VSRS Sodba IV Ips 59/2017

Jedro

Vrhovno sodišče ne sprejema stališča vrhovne državne tožilke o storjeni relativni bistveni kršitvi določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 57. člena ZP-1 in kršitvi 25. člena Ustave RS o pravici do pravnega sredstva, ker pravni pouk v plačilnem nalogu ni vseboval pouka po 8. členu ZPrCP in naj bi bila zgolj zaradi tega storilcu onemogočena seznanitev z možnostjo, da se lahko izogne odgovornosti za prekršek. Takšna zahteva namreč ne izhaja niti iz storilčeve pravice do izjave (ta v postopku pred prekrškovnim organom obsega predvsem možnost seznanitve z relevantnim procesnim gradivom) niti iz določb ZP-1, ki v tretjem odstavku 57. člena natančno predpisuje sestavine pravnega pouka na plačilnem nalogu in s katerim se storilca seznani o pravici do pravnega sredstva, roku in načinu vložitve ter navedbo prekrškovnega organa, pri katerem se pravno sredstvo vloži, navsezadnje pa takšne zahteve ne nalagajo niti določbe ZPrCP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Ljubljana (v nadaljevanju PPP Ljubljana) je dne 22. 2. 2017 izdal plačilni nalog, št. 5000000298868, s katerim je spoznal storilca I. N. za odgovornega storitve prekrška prekoračitve dovoljene hitrosti v naselju po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekel globo v višini 250,00 evrov in 3 kazenske točke. Storilec je vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je PPP Ljubljana s sklepom z dne 22. 5. 2017 zavrgla kot prepozno. Zagovornica storilca, odvetnica I. L., je zoper sklep PPP Ljubljana o zavrženju storilčeve zahteve za sodno varstvo vložila zahtevo za sodno varstvo, ki pa jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 90,00 evrov.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, v zvezi s citiranim sklepom PPP Ljubljana o zavrženju storilčeve zahteve za sodno varstvo in plačilnim nalogom PPP Ljubljana vlaga vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej očita, da je bilo glede na procesni tek možno ugotoviti že v postopku pred PPP Ljubljana, kdo je bil voznik avtomobila, za kar so bili predloženi tudi dokazi. Glede na to, da plačilni nalog ni vseboval pravnega pouka po 8. členu ZPrCP in s tem predvidene možnosti, da se storilec domnevni odgovornosti za prekršek lahko izogne, storilec pa je prava neuka oseba, je bila kršena njegova ustavna pravica do pravnega sredstva. Storilec pred izdajo plačilnega naloga ni imel nobene možnosti dokazati, da prekrška ni storil, glede na pomanjkljiv pravni pouk pa je logično lahko domneval, da bo obvestilo dejanskega voznika avtomobila omogočilo tudi ugotovitev prave identitete storilca prekrška. Po mnenju vrhovne državne tožilke je bila storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena v zvezi s tretjim odstavkom 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in kršitev 25. člena Ustave RS, zato predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo, sklep in plačilni nalog razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilcu in njegovima zagovornikoma, odvetnici I. L. in Odvetniški družbi A. A., o. p., d. o. o. Oba zagovornika sta se z zahtevo za varstvo zakonitosti strinjala in pridružila njenemu predlogu.

B.

4. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je bil dne 14. 2. 2017 storjen prekršek prekoračitve dovoljene hitrosti v naselju po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP z vozilom Peugeot, reg. št. XX, katerega lastnik je I. N. PPP Ljubljana je dne 22. 2. 2017 izdala plačilni nalog, s katerim je izrekla storilcu globo 250,00 evrov in 3 kazenske točke. Storilec je prejel plačilni nalog dne 28. 2. 2017 in v okviru osemdnevnega roka za vložitev zahteve za sodno varstvo je storilčev prijatelj Z. K. v dopisu z naslovom "preknjiženje prekrška" dne 3. 3. 2017 priznal, da je kritičnega dne vozil osebni avtomobil, s katerim je prekoračil dovoljeno hitrost in naj se zato plačilni nalog izda na njegovo ime kot dejanski storilec prekrška. PPP Ljubljana je z dopisom z dne 19. 4. 2017 Z. K. obvestila, da dopis nima niti vseh obveznih sestavin zahteve za sodno varstvo, predvsem pa jo je vložila oseba, ki po zakonu te pravice nima. Zatem je storilec prekrška dne 28. 4. 2017 na PPP Ljubljana vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je PPP Ljubljana s sklepom z dne 22. 5. 2017 zavrgla kot prepozno. Zoper ta sklep je storilčeva zagovornica, odvetnica I. L., vložila zahtevo za sodno varstvo, ki pa jo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 7. 6. 2017 zavrnilo kot neutemeljeno. Okrajno sodišče je obrazložilo, da je storilec prejel plačilni nalog dne 28. 2. 2017 in se je osemdnevni rok iztekel dne 8. 3. 2017, zato je storilčeva zahteva za sodno varstvo z dne 25. 4. 2017, ki jo je PPP Ljubljana prejela dne 28. 4. 2017, prepozna in jo je bilo potrebno kot tako zavreči. PPP Ljubljana je pravilno in zakonito izdala sklep o zavrženju storilčeve zahteve za sodno varstvo, zato je okrajno sodišče zagovorničino zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi bila opravljena meritev hitrosti s tehničnimi sredstvi. Po določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Citirana določba spada v III. poglavje ZPrCP, ki ureja odgovornost posameznih oseb za varen, umirjen in nemoten promet, med naštete skupine oseb pa spadajo tudi lastniki vozila ali imetniki pravice uporabe vozila. Za omenjeni dve skupini voznikov se utemeljeno pričakuje, da bodo v večini primerov tudi dejanski vozniki v prometu udeleženih motornih vozil in v primeru cestnoprometnega prekrška njihovi dejanski storilci, ni pa to nujno. Citirana zakonska določba je po vsebini materialnopravne narave in v primeru neznanega storilca cestnoprometnega prekrška lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila omogoča, da se odgovornosti za prekršek razbremeni, posledično pa izogne sankciji, vendar le v primeru, da dokaže, da tega prekrška ni storil. Pri tem glede na (ustavno)sodno prakso te določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov, pri čemer morajo biti dokazni predlogi nedvoumni, jasni, opredeljeni in substancirani.¹

6. Vrhovno sodišče ne sprejema stališča vrhovne državne tožilke o storjeni relativni bistveni kršitvi določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 57. člena ZP-1 in kršitvi 25. člena Ustave RS o pravici do pravnega sredstva, ker pravni pouk v plačilnem nalogu ni vseboval pouka po 8. členu ZPrCP in naj bi bila zgolj zaradi tega storilcu onemogočena seznanitev z možnostjo, da se lahko izogne odgovornosti za prekršek. Takšna zahteva namreč ne izhaja niti iz storilčeve pravice do izjave (ta v postopku pred prekrškovnim organom obsega predvsem možnost seznanitve z relevantnim procesnim gradivom) niti iz določb ZP-1, ki v tretjem odstavku 57. člena natančno predpisuje sestavine pravnega pouka na plačilnem nalogu in s katerim se storilca seznani o pravici do pravnega sredstva, roku in načinu vložitve ter navedbo prekrškovnega organa, pri katerem se pravno sredstvo vloži, navsezadnje pa takšne zahteve ne nalagajo niti določbe ZPrCP.² Storilec je bil torej o vsem, kar nalagajo tudi zakonske procesne določbe, poučen, pravni pouk je bil jasen, pravilen in popoln (v procesnem smislu je bil torej tipski in je stranki v celoti omogočal njeno avtonomijo pri uveljavljanju očitkov o kršitvi materialnih določb zakonodaje), plačilni nalog pa storilcu pravilno osebno vročen, zato ne držijo trditve vrhovne državne tožilke, da je bila storilcu zaradi očitane kršitve onemogočena možnost dokazati, da prekrška sam ni storil. Poudarek vrhovne državne tožilke o tem, kaj vse bi lahko storilec ob prejemu plačilnega naloga domneval (v smislu njegovih notranjih predstav o krogu oseb, ki ga lahko razbremenijo), sploh če gre za prava neuko osebo, v procesnem smislu ni relevantno, saj je tudi glede aktivne procesne legitimacije za vložitev pravnega sredstva ZP-1 jasen in daje možnost vložitve zahteve za sodno varstvo samo osebi, ki ji je bila izrečena sankcija, njenemu zakonitemu zastopniku oziroma zagovorniku ali lastniku odvzetih predmetov, takšen pravni pouk pa je v obravnavani zadevi plačilni nalog vseboval in je bil torej storilec s krogom oseb, ki lahko vložijo zahtevo za sodno varstvo, pravilno seznanjen. Okrajno sodišče je zato utemeljeno zaključilo, da storilec prekrška v osemdnevnem roku, ki je prekluzivne narave, zahteve za sodno varstvo ni vložil, poznejšo zahtevo za sodno varstvo pa je bilo treba zaradi poteka roka kot prepozno zavreči. Glede na navedeno do kršitve storilčeve pravice do pravnega sredstva ni prišlo.

C.

7. Po ugotovitvi, da uveljavljani kršitvi drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 57. člena ZP-1 in 25. člena Ustave RS nista podani (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1), je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

-------------------------------
¹ Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008, sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 78/2013 z dne 9. 7. 2013, IV Ips 107/2013 z dne 28. 11. 2013, IV Ips 72/2014 z dne 21. 10. 2014 in druge.
² Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 23/2015 z dne 19. 5. 2015.

Datum zadnje spremembe:

15.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 595/2020
• VSL Sklep I Ip 1069/2022
• VSRS Sklep II DoR 504/2023