<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba VIII Ips 245/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.245.2017
Evidenčna številka:VS00008234
Datum odločbe:16.01.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS pdp 873/2016
Datum odločbe II.stopnje:20.04.2017
Senat:Marjana Lubinič (preds.), mag. Marijan Debelak (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - izbira presežnega delavca - novinar - prepozno navajanje dejstev

Jedro

Ob ugotovljenih slabših poslovnih rezultatih na nivoju delodajalca (časopisnega in založniškega podjetja) od tega ni mogoče zahtevati, da analizira delo vsake redakcije in vsako delovno mesto ter konkreten vpliv delovnih mest in delavcev na zmanjšano poslovno uspešnost (za kar se med drugim zavzema tožnica). Izostanek takšne detajlne analize, katere izvedba in rezultati so tudi sicer lahko vprašljivi, nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, ki posredno predstavlja tudi (poslovno) odločitev o zmanjšanju poročanja na področju kulture. Takšna odločitev vseeno temelji na presoji o tem, da ne more več opravljati dela s tolikšnim številom delavcev in pomeni, da bo delodajalec na določenem segmentu svojega delovanja zmanjšal stroške z zmanjšanjem zaposlitev. Ugotavljanje natančnih dejstev s tem v zvezi in presojanje sodišča o tem, da ob takšni odločitvi delodajalec ni ravnal pravilno ali smotrno (ker se je odločil prav za kulturno redakcijo), bi presegla pravico sodišča, saj bi pretirano (nesorazmerno) omejilo pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS).

Toženka ni bila dolžna ocenjevati vseh novinarjev, ki delajo na delovnih mestih, za katere se zahteva enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, znanja in zmožnosti za delo (16. člen Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje), temveč se je lahko odločila le za primerjavo med novinarji oziroma delavci v kulturni redakciji. Če se je namreč toženka odločila za zmanjšanje števila delavcev v tej enoti, ni bilo razloga za to, da bi primerjala med sabo tudi delavce v drugih redakcijah oziroma enotah, v katerih je želela ohraniti dosedanji obseg dela in zaposlitev.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15. 12. 2015, za ugotovitev, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri toženki dne 1. 7. 2016, zaradi česar ji je ta dolžna vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati na delo, ji priznati delovno dobo, jo prijaviti v socialna zavarovanja, ji plačati plačo ter ji povrniti stroške postopka. V razlogih sodbe je med drugim obrazložilo, da ni šlo za primer ti. kolektivnega odpuščanja, temveč odpoved manjšemu številu delavcev zaradi ekonomskega razloga. Ugotovilo je, da je bil ta razlog podan. Šlo je za zmanjšanje števila delavcev v kulturni redakciji (notranji organizacijski enoti toženke) za dva delavca. Odločitev za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici temelji na primerjavi delavcev v kulturni redakciji v ocenjevalnem letu 2014. Pri tem je toženka pravilno uporabila določbi 16. in 17. člena Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (Ur. l. RS, št. 31/91-I in nadalj.; v nadaljevanju Kolektivna pogodba).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Zavrnilo je pritožbene navedbe glede bistvenih kršitev določb postopka; strinjalo se je z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku.

V reviziji navaja, da je za presojo utemeljenosti poslovnega razloga pomembno, da delodajalec ne potrebuje več dela konkretnega delavca, čemur naj sodišče ne bi posvetilo nobene pozornosti. Tožnica naj bi bila ena od ključnih novinark kulturne redakcije. Odpoved tudi ne sme temeljiti na formalni oceni njene delovne uspešnosti, zoper katero tožnica ni vlagala pravnega sredstva. Nesprejemljivo naj bi bilo, da delodajalec lahko odpusti samo novinarje iz ene redakcije, čeprav novinarji v drugih redakcijah opravljajo delo na enakih delovnih mestih, ob tem da ima toženka najmanj 49 novinarjev, ki so opravljali primerljiv obseg dela po pogodbah civilnega prava. Sodišči naj bi tudi napačno navedli, da toženka ni bila dolžna pojasniti, po katerem ključu je izbrala redakcijo, iz katere je odpuščala novinarje, saj mora obstajati neposredna vzročna zveza med odpovedano pogodbo in zatrjevanim poslovnim razlogom. Napačna naj bi bila primerjava le novinarjev v kulturni redakciji in ne vseh novinarjev (v celotni družbi), saj je tudi zatrjevani domnevni poslovni razlog vezan na uspešnost toženke kot celote. Odpoved tožnici naj ne bi izkazovala ekonomskega razloga prav v kulturni redakciji; toženka ni proučila vpliva posameznih redakcij na prihodke, kar naj bi bilo napačno. Izpodbija tudi oceno delovne uspešnosti, češ da je toženka napačno uporabila oceno po Pravilniku o ugotavljanju in nagrajevanju individualne delovne uspešnosti za novinarske poklice: Ta ocena je namreč namenjena izključno plači za delovno uspešnost oziroma napredovanju, ne pa določitvi presežnih delavcev. Meni tudi, da bi bilo treba upoštevati uspešnost iz leta 2015, ne le leta 2014, in to za vse novinarje. Napačno naj bi bilo materialnopravno stališče, da je redakcija takšna organizacijska enota, znotraj katere se primerja delavce po kriteriju delovne uspešnosti. Nato navaja, da naj bi bila toženka dolžna upoštevati vse delavce, ki sicer niso bili odpuščeni, so pa prejeli odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, in zato izvesti postopek odpovedi večjemu številu delavcev. Opozarja na participacijski dogovor, s katerim naj bi se toženka zavezala, da zanjo predstavlja večje število delavcev 10 % delavcev v posamezni organizacijski enoti, torej naj bi prišlo do kolektivnega odpuščanja, za kar pa toženka ni izvedla ustreznega postopka. Sodišče druge stopnje se do tega ni opredelilo. Število zaposlenih iz poslovnega razloga naj bi se v prvi polovici leta 2016 zmanjšalo za 36 delavcev, za kar naj bi toženka v času odpovedi že vedela, na ta način pa obšla odpoved večjemu številu delavcev. V zvezi s tem se sklicuje na prakso Vrhovnega sodišča RS in Sodišča Evropske unije. Sodišču očita bistveno kršitev določb postopka, ker ni pridobila odločbe Inšpektorata RS za delo z dne 2. 2. 2016 o tem, da toženka krši delovnopravno zakonodajo. Toženka naj bi namreč s pogodbami civilnega prava kršila prepoved opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar naj bi pomenilo, da ne more uspešno zatrjevati, da se je zmanjšala potreba po tožničinem delu. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je skrajni ukrep. Toženka bi morala prenehati s kršitvami. Zaradi dela z zunanjimi sodelavci tudi poslovni razlog za odpoved tožnici ni utemeljen. Zmotni naj bi bili zaključki sodišča, da lahko delodajalec prosto posluje z zunanjimi sodelavci. Obenem se zavzema za to, da bi bilo pri odpovedi večjemu številu delavcev treba upoštevati tudi prekarne delavce, ki opravljajo enako delo. Smoter delovnega prava mora biti zagotavljanje varstva tistim, ki varstvo potrebujejo; to so delavci, ki so osebno podrejeni delodajalcu.

4. V odgovoru na revizijo toženka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da tožnica že s pritožbo oziroma sedaj z revizijo širi dokazno in trditveno podlago, saj se sklicuje tudi na listine in dejstva, ki ne obstajajo in predstavljajo nedovoljeno pritožbeno oziroma revizijsko novoto. Poudarja tudi, da ne gre za odpoved večjemu številu delavcev, da se je utemeljeno odločila za odpoved po posameznih organizacijskih enotah, da je pravilno upoštevala tudi oceno delovne uspešnosti tožnice v skladu s Kolektivno pogodbo in da tožnica ni grajala izvedbe ostalih dokazov, razen dokaza z zaslišanjem A. A. Avtonomna odločitev toženke naj bi bila, s kom in na kakšen način sodeluje (tudi z osebami, ki niso v delovnem razmerju); sodelovanje z zunanjimi izvajalci tudi ni v vzročni zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija vsebuje obsežne navedbe o tem, da naj bi šlo v tej zadevi za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev; odpoved naj bi bila nezakonita že zato, ker toženka ni izvedla ustreznih postopkov za odpoved večjemu številu delavcev. Te trditve je tožnica prvič podala šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in jih v reviziji še razširja. Pri tem že v pritožbi ni izkazala, da novih dejstev, na podlagi katerih uveljavlja tudi zmotno materialno presojo o odpovedi večjemu številu delavcev, brez svoje krivde ni mogla navesti in predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona (glej 337. člen ZPP). Tudi za revizijski postopek velja prepoved navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov, razen v zvezi z bistvenimi kršitvami določb postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP). Zato revizijsko sodišče ne more izhajati iz zatrjevanj o nekih odpovedih s ponudbo nove pogodbe1, iz zatrjevanega dogovora s sodelovanjem delavcev pri upravljanju, dopisa uprave toženke z dne 2. 12. 2015, iz katerega naj bi izhajalo večje število presežnih delavcev v letu 2016, itd. Te in podobne navedbe v reviziji tudi sicer niso podkrepljene z dokazi, ki bi bili izvedeni pred sodiščem. Toženka utemeljeno navaja, da je tožnica že s pritožbo širila dokazno in trditveno podlago izven prejšnjega postopka, enako pa velja tudi za revizijske navedbe o odpovedi večjemu številu delavcev, ki jih ni mogoče upoštevati. Zato v tem delu revizijsko sodišče izhaja le iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, ki ne morejo biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP), in sicer da je toženka v letu 2015 podala 16 odpovedi pogodb o zaposlitvi, kar glede na število zaposlenih ne pomeni, da bi šlo za odpoved večjemu številu delavcev.

8. Zaradi znižanja prihodkov v obdobju od januarja do oktobra 2015 se je po zaključkih sodišč druge in prve stopnje toženka lahko odločila za odpoved pogodb o zaposlitvi zaradi ekonomskega razloga. Tožnica se s tem ne strinja, češ da bi morala obstajati neposredna vzročna povezava med zatrjevanim poslovnim razlogom (podlag za ugotovitev obstoja poslovnega razloga sicer ne izpodbija) in nepotrebnostjo njenega dela, pri čemer naj bi bila ena ključnih novinark kulturne redakcije. Te navedbe niso utemeljene.

9. Ob ugotovljenih slabših poslovnih rezultatih na nivoju delodajalca (časopisnega in založniškega podjetja) od tega ni mogoče zahtevati, da analizira delo vsake redakcije in vsako delovno mesto ter konkreten vpliv delovnih mest in delavcev na zmanjšano poslovno uspešnost (za kar se med drugim zavzema tožnica). Izostanek takšne detajlne analize, katere izvedba in rezultati so tudi sicer lahko vprašljivi, nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem. Toženka se je kot časopisno in založniško podjetje lahko odločila, da bo brez (natančnih) analiz ukrepala in posegla le na določen segment svojega poslovanja oziroma v določeno organizacijsko enoto in zmanjšala število delavcev le v tej enoti. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, ki posredno predstavlja tudi (poslovno) odločitev o zmanjšanju poročanja na področju kulture. Takšna odločitev vseeno temelji na presoji o tem, da ne more več opravljati dela s tolikšnim številom delavcev in pomeni, da bo delodajalec na določenem segmentu svojega delovanja zmanjšal stroške z zmanjšanjem zaposlitev. Ugotavljanje natančnih dejstev s tem v zvezi in presojanje sodišča o tem, da ob takšni odločitvi delodajalec ni ravnal pravilno ali smotrno (ker se je odločil prav za kulturno redakcijo), bi presegla pravico sodišča, saj bi pretirano (nesorazmerno) omejilo pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS).

10. Kot je pravilno navedlo in obrazložilo sodišče druge stopnje, iz izvedenih dokazov (zaslišanja B. B.) izhaja, da se je uprava toženke odločila, da niso več upravičeni vsi stroški dela znotraj kulturne redakcije in da v tej redakciji zmanjša število zaposlenih za dve delavki. Tožnica se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na to, da je bila ena ključnih novinark kulturne redakcije. Tudi če je bila, se namreč delodajalec pri odpovedi posameznim delavcem ni odločil, da bo upošteval takšno dejstvo kot merilo ali kriterij za presojo, temveč se je pravilno odločil za uporabo kriterijev, ki določeni v Kolektivni pogodbi (17. člen). Glede na navedeno je pravilno tudi stališče pritožbenega sodišča, da toženkina uprava, po tem ko je sprejela odločitev, v kateri redakciji oziroma enoti preneha zaposlitev delavcev zaradi ekonomskih težav toženke, ni bila dolžna še posebej pojasnjevati, po katerem ključu je izbrala prav to redakcijo oziroma enoto, v kateri je zmanjšala število zaposlenih.

11. Toženka se je tudi pravilno odločila, da opravi primerjavo med primerljivimi delavci znotraj kulturne redakcije in se oprla na določbe veljavne Kolektivne pogodbe, ki še vedno določa kriterije za izbiro presežnih delavcev tudi v primeru ti. individualnih odpustov. Uporaba takšnih kriterijev tudi ni v nasprotju z določbami ZDR-1. Pravilno je tudi stališče sodišč nižjih stopenj, da toženka ni bila dolžna ocenjevati vseh novinarjev, ki delajo na delovnih mestih, za katere se zahteva enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, znanja in zmožnosti za delo (16. člen KP), temveč se je lahko odločila le za primerjavo med novinarji oziroma delavci v kulturni redakciji. To redakcijo je sodišče štelo za posebno organizacijsko enoto toženke. Tega tožnica v reviziji izrecno ne izpodbija. Če se je namreč toženka odločila za zmanjšanje števila delavcev v tej enoti, ni bilo razloga za to, da bi primerjala med sabo tudi delavce v drugih redakcijah oziroma enotah, v katerih pa je želela ohraniti dosedanji obseg dela in zaposlitev. 16. člen Kolektivne pogodbe ne zavezuje delodajalca tudi v smeri, da bi moral kljub odločitvi, da zmanjša število delavcev le na določenem področju dela oziroma v določeni organizacijski enoti, primerjati med seboj vse delavce v družbi z enako vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe, znanja in zmožnosti za delo. Takšna primerjava bi namreč posredno posegla tudi v odločitev delodajalca, na katerem področju svojega delovanja bo zniževal stroške in s tem zmanjšal število zaposlenih delavcev.

12. Toženka se je tudi utemeljeno odločila za upoštevanje kriterijev iz navedene Kolektivne pogodbe in v tem primeru uporabila prvi kriterij (ki je tudi izločilni kriterij) delovne uspešnosti. Pravilno se je oprla na ocene delovne uspešnosti delavcev za leto 2014 ( tožničina odpoved je bila še pred koncem leta 2015), ki so bile narejene na podlagi Pravilnika o ugotavljanju in nagrajevanju individualne delovne uspešnosti za novinarske poklice pri toženki. Ni pomembno, če je ocena delovne uspešnosti na podlagi tega pravilnika namenjena predvsem nagrajevanju individualne uspešnosti posameznih delavcev in s tem izplačilu dela plače, saj tudi Kolektivna pogodba ne določa izrecno, da bi lahko šlo le za delovno uspešnost, ki se posebej ali po posebnem postopku ugotavlja le za določitev delavcev, katerih delo je postalo trajno nepotrebno. Pravno pomembno je predvsem, da takšna ocena temelji na nekih objektivno izdelanih merilih, da ni arbitrarna, da zajema ustrezno dolgo ocenjevalno obdobje in da je imela tožnica možnost pritožbe zoper to oceno. Zato nasprotne revizijske navedbe niso utemeljene.

13. V zvezi z revizijskimi navedbami o tem, da tožnica že s pogodbo o zaposlitvi ni bila omejena na kulturno redakcijo, da so novinarji "gibljivi in prenosljivi" in vsaj delno opravljajo tudi delo, ki spada v področje druge redakcije, se je sicer treba strinjati s tožnico, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga skrajen ukrep delodajalca, in bi bilo kljub temu, da je delodajalec omejil ugotavljanje in primerjavo presežnih delavcev le na enoto kulture, treba upoštevati tudi, ali je v istem času delodajalec potreboval drugega delavca na enakem delovnem mestu v drugi redakciji oziroma enoti (pod dodatno predpostavko, da bi tožnica res lahko delala polni delovni čas tudi v drugih redakcijah), vendar tožnica tega ni zatrjevala in uveljavljala. Tožnica namreč ni navajala in uveljavljala tega, da bi bila odpoved nezakonita, ker naj bi prav v času te odpovedi toženka potrebovala delavce na enakih drugih delovnih mestih, na katerih bi ji glede na njeno pogodbo o zaposlitvi lahko (upoštevajoč določbe njene pogodbe o zaposlitvi) odredila opravljanje dela.

14. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da bi moralo sodišče upoštevati tudi dejstvo, da je toženka sodelovala z večjim številom izvajalcev (novinarjev), pri katerih naj bi obstajala prikrita delovna razmerja in v zvezi s tem uveljavljena bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni pribavilo originalne odločbe Inšpektorja za delo o tem, da naj bi toženka kršila določbe o izvajanju dejavnosti na podlagi pogodb civilnega prava. Gre za odločbo, ki je bila izdana mesec in pol po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožnica je že v tožbi in kasneje splošno navajala, da je toženka sklepala večje število takšnih pogodb oziroma tudi pogodb z upokojenimi delavci, vendar v nadaljevanju ni konkretno izpodbijala oziroma prerekala navedb toženke, da v kulturni redakciji ni nikogar zaposlila in je delo tožnice razdelila med ostale zaposlene v redakciji. V zvezi s kulturno redakcijo je konkretneje navedla samo to, da je toženka 1. 4. 2016 zaposlila novega novinarja (C. C.), kar pa je toženka v nadaljevanju ustrezno pojasnila in obrazložila, sodišče pa to pojasnilo sprejelo; revizije v tej smeri ni. Tudi zaslišana kot stranka ni izpovedala o nobeni (konkretni) osebi, ki naj bi v kulturni redakciji opravljala delo po civilni pogodbi, ki bi imela obenem vse elemente delovnega razmerja prav za tožničino delo in za polni delovni čas (!) oziroma tudi ni izpovedala o osebi, ki naj bi po odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi na novo prevzela (po civilni ali drugačni pogodbi) prav njeno delo. Sodišči druge in prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku nista ugotovili, da naj bi toženka tožničino delo oddala zunanjim sodelavcem, temveč da ga je prerazporedila med ostale novinarje. Posledično tudi niso utemeljene revizijske navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka, ker sodišče v tej smeri ni izvedlo dodatnih dokazov. Odločitev sodišča druge stopnje (revizija je izredno pravno sredstvo zoper odločitev tega sodišča) je tudi sicer v tem delu mogoče preizkusiti.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, to pa vključuje tudi odločitev o zavrnitvi zahteve za povračilo stroškov za revizijo. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, toženka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo (41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).

-------------------------------
1 Sodišči odpovedi s ponudbo novih pogodb tudi nista ugotovili.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 74, 74/1
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (1991) - člen 16, 17, 17/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 370, 370/3, 372

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1OTc3