VSRS Sodba I Ips 9908/2009

Jedro

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v obravnavanem primeru ni združilo kazni, ki bi bile izrečene zgolj za kazniva dejanja, za katera so predpisane kazni zapora do treh let. Sodišče prve stopnje je pri izreku enotne kazni upoštevalo tudi sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9908/2009 z dne 30. 12. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9908/2009 z dne 9. 4. 2015 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 14529/2011 z dne 25. 9. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 14529/2011 z dne 10. 12. 2013 (točki 1 in 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje), zato je sodišče pri izreku enotne kazni pravilno upoštevalo določbe kazenskega zakona o izreku enotne kazni in obsojenki enotno kazen izreklo na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B, ne pa tudi na podlagi določbe 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B, ki je v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo kršilo 5. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 4. točko drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (Uradni list Republike Slovenije, št. 91/2011).

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 20. 1. 2016 spremenilo odločbe o kazni (v izreku sodbe navedenih) pravnomočnih sodb in sicer tako, da je obsojeni S. T. izreklo enotno kazen devetnajst let zapora. Obsojenki je v izrečeno enotno kazen vštelo čas odvzema prostosti, hišnega pripora in prestajanja kazni. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8. 6. 2016 ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojenki izreklo enotno kazen enajst let zapora.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi kršitev 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s 4. točko drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (Uradni list Republike Slovenije, št. 91/2011, v nadaljevanju KZ-1B) v zvezi s 55. členom KZ-1B.

3. Obsojenkina zagovornica B. M., odvetnica v Mariboru, je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo ocenjuje kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Po mnenju zagovornice je sodišče druge stopnje ob upoštevanju sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 81220/2010-140 z dne 5. 2. 2015 pravilno razlagalo določbo 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B. Zagovornica sodbo sodišča druge stopnje ocenjuje kot pravilno, saj bi sodišče obsojenki v primeru, da bi ji hkrati sodilo za vsa kazniva dejanja, ki sodijo v pristojnost okrajnega sodišča, moralo izreči kazen, ki ne bi bila večja od osmih let zapora.

B.

4. Vrhovna državna tožilka uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP in navaja, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je upoštevalo določbo 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B in obsojenki izreklo enotno kazen enajst let zapora, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Po navedbah vrhovne državne tožilke je sodišče prve stopnje v nepravi obnovi kazenskega postopka kazni, izrečene s sodbami okrajnih sodišč, združilo s kaznijo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9908/2009 z dne 30. 12. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9908/2009 z dne 9. 4. 2015, s katero je bila (med drugim) združena kazen, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9908/2009 z dne 3. 7. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9908/2009 z dne 25. 9. 2013, s katero je bila (med drugim) združena kazen za kaznivo dejanje goljufije po drugem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 70-1/94 in naslednji, v nadaljevanju KZ), izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 9908/2009 z dne 24. 3. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9908/2009 z dne 10. 4. 2012. Pri izreku enotne kazni je sodišče upoštevalo tudi kazen, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 14529/2011 z dne 25. 9. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 14529/2011 z dne 10. 12. 2013, s katero je sodišče obsojenki (med drugim) preklicalo pogojno obsodbo za kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po prvem odstavku 253. člena KZ, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 104/2007 z dne 26. 1. 2010.

Po mnenju vrhovne državne tožilke v obravnavani zadevi ne gre zgolj za združitev kazni, izrečenih za kazniva dejanja, ki sodijo v pristojnost okrajnega sodišča. Sodišče prve stopnje je v postopku neprave obnove združilo kazni, izrečene za kazniva dejanja iz okrajne in okrožne pristojnosti, zato pri izreku enotne kazni določbe 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B ni mogoče uporabiti. Po trditvah vrhovne državne tožilke so bile kazni, izrečene s sodbami okrajnih sodišč in ki jih je sodišče (med drugimi) združilo v enotno kazen, izrečene po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 104/2007 z dne 26. 1. 2010. Ker okrajna sodišča pri izreku kazni v posamezni zadevi niso izrekla enotne kazni, so kršila določbo 55. člena KZ-1B, navedene kršitve okrajnih sodišč pa so bile odpravljene z izrekom enotne kazni s sodbo z dne 20. 1. 2016. Po trditvah vrhovne državne tožilke okrajna sodišča tudi v primeru izreka enotne kazni na podlagi 55. člena KZ-1B ne bi smela uporabiti določbe 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B, saj bi združila kazni, izrečene za kazniva dejanja iz okrajne in okrožne pristojnosti. Tako tudi v nepravi obnovi postopka vsa kazniva dejanja v steku niso predstavljala kaznivih dejanj iz okrajne pristojnosti, zato je sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni pravilno uporabilo določbe 53. člena KZ-1B.

5. V postopku neprave obnove je sodišče prve stopnje v odločbah o kazni spremenilo pravnomočne sodbe, izrečene obsojenki in ji izreklo enotno kazen devetnajst let zapora. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojenki (ob upoštevanju določbe 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B) izreklo enotno kazen enajst let zapora. Skladno z določbo prvega odstavka 407. člena ZKP se sme pravnomočna sodba spremeniti tudi brez obnove kazenskega postopka, če je bilo v dveh ali več sodbah zoper istega obsojenca pravnomočno izrečenih več kazni, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku. V nepravi obnovi kazenskega postopka se ne spremeni dejansko stanje v pravnomočni obsodilni sodbi, temveč samo odločba o kazni. Pri tej obliki obnove ne gre za nedovoljeno ponovno sojenje za kaznivo dejanje, za katero je bil obsojenec že pravnomočno obsojen (prepoved ne bis in idem); obnovi se samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni, zato da se odpravijo določene pomanjkljivosti oziroma napake, storjene pri izreku enotne kazni. Pomanjkljivost oziroma napako je storilo tisto sodišče, ki je izreklo kasnejšo pravnomočno sodbo. Z nepravo obnovo se odločba o kazni lahko spremeni samo v korist obsojenca, sodišče pa enotno kazen izreče po določbah 53. in 55. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/2008 z dne 4. 6. 2008 in naslednji, v nadaljevanju KZ-1)¹.

6. Skladno s prvim odstavkom 55. člena KZ-1B sodišče v primeru, če sodi obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi, ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora, izreče za vsa kazniva dejanja enotno kazen po 53. členu; pri tem upošteva, da je prej izrečena kazen že določena. Kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, se mu všteje v izrečeno kazen zapora. Po prvem odstavku 53. člena KZ-1B sodišče v primeru, če je storilec z enim dejanjem ali več dejanji storil dve ali več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi, najprej določi kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreče za vsa ta kazniva dejanja enotno kazen. Skladno z drugim odstavkom 53. člena KZ-1B izreče sodišče enotno kazen (med drugim) po naslednjih pravilih:

(3) če je za kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči tridesetih let zapora;

(4) če so za vsa kazniva dejanja v steku predpisane kazni zapora do treh let, enotna kazen ne sme biti daljša od osmih let zapora².

7. Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča druge stopnje (točka 7 obrazložitve sodbe), da mora sodišče, ki izreka enotno kazen, pri njenem izrekanju upoštevati oziroma odpraviti kršitve, ki so bile storjene pri izreku kazni istemu obsojencu s prejšnjimi sodbami³. Obsojenki je enotno kazen v postopku neprave obnove izreklo Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo z dne 20. 1. 2016. Iz točke 6 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče pri izreku enotne kazni upoštevalo, da mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni (3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1) ter okoliščine za odmero kazni (49. člen KZ-1).

8. Sodišče prve stopnje je pri izreku enotne kazni upoštevalo sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9908/2009 z dne 30. 12. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9908/2009 z dne 9. 4. 2015 (točka 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje), s katero je bila obsojenki izrečena enotna kazen deset let zapora in s katero je bila (med drugim) združena kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9908/2009 z dne 3. 7. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9908/2009 z dne 25. 9. 2013, s katero je bila (med drugim) združena kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I K 9908/2009 z dne 24. 3. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9908/2009 z dne 10. 4. 2012. Obsojenka je bila s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24. 3. 2011 spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ, za katerega je predpisana kazen od enega do osmih let zapora.

Sodišče prve stopnje je pri izrekanju enotne kazni nadalje upoštevalo sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 14529/2011 z dne 25. 9. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 14529/2011 z dne 10. 12. 2013 (točka 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje), s katero je sodišče obsojenki izreklo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora, pri čemer ji je (med drugim) preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 5316/2010 (II K 104/2007) z dne 26. 1. 2010 zaradi storitve kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po prvem odstavku 253. člena KZ, za katero je predpisana kazen zapora do petih let.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v obravnavanem primeru ni združilo kazni, ki bi bile izrečene zgolj za kazniva dejanja, za katera so predpisane kazni zapora do treh let. Sodišče prve stopnje je pri izreku enotne kazni upoštevalo tudi sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9908/2009 z dne 30. 12. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9908/2009 z dne 9. 4. 2015 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 14529/2011 z dne 25. 9. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 14529/2011 z dne 10. 12. 2013 (točki 1 in 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje), zato je sodišče pri izreku enotne kazni pravilno upoštevalo določbe kazenskega zakona o izreku enotne kazni in obsojenki enotno kazen izreklo na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B, ne pa tudi na podlagi določbe 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B, ki je v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti.

C.

10. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo (drugi odstavek 426. člena ZKP) in ugotovilo, da je sodišče druge stopnje s spremembo sodbe sodišča prve stopnje in izrekom enotne kazni enajst let zapora prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (kršitev 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s 4. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1B).

-------------------------------
¹ Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 877-878.
² Navedena določba je pred novelo KZ-1B predstavljala 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1. Od novele KZ-1E (Uradni list RS, št. 27/2017), ki je začela veljati dne 2. 7. 2017, se navedena določba, torej 4. točka drugega odstavka 53. člena glasi: "Če so za vsa kazniva dejanja v steku predpisane kazni zapora do enega leta, enotna kazen ne sme biti daljša od petih let zapora".
³ Tako tudi sodba VSRS I Ips 81220/2010-140 z dne 5. 2. 2015.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 66226/2010-24
• VSC Sodba II Kp 22866/2017
• VSL Sodba II Kp 10279/2016