<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba I Ips 9477/2010

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:I.IPS.9477.2010
Evidenčna številka:VS00007065
Datum odločbe:27.10.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSK II Kp 9477/2010
Datum odločbe II.stopnje:21.10.2015
Senat:Branko Masleša (preds.), Vesna Žalik (poroč.), Vladimir Balažic, dr. Mile Dolenc, Marjana Lubinič, Nataša Smrekar, Janez Vlaj
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:enakost pred zakonom - pravica do obrambe - pošten postopek - kontradiktornost postopka - izvajanje dokazov na glavni obravnavi - pravice obdolženca - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zagovor soobdolženca kot dokaz - izsiljena izjava obsojenca - obrazloženost sodbe sodišča druge stopnje - pravna relevantnost predlaganega dokaza - ogled

Jedro

Čeprav obsojenec pri ogledu ni bil navzoč, kontradiktornost ni bila prekršena. Na glavni obravnavi je sodišče prve stopnje predvajalo videoposnetek ogleda in predočene so bile fotografije ter listine, ki se nanašajo na ogled. Obsojencu je bilo omogočeno, da se s potekom ogleda seznani, saj je bil dokaz na glavni obravnavi izveden.

Ker se kazen vedno odmerja individualno po navedenih kriterijih, tako sklicevanje zagovornika na razliko v določenih kaznih pri obeh obsojencih in trditve, da kazen za obsojenega K. ni pravična, ne utemeljujejo zaključka, da je bilo obsojencu s kaznijo kršeno načelo enakosti pred zakonom oziroma, da je kazen arbitrarno odmerjena in tako prekršen kazenski zakon.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 9477/2010 z dne 24. 3. 2015 obsojena B. K. in S. T. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki drugega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ in 25. členom KZ. Obsojenemu B. K. je na podlagi določbe drugega odstavka 127. člena KZ določilo kazen 30 let zapora in mu nato po prvem odstavku 48. člena KZ, ob upoštevanju enotne kazni 30 let zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 58203/2011 z dne 13. 1. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 58203/2011 z dne 29. 5. 2012 in kazni štirih mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 11609/2010 z dne 27. 11. 2012 na podlagi 1. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 30 let zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo del že prestane kazni po prejšnjih pravnomočnih sodbah in čas pridržanja dne 9. 7. 2005 po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 11609/2010. Obsojenemu S. T. pa je na podlagi drugega odstavka 127. člena KZ določilo kazen 15 let zapora in mu nato po prvem odstavku 48. člena KZ, ob upoštevanju izrečene kazni petnajst let zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 131/2008 z dne 9. 4. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 109/2009 z dne 9. 12. 2009 na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 20 let zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu in del že prestane kazni. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter po določbi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki postavljenih zagovornikov izplačajo iz proračunskih sredstev. Oškodovanko M. K. je s premoženjskopravnim zahtevkom po določbi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 21. 10. 2015 pritožbe okrožne državne tožilke in zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se obsojenca oprostita plačila sodne takse. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je zagovornik obsojenega B. K. vložil pritožbo (1. točka prvega odstavka 398. člena ZKP), o kateri je odločilo Vrhovno sodišče s sodbo z dne 2. 6. 2016 ter pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, nastalih pred sodiščem tretje stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega B. K. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri razlogov iz 420. člena ZKP ne navaja, ampak vlaga zahtevo "iz vseh pritožbenih razlogov". Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb sodišč prve, druge in tretje stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. O odgovoru državnega tožilca se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. V zahtevi zagovornik navaja, da sta Vrhovno in višje sodišče glede očitkov o ogledu na kraju samem v pritožbah odgovorili, da je bil ogled opravljen v predkazenskem postopku na podlagi določbe 148. člena ZKP. Temu obsojenec ne nasprotuje, pomembno pa je, da so bile ugotovitve ogleda uporabljene proti obsojencu in da sodba v določenem, po oceni zagovornika pomembnem delu, sloni na ugotovitvah tega ogleda. V zvezi z nastopom smrti je imel ogled kraja pomembno vlogo, saj je sodišče zgolj na podlagi okoliščin, povzetih iz ogleda kraja dogodka, presojalo, ali je do smrti oškodovanca prišlo ali ne. V sodbi Vrhovnega sodišča je navedeno, da se je na ogledu šele preverjalo razloge za sum, ali je bilo strojeno kaznivo dejanje, vendarle so se potem dejstva iz ogleda uporabila v smeri dokazovanja obsojenčeve krivde. Obsojenec se o ogledu ni mogel izjaviti, saj na ogledu ni bil prisoten in je bil zoper njega uporabljen dokaz, s katerim ni bil seznanjen.

8. Višje sodišče in Vrhovno sodišče sta v izpodbijanih sodbah poudarili, da je bil ogled kraja, ki ga je pokazal soobsojeni S. T., ko je v predkazenskem postopku izpovedal tudi o kaznivem dejanju na škodo S. K. opravljen v fazi zbiranja obvestil na podlagi določb 148. člena ZKP. T. je opisal kje sta s soobsojenim B. K. odvrgla pokojnega S. K. in ta kraj tudi pokazal. Do ogleda (kot je navedeno v zapisniku pregleda kraja) je prišlo po prvi izjavi obsojenega T., podani na podlagi določbe šestega odstavka 148. člena ZKP (to izjavo je T. dal 20. 2. 2008), pregled pa je bil opravljen v dneh 26. in 27. 2. 2008. S B. K. je bil na podlagi določbe šestega odstavka 148. člena ZKP opravljen razgovor dne 19. 3. 2008. Ko je bil opravljen ogled, B. K. še ni imel statusa osumljenca. Čeprav obsojenec pri ogledu ni bil navzoč, kotradiktornost ni bila prekršena (kot sta ugotovili sodišče druge stopnje in Vrhovno sodišče, takrat sum nanj še ni bil osredotočen in je šlo za fazo zbiranja podatkov). Na glavni obravnavi je sodišče prve stopnje predvajalo videoposnetek ogleda in predočene so bile fotografije ter listine, ki se nanašajo na ogled, to je uradni zaznamek Uprave kriminalistične policije o pregledu terena s priloženo skico kraja ogleda (list. št. 70 do 73 spisa; strani 9 in 43 sodbe sodišča prve stopnje). Obsojencu je bilo omogočeno, da se s potekom ogleda seznani, saj je bil dokaz na glavni obravnavi izveden. Sodba sodišča prve stopnje pri zaključkih o smrti S. K. ne temelji na ugotovitvah ogleda, ampak na presoji izvedenskega mnenja izvedenca Jožeta Balažica iz Inštituta za sodno medicino in zagovora soobsojenega T. ter izpovedbe priče N. o poškodbah pokojnega. Na strani 42 sodbe sodišča prve stopnje je naveden zaključek, da je pokojni S. K. umrl in da je smrt nastopila najkasneje ob vrženju v globel, kamor je bil vržen vsaj nezavesten in krvaveč, če ne že mrtev. Sodišče prve stopnje odločilnih dejstev o smrti S. K. ni gradilo na ugotovitvah ogleda. Kontradiktornost ni bila okrnjena, saj je bilo obsojencu omogočeno, da se z dokazom, ki je bil na glavni obravnavi izveden, seznani in ga preizkusi.

9. Kot kršitev pravice do obrambe zagovornik uveljavlja, da obsojeni K. soobsojenemu T. ni mogel postavljati vprašanj v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja. Poudarja, da sledeč praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (sodba Romano proti Rusiji) sodba ne sme temeljiti zgolj ali pa v bistvenem delu na dokazih, o katerih se obtoženec ni mogel izjaviti, na izpovedbah prič ali soobtožencev, katerim ni mogel postavljati vprašanj. Ne strinja se s stališčem Vrhovnega sodišča v točki 6 sodbe, da je obsojeni T. izjavil, da ne bo odgovarjal na vprašanja sodišča, tožilstva in zagovornika in da to pravzaprav pomeni, da bi na vprašanja soobtoženca pa odgovarjal, če bi mu jih zastavil. Upoštevaje potek postopka je jasno, da T. ni želel odgovarjati na vprašanja, tako tudi ne na vprašanja soobtoženca. Zato se ne strinja s stališčem, da je imel obsojeni K. možnost T. postavljati vprašanja. Pravnomočna sodba temelji le na izpovedbi priče B. N. in prvotnem zagovoru T. ter v povezavi z zagovorom tudi na ugotovitvah ogleda. Razen izpovedbe soobsojenega T. o dogajanju na lokaciji, kjer naj bi bilo odvrženo truplo škodovanca, ni nobenih drugih dokazov, na katere bi lahko sodišče oprlo sodbo. Poudarja, da je sodišče del sodbe, ki se nanaša na nastop oškodovančeve smrti oprlo na dva dokaza, pri katerih so bile obsojencu kršene temeljne pravice in je bilo kršeno temeljno načelo kontradiktornosti, saj je sodba oprta na zagovor T. in na ugotovitve ogleda kraja. Razen T. zagovora ni drugih dokazov, da naj bi bil oškodovanec na tem mestu še zaboden z nožem in odvržen v globel.

10. Višje sodišče (točka 13. sodbe) in Vrhovno sodišče (točka 6 sodbe) sta poudarili, da mora biti obdolžencu dana vsaj enkrat v postopku možnost, da zasliši obremenilno pričo, kar je lahko tudi soobdolženec. Po d. točki tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ima vsak, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Pravica zahtevati zaslišanje obremenilnih prič je pravno jamstvo v kazenskem postopku in je samostojni element pravice do obrambe, ki jo varuje 29. člen Ustave. Zato je potrebno obdolžencu omogočiti, da izpodbija obremenilne izjave in v zvezi z njimi neposredno zaslišuje avtorja (na primer odločba Ustavnega sodišča Up-719/2003 z dne 9. 3. 2006 ali Up-657/2013 z dne 12. 11. 2015 in druge). Nezmožnost uveljaviti to procesno jamstvo pomeni tudi kršitev 29. člena Ustave. Po ustaljeni ustavnosodni praksi je pravica do zaslišanja obremenilne priče del poštenega sojenja. Ustavnosodna praksa, kar sta poudarili višje in Vrhovno sodišče, gre v smeri, da se praviloma sodba v primeru, ko obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Iz ustavnosodne prakse in prakse Vrhovnega sodišča pa tudi izhaja, da če sodišče stori vse, da bi omogočilo obdolžencu, da zaslišuje obremenilno pričo, vendar do tega ne pride, nemogoča obveznost ne zavezuje. Tako ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zaslišanja obremenilnih prič, kadar je sodišče ravnalo z ustrezno skrbnostjo, da bi obdolžencu zagotovilo uresničevanje pravice, da zasliši obremenilno pričo oziroma, da zasliši soobdolženca, ki ga s svojim zagovorom obremenjuje.

11. Pri nezmožnosti zagotovitve zaslišanja obremenilne priče je potrebno presoditi, ali je izpovedba ključni in edini dokaz za obsodbo, ali pa obstajajo tudi drugi, za obsodbo pomembni dokazi. Možnost zaslišati obremenilno pričo je tako potrebno obdolžencu dati, od obdolženca in njegovega zagovornika pa je odvisno, ali to možnost izkoristita. Sodišče druge stopnje in Vrhovno sodišče sta presodili, da je bila obsojenemu K. možnost, da zasliši soobtoženega T. tudi v zvezi z njegovimi obremenilnimi izjavami dana, vendar da obsojeni K. te svoje pravice ni izkoristil. V pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da se je K. na obravnavi dne 24. 11. 2008 - pred spremembo zagovora obsojenega T. in nato tudi na obravnavi 8. 4. 2010 odpovedal pravici komentirati zagovore soobtoženih (stran 51 sodbe sodišča prve stopnje, točka 13. sodbe višjega sodišča in točka 6 sodbe Vrhovnega sodišča). Na glavni obravnavi dne 24. 11. 2008 je S. T. povedal, da vztraja pri svojem zagovoru, da sam od sebe ne bo nič govoril in da bo odgovarjal na vprašanja svojega zagovornika. Za T. je bil zaslišan B. K., ki je izjavil, da se ne bo zagovarjal in da tudi ne bo odgovarjal na vprašanja ter da se odreka pravici komentirati zagovore soobtoženih. Na glavni obravnavi dne 8. 4. 2010 je obsojeni S. T. zagovor spremenil in trdil, da je celotna zgodba, ki jo je povedal, izmišljena ter da je prišlo le do pretepa in ni nihče nikomur vzel življenja. Navedel je tudi, da zaenkrat na vprašanja nikogar ne bo odgovarjal. Sodišče je nato prebralo vse prejšnje T. zagovore. Obsojeni K. se ni zagovarjal. Predočeni so mu bili vsi T. zagovori. Povedal je, da zagovorov ne bo komentiral.

12. Obsojenca sta bila ponovno zaslišana na obravnavi dne 15. 1. 2013, ko se je glavna obravnava začela znova. Obsojeni T. je ponovil svoj zagovor z obravnave dne 8. 4. 2010 in dodal, da je podlegel pritiskom kriminalistov, ki so z njim opravili razgovor, da je bil njihov cilj, da se K. obsodi in da je bil zato dogovor, da ga sam obremeni. Izjavil je še, da na vprašanja državne tožilke, zagovornika in sodišča ne bo odgovarjal. Obsojeni B. K. je podal zagovor in povedal, da ne bo odgovarjal na vprašanja državne tožilke, zagovornika in sodišča. Sodišče je tudi ugotovilo in zapisalo v zapisnik, da obtoženca drug za drugega nimata vprašanj, obsojeni K. pa je bil seznanjem z zagovorom obsojenega T. Obravnava se je začela ponovno znova dne 16. 9. 2014. Na tej obravnavi je bil prvi zaslišan obsojeni B. K., ki je podal zagovor in tudi odgovarjal na vprašanja državne tožilke in zagovornikov. Obsojeni T. je na obravnavi ponovil svoj spremenjeni zagovor. Na tej obravnavi so bili ponovno prebrani v navzočnosti obsojenega K. vsi T. prejšnji zagovori. T. je povedal, da na vprašanja tožilstva, sodišča in zagovornikov ne bo odgovarjal.

13. Obsojeni K. je tako imel možnost, da izpovedbo soobtoženega T. preizkusi in T. na obravnavah neposredno zasliši. Na obravnavi dne 24. 11. 2008, ko je T. še obremenjeval K., je K. izrecno izjavil, da T. zagovora ne bo komentiral in ni postavil T. nobenih vprašanj. Obtoženca na obravnavi dne 15. 1. 2013 drug za drugega nista imela vprašanj. Obsojeni K. se je odpovedal postavljati vprašanja soobsojenemu T. Na obravnavi dne 16. 9. 2014 pa je bil K. ponovno seznanjen z vsemi zagovori soobsojenega T., ki je tudi na tej obravnavi povedal, da ne bo odgovarjal na vprašanja tožilstva, zagovornikov in sodišča. Obsojenemu K. je bila nedvomno dana možnost, da obsojenemu T. postavlja vprašanja in komentira njegove zagovore.

14. Vrhovno sodišče je v točki 6 izpodbijane sodbe izpostavilo dogajanje na obravnavi dne 15. 1. 2013, kar v zahtevi tudi napada zagovornik. Ni se mogoče strinjati z zagovornikom, da obsojeni K ni mogel postavljati obsojenemu T. vprašanj v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja, saj je prav na tej glavni obravnavi povedal, da za T. vprašanj nima. Napačne so zagovornikove trditve, da T. ni želel odgovarjati na nobena vprašanja, tudi ne na vprašanja soobsojenca, kajti tako T. kot K. sta določno povedala, da vprašanj drug za drugega nimata in T. ni izjavil, da na vprašanja K. ne bo odgovarjal. Sodišče je po navedenem storilo vse, da je obsojenemu K. omogočilo, da obsojenega T. neposredno zasliši in je tudi ravnalo z vso potrebno skrbnostjo. Obsojeni K. pa možnosti, ki mu jo je dalo sodišče, da T. zasliši, ni izkoristil.

15. Kot poudarja že zagovornik sam v zahtevi, sodba temelji tudi na izpovedbi priče B. N. Sodišče prve stopnje je zagovor obsojenega T. presodilo in preizkusilo z drugimi dokazi, tako tudi z izpovedbo priče B. N., ki je natančno opisal dogajanje v klubu X. v Litiji, opisal ravnanje obsojenih K. in T. nasproti oškodovancu, opisal kako sta T. in K. po pretepanju in maltretiranju odnesla oškodovanca in ga strpala v prtljažnik T. avtomobila ter se odpeljala. Po dogovoru z obema obsojencema se je kasneje dobil v lokalu na S. N. je izpovedal, kaj sta mu povedala v lokalu, da sta K. iztrgala srce, zato da bo gotovo umrl in da sta ga odvrgla v izkop v D. (stran 50 sodbe sodišča prve stopnje). Ob zaslišanju priče N. je bil K. navzoč. Prav tako je sodišče preizkusilo T. prvotni zagovor še z izpovedbo priče G. O., ki je izpovedal o tem, kaj mu je o umoru pripovedoval T. sam.

16. Po prevladujoči sodni praksi in praksi Evropskega sodišča za človekove pravice sodba v primeru, da izpovedbe obremenilne priče ni mogoče neposredno preizkusiti, praviloma ne sme temeljiti le na izpovedbi te priče. V obravnavanem primeru je imel obsojeni K. dovolj možnosti, da zagovor obsojenega T. v postopku preizkusi, česar ni storil. Sodba ne temelji le na zagovoru T., ampak tudi na drugih dokazih. Sodišče je presodilo, da je prvi zagovor obsojenega T. prepričljiv. Dokaz, obremenjujoči zagovor soobsojenega T., je podprt tudi z drugimi, v postopku izvedenimi dokazi, zato ni mogoče trditi, da je prišlo do kršitve d. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP in da je bila obsojencu prekršena pravica do obrambe, ker naj ne bi imel možnosti zaslišati obremenilne priče soobsojenega T. Da pa je imel obsojenec možnost preizkusiti dokaz z ogledom na glavni obravnavi in da je bil ta dokaz na obravnavi tudi s predvajanjem videoposnetka in fotografij ter prebranimi listinami izveden, pa je bilo tudi že pojasnjeno. Po navedenem se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da so bile tako obsojencu kršene njegove pravice do obrambe in do izvedbe kontradiktornega (poštenega) postopka.

17. Zagovornik navaja, da je sodna praksa tudi sprejela stališče, da je treba kazenski postopek gledati celostno in upoštevati vprašanje, ali je bil celotni kazenski postopek izveden pošteno. Sodba ne sme zgolj ali pa večinsko temeljiti na dokazu, ki je bil pridobljen nezakonito in ki je nasploh sporen, kar je T. izjava, saj je bila, kot zatrjuje zagovornik, njegova izjava izsiljena. Sodišče ne bi smelo na podlagi izpovedb policistov zaključiti, da izjava T. ni bila izsiljena, ampak bi moralo njegov zagovor presojati celostno, v skladu z življenjskimi in drugimi okoliščinami, v katerih se je T. znašel. Ni dokazov, da je obsojenec potem, ko naj bi se s T. in oškodovancem odpeljal na domnevni kraj kaznivega dejanja (odvrženje S. K. v globel) storil kakšno kaznivo dejanje. Meni, da Vrhovno sodišče v točki 6 na strani 4 sodbe napačno interpretira navedbe pritožbe, da bi se morala zoper oba obsojenca voditi ločena dokazna postopka, saj je sodišče zoper oba kot dokaz uporabilo izpovedbo T. o domnevnem dogajanju na kraju dogodka.

18. Navedbe, da je bila izjava T. izsiljena, pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga, to je zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj se zagovornik ne strinja s presojo (prvotnega) zagovora obsojenega T., da je izpovedal o vlogi obsojenega K. pri kaznivem dejanju na škodo S. K. prostovoljno ter da je o vsem povedal sam, saj kriminalisti, ko so opravljali razgovor s T. zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega na škodo N. D., za dejanje na škodo S. K. niso vedeli. Zagovornik izraža tudi nestrinjanje s presojo verodostojnosti izpovedb policistov oziroma kriminalistov, ki so s T. opravili razgovor (ocena na strani 22 sodbe sodišča prve stopnje, ki ji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje v točki 13 na strani 7 sodbe).

19. Katero kršitev zagovornik uveljavlja s trditvijo, da Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi napačno interpretira pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno zoper oba obsojena voditi ločena dokazna postopka, ker je bil zoper oba kot dokaz uporabljen zagovor obsojenega T. o dogajanju na kraju dogodka, iz navedb v zahtevi ni mogoče razbrati in tako tega dela zahteve ni mogoče preizkusiti.

20. Na področje uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja (to je nedovoljenega razloga z zahtevo za varstvo zakonitosti), sodijo zagovornikove navedbe, da zoper obsojenca ni dokazov, na podlagi katerih bi lahko z gotovostjo trdili, da je bil oškodovanec umorjen in odvržen v globel, ker se izpovedba T. in ugotovitve, pridobljene na ogledu kraja ne bi smele uporabiti kot dokaz zoper obsojenca, izražanje nestrinjanja s presojo izpovedbe priče B. N., ter trditve, da je priča navajal stvari, ki so izmišljene, da sodišče izrablja dejstvo, da je priča utrpela možgansko kap, da napačno vrednoti oceno o izgubi spomina, da je priča N., preden je doživel kap, vsakokrat izpovedal drugače, da sodišče zmotno šteje, da se je dogodek zgodil samo zato, ker ga priča v svojih izpovedbah opisuje, da se sodišče opira na dokaz, ki ni verodostojen, da sodišče vsakokrat prezre analizo izpovedbe priče B. N. in jo zavrne, da gre za seciranje te izpovedbe. Zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona, ampak trdi, da dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena (sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbo priče na straneh 30 in 31 ter 35 do 37 sodbe tudi v povezavi z izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra dr. Terziča na strani 30 sodbe, tej presoji pa je pritrdilo sodišče druge stopnje v točki 15 sodbe in Vrhovno sodišče v točki 7 sodbe).

21. V točki 8 izpodbijane sodbe se je Vrhovno sodišče opredelilo do pritožbenih navedb o zavrnitvi dokaznih predlogov "za ogled terena in postavitev izvedenca nevropsihologa". Pri presoji pritožbenih navedb o zavrnitvi dokaznega predloga je ocenilo, da je zagovornik navedel, da dokazna predloga ne bi bistveno vplivala na karkoli in da pritožbene navedbe nimajo kakšne vsebinske utemeljitve. Zagovornik odgovor Vrhovnega sodišča zavrača in navaja, da je navedba v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje o tem, da dokazna predloga ne bi bistveno vplivala na karkoli, iztrgana iz celotnega stavka, v katerem je poudarjen časovni potek postopka in da iz tega stavka ne izhaja, da izvedba obeh dokazov ne bi vplivala na karkoli "v polnem smislu besede". Meni, da Vrhovno sodišče na eni strani zagovorniku očita seciranje posameznih besed (pritožba v zvezi z zmotnim ali nepopolnim ugotovljenim dejanskim stanjem o izpovedbi priče N., točka 7 sodbe Vrhovnega sodišča) po drugi strani strani pa samo počne isto. Navaja še, da je bilo večkrat poudarjeno, zakaj bi bila izvedba obeh dokazov pomembna in da ni mogoče sklepati, da ne bi v ničemer vplivala na potek postopka.

22. Citirane zagovornikove navedbe je mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču nalaga (tudi v postopku s pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje), da v sodbi ali sklepu presodi pritožbene navedbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Bistvo zagovornikovih navedb je, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, jih ni presodilo ter do njih ni zavzelo stališča. Po ustavnosodni presoji (odločba Ustavnega sodišča Up-206/96 z dne 10. 12. 1996) ali praksi Vrhovnega sodišča (sodba I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007 in številne druge) je pritožbeno sodišče dolžno presoditi in obrazložiti pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in je o njih dolžno zavzeti stališče. Z obrazloženo sodno odločbo je sodišče dolžno z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe pritožbenega sodišča drugačen, oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevanemu standardu obrazložitve pritožbeno sodišče zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je s pritožbo seznanilo in da pritožbenih razlogov ni prezrlo. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče glede na navedbe v pritožbi, ki jih je citiralo, pokazalo, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo in da jih ni prezrlo. Vložnik zahteve se tudi omeji le na odgovor, na zapis v pritožbi, da dokazna predloga ne bi bistveno vplivala na karkoli in pojasnjuje pomen tega stavka. S tem ne utemeljuje kršitve po prvem odstavku 395. člena ZKP. Zagovornik bi moral, ko zatrjuje kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, pa bi se moralo in bi tako bila lahko podana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, utemeljiti in izkazati vpliv te kršitve na zakonitost sodne odločbe, saj je le tako v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ta kršitev lahko upoštevana (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), česar pa zagovornik ni storil.

23. V zahtevi zagovornik le poudari, da je že večkrat obrazložil, zakaj je izvedba obeh dokaznih predlogov potrebna in da ni mogoče sklepati, da izvedba obeh dokazov, ne bi vplivala na postopek. S sklicevanjem na svoje prejšnje predloge in navedbe v prejšnjih vlogah ne utemelji materialno pravne relevantnosti izvedbe dokaza in ne izpodbija razlogov o zavrnitvi obeh dokaznih predlogov tako, da bi Vrhovno sodišče njegove navedbe lahko preizkusilo. Pri uveljavljanju kršitve pravice do obrambe, kar smiselno izhaja iz zagovornikovih navedb, zaradi zavrnitve dokaznih predlogov, mora obramba v pravnem sredstvu konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba določenega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost dokaza na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007 z dne 24. 1. 2008).

24. Zagovornik izpodbija tudi odločbo o izrečeni kazni. Zatrjuje kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, saj trdi, da Vrhovno sodišče ni obrazložilo svoje odločitve, ampak je le povzelo navedbe prejšnjih sodišč o utemeljitvi in presoji izrečene zaporne kazni.

25. Ni se mogoče strinjati z zagovornikom, da Vrhovno sodišče ni presodilo pritožbenih navedb o kazenski sankciji. Navedlo je katera dejstva, ki vplivajo na odmero kazni (41. člen KZ), so bila v presojana v sodbah sodišč prve in druge stopnje. Kot je bilo že poudarjeno, pritožbenemu sodišču ni potrebno ponavljati razlogov sodb nižjih sodišč, če se z njimi strinja in se mu ni ponovno treba opredeljevati do vseh okoliščin, ki so vplivale na določitev 30 letne zaporne kazni in nato na izrek enotne kazni.

26. Po oceni zagovornika določena kazen, ki je za obsojenega K. bistveno višja kot za obsojenega T., ni pravična in ni v skladu z načeli kazenskega postopka, s čimer nakazuje, da naj bi bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi presodilo, da je razlika v izrečenih kaznih obema obsojencema obrazložena in prepričljivo utemeljena. Sodišče vedno odmeri kazen storilcu v mejah predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje glede na težo storjenega kaznivega dejanja in storilčevo krivdo ter ob upoštevanju okoliščin, ki vplivajo na to, ali bo kazen večja ali manjša. Tako sodišče ob vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni v okviru individualizacije kazni, (določi) izreče kazen. Okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, sodišče vrednoti v vsakem konkretnem primeru posebej v okviru istega kazenskega predpisa. Ker se kazen vedno odmerja individualno po navedenih kriterijih, tako sklicevanje zagovornika na razliko v določenih kaznih pri obeh obsojencih in trditve, da kazen za obsojenega K. ni pravična, ne utemeljujejo zaključka, da je bilo obsojencu s kaznijo kršeno načelo enakosti pred zakonom oziroma, da je kazen arbitrarno odmerjena in tako prekršen kazenski zakon.

27. Ker kršitve zakona po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in ker zagovornik uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člena ZKP).

28. Izrek o stroških temelji na določbi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi, je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 148, 371, 371/2, 395, 420, 420/1-3.
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 29.

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6, 6/3-d.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2MjAy