VSRS Sodba I Ips 36357/2012

Jedro

Da so zakonski znaki pri kaznivem dejanju grožnje izpolnjeni, ne zadošča, da se je oškodovanec počutil ogroženega. Iti mora za dejanje, ki je glede na njegovo naravo in intenziteto objektivno zmožno povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca.

Obsojenka je z zapisom o tem, da je njen soprog nepredvidljive narave in da ne želi, da bi pristal v zaporu, udejanjila zakonske znake kaznivega dejanja grožnje. Jasen je namreč namig, da bi bila zaporna kazen lahko obsojenkinemu možu izrečena zaradi dejanj, ki bi ogrozile življenje in telo oškodovancev.

Utemeljeno pa vložnik opozarja, da del pisma, v katerem obsojenka oškodovanca označi za "morilca" njenih otrok in ju opozarja, da bosta odgovarjala, če se bodo ti znašli na cesti, ne pomeni grožnje v smislu prvega odstavka 135. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojeno S. V. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je drugemu zato, da bi ga ustrahovala in vznemirila, resno zagrozila, da bo napadla njegovo življenje in telo s tem, da je

dne 28. 11. 2011 v Ljubljani v pismu, naslovljenem na N. S. in A. S. zagrozila: "Vi ste "morilci" najinih treh otrok. Če oni čez pol leta ostanejo na cesti, brez sredstev za življenje, verjemite, da bo tisti, ki nam je naredil milijonsko škodo in nam uničil družino in družinsko podjetje, odgovarjal!",

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 7. členom KZ-1.

II. V okviru pogojne obsodbe določena kazen za drugo kaznivo dejanje ostane nespremenjena, prav tako preizkusna doba, enotna kazen pa se ne določi.

III. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki ter nagrada njenega zagovornika, nastali v zvezi z oprostilnim delom sodbe, bremenijo proračun.

IV. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojeno S. V. spoznalo za krivo storitve dveh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen dveh mesecev zapora in ji po 4. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojenko je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenko pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh izpodbojnih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni prvo in drugostopenjsko sodbo tako, da obsojenko oprosti obtožbe ali pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti. S stališčem vložnika, da naj bi bila podana kršitev po 1. točki 372. člena ZKP, se ne strinja. Izpodbijana pravnomočna sodba namreč vsebuje razloge o obstoju resne grožnje. Pri tem je višje sodišče pravilno pojasnilo, da iz dikcije prvega dela pisma resna grožnja sicer ne izhaja, vendar je besedilo pisma, navedeno v opisu dejanja, treba brati kot celoto. V pismu je obsojenka zagrozila z izvršitvijo kaznivega dejanja svojega moža, zaradi katerega bi se lahko znašel v zaporu. Ta zapis je bil objektivno zmožen prizadeti pravico vsakogar do osebne varnosti iz 34. člena Ustave RS. Ne drži, da je sodišče objektivni znak kaznivega dejanja nadomestilo s subjektivnim občutkom ogroženosti oškodovancev. Zagovornik v zahtevi sodišču očita še, da ni upoštevalo duševnega stanja obsojenke ob pisanju pisma, in navaja, da bi se moral sodišču porajati dvom v prištevnost obdolženke. Te kršitve zagovornik ni uveljavljal v pritožbi, zato v tem delu zahteva ne izpolnjuje pogoja materialnega izčrpanja pravnih sredstev po petem odstavku 420. člena ZKP. Iz teh razlogov Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil.

B.

5. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bila obsojenka spoznana za krivo dveh kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Opis kaznivega dejanja ji očita, da je drugemu zato, da bi ga ustrahovala in vznemirila, resno zagrozila, da bo napadla njegovo življenje in telo s tem, da je dne 28. 11. 2011 v Ljubljani v pismu, naslovljenem na N. S. in A. S., zagrozila: "Vi ste "morilci" najinih treh otrok. Če oni čez pol leta ostanejo na cesti, brez sredstev za življenje, verjemite, da bo tisti, ki nam je naredil milijonsko škodo in nam uničil družino in družinsko podjetje, odgovarjal!", prav tako je zagrozila, da je njej mož D. V. v trenutkih, kadar nekdo ogrozi njegove otroke, kot sta jih N. in A. S. sedaj, pripravljen brez razmišljanja tvegati lastno svobodo in življenje in jo je zaradi tega strah, ker ne želi, da imajo njeni otroci očeta v zaporu.

6. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja, da opisano dejanje ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje. Obsojenka je v pismu izrazila le zaskrbljenost nad tem, kako bi lahko glede na njegove značajske lastnosti na dogajanje reagiral njen mož. Pomen besede "odgovarjati" nakazuje na pravne možnosti, ki jih ima obsojenka zaradi protipravnih ravnanj oškodovancev, ne gre pa temu pripisovati grozilnega pomena v smislu prvega odstavka 135. člena KZ-1. Za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje je potrebno, da je izjava objektivno grozilna, tega pa ni mogoče nadomeščati zgolj s subjektivnim občutkom ogroženosti oškodovancev, do česar je po mnenju vložnika prišlo v predmetni zadevi.

7. Kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 stori, kdor komu zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. Da so zakonski znaki izpolnjeni, ne zadošča, da se je oškodovanec počutil ogroženega. Iti mora za dejanje, ki je glede na njegovo naravo in intenziteto objektivno zmožno povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca.¹

8. Vrhovno sodišče sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, da je obsojenka z zapisom o tem, da je njen soprog nepredvidljive narave in da ne želi, da bi pristal v zaporu, udejanjila zakonske znake kaznivega dejanja grožnje. Jasen je namreč namig, da bi bila zaporna kazen lahko obsojenkinemu možu izrečena zaradi dejanj, ki bi ogrozile življenje in telo oškodovancev. Pri tem ni relevantno, kot sicer navaja vložnik, da se lahko zaporna kazen izreče za raznovrstna dejanja, med katerimi so tudi taka, ki kot kazenskopravne dobrine ne ščitijo telesne integritete. Za povzročitev občutka strahu namreč zadošča že zavedanje, da je zaporna kazen lahko posledica tudi dejanj, ki ogrozijo življenje in telo. Take besede obsojenke so pri oškodovancih zato objektivno lahko vzbudile strah za napad na njuno življenje in telo. Neutemeljene pa so vložnikove navedbe, da je sodišče izpolnjenost zakonskega znaka ogrozitve nadomestilo s subjektivnim občutkom ogroženosti obeh oškodovancev. Grožnja z ravnanjem, ki bi vodilo do zaporne kazni obsojenkinega moža, je bila namreč take narave in intenzitete, da je lahko pri oškodovancih povzročila občutek ogroženosti.

9. Utemeljeno pa vložnik opozarja, da del pisma, v katerem obsojenka oškodovanca označi za "morilca" njenih otrok in ju opozarja, da bosta odgovarjala, če se bodo ti znašli na cesti, ne pomeni grožnje v smislu prvega odstavka 135. člena KZ-1. Izraz "odgovarjati" namreč nakazuje na postopanje v okviru pravnih zmožnosti, ki bi ga lahko obsojenka sprožila v odnosu do oškodovancev. Slednja sta nasprotovala gradbenemu dovoljenju, ki ga je želela pridobiti družba D., d. o. o, sicer družinsko podjetje obsojenke in njenega moža. Izrazu "odgovarjati" zato v tem kontekstu ni mogoče pripisati konotacije, ki bi nakazovala na ogrozitev oškodovancev. Ne gre torej za zapis, ki bi vseboval objektivno grožnjo z napadom na življenje in telo oškodovancev. Vrhovno sodišče pri tem ne sprejema stališča drugostopenjskega sodišča, ki je navedlo, da je potrebno presojo tega dela teksta opraviti v povezavi z drugim delom pisma. Na tak način se namreč grozilno naravo enega dela pisma neupravičeno širi na drug del pisma, ki sam po sebi grožnje ne vsebuje. Prvi del zapisa iz obsojenkinega pisma ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje, zato je v tem delu podana kršitev po 1. točki 372. člena ZKP.

10. V pravnomočni sodbi je sodišče obsojenkino ravnanje pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ne da bi takšne pravne zaključke podrobneje utemeljilo. Glede na dejanski opis kaznivih dejanj pa je vendarle mogoče razbrati, da je sodišče vsakega od dveh citiranih delov pisma štelo za samostojno kaznivo dejanje grožnje. Kot je bilo že pojasnjeno pa prvi del zapisa nima zakonskih znakov temeljne oblike kaznivega dejanja grožnje, zato je Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojenko za prvo od dveh dejanj oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP. V kazen dveh mesecev, določeno za drugo kaznivo dejanje grožnje in v preizkusno dobo dveh let ni poseglo, glede na tako spremembo pa tudi enotne kazni ni določilo. Na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena ZKP pa je spremenilo tudi odločbo o stroških, in sicer tako, da stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki ter nagrada njenega zagovornika, nastali v zvezi z oprostilnim delom sodbe, bremenijo proračun.

11. V drugem odstavku 135. člena KZ-1 je predpisana kvalificirana obliko kaznivega dejanja grožnje, ki je podana, če je grožnja uperjena proti dvema ali več osebam. Z ravnanjem obsojenke pa sta bili oškodovani dve osebi, saj je bilo pismo naslovljeno na N. in A. S. Seveda pa v tej fazi postopka pravne opredelitve ni dopustno spreminjati v obsojenkino škodo (tretji odstavek 424. člena ZKP).

12. Vložnik v zahtevi trdi tudi, da je bilo dejanje storjeno v afektu in s tega vidika problematizira vprašanje obsojenkine prištevnosti. Prvostopenjske sodbe v tem pogledu ni izpodbijal in se zato zaradi materialne neizčrpanosti zagovornik na to kršitev ne more sklicevati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti v delu, v katerem uveljavlja, da prvi del pisma, povzet v dejanskem opisu, ne izpolnjuje zakonskih znakov grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, utemeljena. V tem delu je zato na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP pravnomočno sodbo spremenilo kot izhaja iz izreka. V ostalem je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Ker je bilo z izrednim pravnim sredstvom deloma odločeno v obsojenkino korist, se na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP sodna taksa ne določi.

-------------------------------
¹ Sodba I Ips 54545/2011-77 z dne 11. 12. 2014.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 26475/2019
• VSM Sodba IV Kp 19111/2020
• VSC Sodba II Kp 26802/2016