VSRS Sodba VIII Ips 221/2017

Jedro

Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že ugotovitev, da je tožnik storil eno kršitev iz opomina in eno kršitev iz odpovedi. Predmet opozorila in redne odpovedi so pri tem lahko tudi kršitve pogodbenih obveznosti, ki so lažje narave (za razliko od kršitev, ki so podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi - 110. člen ZDR-1) in onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

Pravni red v določenih procesnih situacijah dopušča zasliševanje prič z namenom presoje verodostojnosti izpovedbe drugih prič.

Uporaba fizične prisile v vzgojno izobraževalne namene ni dovoljena, zato je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da je v tem primeru podana kršitev delovnih obveznosti iz 33. ZDR-1.

Za obstoj kršitev zakonskih določb ni bistvena in potrebna še dodatna opredelitev kršitev v kolektivni pogodbi, saj zadošča ugotovitev, da je tožnik kršil katerokoli od obveznosti iz delovnega razmerja, ki so določene v zakonu. Glede na ZDR-1 ni nobene potrebe po dodatnih opredelitvah kršitev delovnih obveznosti v kolektivnih pogodbah in podzakonskih aktih; če pa so te že opredeljene, to ne pomeni, da so kršitve lahko le izključno tiste in takšne, kot so določene v kolektivni pogodbi, podzakonskih aktih ali splošnih aktih delodajalca.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga tožniku z dne 2. 11. 2015 ter zahtevka za reintegracijo in reparacijo. Ugotovilo je, da je tožnik (na delovnem mestu učitelj svetovalec) dne 21. 5. 2015 in 2. 6. 2015 kršil 33., 34., 36. in 37. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in nadalj.). Tožniku je bilo zato utemeljeno izdano pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnik je dne 7. 9. 2015 in 14. 9. 2015 - znotraj enoletnega roka iz pisnega opozorila - ponovno kršil določila 33. in 37. člena ZDR-1, zaradi česar mu je bila pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga utemeljeno odpovedana.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko odločitev.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in izpodbija materialnopravno presojo sodišča druge stopnje. V okviru procesnih kršitev sodišču očita, da je zaslišalo le 5 izmed 14 prič tožnika, medtem ko je na strani toženke zaslišalo 9 prič. Zaradi tega naj bi bil postavljen v neenakopraven položaj. Sodišče naj bi z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno napravilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Kršilo naj bi pravico do enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju USR) ter določbo prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), saj mora biti stranki dana razumna možnost, da utemelji svoje trditve, in sicer pod pogoji, ki je ne spravijo v bistveno slabši položaj v primerjavi z nasprotno stranko. Po stališču revizije je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, saj udarec v prste in poteg za uho ne predstavljata kršitev 33. in 37. člena ZDR-1 ter 2a. člena ZOFVI, posledično pa tudi ne konstituirata podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Revizija tudi opozarja, da naj sodišče druge stopnje ne bi napolnilo pravnega standarda nasilja nad otroki, zaradi česar naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti in naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z dogodkom z dne 2. 6. 2015 navaja, da naj nekaj minutna zamuda ne bi predstavljala kršitve delovnih obveznosti in posledično podlage za odpoved. Glede na določilo 65. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju KPVIZ) pomeni le zamujanje na delo in predčasno odhajanje z dela najmanj petkrat mesečno lažjo kršitev, do česar se sodišči nižjih stopenj nista opredelili. V zvezi z dogodkom z dne 7. 9. 2015 naj bi sodišče druge stopnje pri presoji tožnikove izjave zmotno upoštevalo zgolj njen učinek na E. V., ne pa tudi objektivnega konteksta. Sodišče druge stopnje naj bi zagrešilo kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi zato, ker se ni opredelilo do odločilnih trditev in dejstev v zvezi z vedenjem in lažnivostjo M. Č. in J. Č. ter posledično tudi ni zaslišalo predlaganih prič v tej smeri. Podana naj bi bila tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v nasprotju z izpovedbo I. M. zaključilo, da je tožnik J. Č. potegnil za uho. Prav tako naj bi sodišče nepravilno zaključilo, da iz izjave H. K. izhaja, da njena hči ni videla ničesar v zvezi s tem dogodkom.

4. Toženka je na revizijo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Opozarja na to, da za spoštovanje načela enakosti orožij in načela kontradiktornosti ni odločilno število ugodenih dokaznih predlogov. Bistveno je, da se strankama zagotovi enakopravno obravnavo glede dejstev, ki se nanašajo na konkretne kršitve. Ravnanja tožnika so s pedagoškega vidika nesprejemljiva, saj pri dogodkih z dne 21. 5. 2014, 7. 9. 2015 in 14. 9. 2015 ne gre "zgolj" za fizične kontakte, temveč za nasilje oziroma kontakte, ki v vzgojnem procesu niso dovoljeni. Pri dogodku z dne 2. 6. 2015 ni bistveno zamujanje, temveč odnos tožnika do ravnateljice in sodelavcev. Poudarja, da živahnost ali celo vzgojna problematičnost učenca sama po sebi še ne pomeni, da so njegove izjave neresnične.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Predmet revizije se nanaša na presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz krivdnega razloga. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnik storil dve kršitvi, ki izhajata iz opozorila pred odpovedjo (prvi odstavek 85. člena ZDR-1), tj. kršitvi dne 21. 5. 2015 in 2. 6. 2015, ter dve kršitvi, ki se mu očitata v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. kršitvi dne 7. 9. 2015 in 14. 9. 2015. Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer zadošča že ugotovitev, da je tožnik storil eno kršitev iz opomina in eno kršitev iz odpovedi. Predmet opozorila in redne odpovedi so pri tem lahko tudi kršitve pogodbenih obveznosti, ki so lažje narave (za razliko od kršitev, ki so podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi - 110. člen ZDR-1) in onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

8. V zvezi s tožnikovimi očitki o bistvenih kršitvah določb postopka, ki se nanašajo predvsem na neizvedbo nekaterih dokazov, je treba uvodoma pojasniti, da pravica do kontradiktornega postopka in načelo "enakosti orožij" predstavljata temeljna gradnika poštenega postopka, ki sta določena že v prvem odstavku 6. člena EKČP in 22. členu URS. Posamezniku zagotavljata pravico, da kot stranka aktivno sodeluje v sodnem postopku in vpliva na vsebino končne odločitve. Sodišču na drugi strani nalagata dolžnost, da stranki zagotovi razumno možnost, da predstavi svoje argumente (vključno z dokazi) pod pogoji, ki je ne postavijo v občutno slabši položaj glede na nasprotno stranko. Načelo kontradiktornosti je opredeljeno v 5. členu ZPP, njegova kršitev pa predstavlja bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pojavi se lahko v več oblikah, in sicer kot kršitev pravice do informacije, pravice do neposrednega izjavljanja, jamstev v dokaznem postopku ter obveznosti sodišča do seznanitve in opredelitve do strankinih navedb. Vendar pravica do kontradiktornega postopka stranki ne zagotavlja absolutne pravice do izvedbe predlaganega dokaza. Sodišče je namreč dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev. Ostale dokazne predloge lahko zavrne, pri čemer mora svojo odločitev ustrezno utemeljiti - s sklicevanjem na (vsaj) enega izmed ustavno upravičenih razlogov - in sicer da je dokazni predlog bodisi prepozen, pavšalen, nesubstanciran, nerelevanten ali očitno neprimeren.¹

9. V zvezi s prvo ugotovljeno kršitvijo iz opozorila sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je tožnik dne 21. 5. 2015 učencu M. Č. pri pouku ukazal, naj umakne prst, s katerim si je pomagal pri branju. Ker M. Č. tega na njegovo zahtevo ni storil, ga je udaril po roki, in sicer tako močno, da mu jo je odneslo z mize.² Tožnik v zvezi s tem dogodkom sodišču očita procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo učiteljice M. D. in bivšega ravnatelja A. H. v zvezi z vedenjem in lažnivostjo M. Č. Pravni red sicer v določenih procesnih situacijah dopušča zasliševanje prič z namenom presoje verodostojnosti izpovedbe drugih prič.³ Pri tem pa je za presojo navedene kršitve bistveno, da stranka, ki predlaga zaslišanje takšne priče⁴ svoj dokazni predlog tudi dovolj substancira. To pomeni, da mora navesti konkretne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da priča (glede na njeno obnašanje v preteklosti ali glede na njen odnos do drugih udeležencev v postopku) tudi pred sodiščem ni oziroma ne bo izpovedala resnice. Tega tožnik ni storil.

10. Treba je tudi upoštevati, da je tožnik svoje navedbe o problematičnosti, vedenjskih težavah in lažnivosti M. Č. povezoval s tem, da se ta "občasno zateka k laži, ko opravičuje svoja neprimerna ravnanja..., da odgovornost za svoje napake prelaga na druge, da se "M. Č. vedno zlaže, kadar opravičuje svoja neprimerna dejanja" ipd.,⁵ vendar iz poteka dogodkov, kot sta jih na podlagi izvedenih dokazov ugotovili sodišči nižje stopnje, ne izhaja, da bi šlo za dogodek, pri katerem (ali v zvezi s katerim) bi M. Č. moral ali sploh nameraval opravičevati svoje neprimerno ravnanje. Presoja očitka kršitve z dne 21. 5. 2015 namreč ne temelji le na izpovedi M. Č., temveč tudi na obnašanja M. Č. po dogodku, kar je sodišče prve stopnje posebej ugotavljalo. Pri tem je sodišče upoštevalo tudi izpovedi drugih prič - H. F., M. O., A. R. ter A. Č. Tako iz izpovedi kuharice pri toženki (H. F.), ki je prva zvedela za dogodek, ne izhaja, da bi bil M. Č. sploh aktiven pri naznanitvi dogodka, temveč ga je po tem, ko je videla, da z njim nekaj ni v redu - bil je neješč, razburjen, jezen, šlo mu je na jok - sama vprašala, kaj se je zgodilo. Enako izhaja tudi iz izpovedi M. Č. in A. Č. To pa pomeni, da ni prišlo do situacije, v kateri bi M. Č. opravičeval svoje ravnanje, temveč je le povedal o ravnanju tožnika.

11. Revizijske navedbe o tem, da bi bilo treba zaslišati še druge priče, ki bi potrdile vedenjske težave in lažnivost M. Č., tudi sicer niso utemeljene. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno poudarili, da za odločitev niso bistvene vedenjske težave M. Č. Že iz izvedenih dokazov bi lahko sklepali tudi, da M. Č. ni bil vedenjsko neproblematičen (čeprav so različne priče izpovedale nekoliko različno), vendar toženka v odgovoru na revizijo v zvezi s tem pravilno poudarja, da gre za presojo ravnanja (kršitve) tožnika in da tudi vedenjska problematičnost ne pomeni že, da izjava in predvsem izpoved M. Č. pred sodiščem (v tej zadevi le glede dogodka 21. 5. 2015), podprta še z drugimi dokazi, ne držita.⁶ Tudi tožnik je na koncu obravnave pred sodiščem prve stopnje, ko je uveljavljal bistvene kršitve določb postopka - ker sodišče ni zaslišalo nekaterih predlaganih prič - navedel le na to, da bi priče lahko izpovedale, da izjave M. Č. (in J. Č.) "ne moremo šteti za verodostojne glede na njune značajske in vedenjske probleme," kar pa upoštevajoč gornjo obrazložitev ne zadošča.⁷

12. Glede na to, da uporaba fizične prisile v vzgojno izobraževalne namene ni dovoljena,⁸ je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da je v tem primeru podana kršitev delovnih obveznosti iz 33. ZDR-1. Tožnik je namreč ravnal v nasprotju s pravili profesionalne skrbnosti, ki od njega zahtevajo skrb za (optimalen) otrokov zdrav telesni in duševni razvoj, vzgajanje za medsebojno strpnost, spodbujanje zavesti o integriteti posameznika itd. (2. člen ZOFVI). Kot profesionalni pedagog na otroke ne sme prenašati družbeno nesprejemljivih vzorcev obnašanja. Vzgajati jih mora v smeri nenasilne komunikacije in mirnega reševanja konfliktnih situacij. Sodišče je zato tudi pravilno zaključilo, da je podana kršitev iz 37. člena ZDR-1, saj je tožnik storil dejanje, ki škoduje ali lahko škoduje delodajalcu in njegovim interesom. Sodba ima v tem delu vse odločilne razloge in jo je mogoče preizkusiti, kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa posledično ni podana.

13. Pritožbeno sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da je podana tudi druga kršitev iz opozorila pred odpovedjo. Dne 2. 6. 2015 je tožnik (za devet minut) zamudil v varstvo otrok, ker se je v zbornici pogovarjal po telefonu. Čeprav je bil telefonski pogovor povezan s službo, ni bil nujen in neodložljiv. V razred se ni odpravil niti po opozorilu sodelavca (iz njegove izpovedi izhaja, da je bil tožnik ob reakciji na njegovo opozorilo nesramen) niti na kasnejše izrecno opozorilo ravnateljice. Tožnik je ravnal neskrbno oziroma je nevestno opravljal svoje delovne obveznosti (kršitev 33. člena ZDR-1) in v nasprotju z navodili delodajalca (kršitev 34. člena ZDR-1). Poleg tega je kršil tudi obveznost obveščanja iz 36. člena ZDR-1, saj delodajalca predhodno ni niti seznanil z možnostjo zamude, da bi lahko le ta pravočasno zagotovil ustrezno zamenjavo. Sodišče druge stopnje je utemeljeno opozorilo na to, da ne gre le za neupravičeno zamudo tožnika, temveč tudi za brezbrižen odnos do delovnih obveznosti.

14. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na 1. točko drugega odstavka 65. člena KPVIZ, ki določa, da zamujanje na delo in predčasno odhajanje z dela najmanj petkrat mesečno predstavlja lažjo kršitev delovnih obveznosti. Za obstoj očitanih kršitev zakonskih določb namreč ni bistvena in potrebna še dodatna opredelitev kršitev v kolektivni pogodbi, saj zadošča ugotovitev, da je tožnik kršil katerokoli od obveznosti iz delovnega razmerja, ki so določene že v zakonu. Glede na ZDR-1 tudi ni prav nobene potrebe po dodatnih opredelitvah kršitev delovnih obveznosti v kolektivnih pogodbah in podzakonskih aktih; če pa so te že opredeljene, to ne pomeni, da so kršitve lahko le izključno tiste in takšne, kot so določene v kolektivni pogodbi, podzakonskih aktih ali splošnih aktih delodajalca. To je tudi že dalj časa znano in enotno stališče sodne prakse.

15. V zvezi s prvo očitano kršitvijo iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi z dogodkom 7. 9. 2015 ni utemeljen očitek tožnika, da bi sodišče moralo zaslišati A. K.,⁹ ki je bila poleg E. V. in tožnika edina prisotna ob dogodku in bi naj izpovedala o kontekstu, v katerem je bila tožnikova izjava izrečena. Sodišče druge stopnje je ustrezno utemeljilo zavrnitev izvedbe tega dokaza.

16. Iz dokaznih zaključkov izhaja, da je tožnik 7. 9. 2015 učenki E. V. med poukom rekel (po tem ko na njegovo opozorilo ni prenehala klepetati s sošolko) naj bo tiho, sicer ji bo zavil vrat. Tudi tožnik same izjave ni zanikal in je navedel, da je bila glasna.¹⁰ Gre za izjavo, ki po presoji revizijskega sodišča že sama po sebi ne sodi v vzgojno izobraževalno ustanovo. Očitno ob tej izjavi tudi ni šlo za nek prav poseben kontekst, ki bi opravičil takšno neprimerno reakcijo tožnika. Takšna izjava ne more biti le prispodoba tega, da naj bi bil v razredu (z dvema prisotnima učenkama) mir - kot je navajal tožnik. Takšna izjava tudi ne more biti utemeljeno opravičilo za to, da naj bi z njo le pritegnil pozornost dveh učenk; izjava tudi ne more biti nepomembna, če sta tožniku učenki rekli, da je nista razumeli kot grožnje s smrtjo (torej tako kot je opravičeval svojo izjavo tožnik, zaslišan kot stranka). E. V. je določno in jasno izpovedala, da se je po tej izjavi počutila prizadeto, malo ogroženo in dva do tri tedne malo prestrašeno, kar izhaja tudi iz drugih dokazov, ki sta jih navedli že sodišči prve in druge stopnje. Zato tudi revizijsko sodišče zanika očitek bistvene kršitve s tem, ker sodišče ni še posebej zaslišalo A. K.

17. Učitelj se je do otrok dolžan obnašati spoštljivo. Njegova svoboda izražanja lahko seže le tako daleč, da ne okrni otrokovega dostojanstva. Kot profesionalec mora biti pripravljen na raznovrstne situacije, ki jih lahko pričakuje ob opravljanju svojega dela. Motenje pouka s klepetanjem gotovo sodi med njih. V primeru, da učenec niti po ustnem opominu ne preneha z motenjem pouka, ima učitelj na voljo druge oblike zagotavljanja miru v razredu, ki pa ne smejo predstavljati oblik nasilja, bodisi fizičnega ali verbalnega. Učitelj je namreč dolžan otroku zagotoviti varno in spodbudno učno okolje. Tožnik v konkretnem primeru tega ni zagotovil, temveč je s svojo izjavo kršil pravila poklicne skrbnosti v smislu vestnega opravljanja dela (33. člen ZDR-1) in škodoval interesom delodajalca (kršitev 37. člena ZDR-1). Od skrbnega učitelja se pričakuje, da kontrolira svoja čustva in se preudarno odziva tudi na raznovrstne provokacije s strani učencev; za podajanje tovrstnih vzgojno neprimernih izjav (ki prizadenejo otrokovo dostojanstvo oziroma njegovo pravico do zdravega duševnega razvoja) ni mogoče najti posebnega opravičila. Za obstoj navedenega očitka iz odpovedi tudi ni bistveno, ali je bila tožnikova izjava mišljena kot resna grožnja, saj prvostopenjsko sodišče pri presoji redne odpovedi iz krivdnega razloga ni dolžno ugotavljati zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po 135. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS št. 55/08 in nadalj.). Zadošča že ugotovitev, da je tožnik kršil delovne obveznosti iz 33. in 37. člena ZDR-1.

18. Revizijsko sodišče se ne opredeljuje do očitkov v zvezi z drugo kršitvijo iz odpovedi (z dne 14. 9. 2015), saj njen obstoj ne vpliva na zakonitost odpovedi. Zato na zakonitost odpovedi tudi ne bi vplivala morebitna ugotovitev, da je bila v dosedanjem postopku v zvezi s tem res podana kršitev določb postopka ali celo, da očitane kršitve delovnih obveznosti sploh ni bilo. Zadostuje že ugotovitev, da je podana kršitev delovnih obveznosti z dne 7. 9. 2015, ki sama po sebi ob predhodnih opozorilih na dve kršitvi predstavlja dovolj resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Revizijsko sodišče pritrjuje zaključku pritožbenega sodišča, da je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnikovo zmožnost nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitve. Narava kršitev delovnih obveznosti, njihova časovna koncentracija in nenazadnje tudi odnos tožnika do očitanih kršitev namreč potrjujejo zakonitost odpovedi.

19. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

20. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, je revizijsko sodišče v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur., l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) sklenilo tudi, da toženka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

-------------------------------
¹ Glede na navedeno ni utemeljeno tožnikovo pavšalno primerjanje števila zaslišanih prič na vsaki strani spora, saj za poštenost sodnega postopka ni bistvena kvantiteta zavrnjenih dokaznih predlogov.
² Primerjava z odločitvijo pritožbenega sodišča Pdp 1153/2015 z dne 12. 5. 2016 - na katero opozarja revizija - ni ustrezna, saj se njena vsebina nanaša zgolj na vprašanje dopustnosti lažjih fizičnih kontaktov v okviru vzgojno izobraževalne dejavnosti.
³ Takšno izhodišče navsezadnje izhaja tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je v (sicer kazenski) zadevi Poropat proti Sloveniji (pritožba št. 21668/12 z dne 9. 5. 2017) zavzelo stališče, da lahko onemogočanje izpodbijanja verodostojnosti prič predstavlja kršitev pravice do poštenega postopka iz prvega odstavka 6. člena EKČP.
⁴ T.i. "credibility witness."
⁵ Tožnikove navedbe na list. št. 2, 22, posebna izjava tožnika v postopku - list št.168 itd.
⁶ Tudi upoštevajoč ostale dokaze o poteku razkritja dogajanja v zvezi s to kršitvijo.
⁷ Na ta način bi lahko ugotavljali samo še to, ali je M. Č. vedenjsko problematičen v večji ali manjši meri, kar pa ne more biti pomembno.
⁸ Učitelj lahko poseže po sili zgolj v izjemnih okoliščinah (npr. v primeru pretepa med učenci).
⁹ V zvezi z dokaznimi predlogi za zaslišanje prič S. K. in P. K. tožnik ob zaključku glavne obravnave ni pravočasno grajal procesne kršitve, zaradi česar revizijsko sodišče navedb v tej smeri ne sme preizkusiti (286.b člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).
¹⁰ Glej pisno izjavo tožnika v postopku.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 165/2017
• Sklep VIII Ips 166/2006
• VDS sodba Pdp 1066/2007