VSRS Sodba II Ips 166/2016

Jedro

Pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Prvi toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnici sta zahtevali vračilo denarja, ki sta ga od njiju neupravičeno prejela toženca (zakonca) in s katerim sta kupila stanovanje oziroma odplačala kredit ter opremila kupljeno stanovanje. Trdili sta, da je druga tožnica zaradi groženj toženca od decembra 2005 do septembra 2006 kot direktorica prve tožnice odredila izplačilo računov v skupni višini 114.380,73 EUR, ki jih je izstavil toženec, čeprav ni opravil nobene storitve. Zaradi groženj je prva tožnica poravnala tudi kreditno obveznost za nakup in opremo stanovanja tožencev v višini 122.133,08 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo in sodbo prvemu tožencu naložilo plačilo 57.190,37 EUR (I. točka izreka) ter plačilo 57.190,37 EUR solidarno z drugo toženko prvi tožnici (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek zoper drugo toženko (tj. solidarno plačilo zneska, naloženega prvemu tožencu) je zavrnilo (III. točka izreka). Prvemu tožencu je nadalje naložilo plačilo 61.066,54 EUR drugi tožnici (IV. točka izreka) ter plačilo 61.066,54 EUR solidarno z drugo toženko drugi tožnici (V. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek zoper drugo toženko (solidarno plačilo zneska 61.066,54 EUR) pa je zavrnilo (VI. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnic v višini 6.142,92 EUR (VII. točka izreka) ter odločilo, da tožnici in druga toženka v medsebojnem razmerju nosijo vsaka svoje pravdne stroške (VIII. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo razveljavilo v II. in V. točki izreka v delu, ki se je nanašal na drugo toženko ter v VIII. točki izreka. V tem obsegu je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (I. točka izreka). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca utemeljen na odškodninski podlagi. Zaradi nedopustnih groženj je tožnicama nastala premoženjska škoda – izguba denarnih sredstev, ki jih je prva tožnica v strahu mesečno nakazovala tožencu, druga tožnica pa je nakazala tožencu denar za poplačilo kredita. Zoper drugo toženko je sodbo razveljavilo, ker iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni izhajalo, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da je bila toženka neupravičeno obogatena.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje (II. točko izreka) prvi toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se njegovi pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni ter se tožbeni zahtevek zoper njega v celoti zavrne. Podredno predlaga razveljavitev zamudne sodbe v I., II., IV., V. točki izreka (v delu, v katerem se nanaša na prvega toženca) in v VII. točki izreka ter vrnitev zadeve v tem obsegu prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

5. V reviziji prvi toženec vztraja pri že podanih stališčih, da pogoji za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni. Meni, da sta nižji sodišči sodbo oprli na nedovoljeno razpolaganje tožnic. Pojasnjuje, da sta tožnici tožbo vložili po tem, ko je bila v zvezi z istim dejanskim stanjem (ki je predmet tožbe) ustavljena kazenska preiskava zoper prvega toženca zaradi odsotnosti dokazov o storitvi kaznivega dejanja izsiljevanja. To pomeni, da vložena tožba nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim pravilom. Tožba namreč temelji na neresničnih dejstvih oziroma krivi ovadbi in krivi izpovedbi druge tožnice in njenega moža (A. A.) z namenom maščevanja prvemu tožencu, ki je kot priča nastopal v kazenskem postopku zoper A. A.. Sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do trditev, da tožba temelji na lažnih navedbah in da zahtevek nasprotuje kogentnim določbam, ker je izpolnjen zakonski stan kaznivega dejanja krive ovadbe in krive izpovedbe ter gre za kršitev zakonskih določb o časti in dobrem imenu. Nadalje navaja, da so predloženi dokazi v nasprotju s trditvami glede zahtevka za plačilo 114.380,73 EUR. Predložene račune je namreč izdal B. s. p. (in ne prvi toženec), tožnica pa ni zatrjevala, da gre za isto osebo. Iz enakega razloga so v nasprotju z dokazili tudi dejstva glede zahtevka za plačilo 122.133,08 EUR. Iz tožbenih trditev tudi sicer ne izhaja utemeljenost zahtevka za plačilo 122.133,08 EUR. Opozarja na tožbene trditve, po katerih naj bi toženca celotno kupnino za stanovanje plačala 25. 5. 2006 le s kreditom, katerega vračilo sta izsilila od druge tožnice. Hkrati pa tožnici trdita, da naj bi toženca stanovanje kupila in opremila z denarjem, ki naj bi ga tožnici nakazali prvemu tožencu. Ker iz plačilnega naloga 25. 5. 2006 izhaja, da je prvi toženec tega dne nakazal zadnji del kupnine za stanovanje, s kreditom pridobljena denarna sredstva niso mogla predstavljati celotne kupnine. Prav tako je dokaz v nasprotju z navedbami tožnic, da sta toženca porabila mesečna nakazila (prejeta po 25. 5. 2006) za plačilo kupnine za stanovanje. Sodišče druge stopnje je spregledalo, da so bile navedbe tožnice o nakupu opreme le pavšalne in brez dokazil. Poudarja, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva, nerazumljiva, v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov ter sama s seboj. Meni, da so zato podane bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitve pravice do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in do pravnega sredstva (22., 23. in 25. člen Ustave RS).

6. Sodišče je revizijo vročilo tožnicama, ki nanjo nista odgovorili.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil zoper prvega toženca začet postopek osebnega stečaja s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru St 2190/2016 z dne 4. 5. 2016. Stečajni upravitelj je v enomesečnem roku od objave sklepa, s katerim je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi zoper sklep o preizkusu terjatev (v skladu s 314.a členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju), po pooblaščenki izjavil, da prevzema postopek. Prekinjeni postopek se je tako v skladu z 208. členom ZPP nadaljeval.

9. Zmotno je stališče revidenta, da pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP niso izpolnjeni. Že sodišče druge stopnje je v 4. točki obrazložitve revidentu pojasnilo, da v obravnavanem primeru ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Namen prepovedi nedovoljenih razpolaganj (določbe 3. člena ZPP) je namreč le v tem, da se strankam prepreči, da bi s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi (prepovedi) materialnega prava oziroma dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči¹. Ker z ugoditvijo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine ne pride do učinka, ki ga stranki z razpolaganjem po materialnem pravu ne bi smeli doseči, zahtevek ne nasprotuje kogentnim predpisom. Prav tako okoliščina, da je bil kazenski postopek zoper prvega toženca ustavljen, ne pomeni, da vložena tožba nasprotuje moralnim pravilom. Razmerje, kot je urejeno z zamudno sodbo, torej ne nasprotuje prisilnim predpisom, niti morali.

10. Revident neutemeljeno vztraja pri stališču, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, nasprotujejo predloženim dokazom. Že nižji sodišči sta natančno obrazložili, da predloženi računi, ki jih je izdal B. s. p., niso v nasprotju z zatrjevanim dejstvom, da jih je izstavil prvi toženec. Samostojni podjetnik je namreč fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost (šesti odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah-1). To pomeni, da gre za isto osebo, C. C. – prvega toženca. Tudi plačilni nalog z dne 25. 5. 2006, iz katerega izhaja, da sta toženca nakazala zadnji del kupnine, ni v nasprotju s tožbenimi trditvami. Že drugostopenjsko sodišče je izpostavilo tožbene navedbe, da sta toženca stanovanje z denarjem (prejetim z mesečnimi nakazili) ne le kupila, temveč tudi opremila. Nasprotja med trditvami in plačilnim nalogom, ki bi predstavljalo oviro za izdajo zamudne sodbe, torej ni. Toženec neutemeljeno navaja, da so bile navedbe tožnic o nakupu opreme pavšalne in brez dokazil. Zamudna sodba namreč temelji na absolutni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek. Sodišče ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih navedb. Tudi okoliščina, da tožnik ne priloži listin, na katere se sklicuje, ni ovira za zamudno sodbo². Zato tožnici trditev o nakupu opreme za stanovanje tožencev ni bilo treba podrobneje obrazlagati in dokazovati. Očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve pravic do enakega varstva pravic, sodnega varstva in do pravnega sredstva (22., 23. in 25. člen Ustave RS) glede na navedeno niso utemeljeni.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da prvi toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

-------------------------------
¹ A. Galič, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 44, 45.
² J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 122.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 349/2002
• VSK sklep I Cp 881/2005
• VSL sodba I Cp 4370/2009