sodišče obravnava zadevo. Sodišče druge stopnje je na pritožbo predlagatelja presodilo, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ker sodišče ni podalo pravno relevantnih razlogov v zvezi z dejansko vsebino njegovega predloga za določitev odškodnine, v razveljavitvenem sklepu pa zapisalo, naj pri ponovnem odločanju sodišče prve stopnje upošteva sodno prakso, ki jo izpostavlja pritožba, „zlasti je to sklep VSL II Cp 5393/2005“. Sodišče prve stopnje mora sicer opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu (prvi odstavek 362. člena ZPP), vendar pa pri tem ni vezano na morebitna v razveljavitvenem sklepu izražena materialnopravna stališča. Nasprotno, pri svojem dotedanjem materialnopravnem stališču lahko vztraja in odloči enako kot dotlej. Tudi samo sodišče druge stopnje ob ponovnem odločanju ni vezano na morebitno prej izraženo materialnopravno stališče. V konkretnem primeru pa sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu niti ni podalo svojih materialnopravnih stališč, ampak iz njegovih napotkov izhaja le opozorilo na ustrezno upoštevanje (in opredelitev do) sodne prakse. Uveljavljena kršitev torej ni podana, ampak se le ni uresničilo predlagateljevo pričakovanje, da bo po razveljavitvi prve odločitve izdana zanj ugodna odločitev.

12. Predlagatelj navaja, da je izpodbijani sklep napačen, ker ni zahteval odprave krivice. Sklicuje se na pripravljalno vlogo, iz katere izhaja, da „ne uveljavlja vrnitve premoženja v naravi, prav tako tudi ne nezakonitosti odločbe, s katero mu je bila odvzeta lastninska pravica na nepremičnini, ki je bila opravljena v javnem interesu zaradi gradnje osnovne šole“. Tudi to navedbo bi bilo mogoče subsumirati pod procesno kršitev, in sicer kot odločitev izven trditvene podlage oziroma neupoštevajoč meje zahtevka (predloga) stranke. Tudi ta kršitev pa ni podana. Sodišče druge stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu pojasnilo, zakaj določitev odškodnine po ZNNZ ni utemeljena, postopek po ZDen pa le obrazložilo kot tisto možnost, ki bi jo moral predlagatelj izbrati, da bi bilo lahko njegovemu predlogu za določitev odškodnine ugodeno.

13. ZNNZ je historični zakon, ki se v Republiki Sloveniji ne uporablja, ker 25. 6. 1991 ni postal del pravnega reda Republike Slovenije, saj so že pred tem njegove določbe zaradi svoje kosumiranosti izgubile pravno veljavo.⁴ Zato ugotovitev obstoja okoliščine, da je bilo na podlagi ZNNZ nacionalizirano zemljišče, ne pomeni uporabe tega zakona, temveč ugotavljanje dejstev.⁵ To pa pomeni, da predlagatelj v reviziji z navedbami o prehodu premoženja v družbeno lastnino na drugi pravni podlagi, izpodbija dejanske zaključke, kar je v revizijskem postopku izključeno (tretji odstavek 370. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Z navedbami, da naj bi bila njegovemu pravnemu predniku pravzaprav odvzeta le posest, ne pa tudi lastninska pravica, pa prihaja v nasprotje s svojimi lastnimi navedbami v postopku⁶. Sicer pa za premoženje (zgradbe, dele zgradb in gradbena zemljišča), ki je bilo nacionalizirano z ZNNZ, velja, da je postalo družbena lastnina z dnem, ko je začel veljati zakon (prvi odstavek 8. člena ZNNZ) oziroma kadar se je razširil prej določeni ožji gradbeni okoliš, z dnem veljave odloka o razširitvi gradbenega okoliša (35. člen ZNNZ). Odločbe pristojnih organov o tem, katere objekte in zemljišča je zajela nacionalizacija, so bile, enako kot vpisi v zemljiško knjigo, zgolj deklaratorne narave. Iz odločbe z dne 25. 6. 1960 je razvidno, da je bila izdana na podlagi 38. člena ZNNZ, ta pa je določal, da nacionalizirano nezazidano gradbeno zemljišče ostane v posesti prejšnjega lastnika, dokler ga po odločbi občinskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Dejstvo, da odločba v izreku odloča le o spremembi posestnega stanja, torej ne pomeni, da do prenehanja lastninske pravice pravnega prednika predlagatelja ni prišlo, enako tudi ne dejstvo, da je v zemljiški knjigi ostal še vedno vpisan kot lastnik. Kakršnakoli dodatna oblikovalna dokončna upravna odločba za prenos gradbenega zemljišča v družbeno lastnino torej ni bila potrebna. Kot rečeno, je bil vpis družbene lastnine v zemljiški knjigi zgolj deklaratornega značaja. Ker je dedovanje derivativni način pridobitve lastninske pravice, je tožnik na tej podlagi tudi ni mogel pridobiti.

14. Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana, zato je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP).

15. Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 35. člena ZNP. V nepravdnem postopku za določitev odškodnine sicer velja posebno pravilo o povračilu stroškov, vendar le, če je bilo udeležencu naloženo plačilo odškodnine (104. člen ZNP). Sicer veljajo splošna pravila o povračilu stroškov v nepravdnih postopkih iz 35. člena ZNP, v obravnavanem primeru prvi odstavek tega člena, po katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške.

-------------------------------
¹ Sklicuje se tudi na načelno stališče t. i. Zvezne skupne seje, objavljene v Poročilu sodne prakse Vrhovnega sodišča SRS, št. 1/86, stran 2.
² Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele.
³ Sodišče je tedaj predlog zavrglo z obrazložitvijo, da je bila podlaga nacionalizacije 38. člen ZNNZ, kar je predpis iz 9. točke 3. člena ZDen. Za odločanje o vračanju premoženja po ZDen pa so pristojni upravni organi, poleg tega pa je že tudi potekel rok za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov.
⁴ Sklep Ustavnega sodišča U-I-428/98.
⁵ Pav tam.
⁶ Tako prav z navedbami v vlogi, na katero se sklicuje v reviziji, to je pripravljalni vlogi z dne 31. 12. 2013, katere relevanten del VIII. točke je citiran v 12. točki obrazložitve tega sklepa.

Datum zadnje spremembe:

06.09.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 962/2004
• UPRS sodba I U 1150/2011
• UPRS Sodba I U 1516/2018-7