VSRS Sodba I Ips 40899/2015

Jedro

Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 stori, kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi nerabno. Temeljni zakonski znak tega kaznivega dejanja je, da mora biti poškodovana stvar tuja. Kaznivega dejanja torej ni mogoče storiti nad svojo stvarjo, ali pa stvarjo, ki je zavržena.

Za obstoj kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari je bistveno, da storilec poškoduje stvar, ki je tuja, torej ne njegova.

Izrek

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Obsojeni Z. Š. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 40899/2015 z dne 3. 5. 2016 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je za to kaznivo dejanje določilo kazen šest mesecev zapora ter mu preklicalo pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 6660/2012 z dne 24. 4. 2013, v kateri mu je bila določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po pravilih o steku je sodišče obsojencu izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Odločilo je, da se Z. T., d. d., Ljubljana prizna premoženjskopravni zahtevek v višini 925,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka ter sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 40899/2015 z dne 25. 8. 2016 obsojenčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati 210,00 EUR sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 10. 7. 2016 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v uvodu katere uveljavlja kršitve kazenskega zakona, "bistvene kršitve določb kazenskega zakona", kršitve 14., 22., 29., 33. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v zvezi s 15. in drugim odstavkom 125. člena Ustave. V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče odločilo, ne da bi opravilo ogled kraja kaznivega dejanja ter angažiralo izvedenca geodetske stroke, ki bi opravil natančne meritve meje med parcelami, da je sodišče v zvezi z lastništvom poškodovanega zidu enostransko "slepo" verjelo oškodovancu, da je sodnica postopek vodila enostransko, da ni zagotovila snemanja glavne obravnave in ni hotela zapisati izrečenih izjav oziroma zahtev v zvezi z dokaznimi predlogi, ter da sodišče ni zaslišalo "niti ene njegove priče". Obsojenec je zahtevi za varstvo zakonitosti priložil na roke narisano skico, iz katere naj bi bilo razvidno, da "sporni zid" stoji na njegovi parceli. Zahtevo za varstvo zakonitosti je dopolnil še z več vsebinsko enakimi vlogami, ki jih je dne 18. 11. 2016 in dne 21. 11. 2016 posredoval neposredno Vrhovnemu sodišču. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne "v ponovno razsojanje pri drugem sodniku ali sodišču, da se zagotovi nevtralnost izvedbe postopka zaradi policijskega vpliva na delo posameznih organov v domačem okolju".

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar, ki je predlagala zavrnitev zahteve. V odgovoru je navedla, da se obsojenec v zahtevi ne strinja z dokazno oceno, ki sta jo sprejeli obe sodišči ter sodišču očita kršitev pravice do obrambe. Razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravice do obrambe, saj obsojenec v dokaznem postopku ni podal dokaznih predlogov. Na očitke o pristranskosti sodišča je odgovorilo že pritožbeno sodišče v 6. točki razlogov sodbe. Sodišče tudi ni kršilo zakona, ker ni odredilo snemanja glavne obravnave, temveč je bistveno vsebino obravnave zapisalo v zapisnik.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil obsojenec seznanjen. O njem se je izjavil z vlogo, v kateri je ponovil trditve zahteve za varstvo zakonitosti, ter poudaril, da se z dokazno oceno sodišča ne more strinjati, ker ni poškodoval tuje stvari, temveč svojo stvar, saj poškodovani zid stoji na njegovi parceli. Navedel je še, da je to dejstvo želel v postopku pred sodiščem dokazati, vendar mu sodišče te možnosti ni dalo. Ponovno je izrazil željo, da se v zadevi postavi izvedenca geodeta, ki bo določil natančen potek meje med parcelami. Izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je ponovno priložil na roke narisano skico, iz katere je razvidno, da se "sporni zid" nahaja umaknjen 30 cm od meje in stoji na njegovi parceli.

B.

5. Kazensko pravni očitek obsojencu v obravnavani zadevi je, da je z macolo in železnim dletom razbijal po zidani ograji nepremičnine v lasti G. M. in na dveh mestih v opeki povzročil poškodbi, s čimer je oškodovanca oškodoval za najmanj 925,00 EUR.

6. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in poštenega postopka, ker ni postavilo izvedenca geodeta, ki bi ugotovil natančen potek meje. Temeljna teza obsojenčeve obrambe v kazenskem postopku je namreč bila, da zid, ki ga je poškodoval, stoji na njegovi parceli in je potemtakem njegov, zaradi česar ni poškodoval tuje stvari. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je obsojenec že v predkazenskem postopku trdil, da je poškodoval svoj zid. Iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca (listovna št. od 21 do 26 spisa) izhaja, da je obsojenec policistom povedal, da ni poškodoval sosedovega zidu, temveč svojega. Povedal je še, da zid stoji 30 cm od meje, na njegovi parceli. Na glavni obravnavi dne 7. 12. 2015 (listovne št. od 41 do 43 spisa) je obsojenec izjavil, da želi imeti "odvetnika", ter da bo zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Sodišče je obsojencu pojasnilo, da lahko pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zaprosi za brezplačno pravno pomoč ter sprejelo sklep, da se glavna obravnava ne opravi in se preloži. Na naslednji glavni obravnavi dne 9. 2. 2016 (listovne št. od 47 do 51 spisa) je obsojenec izjavil, da se odpoveduje pravici do zagovornika in da se bo zagovarjal sam. Izjavil je še, da očitanega kaznivega dejanja ne priznava, v zagovoru pa je navedel, da zahteva izločitev sodnice, ker je na prejšnjem naroku izrazil zahtevo po geodetu, ki ji sodnica ni ugodila. Sodišče je predlog za izločitev sodnice na podlagi petega odstavka 42. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo. Ob koncu te glavne obravnave je obsojenec izjavil še, da nima dokaznih predlogov, da pa je zid njegov, saj "stoji na njegovi strani". V zaključni besedi na glavni obravnavi dne 3. 5. 2016 je obsojenec ponovno poudaril, da kaznivega dejanja ni storil, saj zid stoji na njegovem zemljišču. Povedal je še, da je na tleh oranžna črta, ki jasno razmejuje sosednji zemljišči oziroma povezuje oba mejnika.

7. Obsojenec je v pritožbi uveljavljal, da sodišče ni postavilo izvedenca geodetske stroke, ki bi podal "uradno poročilo in ekspertizo" o dejanskem lastniškem stanju nepremičnine in "za koliko so bile nezakonito prekoračene geodetske meje". Pritožbi je priložil tudi skici, iz katerih naj bi izhajalo, da se zid, ki ga je poškodoval, nahaja na njegovi parceli.

8. Sodišče prve stopnje je v 4. točki razlogov sodbe zaključilo, da obsojenec med dokaznim postopkom ni podal dokaznih predlogov, v predlogu za izločitev sodnice z dne 9. 2. 2016 pa je navedel, da sodnico izloča, ker mu ni "dovolila" geodeta. Sodišče je ugotovilo, da obsojenec dokaznega predloga za postavitev izvedenca geodeta ni podal. Dejansko stanje glede obravnavanega dogodka je popolnoma razčiščeno, izvedeni dokazi pa sodišču ponujajo zanesljivo podlago za odločitev, zato izvedba dokazov, ki jih navaja obsojenec, ni bila potrebna. V 14. točki razlogov sodbe je sodišče zaključilo, da ne dvomi, da je bil obravnavani zid v lasti oškodovanca. Takšen zaključek je oprlo na izpovedbo oškodovanca in njegovega dekleta in na izpovedbo soseda J. M., ki je izpovedal, da v zvezi s tem zidom ni bilo nikoli spora. Sodišče je dodalo še, da iz geodetske sklice (listovna št. 18 spisa) nedvoumno izhaja, da zid stoji na oškodovančevem zemljišču.

9. Takšnim razlogom sodišča prve stopnje je v 6., 9. in 10. točki razlogov sodbe pritrdilo pritožbeno sodišče, ki je navedlo, da so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni opravilo ogleda kraja dogodka in ni postavilo izvedenca geodetske stroke, saj je utemeljeno zaključilo, da je lastnik poškodovanega zidu oškodovanec G. M., kar izhaja iz geodetske skice na listovni št. 18 spisa, lastništvo ograje pa tudi nikoli ni bilo sporno.

10. Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 stori, kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi nerabno. Temeljni zakonski znak tega kaznivega dejanja je, da mora biti poškodovana stvar tuja. Kaznivega dejanja torej ni mogoče storiti nad svojo stvarjo, ali pa stvarjo, ki je zavržena.

11. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti in njenih dopolnitvah trdi, da mu je bila kršena pravica do obrambe in poštenega postopka, ker sodišče ni izvedlo nobenega dokaza v njegovo korist, še zlasti, ker ni postavilo izvedenca geodetske stroke, ki bi natančno določil razmejitev med parcelami in ugotovil, da zid, ki je bil predmet kaznivega dejanja, stoji na njegovi parceli.

12. Zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti, ker je Vrhovnemu sodišču pri odločanju o njej nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi (427. člen ZKP). Dvom v resničnost oziroma bolje pravilnost odločilnih dejstev mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča¹ ne samo precejšen, temveč tudi takšen, da se zaradi njega ne more odločati o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej preizkusiti kršitve zakona, ki je predmet postopka.

13. V konkretnem primeru ni nobenega dvoma, da je obsojenec z macolo udaril po zidani ograji in jo poškodoval, Vrhovnemu sodišču pa se je pojavil dvom v lastništvo poškodovanega zidu. Res je sicer, da Vrhovno sodišče presoja v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona na podlagi dejanskega stanja, kot je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni odločbi, vendar pa ima sodišče v določbi 427. člena ZKP tudi pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkuša resničnost posameznih odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni odločbi. Pri precejšnjem dvomu o njihovi resničnosti lahko izpodbijano odločbo razveljavi, zato da bi v novem postopku sodišče prve stopnje dokazno gradivo znova, bolj kritično presodilo. Kot že rečeno, je za obstoj kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari bistveno, da storilec poškoduje stvar, ki je tuja, torej ne njegova. Če bi se v konkretnem primeru izkazalo, da je storilec poškodoval svoj zid, o obstoju tega kaznivega dejanja ne bi bilo mogoče govoriti. Po načelu povezanosti zemljišča in objekta (tako imenovano načelo (superficies solo cedit), ki je opredeljeno v 8. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Sestavina nepremičnine ni samostojna stvar in ne more biti predmet stvarnih pravic (7. člen SPZ); lastninska pravica na nepremičnini se razširi na premičnino, ki je postala sestavina nepremičnine (54. člen SPZ).

14. Če bi se, upoštevaje predstavljeno zakonsko ureditev, izkazalo, da drži obsojenčeva trditev, da zid stoji na njegovem zemljišču, bi to imelo za posledico, da obsojenec ni poškodoval tuje, temveč svojo stvar. V konkretni zadevi je Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal dvom v potek meje med parcelami v lasti obsojenca in parcelo v lasti oškodovanca, s tem pa dvom v odločilno dejstvo - kdo je lastnik poškodovanega zidu. Sodišče je namreč v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe ugotovitev v zvezi z lastništvom zidu oprlo le na izpovedbi oškodovanca in njegovega dekleta ter izpovedbo priče soseda J. M., ki je izpovedala, da lastništvo zidu ni bilo nikoli sporno, vse dokler oškodovanec obsojencu ni dovolil, da bi brez gradbenega dovoljenja na vodovodni jašek, ki je na oškodovančevi parceli, priključil vodo. K takšnim razlogom je sodišče dodalo še, da dejstvo, da zid stoji na oškodovančevem zemljišču, nedvoumno izhaja tudi iz geodetske skice na listovni št. 18 spisa, poleg tega pa je, kot je pojasnil oškodovanec, zemljiškoknjižno stanje parcel urejeno.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da skica na listovni št. 18 spisa, na kateri sodišče utemeljuje svojo odločitev v zvezi z lastništvom zidu, predstavlja zračni posnetek oškodovančeve in obsojenčevih parcel v zelo pomanjšanem merilu. Iz nje so razvidne označbe parcel in njihove približne meje ter večji objekti, v nobenem primeru pa iz nje s prostim očesom ni mogoče videti, na kateri strani mejne črte je postavljen s strani obsojenca poškodovani zid. Sodišče je tako odločitev o lastništvu zidu oprlo zgolj na izpovedbo oškodovanca in njegovega dekleta, ki sta bila zainteresirana za izid kazenskega postopka, ni pa verjelo obsojencu, ki je ves čas trdil, da poškodovani zid stoji na njegovem zemljišču, niti ni postavilo izvedenca ustrezne stroke, ki bi določil natančen potek meje med spornimi parcelami.

16. Na podlagi dejanskega stanja, ki ne daje jasnih oziroma objektivnih odgovorov glede odločilnega dejstva - ali poškodovani zid stoji na oškodovančevi ali obsojenčevih parcelah - je sodišče v razlogih sodbe zaključilo, da je obsojenec poškodoval sosedov, torej tuj zid. Dodaten dvom v tako ugotovljeno dejansko stanje vnaša okoliščina, da je obsojenec med postopkom zatrjeval, da je sosed brez njegovega dovoljenja na sporni zid oprl nadstrešek, zato ni povsem nemogoče, da je obsojenec poškodoval svoj zid in tako na (sicer neprimeren) način skušal prisiliti oškodovanca , da iz njega umakne nadstrešek.

C.

17. Glede na precejšen dvom v ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, ki so odločilne za presojo, ali je obsojenec sploh storilec kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, je Vrhovno sodišče uporabilo pooblastilo iz 427. člena ZKP in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V vnovičnem sojenju bo moralo sodišče (ne le na podlagi izpovedb oškodovanca in njegovega dekleta, tako kot je to storilo v dosedanjem postopku) z vsemi za to primernimi dokaznimi sredstvi in na podlagi proste presoje dokazov oceniti za obstoj tega kaznivega dejanja odločilno okoliščino, to je na kateri strani meje stoji poškodovani zid, in posledično, ali je ta v lasti obsojenca ali oškodovanca. Ker je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo iz že navedenih razlogov, preostalih zatrjevanih kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti ni presojalo.

-------------------------------
¹ Primerjaj na primer sodbe I Ips 5405/2013 z dne 13. 10. 2016, I Ips 32558/2012 z dne 7. 1. 2016 in I Ips 39799/2010 z dne 9. 7. 2015.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 13007/2012
• VSL Sklep VII Kp 66523/2019
• Sodba I Ips 281/2007