<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep I Up 52/2018

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:I.UP.52.2018
Evidenčna številka:VS00012968
Datum odločbe:20.06.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS (zunanji oddelek v Novi Gorici) III U 237/2017
Datum odločbe II.stopnje:02.02.2018
Senat:Peter Golob (preds.), Nataša Smrekar (poroč.), mag. Tatjana Steinman
Področje:DRŽAVNO TOŽILSTVO - UPRAVNI SPOR
Institut:državni tožilec - ocena tožilske službe - državnotožilski svet - izpodbojna tožba - izpodbijani akt ni upravni akt - začasna odredba - preuranjena tožba - odločba vlade - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - rok za vložitev tožbe v upravnem sporu - prepozna pritožba - pritožba zoper sklep o stroških - prenehanje državnotožilske funkcije

Jedro

Ocena državnotožilske službe je po svoji vsebini strokovno opravilo in ne upravno odločanje. Iz ZDT-1 ne izhaja, da bi Državnotožilski svet v zvezi z izdelavo ocene moral izdati upravno odločbo, niti da bi z izdelavo ocene že odločil o posledicah, ki iz take ocene izvirajo. Pristojnost za odločitev o prenehanju državnotožilske funkcije zakon izrecno podeljuje Vladi, ki o tem izda ugotovitveno odločbo (74. člen ZDT-1). Če je ne, tudi ne more priti do prenehanja funkcije.

Rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta (prvi odstavek 23. člena ZUS-1), tožbo pa je treba vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Tožba, ki je vložena pred vročitvijo odločbe Vlade, je preuranjena, ne glede na to, ali je bila pritožnica na drug način že seznanjena z njeno vsebino. Rok za tožbo, ki teče od objave, velja le za akte organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja (drugi odstavek 23. člena ZUS-1), saj se ti ne vročajo, ampak objavijo v uradnem glasilu.

Zoper odločitev Državnotožilskega sveta je sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu zoper ugotovitveno odločbo Vlade.

Tudi vložitev tožbe zaradi posamičnega dejanja na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 je omejena z rokom. Ta začne teči, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika (prvi odstavek 23. člena ZUS-1). Ker se v upravnem sporu, v katerem se izpodbijajo dejanja javne oblasti, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek 4. člena ZUS-1), pomeni, da je treba tožbo vložiti v roku trideset dni (prvi odstavek 28. člena ZUS-1) od storitve dejanja.

V upravnem sporu je glede na določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1 pritožba zoper sklep dovoljena le, če ako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Vrhovno sodišče lahko poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.

Izrek

I. Pritožba zoper I. in II. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrže.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom na podlagi 4. in 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v I. točki izreka zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo Državnotožilskega sveta, št. Dts 779/13-18 z dne 30. 8. 2017, s katero je ugotovil, da tožnica ne ustreza državnotožilski službi. Z II. točko izreka je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke istega člena ZUS-1 kot prezgodaj vloženo zavrglo tožbo zoper odločbo Vlade, izdano po 74. členu Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1) v zvezi z zgoraj navedeno odločbo Državnotožilskega sveta. Posledično je v III. točki zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe, v IV. točki pa odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje navaja, da odločba Državnotožilskega sveta ne posega v tožničine pravice ali v njene neposredno na zakon oprte osebne koristi. Ocena državnotožilske službe je namreč po svoji vsebini strokovno opravilo in ne upravno odločanje. Ker je v zvezi z oceno državnotožilske službe zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu zoper ugotovitveno odločbo Vlade o prenehanju državnotožilske funkcije, je nedopusten tožničin zahtevek, ki ga je zoper omenjeno odločbo Državnotožilskega sveta postavila v razširjeni tožbi 31. 1. 2018 v zvezi s trditvami, da so bile z izpodbijano odločbo, kot nezakonitim aktom oblastvenega državnega organa, kršene tudi njene ustavne pravice (4. člen ZUS-1). Poleg tega je ta tožba prepozna, saj je bila tožnici izpodbijana odločba vročena 6. 11. 2017. Preuranjena pa je tožba zoper odločbo Vlade o prenehanju državnotožilske funkcije po 74. členu ZDT-1 v zvezi z izpodbijano odločbo Državnotožilskega sveta, saj ta tožnici še ni bila vročena. Ker je sodišče zavrglo tožbo zoper odločbi Državnotožilskega sveta in Vlade, niso izpolnjene niti procesne predpostavke za obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj Vrhovno sodišče „izpodbijani sklep v celoti razveljavi, zadevo vrne v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje ter za sojenje določi povsem nov senat, stroške pritožbe pa naloži toženi stranki“. V obširni pritožbi pojasnjuje, da ocena državnotožilske službe neposredno posega v njene pravice in na zakonu utemeljene interese, saj je bila odjavljena iz sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja. Prav ta odločba (in ne šele ugotovitvena odločba Vlade) posega v njeno pravico iz tretjega odstavka 49. člena Ustave RS. To izhaja tudi iz določbe 72. člena ZDT-1, ki prenehanje funkcije veže na dokončno odločbo Državnotožilskega sveta o oceni. Ta določba je neustavna, pritožnica pa je že zahtevala ustavno presojo določb ZDT-1. O tem je obvestila tudi sodišče, ki pa je neustavnost te in drugih določb ZDT-1 preprosto prezrlo. Na argumente glede neobstoja pravnega sredstva zoper odločbo Državnotožilskega sveta in uporabe določb Zakona o splošnem upravnem postopku o vročanju, česar ZDT-1 ne predpisuje, sodišče ni odgovorilo. Pri tem sodišče nima pravice namerno prezreti očitno neustavnih določb in jih uporabiti z namenom škodovati stranki. S tem je asistiralo Državnotožilskemu svetu in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

4. Odločitev o tožbi, vloženi po 4. členu ZUS-1, je nepravilna, saj sodišče glede na uporabljeno pravno podlago ni ugotovilo, da ravnanje državnega tožilstva ni upravni akt. Ta tožba tudi ni prepozna, saj jo je vložila 31. 1. 2018, potem ko je dne 9. 1. 2018 prejela sklep Vrhovnega sodišča I Up 261/2017 z dne 4. 1. 2018, iz katerega izhaja, da pritožnici funkcija in s tem delovno razmerje ni smelo prenehati na podlagi odločbe Državnotožilskega sveta, in ki predstavlja materialni dokaz, da so bila dejanja Vrhovnega državnega tožilstva nezakonita.

5. Glede odločitve, da je bila tožba zoper odločbo Vlade vložena prezgodaj, pojasnjuje, da je tožbo spremenila 31. 1. 2018, torej po tem, ko je Vlada 25. 1. 2018 izdala ugotovitveno odločbo. Okoliščina vročitve odločbe pritožnici sploh ni relevantna, saj prične rok za tožbo teči tudi takrat, ko je storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika (23. člen ZUS-1), za tožbo zoper akte iz četrtega odstavka 5. člena pa z objavo akta. Sodišče bi moralo pritožnico pozvati na predložitev odločbe Vlade, ji določiti rok in jo opozoriti na posledice, če ne bo ravnala po pozivu. Ni jasno, kako je sodnik poročevalec, ki dokazov ni pribavljal, 2. 2. 2018 vedel, ali je odločbo Vlade prejela ali ne, razen če se je neformalno dogovarjal z Vlado, kar pomeni, da je podana absolutna kršitev določb postopka. Dvomi, da je bila njena tožba dodeljena sodniku poročevalcu po v naprej določenih pravilih, ker so vse tožbe po naključju dodeljene temu sodniku. Gre za pristranskega sodnika in pristransko sodišče, ki ga vodijo vzgibi izven prava, zagotovo intimno politično prepričanje, nasprotno pritožničinemu. Pritožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

6. Državnotožilski svet in Vlada RS na pritožbo nista odgovorila.

K I. točki izreka:

7. Pritožba v tem delu ni utemeljena.

Glede zavrženja izpodbojne tožbe zoper odločbo Državnotožilskega sveta

8. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je tožbo po 2. členu ZUS-1 zoper odločbo Državnotožilskega sveta o oceni državnotožilske službe za pritožnico zavrglo. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sklepu I Up 261/2017 z dne 4. 1. 2018, s katerim je odločilo o pritožničini pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi njene zahteve za izdajo začasne odredbe, je ocena državnotožilske službe po svoji vsebini strokovno opravilo in ne upravno odločanje. Iz ZDT-1 ne izhaja, da bi Državnotožilski svet1 v zvezi z izdelavo ocene moral izdati upravno odločbo, niti da bi z izdelavo ocene že odločil o posledicah, ki iz take ocene izvirajo. Res je zakonska posledica ocene, da državni tožilec ne ustreza državnotožilski službi, v tem, da mu preneha funkcija (7. točka prvega odstavka 72. člena ZDT-1), in sicer z dnem, ko mu je vročena dokončna negativna ocena (peta alineja drugega odstavka 72. člena ZDT-1). Vendar pa, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v navedenem sklepu, lahko ta posledica po svoji naravi nastane le na podlagi posamičnega in konkretnega upravnega akta, ki ga izda pristojni organ. Pristojnost za odločitev o prenehanju državnotožilske funkcije pa zakon izrecno podeljuje Vladi, ki o tem izda ugotovitveno odločbo (74. člen ZDT-1). Če je ne, tudi ne more priti do prenehanja funkcije. Ob tem je Vrhovno sodišče odgovorilo še na dilemo, ali je ustavno skladna zakonska ureditev, po kateri lahko prenehanje funkcije časovno odstopa od izdaje akta, s katerim se o tem odloči. Učinek bi moral glede na zahteve Ustave Republike Slovenije namreč nastopiti šele po (oziroma najprej ob) vročitvi odločbe, s katero Vlada kot pristojni organ odloči o prenehanju funkcije, saj se na ta način zagotovi učinkovito sodno varstvo ter pravno varnost prizadeti osebi. Vendar pa navedeno vprašanje ne preraste v ugotovitev neustavnosti obstoječe zakonske ureditve, saj je morebitne neustavne posledice mogoče preprečiti z razlago in izvajanjem ZDT-1 na način, po katerem bi se trenutek vročitve odločbe Vlade časovno kolikor je mogoče ujemal z vročitvijo negativne ocene državnotožilske službe (npr. s hkratno vročitvijo obeh aktov), kar se v konkretnih primerih lahko udejanja, saj ZDT-1 tega ne preprečuje.

9. Z izpodbijano odločbo torej ni bilo odločeno o prenehanju pritožničine funkcije (taka ugotovitev ni vsebina njenega izreka), s tem pa ne o njeni pravici ali pravni koristi. To pomeni, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1,2 kar je razlog za zavrženje tožbe po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj tudi noben drug zakon ne določa, da je mogoče zoper oceno državnotožilske službe sprožiti upravni spor (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe je torej pravilna, nepravilna je le pravna podlaga, na katero je oprlo zavrženje (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1),3 kar pa na zakonitost odločitve ni vplivalo.

10. Ker je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo in so bila pred tem sprejeta stališča Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 261/2017, je neutemeljeno pritožničino stališče, da bi se moralo tudi sodišče prve stopnje posebej opredeliti do njenih navedb glede ustavnosti določb ZDT-1, ki se nanašajo na odločanje Državnotožilskega sveta, na učinke njegovih odločitev in na ureditev pravnih sredstev zoper oceno.

Glede zavrženja tožbe zoper odločbo Vlade

11. Pravilna je tudi odločitev o zavrženju prezgodaj vložene tožbe zoper ugotovitveno odločbo Vlade, izdano po 74. členu ZDT-1. Pritožnica ne oporeka, da ji v času vložitve tožbe omenjena odločba ni bila vročena, sprašuje le, kako je sodišče 2. 2. 2018 vedelo, ali jo je prejela ali ne. Na to je mogoče odgovoriti ob natančnem branju izpodbijanega sklepa, saj je sodišče prve stopnje to ugotovitev oprlo na pritožničine navedbe, da vlaga tožbo v izogib nastanku škodljivih posledic, ki bodo zanjo nastale z dnem vročitve te odločbe (18. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožnica je torej sama napovedala bodočo vročitev in nanjo vezane posledice. Tako je edino logično tudi nadaljnje pojasnilo sodišča prve stopnje, da zato pritožnice ni pozvalo na dopolnitev tožbe s predložitvijo izpodbijanega akta (31. člen ZUS-1).

12. Upoštevaje obrazloženo pa je treba zavrniti tudi pritožničine trditve o dogovarjanju sodnika poročevalca z Vlado in odločanju na podlagi nedovoljenih vzgibov sodnikovega političnega prepričanja, ki da je nasprotno njenemu. Te navedbe ne presegajo ravni insinuacij, očitki, da je sodnik odločal na podlagi izmišljenega dejstva in da je bil zato pristranski, pa ne ravni očitne neutemeljenosti. Glede na pritožbene navedbe je treba pritožnici pojasniti še, da upoštevanje formalnih procesnih predpostavk za vodenje postopka ni sodnikova osebna (pravno nevezana) izbira, ampak vprašanje zakonitosti sodnega odločanja, s katerim se zagotavlja enako obravnavanje vseh tožnikov, ki zahtevajo sodno varstvo v upravnem sporu, torej tudi pritožnice. Njenega neuspeha s tožbo zaradi neizpolnjevanja procesnih pogojev zato ni mogoče pripisati sodnikovemu pristranskemu odločanju (če se zanemari, da je o tem odločal tričlanski senat), ampak odločanju na podlagi zakonskih določb.

13. Ker začne teči rok za tožbo z vročitvijo upravnega akta (prvi odstavek 23. člena ZUS-1), tožbo pa je treba vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1), je bila tožba, vložena 31. 1. 2018, preuranjena, saj zaradi neopravljene vročitve odločba Vlade v razmerju do pritožnice še ni učinkovala in zanjo ni ustvarjala posledic, ne glede na to, ali je bila pritožnica na drug način že seznanjena z njeno vsebino. Pritožnica se zato neutemeljeno sklicuje tudi na (sicer neizkazano) okoliščino, da naj bi bila odločba objavljena. Rok za tožbo, ki teče od objave, namreč velja le za akte iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 (drugi odstavek 23. člena ZUS-1), to je za akte organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja, saj se ti ne vročajo, ampak objavijo v uradnem glasilu. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbi priložena odločba Vlade, št. 70101-15/2017/6 z dne 25. 1. 2018. Iz nje izhaja, da je Vlada res sprejela odločitev pred 31. 1. 2018, ne pa tudi, da je bila pritožnici ta odločba vročena.4

Glede zavrženja tožbe po 4. členu ZUS-1

14. Pritožnica je z vlogo z dne 31. 1. 2018 vložila tudi tožbo po 4. členu ZUS-1. Ta je mogoča zoper posamični pravni akt (ki ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1) ali zoper dejanje oblastvenega organa, za katerega stranka trdi, da je nezakonito in je zaradi te nezakonitosti poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine. Pogoj je, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

15. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je pritožnica v omenjeni vlogi med drugim zatrjevala tudi nezakonito ravnanje delodajalca, ki naj bi jo na podlagi odločbe Državnotožilskega sveta kot dokazom o prenehanju delovnega razmerja odjavil iz obveznega zdravstvenega, socialnega in pokojninskega zavarovanja. Ker se je Vrhovno državno tožilstvo pri omenjenem ravnanju sklicevalo na sporno odločbo Državnotožilskega sveta, je pritožnica menila, da je prav zaradi nje od 2. 11. 2017 nezakonito brez službe, brez dohodkov ter brez obveznega zdravstvenega, socialnega in pokojninskega zavarovanja. Zato je sodišču predlagala, naj ugotovi, da je Državnotožilski svet z nezakonito odločbo z dne 30. 8. 2017 neposredno posegel v njen pravni položaj, njene pravice in v njena razmerja na način, ki pomeni kršitev ustavne pravice iz tretjega odstavka 49. člena (pravica do dela), 22., 23., 25. in 2. člena Ustave RS ter iz 6., 8. (pravica do zasebnosti glede razvijanja njenih strokovnih potencialov in do ugleda) in 13. člena EKČP, ter odpravi posledice dejanja in odpravi omenjeno odločbo.

16. Glede na tak tožbeni predlog in tožbene navedbe5 je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da je z novo tožbo (ponovno) izpodbijala tudi akt (odločbo Državnotožilskega sveta), in pravilno navedlo, da je to storila prepozno, saj ji je bila sporna ocena vročena 6. 11. 2017. Pravilna je tudi ugotovitev, da ima pritožnica zoper samo odločitev Državnotožilskega sveta sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu zoper ugotovitveno odločbo Vlade. Pri tem pa ni upoštevalo same vsebine tožbe, v kateri je pritožnica zatrjevala nezakonitost ravnanja Vrhovnega državnega tožilstva, to je njegove zahteve, naj ZZZS na podlagi odločbe Državnotožilskega sveta pritožnico odjavi iz zavarovanj. Iz sicer mestoma nejasnih tožbenih in pritožbenih navedb, ki temeljijo na napačnem pritožničinem stališču, da je bilo že z izdajo odločbe Državotožilskega sveta z dne 30. 8. 2017 neposredno poseženo v njeno pravico do dela, je vendarle mogoče razbrati utemeljeno pritožničino opozorilo, da predmet sodnega spora zoper ugotovitveno odločbo Vlade ne bo ravnanje Vrhovnega državnega tožilstva. To namreč tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni povezano s katerim od vidikov zakonitosti same odločbe Državnotožilskega sveta, ampak z vidikom njene nadaljnje uporabe. Zato je okoliščina, da je pritožnica v tožbenem predlogu predlagala odpravo odločbe omenjenega organa, ker naj bi ta posegla v njeno pravico do dela, ni pa predlagala ugotovitve nezakonitosti dejanja Vrhovnega državnega tožilstva, lahko pomembna z vidika presoje utemeljenosti tožbenega predloga v smislu, ali je pritožnica s svojimi navedbami o nezakonitem ravnanju utemeljila to, kar predlaga, ne more pa predstavljati izključnega okvira presoje procesnih predpostavk za tožbo. Ne glede na navedeno pa je odločitev o prepozni tožbi pravilna, saj jo potrjujejo pritožbene navedbe.

17. Tudi vložitev tožbe zaradi posamičnega dejanja na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 je omejena z rokom. Ta začne teči, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika (prvi odstavek 23. člena ZUS-1). Ker se v upravnem sporu, v katerem se izpodbijajo dejanja javne oblasti, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek 4. člena ZUS-1), pomeni, da je treba tožbo vložiti v roku trideset dni (prvi odstavek 28. člena ZUS-1) od storitve dejanja.

18. Pritožnica navaja, da ji je delovno razmerje zaradi ravnanja delodajalca nezakonito prenehalo 3. 11. 2017 in da je ob obisku zdravnika 24. 11. 2017 izvedela, da je brez zaposlitve ter odjavljena iz obveznega zdravstvenega ter drugih oblik zavarovanj, ter da se je istega dne na ZZZS Koper pozanimala za razlog odjave. Navaja tudi, da je "na ZZZS OE Koper skupaj z zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva za odjavo odločbo Državnotožilskega sveta št. Dts 779/13-18 z dne 30. 8. 2017". Ker je bila pritožnica že vsaj konec novembra 2017 seznanjena z razlogom odjave (zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva),6 bi morala zoper tako ravnanje vložiti tožbo v zakonsko predpisanem roku, ne pa šele 31. 1. 2018, torej po več kot dveh mesecih. Pri tem je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je rok začel teči šele 9. 1. 2018, ko je pritožnica prejela sklep Vrhovnega sodišča I Up 261/2017 in s tem dokaz (zaradi v njem sprejetih stališč), da odločba Državnotožilskega sveta ne bi smela biti uporabljena kot dokaz o prenehanju delovnega razmerja.

19. Neutemeljena je tudi trditev, da je bila tožba pravočasna, ker kršitev še traja. Sodišču je v upravnem sporu dano le pooblastilo, da prepove nadaljevanje posamičnega dejanja in da odpravi posledice dejanja (prvi odstavek 66. člena člena v zvezi z drugim odstavkom 33. člena ZUS-1) ter da o tem odloči brez odlašanja, če nezakonito dejanje še traja (drugi odstavek 66. člena ZUS-1). Vendar ta določba, ki ureja možne ukrepe sodišča ob vsebinskem obravnavanju tožbe, s svojim predmetom urejanja v ničemer ne posega v zakonske določbe o začetku teka roka za tožbo in njegovem trajanju. Iz določb ZUS-1, ki rok za tožbo vežejo na storitev dejanja, pa tudi ni mogoče izpeljati pravila, da je tožbo mogoče vložiti kadarkoli v času trajanja kršitve, ki jo povzroči nezakonito dejanje.

20. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zavrača pritožbeno utemeljevanje pravočasnosti tožbe, vložene zaradi ravnanja Vrhovnega državnega tožilstva.

K II. točki izreka:

Pritožba zoper III. točko izreka izpodbijanega sklepa je prepozna, pritožba zoper IV. točko izreka pa nedovoljena.

Glede pritožbe zoper zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe

21. Rok za pritožbo zoper odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe je tri dni od vročitve sklepa (šesti odstavek 32. člena ZUS-1). Izpodbijani sklep, ki ga je sodišče odpravilo 5. 2. 2018, je bil pritožnici ob upoštevanju podatka o vročanju na list. št. 101 spisa vročen s fikcijo 21. 2. 2018 (četrti odstavek 142. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Pritožbeni rok se je tako iztekel v ponedeljek, 26. 2. 2018. Ker je bila pritožba vložena 8. 3. 2018, torej po poteku roka, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Glede pritožbe zoper sklep o stroških

22. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018 odstopilo od dotedanje sodne prakse7, ki je (z izjemo odločbe I Up 110/2016 z dne 13. 12. 2017) v upravnem sporu dopuščala pritožbe zoper sklep o stroških, sklicujoč se na prvi odstavek 166. člena ZPP. Pri tem se je oprlo na določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1, ki ureja pritožbo zoper sklep in ki določa, da se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. Navedlo je, da je pritožba zoper sklep zato dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb. Posledično sklicevanje na ureditev v drugih zakonih, ki takšne pritožbe dopuščajo, ni mogoče (npr. ZPP, ki se ga v upravnem sporu v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače). Do takšnega razumevanja 82. člena ZUS-1 vodi tako jezikovna razlaga, ki kaže na to, da je pritožba dovoljena le v primerih, predvidenih v ZUS-1, kot tudi teleološka razlaga po namenu zakona, saj je dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih. Med tovrstne primere ne sodi odločanje o stroških postopka, saj slednji predstavljajo stransko terjatev, ki je po pravnem pomenu, praviloma pa tudi po višini, manj pomembna od odločitve o glavni stvari.

23. Ob tem je Vrhovno sodišče preizkusilo še, ali je tako stališče v nasprotju s 25. členom Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišča in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je v odločbi Up-188/0-6 z dne 25. 3. 2002 sprejelo stališče, da iz ustavne pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi zoper odločitev o stroških, prvič sprejeto pred drugostopenjskim sodiščem, moralo biti dopustno pravno sredstvo. Iz razlogov citirane odločbe smiselno izhaja, da ZUS-1 ni neustaven, ker ne določa pritožbe zoper stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča. Določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1 je zato treba uporabljati tako, kot se glasi, torej da pritožba zoper sklep ni dovoljena, če ni v ZUS-1 določeno, da je dovoljena.8

24. Navedena stališča tako pomenijo, da lahko Vrhovno sodišče poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari. Ker je bila v obravnavani zadevi pritožba zoper odločitev o tožbi neutemeljena, ne morejo biti predmet samostojne presoje in tudi odločitve pritožbene navedbe glede stroškov, med drugim, da bi moralo sodišče prve stopnje naložiti toženki, da povrne pritožnici stroške, ki jih je imela z vložitvijo tožbe zaradi napačnega pravnega pouka v odločbi Državnotožilskega sveta. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zoper IV. točko izreka izpodbijanega sklepa kot nedovoljeno zavrglo.

K III. točki izreka

25. Pritožnica ni uspela, zato je dolžna sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 Ta je za izdelavo ocene državnotožilske službe pristojen na podlagi sedmega odstavka 37. člena in četrte alineje prvega odstavka 102. člena ZDT-1.
2 Po navedeni določbi je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
3 Po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, po 6. točki pa, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.
4 Iz vpisniku sodišča prve stopnje izhaja, da je pritožnica 12. 3. 2018 zoper odločbo Vlade vložila tožbo (zadeva opr. št. III U 45/2018).
5 Pritožnica je v vlogi z dne 31. 1. 2018 tudi navajala, da je Državnotožilski svet z izdajo nezakonite odločbe z dne 30. 8. 2017, predvsem pa z nezakonitim zapisom, da ji bo z dnem vročitve ocene prenehala funkcija državne tožilke, povzročil kršitev ustavne pravice iz tretjega odstavka 49. člena, pa tudi iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS.
6 Po njenih navedbah v tožbi je datum njegove zahteve za odjavo 14. 11. 2017.
7 Primerjaj npr. sklep VSRS I Up 434/2012 z dne 19. 9. 2012.
8 O tem tudi v sklepu Vrhovnega sodišča I Up 110/2016 z dne 13. 12. 2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 4, 23, 23/1, 23/2, 28, 28/1, 31, 32, 32/6, 33, 33/2, 36, 36/1-2, 36/1-3, 36/1-6, 66, 66/1, 66/2, 82
Zakon o državnem tožilstvu (2011) - ZDT-1 - člen 72, 72/1-7, 72/2-5, 74
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 22, 23, 25, 49

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwMDk4