<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep II Ips 260/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.260.2017
Evidenčna številka:VS00009066
Datum odločbe:07.02.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cp 152/2017
Datum odločbe II.stopnje:15.02.2017
Senat:Anton Frantar (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Tomaž Pavčnik, mag. Rudi Štravs
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - primarni tožbeni zahtevek - podredni zahtevek - navidezna kumulacija zahtevkov - izrek sodbe

Jedro

Iz obrazložitve sodbe je bilo obema pravdnima strankama lahko jasno, da je v I. točki izreka zaobsežena le ugotovitev, da tarifa iz Pravilnika 2006 ni uporabljiva in da je sodišče dejansko zavrnilo le razliko med zahtevkoma po obeh tarifah. Obrazložitev torej odpravlja vsako dvoumnost izreka, saj je povsem jasno, kakšno posledico je sodišče izreklo in na katerih razlogih temelji taka odločitev.

Ker je jasno in nedvoumno, kakšno obliko sodnega varstva zahteva, bi bil sklep, da je pravilno oblikovanje zahtevka njegova stvar, v konkretnem primeru pretirano formalističen.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V tem sporu zahteva tožnik, ki je organizacija z dovoljenjem za kolektivno upravljanje malih glasbenih pravic, od uporabnika plačilo 2.584,80 EUR. Tožbeni zahtevek utemeljuje s koristjo, ki jo je prejel toženec v višini avtorskega honorarja v skladu s tarifo iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. št. 138/06, v nadaljevanju Pravilnik 2006). Podredno, če se sodišče z uporabo te tarife ne bi strinjalo, pa predlaga, da se korist obračuna po tarifi iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. št. 29/98, v nadaljevanju Pravilnik 1998), v višini 1.323,65 EUR. Temu naj se prištejejo zakonske zamudne obresti 289,13 EUR, civilna kazen 754,48 EUR (57 % običajnega honorarja) in 40 EUR stroškov izterjave po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1), skupaj torej 2.407,26 EUR. Tožbeni predlog je oblikoval tako, da je postavil primarni zahtevek za plačilo 2.584,80 EUR ter podredni za plačilo 2.407,26 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo dvakrat. V prvem postopku je s sodbo v I. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi in primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, v II. točki izreka je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo 2.407,26 EUR, v III. točki izreka pa mu je naložilo povrnitev stroškov postopka. Na toženčevo pritožbo zoper II. in III. točko izreka je sodišče druge stopnje izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, to pa je glede podrednega zahtevka še enkrat odločilo enako.

3. Sodišče druge stopnje je nato na toženčevo (ponovno) pritožbo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in tožbo zavrglo. Menilo je, da je sodišče odločalo o neobstoječem podrednem zahtevku. Tožnik je le obrazložil, kako naj se obračuna avtorsko nadomestilo, če se sodišče ne bi strinjalo z uporabo Pravilnika 2006. Tožbe pa ni spremenil, saj je še vedno zahteval le, da se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi za glavnico 2.584,80 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da gre za spremembo tožbe, posledično pa je odločilo o dveh zahtevkih. O zahtevku za plačilo avtorskega honorarja pa je že bilo pravnomočno odločeno s sodbo v prvem postopku, saj se tožnik zoper zavrnilni del sodbe (I. točko izreka) ni pritožil. Ker je bil podredni zahtevek enak primarnemu, gre za res iudicata, o kateri sodišče v okviru podrednega zahtevka ne more več odločati.

4. Revizijsko sodišče je s sklepom II DoR 114/2017 z dne 11. 5. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je o (podrednem) tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno.

5. V dopuščeni reviziji tožnik opozarja, da za pritožbo v prvem postopku ni imel pravnega interesa, saj je bilo njegovemu t.i. "podrednemu" zahtevku v celoti ugodeno. V prvem sojenju je bila prvostopenjska sodba razveljavljena zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa zaradi procesnih vprašanj. Tedaj je pritožbeno sodišče tudi zavrnilo pritožbene ugovore, da podredni zahtevek ne obstaja. Meni, da sta primarni in podredni zahtevek enaka, razlikovala sta se samo v dajatvenem delu. Gre za en življenjski dogodek, iz katerega izvira obveznost, da se plača avtorsko nadomestilo zaradi nezakonitega izkoriščanja varovanih del. Kumuliranje tožbenih zahtevkov je bilo le navidezno. Višje sodišče je z razveljavitvijo "podrednega" zahtevka po vsebini dejansko razveljavilo tudi primarnega. Zato o njem ni moglo biti odločeno z učinkom pravnomočnosti. S takšnim načinom sojenja je bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva, saj je bil njegov zahtevek obravnavan zgolj procesno, ne pa po vsebini. S tem je pritožbeno sodišče ravnalo v nasprotju s temeljnimi mednarodnimi akti o varstvu avtorske pravice. Če tožbeni zahtevek ni bil jasno postavljen oziroma sklepčen, bi ga moralo sodišče pozvati, naj ga popravi. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

6. Toženec je na revizijo vložil odgovor, v katerem nasprotuje revizijskim ugovorom in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov odgovora.

7. Revizija je utemeljena.

8. Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da tožnik ni spremenil tožbe, ker ni uveljavljal dveh zahtevkov. Za presojo, ali je tožnik spremenil tožbo, je v skladu z načelom vezanosti na zahtevek odločilna vsebina tožbenega predloga, s katerim tožnik opredeli vsebino sodnega varstva. Iz tožbenega predloga v vlogi z dne 7. 11. 2014 (l. št. 38 in 39) je jasno razvidno, da je tožnik postavil primarni in podredni tožbeni zahtevek.

9. Oba zahtevka pa sta se nanašala na isti dejanski stan, in sicer na neavtorizirano predvajanje glasbenih del v toženčevih poslovnih prostorih v istem obdobju. Tudi njuna pravna podlaga je bila delno identična: v okviru obeh zahtevkov je tožnik zahteval plačilo vrednosti koristi, dosežene s predvajanjem glasbenih del, pri drugem zahtevku pa je dodatno uveljavljal še civilno kazen (tretji odstavek 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, ZASP) in stroške izterjave po 14. členu ZPreZP-1. Razlika med zahtevkoma je bila zgolj v uporabi različnih tarif za izračun višine običajnega honorarja, ki ga mora uporabnik plačati za nadomestitev prejete koristi oz. kot odškodnino.

10. Povedano pomeni, da je tožnikov drugi zahtevek, kolikor se je nanašal na neupravičeno obogatitev, vključen v prvem zahtevku. Eventualna kumulacija je bila v prekrivajočem se delu zgolj navidezna. V tem delu gre za en sam zahtevek. Tovrstno navidezno kumulacijo sodišče praviloma reši tako, da le enkrat obravnava tožbeni zahtevek.1

11. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v prvem postopku je razvidno, da je sodišče oba zahtevka enotno obravnavalo in ugotovilo, da je zahtevek v višini "podrednega" v celoti utemeljen. V I. točki izreka je tožbeni zahtevek za plačilo 2.584,80 EUR v celoti zavrnilo, v II. točki izreka pa ugodilo zahtevku za plačilo 2.407,26 EUR. Izrek sodbe je sicer zapisalo tako, da sam sebi nasprotuje - vendar le, če ga beremo ločeno, brez obrazložitve, ob vedenju, da tožnik iz istega dejanskega stanja zahteva največ 2.584,80 EUR. Samo iz izreka sodbe ni mogoče vedno razbrati, o čem je sodišče odločalo. Kadar gre za denarno terjatev, je treba upoštevati dejanski temelj, razviden iz obrazložitve. Ta je nujen za opredelitev, ali gre za isti znesek oziroma za del istega zneska, ki se uveljavlja s primarnim tožbenim zahtevkom.

12. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje jasno navedlo, da je toženec v spornem obdobju predvajal glasbena dela brez tožnikovega dovoljenja, da je to delal namerno in da so podani pogoji po ZPreZP-1, da se mu naložijo stroški izterjave. Tožnik je zato lahko upravičeno štel, da je bila odločitev v sporu v njegovo korist in da ni uspel le za razliko 177,54 EUR, toženec pa je hkrati vedel, da se zanj spor na prvi stopnji ni ugodno končal. Iz obrazložitve sodbe je bilo obema pravdnima strankama lahko jasno, da je v I. točki izreka zaobsežena le ugotovitev, da tarifa iz Pravilnika 2006 ni uporabljiva in da je sodišče dejansko zavrnilo le razliko med zahtevkoma po obeh tarifah. Obrazložitev torej odpravlja vsako dvoumnost izreka, saj je povsem jasno, kakšno posledico je sodišče izreklo in na katerih razlogih temelji taka odločitev.

13. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je pravica vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Navedena pravica zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo o njej v razumnem času vsebinsko (meritorno) odločilo. Gre torej za jamstvo odločitve o pravicah in obveznostih oziroma odločitve o tem, ali je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen.2 S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo "primarni" tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa je tožbo v delu, ki se nanaša na "podredni" tožbeni zahtevek zavrglo, je bila ob dejstvu, da gre le za navidezno kumulacijo in torej en sam zahtevek, tožniku odvzeta možnost polne vsebinske presoje. Ker je jasno in nedvoumno, kakšno obliko sodnega varstva zahteva, bi bil sklep, da je pravilno oblikovanje zahtevka njegova stvar, v konkretnem primeru pretirano formalističen.3

14. Ker je sodišče druge stopnje iztrgano iz obrazložitve prvostopenjske sodbe razlagalo I. točko izreka, je zmotno štelo, da je bilo s to točko o celotnem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno. S tem je storilo bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 319. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker se zaradi tega ni opredelilo do drugih pritožbenih ugovorov, je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V nadaljevanju se bo moralo sodišče druge stopnje opredeliti tudi do pravilne uporabe materialnega prava, predvsem, ali tožniku pripada civilna kazen, čeprav je tožencu izstavljal račune po višji neveljavni tarifi, ter ali mu gredo stroški izvršbe po ZPreZP-1 tudi v primeru neupravičene obogatitve.

15. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 Glej sklep VSRS II Ips 96/2017, točka 10 obrazložitve.
2 Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 974/13 z dne 20. 11. 2014, tč. 9.
3 Uporabi pretiranih formalizmov v postopkih za uveljavljanje avtorskih pravic nasprotuje tudi Direktiva 2004/48/ES o o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine. V prvem odstavku 3. člena direktive je namreč določeno, da države članice predvidijo ukrepe, postopke in pravna sredstva, potrebne za zagotovitev uveljavitve pravic intelektualne lastnine, ki jih zajema ta direktiva. Ti ukrepi, postopki in pravna sredstva so pošteni in pravični in niso po nepotrebnem zapleteni ali dragi in ne vsebujejo nerazumnih časovnih rokov ali neupravičenih zamud.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 319, 339, 339/2, 339/2-12

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2MDQy