VSRS Sklep X Ips 132/2017

Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Glede na to, da je za presojo obravnavanega primera bistveno obdobje od 1. 9. 2010 do 31. 5. 2012, vprašanje razlage Meril za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe, ki so po podatkih iz spisa stopila v veljavo 10. 12. 2012, ni bistveno za odločitev v obravnavani zadevi in zato ne prestavlja pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep Državnotožilskega sveta, št. Dts 778/13-10-AM(BO/HJ)/VV(LK)-ks z dne 29. 1. 2016, s katerim je bil odločeno, da se 1. zavrne predlog za redno napredovanje v plačnem razredu A. A. in 2. izdela ocena tožilske službe za A. A., okrajno državno tožilko na Okrožnem državnem tožilstvu v Novi Gorici, dodeljeno na Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili oziroma na Posebni oddelek Specializiranega državnega tožilstva RS, in se ugotovi, da v obdobju od 1. 9. 2010 do 31. 5. 2012 ustreza tožilski službi, ne izpolnjuje pa pogojev za redno napredovanje.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep Državnotožilskega sveta odpravi, mu zadevo vrne v ponovno odločanje ter mu v plačilo naloži stroške dosedanjega postopka.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila v obravnavani zadevi sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), zato se v postopku pred Vrhovnim sodiščem določbe tega zakona ne uporabljajo (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Revidentka v reviziji izpostavlja naslednji pravni vprašanji: 1."Kako presojati v 5. členu Meril za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe z dne 28. 11. 2012 (v nadaljevanju Merila) določen podkriterij "pravočasnost dela na zadevah", ko vsi tožilci oddelka oziroma tožilstva, ki mu ocenjevani tožilec pripada, zadev ne rešujejo v časih, ki so kot najdaljši dopustni predpisani v 39. členu Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1) v zvezi z 80. členom Državnotožilskega reda ali v prvem odstavku 13. člena Meril, pri čemer delo tožilcev tega oddelka ali tožilstva ni primerljivo z delom tožilcev drugih oddelkov oziroma tožilstev, časi reševanja zadev ocenjevanega tožilca pa ne odstopajo, ali so boljši od časov reševanja tožilcev oddelka ali tožilstva, ki mu pripada, in torej, ali pravočasnost dela na zadevah ocenjevanega tožilca presojati v primerjavi s časi reševanja tožilcev oddelka oziroma tožilstva, ki mu ocenjevani tožilec pripada, ali glede na s citiranimi predpisi določene najdaljše čase reševanja, ali obojim?" in 2. "Ali je v primeru ugotovljene prekoračitve z zgoraj navedenimi predpisi določenih najdaljših časov reševanja ocenjevanega tožilca, pri čemer pa njegov čas reševanja zadev ne odstopa ali je celo boljši od časov reševanja tožilcev oddelka oziroma tožilstva, ki mu pripada, ugotovljena prekoračitev z zgoraj navedenimi predpisi določenih časov reševanja sama po sebi zadosten razlog za neizpolnjevanje kriterija iz 5. člena Meril, to je delovne sposobnosti, in posledično zaradi neizpolnjevanja tega kriterija tudi za neizpolnjevanje pogojev za napredovanje?"

8. Revidentka z navedenima vprašanjema izpostavlja vprašanje razlage Meril, kar pa glede na njihovo časovno veljavnost v obravnavanem primeru ni relevantna pravna podlaga za odločanje. Merila so bila sprejeta 28. 11. 2012, po podatkih iz spisa pa so stopila v veljavo 10. 12. 2012. Glede na to, da je za presojo obravnavanega primera bistveno obdobje od 1. 9. 2010 do 31. 5. 2012, vprašanje razlage Meril ni bistveno za odločitev v obravnavani zadevi in zato ne prestavlja pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9. Ker revidentka ni izkazala pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 97/2018-11
• UPRS Sodba I U 1436/2018-19
• UPRS sodba III U 281/2013