VSRS Sodba I Ips 6676/2010

Jedro

Skladno s petim odstavkom 421. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti iz četrtega odstavka tega člena lahko vloži tudi zoper odločbo vrhovnega sodišča. Citirane določbe ZKP predstavljajo podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, če je z odločbo ESČP ugotovljeno, da je bila v konkretnem kazenskem postopku s pravnomočno sodno odločbo v škodo obdolženca kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina. Na podlagi določb četrtega in petega odstavka 421. člena ZKP imajo upravičenci pravico, da v primeru kršitve konvencijske pravice v škodo obdolženca, ugotovljene s strani ESČP, (ponovno) vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo. Vendar pa določb ZKP ni mogoče razlagati na tak način, da bi odločba ESČP, s katero je bila ugotovljena kršitev določene konvencijske pravice, že sama po sebi predstavljala zadosten razlog in podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva utemeljeno problematizira okoliščino, da sodnica, ki je izdelala obrazložitev sodbe, pri izvajanju dokazov ni sodelovala, zaradi česar si ni mogla ustvariti neposrednega vtisa o izvedenih dokazih ter napraviti in obrazložiti dokazne ocene v skladu z lastnimi prepričanji in neposrednimi zaznavami, kar ima velik pomen zlasti pri presoji t. i. osebnih (personalnih) dokazih, torej tudi zaslišanju obdolženca in prič.

S takšnim postopanjem prvostopenjskega sodišča je bilo kršeno načelo neposrednosti. Sodnik lahko prosto presoja vrednost posameznih dokazov le tedaj, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov. Le v takem primeru si lahko na podlagi notranje, psihološke presoje ustvari sliko o posebnostih posameznega dokaza (dokaznega sredstva) ter subjektivno mnenje o verodostojnosti personalnih dokazov.

Sodnica, ki je pisala sodbene razloge, pri sojenju in izvajanju dokazov ni sodelovala. To pomeni, da je bil njen spoznavni, gnoseološki položaj v zvezi s presojo dokazne vrednosti posameznih dokazov (dokaznih sredstev) okrnjen, saj je le-to, lahko napravila le na podlagi logičnega mišljenja in izkustvenih pravil, ne pa tudi na podlagi neposrednega vtisa o izpovedbah prič in zagovoru obdolženca, čeprav so zagovor in izpovedbe prič predstavljali enega od bistvenih elementov pri ugotavljanju odločilnih dejstev glede vprašanja krivde in kazenske sankcije. Ker si sodnica, ki je pripravila pisno obrazložitev sodbe, neposrednega vtisa ni mogla ustvariti, je jasno, da je tudi v obrazložitvi sodbe psihološka presoja verodostojnosti obdolženca in prič oziroma zanesljivosti njihovih izjav v celoti izostala.

S tem, ko pisne obrazložitve sodbe ni izdelala sodnica, ki je izvajala dokaze in izrekla sodbo, pač pa sodnica, ki v dokaznem postopku in pri izreku sodbe ni sodelovala, sta bila kršena načelo neposrednosti in določba sedmega odstavka 364. člena ZKP, ki jo je v luči pravice do poštenega sojenja treba razlagati tako, da se zahteva, da (tisti) sodnik, ki sodi in izvaja dokaze ter izreče sodbo, izdela tudi pisne razloge sodbe v primerih, ko je izdaja pisnega odpravka sodbe z obrazložitvijo po zakonu obvezna.

Takšen izrazito odstopajoč časovni razkorak, je po presoji Vrhovnega sodišča, glede na specifične okoliščine primera, še dodatno okrnil pomen načela neposrednosti, ki se odraža tudi v zagotovitvi razumne časovne povezanosti dejanj sodišča, ki zadevajo postopek izdaje sodbe, čemur sta namenjena navedena (sicer instrukcijska) roka petnajstih oziroma tridesetih dni iz prvega odstavka 363. člena ZKP, ki ne zasledujeta le namena pospešitve postopka, pač pa izhajata tudi iz predpostavke, da je razloge sodbe zaradi omejenosti spominskih sposobnosti še preden jih načne rja pozabe mogoče lažje, s tem pa tudi bolj pravilno in popolno, oblikovati, če je časovni razkorak med fazami izvajanja dokazov, razglasitvijo sodbe in njeno izdelavo čim manjši

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča ter sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsodilnem delu razveljavijo ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo z dne 2. 7. 2007 pod I. točko izreka iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožni predlog zoper obdolženega Š. B. zaradi kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 256. členu v zvezi z 2. točko 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), pod II. točko izreka pa je obdolženega Š. B. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ. Na podlagi 50. in 51. člena istega zakona mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od dejanj najprej določilo kazen štiri mesece zapora, nato pa po določbah o steku enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, pod posebnim pogojem, da oškodovancema v roku treh mesecev plača priznana zneska premoženjskopravnega zahtevka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26. 8. 2010 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 6. 1. 2011 zavrnilo in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper obsodilni del zgoraj navedenih sodb obsojenčev zagovornik ponovno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi se sklicuje na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi C. in B. proti Sloveniji z dne 7. 3. 2017, s katero je ESČP razsodilo, da so nacionalna sodišča v obravnavani kazenski zadevi kršila obsojenčevo pravico do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti sprejme v obravnavo ter ob upoštevanju odločitve ESČP izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Vložnik uvodoma poudarja, da je obsojenec v vseh predhodno vloženih pravnih sredstvih uveljavljal kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker obrazložitve prvostopenjske sodbe ni izdelala sodnica, ki je vodila sojenje in izrekla sodbo, vendar so domača sodišča, vključno z Ustavnim sodiščem, presodila, da obsojenčeve pravice s tem niso bile kršene. Ob sklicevanju na citirano odločbo ESČP vložnik v nadaljevanju zahteve trdi, da so bile z izdajo prvostopenjske sodbe in njeno potrditvijo s strani instančnih sodišč v tej kazenski zadevi kršene tako določbe kazenskega postopka kot tudi obsojenčeva pravica do poštenega sojenja, ki mu jo zagotavljata Ustava in EKČP. Sodnica, ki je izdelala obrazložitev sodbe, pri sojenju in neposrednem izvajanju dokazov ni sodelovala, zato si ni mogla ustvariti neposrednega vtisa o izvedenih dokazih in ni mogla napraviti dokazne ocene v skladu z lastnimi prepričanji in neposrednimi zaznavami. Izpostavlja, da je že ESČP v citirani odločbi ugotovilo, da je predmetni kazenski postopek odstopal od načina vodenja postopka, kot ga predvideva ZKP, saj bi sodnik, ki vodi postopek in neposredno izvaja dokaze, v skladu z določbami ZKP tudi moral izreči sodbo in zanjo podati pisne razloge. Sodnica, ki je izdelala pisno obrazložitev sodbe, pa pri sojenju ni sodelovala, zato je obrazložitev sodbe lahko pripravila le na podlagi dokumentacije sodnega spisa, pri čemer izrek sodbe ni temeljil samo na podatkih spisa, saj so bili v postopku zaslišani obsojenec in več prič in si je razpravljajoča sodnica skladno z načelom neposrednosti morala ustvariti mnenje o njihovi verodostojnosti, kar je zelo verjetno predstavljalo pomemben, če ne ključen element pri ugotavljanju odločilnih dejstev. Vložnik v zahtevi tudi navaja, da je ESČP v odločbi izpostavilo, da je obsojenec pritožbo zoper sodbo napovedal takoj po razglasitvi sodbe, zato je bilo že od vsega začetka znano, da bo morala sodba vsebovati pisno obrazložitev. Izpostavlja še, da pisni odpravek prvostopenjske sodbe ni bil izdelan kar tri leta, čeprav je zakonsko predpisan rok za izdelavo sodbe 30 dni od njene razglasitve, v tem času pa se je sodni spis tudi izgubil in ga je bilo treba obnoviti.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 19. 7. 2017 odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer. Meni, da je zahteva utemeljena, zato predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi. Navaja, da je stališče ESČP v izhodišču sprejemljivo. Brez dvoma je do zapletov v obravnavani kazenski zadevi prišlo zaradi okoliščin, ki so na strani sodišča. Se pa po njegovem naziranju tako dobesedno in široko stališče, kot ga je zavzelo ESČP v svoji odločbi, v primerih, ko pride do nepredvidenih in nekrivdnih zapletov, lahko izkaže kot nevzdržno.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil dne 28. 8. 2017. V izjavi izraža strinjanje s predlogom vrhovnega državnega tožilca, pri čemer navaja, da nekatera tožilčeva izvajanja v odgovoru presegajo okvir predmetne zadeve, zato jih ne more komentirati.

B.

5. Vrhovno sodišče je v predmetni kazenski zadevi že odločalo in s sodbo z dne 6. 1. 2011 zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Presodilo je, da s tem, ko sodbe sodišča prve stopnje ni napisala sodnica posameznica, ki je vodila obravnavo in izrekla sodbo, procesne pravice obsojenca niso bile kršene. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da sodnik, ki neposredno izvaja dokaze in izreče sodbo, sicer praviloma tudi piše obrazložitev sodbe. Vendar je ocenilo, da lahko v določenih izjemnih situacijah, kot so smrt sodnika, njegova razrešitev, nepredvidena daljša odsotnost ipd., obrazložitev sodbe izdela tudi drug sodnik. V takih primerih bo sodnik, ki v zadevi ni odločal, sodbo pisal na podlagi logičnega sklepanja in neformalnih dokaznih pravil, ne pa na podlagi ocene verodostojnosti personalnih dokazov. Če obrazložitev sodbe ne bo dovolj prepričljiva, s tem po stališču Vrhovnega sodišča, ki ga je zavzelo v navedeni sodbi, obdolženec ne bo prikrajšan v svoji pravici do obrambe, temveč bo nasprotno, glede na to, da je bil navzoč na glavni obravnavi, pri pisanju pritožbe v ugodnejšem položaju, saj bo izhajal iz boljše spoznavne situacije in bo s pritožbo toliko lažje uspel. Sklicujoč se na določbo 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je Vrhovno sodišče presodilo, da s postopanjem sodišča prve stopnje ni bilo kršeno načelo neposrednosti, pri čemer je navedlo, da se načelo neposrednosti nanaša le na fazo do izreka sodbe, medtem ko procesnih sankcij v zvezi s pisanjem obrazložitve sodbe ZKP ne predvideva.

6. Kot je razvidno iz predhodno navedenega, je obsojenec potem, ko je bil z uveljavljanjem kršitev svojih ustavnih pravic neuspešen tudi pred Ustavnim sodiščem, vložil pritožbo na ESČP, ki je z odločbo v združeni zadevi C. in B. proti Sloveniji z dne 7. 3. 2017 ugotovilo, da so nacionalna sodišča kršila določbo prvega odstavka 6. člena EKČP, ker sodnica, ki je vodila sojenje, ni zagotovila pisne obrazložitve za izrek sodbe in ker tudi na instančni ravni niso bili sprejeti ustrezni ukrepi, ki bi to pomanjkljivost odpravili (47. odstavek odločbe). V obrazložitvi odločbe je ESČP navedlo, da so razlogi sodbe pomembni ne le zato, ker obdolžencu omogočajo učinkovito uveljavljanje pravice do pritožbe, pač pa so pomembni tudi zaradi zagotavljanja pravilnega delovanja pravosodja in preprečevanja arbitrarnosti. Poudarilo je, da zavedanje sodnika o tem, da mora svojo odločitev utemeljiti na objektivnih razlogih, zagotavlja eno od varoval pred arbitrarnostjo. Dolžnost navedbe razlogov po stališču ESČP prispeva tudi k zaupanju javnosti in obdolžencev v sprejeto odločitev in omogoča zaznavo morebitne pristranskosti sodnika. Teh namenov v konkretnem primeru ni bilo mogoče doseči, saj sodnica, ki je vodila sojenje in izrekla sodbo, ni zapisala razlogov, ki so jo vodili k sprejetju odločitve o krivdi in izreku kazenske sankcije. ESČP je v odločbi poudarilo, da je sodnica obrazložitev sodbe lahko pripravila le na podlagi podatkov spisa, pri čemer pa izrečena sodba ni temeljila le na pisni dokumentaciji, saj je sodnica med sojenjem zaslišala obdolženca in več prič. Izhajajoč iz načela neposrednosti je sodničino opazovanje obnašanja prič in obdolženca ter ocena njihove verodostojnosti po prepričanju ESČP zelo verjetno predstavljalo pomemben, če ne ključen element pri ugotavljanju dejstev v konkretni zadevi. Zato bi razpravljajoča sodnica morala svoje ugotovitve predstaviti v pisni obrazložitvi, ki je (v skladu s sedmim odstavkom 364. člen ZKP) ena od bistvenih sestavin sodbe. ESČP je v odločbi izpostavilo, da je položaj obsojenca v tej kazenski zadevi predstavljal odstop od standardov, kot jih predvideva ZKP (39. odstavek odločbe). Po presoji ESČP upokojitev razpravljajoče sodnice ni taka izredna okoliščina, ki bi utemeljevala odstop od standardov domačega postopka, sodišče pa bi moralo že vnaprej sprejeti ustrezne ukrepe, da bi se takemu položaju izognilo. Ob tem je zapisalo, da se v praksi sicer lahko pojavijo določeni dejavniki, ki onemogočajo neprekinjeno sodelovanje sodnikov v postopku. Vendar pa takih dejavnikov v obravnavani zadevi ne le, da ni bilo, temveč četudi bi se pojavili, bi bila odreditev novega sojenja edini ustrezen način, da se zagotovi izdelava obrazložitve obsodilne sodbe. Dodatni pomisleki v postopanje domačih sodišč so se pri ESČP pojavili tudi zato, ker pisna obrazložitev sodbe, kljub zakonsko predpisanemu roku 30 dni, ni bila zagotovljena tri leta po izreku sodbe, v tem času pa se je sodni spis tudi izgubil in ga je bilo treba obnoviti. Glede na ugotovljeno kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP je obsojenemu Š. B. ESČP prisodilo pravično zadoščenje za utrpelo nepremoženjsko škodo v višini 5.000,00 EUR.

7. Predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik na podlagi četrtega in petega odstavka 421. člena ZKP. Ta v četrtem odstavku 421. člena določa, da se rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v primeru, če je z odločbo ESČP ugotovljeno, da je bila s pravnomočno sodno odločbo v škodo obdolženca kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina, šteje od dneva vročitve odločbe ESČP obdolžencu. Skladno s petim odstavkom 421. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti iz četrtega odstavka tega člena lahko vloži tudi zoper odločbo vrhovnega sodišča. Citirane določbe ZKP predstavljajo podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, če je z odločbo ESČP ugotovljeno, da je bila v konkretnem kazenskem postopku s pravnomočno sodno odločbo v škodo obdolženca kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina. ESČP namreč sámo ne more razveljaviti ali spremeniti pravnomočne sodne odločbe, kadar ugotovi, da so bile kršene konvencijske pravice pritožnika, temveč lahko le ugotovi kršitev in državo obsodi, da pritožniku plača denarno odškodnino kot pravično zadoščenje. V obravnavani zadevi je ESČP obsojencu zaradi ugotovljene kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP prisodilo denarno odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Vendar pa je plačilo pravičnega zadoščenja le eden od načinov izvrševanja odločb ESČP. Vse več držav v svoji zakonodaji omogoča, da v določenih primerih, ko ESČP ugotovi kršitev konvencijskih pravic, pride do ponovnega odprtja postopka.¹ Skrb za spoštovanje EKČP namreč ni monopolna pravica ESČP, temveč tudi dolžnost vsake od držav podpisnic konvencije.² V našem kazenskem postopku imajo upravičenci zato na podlagi določb četrtega in petega odstavka 421. člena ZKP pravico, da v primeru kršitve konvencijske pravice v škodo obdolženca, ugotovljene s strani ESČP, (ponovno) vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo.³ ZKP s tem upravičencem daje možnost, da v tistih primerih, ko ESČP ugotovi, da domača odločitev sodišč (v škodo obdolženca) nasprotuje določbam EKČP, zahtevajo, da se ugotovljena kršitev odpravi s ponovno preučitvijo zadeve. Vendar pa določb ZKP ni mogoče razlagati na tak način, da bi odločba ESČP, s katero je bila ugotovljena kršitev določene konvencijske pravice, že sama po sebi predstavljala zadosten razlog in podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Možnost ponovne vložitve zahteve za varstvo zakonitosti na tej podlagi je odvisna od narave ugotovljene kršitve konvencijske pravice obdolženca. Ni vsaka ugotovljena kršitev pravic obdolženca, do katere je prišlo v kazenskem postopku s strani nacionalnih sodišč, taka, da bi narekovala poseg v pravnomočno sodno odločbo.⁴ Razumljivo je, da je zahtevo za varstvo zakonitosti na tej zakonski podlagi mogoče vložiti samo v primeru takšnih kršitev konvencijskih pravic, ki jih je s spremembo ali razveljavitvijo pravnomočne sodne odločbe mogoče odpraviti oziroma sanirati, ne pa tudi v primeru kršitve, ki je v ponovnem postopku ni mogoče odpraviti.⁵ Zato je treba vselej od primera do primera presojati, ali ugotovljena kršitev konvencijskih pravic obdolženca narekuje tudi poseg v pravnomočno sodno odločbo ali pa je kršitev pravice "sanirana" že z izdajo odločbe ESČP in ugotovitvijo kršitve ter prisoditvijo pravičnega zadoščenja pritožniku.

8. Vrhovno sodišče je ob prvem odločanju v predmetni zadevi, ko je presojalo obravnavani sporni procesni položaj, kot zgornjo premiso sodniškega silogizma upoštevalo le določbe ZKP. Med drugim se je v obrazložitvi sodbe sklicevalo na sedmi odstavek 364. člena ZKP, po katerem sodišče v razlogih sodbe določno in popolnoma navede, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov; pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank, in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca, in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obtoženca in njegovega dejanja. Obravnavanega procesnega položaja in vsebine citirane določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP pa Vrhovno sodišče (niti nižji sodišči) ni presojalo tudi v luči pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, katere določbe se v skladu z 8. členom Ustave uporabljajo neposredno. Vrhovno sodišče je pri prvem odločanju ocenilo, da se vsebina načela neposrednosti nanaša le na čas do izreka sodbe, ne pa tudi na izdelavo sodbenih razlogov. Izhajajoč iz takšnega stališča je ugotovilo, da določba 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, po kateri je absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi, ni bila kršena. ESČP je v svoji odločbi zavzelo (drugačno) stališče, po katerem se vsebina in pomen načela neposrednosti ne izčrpata že z izrekom sodbe, temveč se domet tega načela razteza tudi na pripravo pisnih razlogov sodbe, ki sledijo njenemu izreku in ki so v skladu z ZKP ena od bistvenih sestavin sodbe (43. odstavek odločbe).

9. Po ponovni presoji zadeve Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva utemeljeno problematizira okoliščino, da sodnica, ki je izdelala obrazložitev sodbe, pri izvajanju dokazov ni sodelovala, zaradi česar si ni mogla ustvariti neposrednega vtisa o izvedenih dokazih ter napraviti in obrazložiti dokazne ocene v skladu z lastnimi prepričanji in neposrednimi zaznavami, kar ima velik pomen zlasti pri presoji t. i. osebnih (personalnih) dokazih, torej tudi zaslišanju obdolženca in prič. Odločitev v tej kazenski zadevi namreč ni bila sprejeta le na podlagi podatkov spisa, temveč tudi na podlagi obsojenčevega zagovora in izpovedb prič. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da je bilo dejansko stanje v ključni meri ugotovljeno prav na podlagi izpovedb zaslišanih prič, katere so si v določenih delih medsebojno nasprotovale, in obsojenčevega zagovora. Sodnica, ki pri sojenju ni sodelovala, je razloge sodbe lahko pripravila le na podlagi podatkov spisa, ne pa tudi na podlagi opazovanja obnašanja obsojenca in prič, kar je nedvomno predstavljalo pomemben, če ne ključen element pri ugotavljanju odločilnih dejstev v tej zadevi.

10. S takšnim postopanjem prvostopenjskega sodišča je bilo kršeno načelo neposrednosti. Brez dvoma ima to načelo velik (vsebinski) pomen pri izvajanju in ocenjevanju dokazov v kazenskem postopku. To še zlasti velja pri t. i. osebnih (personalnih) dokazih, med katere se uvršča zaslišanje obdolženca in prič, saj si je neposreden vtis o obdolžencu in pričah, njihovi verodostojnosti ter zanesljivosti in prepričljivosti njihovih izpovedb po naravi stvari mogoče ustvariti samo v primeru neposrednega stika med dokaznim sredstvom in tistim subjektom, ki dokaze ocenjuje oziroma vrednoti. Dokazi se zato praviloma izvajajo neposredno na glavni obravnavi. ZKP v prvem odstavku 355. člena določa, da sme sodišče sodbo opreti samo na tista dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. V ta namen mora sodišče vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje sklepati, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP). Sodnik lahko prosto presoja vrednost posameznih dokazov le tedaj, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov.⁶ Le v takem primeru si lahko na podlagi notranje, psihološke presoje ustvari sliko o posebnostih posameznega dokaza (dokaznega sredstva) ter subjektivno mnenje o verodostojnosti personalnih dokazov. Nastop obdolženca in prič namreč ustvarja vtis, s tem pa podlago za psihološko presojo verodostojnosti njihovih izjav. Zgolj branje zapisnika o zaslišanju obdolženca in prič pa takšne psihološke presoje ne omogoča.⁷ Prav prvostopenjski sodnik kot iudex facti je tisti procesni subjekt, ki ob zaslišanju obdolženca in prič dobi neposreden vtis o tem, ali obdolženec in priča izpovedujeta verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in hkrati dolžnost ta vtis primerjati z ostalimi izvedenimi dokazi. Zagovor obdolženca in izpovedbo priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti pa mora v sodbenih razlogih, ki predstavljajo odsev njegovih spoznanj, tudi ustrezno argumentirati.

11. V obravnavani zadevi je torej ključno to, da sodnica, ki je pisala sodbene razloge, pri sojenju in izvajanju dokazov ni sodelovala. To pomeni, da je bil njen spoznavni, gnoseološki položaj v zvezi s presojo dokazne vrednosti posameznih dokazov (dokaznih sredstev) okrnjen, saj je le-to, kot je Vrhovno sodišče sicer pojasnilo že pri prvem odločanju, lahko napravila le na podlagi logičnega mišljenja in izkustvenih pravil, ne pa tudi na podlagi neposrednega vtisa o izpovedbah prič in zagovoru obdolženca, čeprav so zagovor in izpovedbe prič predstavljali enega od bistvenih elementov pri ugotavljanju odločilnih dejstev glede vprašanja krivde in kazenske sankcije. Ker si sodnica, ki je pripravila pisno obrazložitev sodbe, neposrednega vtisa ni mogla ustvariti, je jasno, da je tudi v obrazložitvi sodbe psihološka presoja verodostojnosti obdolženca in prič oziroma zanesljivosti njihovih izjav v celoti izostala. S tem pa so izostali ključni razlogi o tem, kako v skladu z lastnimi miselnimi procesi, ki se odvijajo v notranji, psihični sferi sodnika, presoja verodostojnost obdolženca in zaslišanih prič. Ustrezno obrazložitev dokazne ocene o pomenu obdolženčevega zagovora in izpovedb prič bi sodnica lahko napravila samo v primeru, če bi bila navzoča pri izvajanju in pretresanju dokazov na glavni obravnavi, saj bi le tako lahko vestno pretehtala vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje podala celovite razloge in zaključke o odločilnih dejstvih glede vprašanj o obstoju kaznivega dejanja, krivdi obdolženca in kazenski sankciji, kot to zahtevata drugi odstavek 355. člena in sedmi odstavek 364. člena ZKP.

12. Ker je Vrhovno sodišče pri prvem odločanju izhajalo iz stališča, da se domet načela neposrednosti izčrpa (že) z izrekom sodbe, in se je torej pri presoji osredotočilo le na ugotavljanje, ali je bila s postopanjem prvostopenjskega sodišča kršena določba 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, obravnavane procesne situacije ni presojalo tudi skozi prizmo t. i. relativnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP (v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), ki so podane, če sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, pa je to vplivalo na zakonitost sodbe. Iz navedenega izhaja, da je relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka lahko storjena tudi v fazi izdaje sodbe. Faze izdaje sodbe ni mogoče zreducirati le na postopek izrekanja sodbe, pač pa je izraz "izdaja" sodbe širši in ga je glede na določbe XXII. poglavja ZKP (členi 353 do 365) treba razlagati kot splošen izraz, ki se nanaša na več podfaz postopka, urejenih v XXII. poglavju ZKP. ZKP v tem poglavju ločuje med izrekanjem sodbe (členi 353 do 359), razglasitvijo sodbe (členi 360 do 362) ter pisno izdelavo sodbe (členi 363 do 365). Za vsa navedena dejanja oziroma opravila sodišča zakon uporablja izraz "izdaja" sodbe. Do relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka lahko pride v katerikoli izmed teh podfaz postopka, torej tudi pri pisni izdelavi in vročitvi sodbe, kamor sodijo določbe ZKP, katerih kršitev zatrjuje predmetna zahteva za varstvo zakonitosti.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta bila s tem, ko pisne obrazložitve sodbe ni izdelala sodnica, ki je izvajala dokaze in izrekla sodbo, pač pa sodnica, ki v dokaznem postopku in pri izreku sodbe ni sodelovala, kršena načelo neposrednosti in določba sedmega odstavka 364. člena ZKP, ki jo je v luči pravice do poštenega sojenja treba razlagati tako, da se zahteva, da (tisti) sodnik, ki sodi in izvaja dokaze ter izreče sodbo, izdela tudi pisne razloge sodbe v primerih, ko je izdaja pisnega odpravka sodbe z obrazložitvijo po zakonu obvezna.⁸ Povedano drugače, pomen načela neposrednosti v kazenskem postopku se razteza tudi na pripravo oziroma pisanje razlogov sodbe. Navedena kršitev določb ZKP predstavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je po oceni Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru vplivala na zakonitost sodbe sodišča prve stopnje, saj je bila obrazložitev sodbe, kljub temu, da je bilo v postopku zaslišanih več prič, obdolženec pa je podal svoj zagovor, (lahko) izdelana le na podlagi logičnega sklepanja in nenapisanih neformalnih dokaznih pravil, ne pa tudi na podlagi psihološke presoje izvedenih dokazov (zaslišanje obdolženca in prič), ki je nedvomno imela velik vpliv pri sprejemu odločitve. Vztrajanje pri stališču, da se načelo neposrednosti nanaša le na fazo do izreka sodbe, ker ZKP v prvem odstavku 371. člena, ko našteva t. i. absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve tega načela v kasnejših fazah postopka ne sankcionira, bi praktično vodilo v izvotlitev vsebine in pomena načela neposrednosti v postopku pisne izdelave sodbe in priprave sodbenih razlogov. Pomenilo bi, da je zahtevi po obrazložitvi sodbe, ki predstavlja enega od njenih bistvenih delov, ne oziraje se na specifične značilnosti konkretnega dokaznega postopka, vselej lahko zadoščeno že zgolj s preučitvijo podatkov spisa in pripravo razlogov, opirajočih se (le) na to podlago, čeprav ni mogoče spregledati, da je na sprejeto odločitev vplivala tudi psihološka presoja sodnika, ki je izvajal dokaze. S tem bi bila praktično popolnoma prezrta vpliv in pomen psihološke presoje sodnikovega vtisa o verodostojnosti zaslišanih prič in obdolženca, saj sodnik, ki bi izdelal sodbene razloge, tovrstne procesne aktivnosti v postopku ne bi mogel opraviti, posledično pa tudi iz obrazložitve takšna procesna metodologija nikdar ne bi bila razvidna.

14. V obravnavani zadevi pa ne gre prezreti, na kar opozarja predmetna zahteva, niti dejstva, da je bil pisni odpravek prvostopenjske sodbe, kljub temu, da ZKP v prvem odstavku 363. člena določa, da mora biti razglašena sodba pisno izdelana v petnajstih dneh po njeni razglasitvi, če je obtoženec v priporu, v ostalih primerih pa v tridesetih dneh, izdelan šele po treh letih od njene razglasitve, kazenski spis pa se je v vmesnem času tudi izgubil. Takšen, glede na zakonske določbe izrazito odstopajoč časovni razkorak, ko je od razglasitve pa do izdelave sodbe minilo kar tri leta, je po presoji Vrhovnega sodišča, glede na specifične okoliščine primera, še dodatno okrnil pomen načela neposrednosti, ki se odraža tudi v zagotovitvi razumne časovne povezanosti dejanj sodišča, ki zadevajo postopek izdaje sodbe, čemur sta namenjena navedena (sicer instrukcijska) roka petnajstih oziroma tridesetih dni iz prvega odstavka 363. člena ZKP, ki ne zasledujeta le namena pospešitve postopka, pač pa izhajata tudi iz predpostavke, da je razloge sodbe zaradi omejenosti spominskih sposobnosti še preden jih načne rja pozabe mogoče lažje, s tem pa tudi bolj pravilno in popolno, oblikovati, če je časovni razkorak med fazami izvajanja dokazov, razglasitvijo sodbe in njeno izdelavo čim manjši. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdelana šele po treh letih od razglasitve, je bil ta pomen postavljenega roka praktično izničen.

15. Glede na zgoraj pojasnjeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da jamstva poštenega postopka obsojenemu Š. B., ker pisne obrazložitve prvostopenjske sodbe ni izdelala sodnica posameznica okrajnega sodišča, ki je vodila sojenje in izrekla sodbo, ampak (druga) sodnica, ki pri sojenju ni sodelovala, pri čemer je bila obrazložitev sodbe izdelana šele tri leta po njeni razglasitvi, v obravnavani zadevi niso bila zagotovljena. S takšnim postopanjem sta bila kršena tudi sedmi odstavek 364. člena ZKP in prvi odstavek 363. člena ZKP. Navedeni kršitvi določb ZKP predstavljata relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki sta glede na okoliščine obravnavanega primera vplivali na zakonitost izpodbijanih sodb.⁹

C.

16. Glede na ugotovljene kršitve je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s četrtim in petim odstavkom 421. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča ter sodbi sodišč prve in druge stopnje v obsodilnem delu (glede kaznivega dejanja pod II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče ponoviti celotni dokazni postopek in po presoji izvedenih dokazov ponovno odločiti o obtožnem aktu.

-------------------------------
¹ Gl. Ribičič, C., Evropsko pravo človekovih pravic: izbrana poglavja, Littera Scripta Manet, Zbirka Scripta, Ljubljana, 2007, str. 130.
² Tako ibid., str. 130.
³ Gl. tudi Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 914.
⁴ Prim. ibid., str. 914.
⁵ Gl. ibid., str. 914. Na primer ugotovitev, da je bila pritožniku kršena pravica do sojenja v razumnem roku, sama po sebi ne more predstavljati razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti na tej podlagi.
⁶ Prim. Dežman, Z., Erbežnik, A., Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 250.
⁷ Prim. ibid., str. 250.
⁸ Glede na stališča, ki izhajajo iz odločbe ESČP, je mogoče sprejeti razlago, da bi bilo v kazenskih zadevah, ki se obravnavajo pred petčlanskim senatom okrožnega sodišča (1. točka prvega odstavka 25. člena ZKP), z vidika načela neposrednosti vendarle dopustno, da bi v primeru, ko predsednik petčlanskega senata po razglasitvi sodbe iz utemeljenih razlogov ne bi mogel izdelati pisne obrazložitve sodbe, le-to izdelal drugi poklicni sodnik kot član senata, ki je neposredno sodeloval pri sojenju in izvajanju dokazov.
⁹ Pri tem je že ESČP v 45. odstavku odločbe zapisalo, da bi bil edini ustrezen način za "saniranje" obravnavanega procesnega položaja odreditev novega sojenja, na primer s strani instančnega sodišča, ki bi zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavo.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 6667/2010
• VSRS Sodba I Ips 54257/2012
• VSL sodba I Cpg 308/2015