<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep II Ips 78/2016

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.78.2016
Evidenčna številka:VS00009067
Datum odločbe:07.02.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cp 2096/2015
Datum odločbe II.stopnje:07.10.2015
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Ana Božič Penko (poroč.), mag. Nina Betetto, Tomaž Pavčnik, mag. Rudi Štravs
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odgovornost države - odgovornost države za škodo, ki jo povzroči njen organ - odgovornost države kot delodajalca za svojega delavca - veleposlanik - povzročitev škode iz hude malomarnosti - protipravnost - povrnitev premoženjske škode - regresni odškodninski zahtevek - obvestitev drugega o pravdi - intervencijski učinek - sodna poravnava - učinek sodne poravnave v regresni pravdi

Jedro

Sodna poravnava, sklenjena v pravdi med oškodovancem in zavarovalnico povročitelja škode nima intervencijskega učinka v regresni pravdi med zavarovalnico in povzročiteljem škode.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dejansko ozadje spora

1. Toženec je bil od maja 1998 do maja 2002 zaposlen na Ministrstvu za zunanje zadeve in je opravljal funkcijo veleposlanika Republike Slovenije v ...

2. Republika Slovenija je v tožbi trdila, da je A. A. v njenem imenu najel nepremičnino na naslovu ..., o čemer je z najemodajalko sklenil najemno pogodbo in nato še aneks. Čeprav v njima za to ni imel podlage, je v nepremičnini opravil nekatere gradbene posege ter iz nje odstranil pohištvo, pri čemer ni poskrbel za njegovo ustrezno hrambo. Z obojim je lastnici nepremičnine povzročil škodo, ravnal je protipravno v zvezi s svojim delom in s hudo malomarnostjo. Lastnica nepremičnine je od tožeče stranke s tožbo zahtevala povrnitev škode. Pravda se je zaključila s sklenitvijo sodne poravnave, na podlagi katere je Republika Slovenija oškodovanki B. B. plačala 65.000 EUR odškodnine. S tožbo v tu obravnavani zadevi je država zahtevala, da ji mora toženec povrniti navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila odškodnine najemodajalki.

Dosedanji potek postopka

3. Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo glavnice v celoti ugodilo. V manjšem delu (za čas od 17. 2. do 3. 8. 2011) je zavrnilo le obrestni zahtevek.

4. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Revizija in odgovor nanjo

5. Toženec sodbo drugostopenjskega sodišča izpodbija z revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo spremeni in zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji toženec uveljavlja, (1) da je v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo, ker sodišče ne bi smelo svoje odločitve opreti na določbe 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), temveč bi moralo uporabiti 148. člen istega zakona. Veleposlanik kot fizična oseba tvori personalno sestavo državnega organa, ki izvaja oblast v imenu države. Za škodo B. B. je odgovorna država, saj delovanja fizične osebe (veleposlanika) ni mogoče ločiti od delovanja države. V takem primeru odpade ločevanje med dejanjem in odgovornostjo, ki je sicer značilno za primere, ko škodo povzročijo javni uslužbenci. Za škodo, ki jo povzroči fizična oseba, ki predstavlja državni organ, odškodninsko odgovarja država. Ni predpisa, ki bi določal neposredno odgovornost personalnega substrata organa. Zoper tega je mogoč le regresni zahtevek v primeru naklepne povzročitve škode. Nato zaključi s stališčem, da povedano pomeni, da država najemodajalki ni "niti pojmovno" odškodninsko odgovorna, ker po svojih organih pri opravljanju svoje funkcije ali v zvezi z njo ni povzročila nobene škode; najemodajalki je izpolnila obveznost, za katero ni obstajala materialnopravna podlaga in zato ne more zahtevati od toženca, da ji izplačano povrne. Toženčevo delo je bilo ukvarjanje s političnimi odnosi med državama, z gradbenimi zadevami ni imel ničesar. Nadaljuje, (2) da je bila kršena določba 204. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1, ker se je sodišče nepravilno sklicevalo na intervencijski efekt sodne poravnave. Pojasnjuje, da je tožeča stranka plačala terjatev, ki je bila zastarana. Njeni zastopniki so bili tako neskrbni, da niso podali ugovora zastaranja in da so glede odškodnine sklenili sodno poravnavo. Trdi, da je stališče izpodbijane sodbe, da bi toženec v odškodninski pravdi med državo in najemodajalko lahko sodeloval kot stranski intervenient, le pavšalno obrazloženo in zmotno, saj stranski intervenient ne more razpolagati z zahtevkom in sklenitve poravnave ne bi mogel preprečiti. Ker je država sklenila poravnavo glede zastarane obveznosti, poravnava ne more imeti intervencijskega učinka zoper toženca v tej pravdi. Meni, (3) da bi morala država (in ne toženec) skladno z najemno pogodbo po izteku dobe najema (ki je trajal še po odselitvi toženca) vzpostaviti stanje, kakršno je bilo ob sklenitvi pogodbe, pa tega ni storila in to je vzrok škode. Poravnava ne more imeti intervencijskega učinka proti tožencu tudi zato, ker ni bil zadnji najemnik nepremičnine in v prejšnjem postopku sploh ni bilo ugotovljeno, kdo je bil zadnji najemnik in kdo bi moral vzpostaviti prejšnje stanje. Morebitno odgovornost toženca kot fizične osebe se lahko ugotavlja šele v regresni pravdi. Njegove stranske intervencije v prejšnji pravdi sodišče ne bi smelo dopustiti in v tej pravdi se ne bi smelo sklicevati na intervencijski učinek poravnave. Tudi s tem je bila zagrešena relativna kršitev pravila postopka iz 204. člena ZPP. Za tem uveljavlja, (4) da je bila zagrešena absolutna bistvena postopkovna kršitev, ker je sodišče v svoje razloge napačno povzelo vsebino izvedenskega mnenja Igorja Prašnikarja (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in (5) ker je zaprošeno sodišče .. zaslišalo pričo B. B., ne da bi o tem obvestilo pravdni stranki in jima omogočilo navzočnost pri izvajanju dokaza, kar je v nasprotju z Uredbo Sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28. 5. 2001 in pomeni absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je bila kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zagrešena tudi, (6) ker drugostopenjsko sodišče ni odgovorilo na pritožbeno trditev, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti odločitve na izpoved priče B. B., ker je bila ta neverodostojna: njeno izpoved, da je bila hiša opremljena z vrhunskim pohištvom je bila ovržena z izpovedjo priče C. C., da je bilo pohištvo tako, kot se je vgrajevalo v bloke v 50. ali 60. letih in da je bil parket v zelo slabem stanju. Sodišču druge stopnje očita še (7) kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da bi tožnica skladno z določbami 8. in 10. točke prvega odstavka 45. člena Zakona o zunanjih zadevah (v nadaljevanju ZZZ), po katerih mora veleposlanik varovati premoženje in opremo in živeti in delovati nazivu primerno, toženca odpoklicala, če se ne bi strinjala z njegovim ravnanjem. Enaka kršitev je bila zagrešena, (8) ker se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do očitka, da je bila tožba vložena 5. 8. 2011 in da zato zamudne obresti niso mogle začeti teči 5. 8. 2011.

6. Tožeča stranka je na revizijo obrazloženo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj jo zavrne.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Revizija je utemeljena.

O pravni podlagi zahtevka

8. Najprej se Vrhovno sodišče opredeljuje do revizijsko problematizirane odločitve, da je bila podana odgovornost države za ravnanje toženca v škodo najemodajalke B. B.. Odgovornost tožeče stranke za toženčevo ravnanje je ena od bistvenih predpostavk regresnega zahtevka. Če te ni bilo, regresni zahtevek ni utemeljen ne glede na to, ali je toženec ravnal ustrezno ali ne. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, obravnavani primer ni tak: država je poravnala škodo, za katero je bila odgovorna. Zato je pomembno, ali je toženec ravnal protipravno in s tem B. B. povzročil škodo ter v kakšni višini. V zvezi s tem sta se nižji sodišči delno (in napačno; o tem obširneje v drugem vsebinskem sklopu obrazložitve tega sklepa) oprli na stališče, da ima poravnava, sklenjena v prejšnji pravdi med oškodovanko in državo, intervencijski učinek v sedanji, tu obravnavani pravdi.

9. Sodišče prve stopnje je regresnemu zahtevku ugodilo na podlagi tretjega odstavka 147. člena OZ. Drugostopenjsko sodišče je presodilo, da ga utemeljujeta tako tretji odstavek 147. člena kot drugi odstavek 148. člena OZ. Toženec pa uveljavlja, da zahtevka ni mogoče presojati po 147. členu OZ, da pravilno pravno podlago pomenijo določbe 148. člena OZ, da pa zahtevek po teh določbah ni utemeljen.

10. V 147. členu OZ ureja odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec. Določa, (1) da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba; (2) da ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je to škodo povzročil namenoma in (3) da ima, kdor je oškodovancu povrnil škodo, pravico zahtevati od delavca, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, povrnitev plačanega zneska.

11. Delodajalec torej nosi riziko protipravnega in krivdnega ravnanja delavcev in odgovarja, kot da bi škodo povzročil sam. Delavec sam tretji osebi neposredno odgovarja le, če je škodo povzročil namenoma, delodajalcu pa regresno odgovarja tudi tedaj, ko je škodo povzročil iz hude malomarnosti. Zakonodajalec je želel po eni strani razbremeniti delavca odgovornosti za škodo, povzročeno z majhno malomarnostjo, po drugi strani pa zavarovati oškodovanca, saj riziko morebitne neizterljivosti odškodnine od z naklepom ali hudo malomarno povzročene škode od povzročitelja nosi delodajalec.2 Zmotno je stališče toženca, da je tisti, ki tretjemu povrne škodo, upravičen to regresirati od povzročitelja le, če slednji škodo povzroči namenoma. Do tega je upravičen tudi v primeru povzročitve škode iz hude malomarnosti. In presoje, da je ravnal s hudo malomarnostjo, revident ne izpodbija.

12. Toženec je bil v času, ko je brez naročila ali soglasja tožeče stranke izvrševal posege v nepremičnino najemodajalke, za katere ta ni podala dovoljenja, in ko je hranil njene premičnine na neprimeren način, pri čemer ji je z obojim povzročil škodo, zaposlen pri tožeči stranki. Da bi bila njegova dejanja del njegovih delovnih obveznosti, ni bilo ugotovljeno, zato revizijske trditve, s katerimi to zanika, namreč da se je toženec v okviru politične funkcije, ki jo je opravljal, ukvarjal le s političnimi odnosi med državama, ni pomembna. So pa bila sporna dejanja v zvezi z njegovim delom, saj je urejal zgradbo, ki je bila najeta (in se je uporabljala) za rezidenco Veleposlaništva Republike Slovenije in ne za njegove zasebne potrebe. Besedne zveze "v zvezi z delom" teorija odškodninskega prava ne razlaga restriktivno, z omejitvijo na dejanja, ki so nujen del delavčevih delovnih nalog ali so z njimi v tesni zvezi; nasprotno: v zvezi z delom so dejanja delavca med izvrševanjem delovnih nalog in so z izvrševanjem povezana, čeprav niso niti logično povezana z izvrševanjem same naloge.3 Vprašanje, ali je določeno ravnanje z zvezi z delom, je pravno vprašanje, njegova rešitev pa je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Bistveno je, ali glede na konkretne okoliščine obstoji med delavčevim protipravnim ravnanjem, s katerim je tretjemu povzročil škodo, ter njegovimi delovnimi dolžnostmi, zadostna vsebinska povezava. Ta je bila v obravnavanem primeru podana: toženec je bil dolžan nepremičnino urediti; okoliščina, da je to storil na neprimeren način (smel bi na primer prostore prepleskati, ne pa izvrševati gradbenih posegov), ne vpliva na zaključek, da je bilo njegovo ravnanje v zvezi z delom.

13. Upoštevaje le okoliščine iz prejšnje točke obrazložitve bi bilo treba zavrniti revidentovo tezo, da določba tretjega odstavka 147. člena OZ ne pomeni pravilne pravne podlage za presojo tožničinega regresnega zahtevka.

14. Toda upoštevati je treba še dodatno okoliščino: da je bil toženec v relevantnem obdobju funkcionar države, veleposlanik Republike Slovenije v .... Zato ima prav, da je treba sporno razmerje presojati po določbah 148. člena OZ.

15. V 148. členu OZ ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ. Določa, da (1) pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij in (2) da ima pravna oseba pravico zahtevati povrnitev plačanega zneska od tistega, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, če zakon ne določa kaj drugega.

16. Določba o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzročijo njeni organi, je uvrščena v poglavje o odgovornosti za drugega. Pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo povzročijo fizične osebe kot člani njenih organov pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem funkcij prave osebe.4 Čeprav škodo povzroči kolegialno telo (organ), odgovornost zanjo zaradi regresnega zahtevka pravne osebe nazadnje vendarle zadene fizične osebe, članice organa, če so ravnale namenoma ali s hudo malomarnostjo. S tem je vzpostavljen položaj, ko en subjekt odgovarja za drugega; če ne bi bilo regresa, odgovornost pravne osebe ne bi bila odgovornost za drugega, pač pa odgovornost za lastno škodno ravnanje.5

17. Toženčevo stališče je, da je treba po 148. členu OZ presojan zahtevek zavrniti, (i) ker država najemodajalki ni odškodninsko odgovorna, saj po svojih organih pri opravljanju svoje funkcije ali v zvezi z njo ni povzročila nobene škode; sporna dejanja in opustitve je storil sam, (ii) ker ni predpisa, ki bi določal neposredno odgovornost "personalnega substrata organa" in (iii) ker je pravica do regresa omejena na primere naklepne povzročitve škode. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo takemu stališču utemeljeno nasprotuje. Obveznost države najemodajalki povrniti škodo, ki je ni povzročila sama oziroma njen organ kot tak, pač pa osebe, ki so ga sestavljale, jasno izhaja iz določbe prvega odstavka 148. člena OZ. Povrnitev plačane odškodnine v tej pravdi zahteva od njega kot člana organa z regresno tožbo, ki ni omejena na primere naklepne povzročitve škode, pač pa je dopustna tudi v primerih, ko je škoda povzročena iz hude malomarnosti, ki je bila v konkretnem primeru ugotovljena in ni revizijsko grajana. Očitek, da ni predpisa, ki bi določal neposredno odgovornost personalnega substrata pravne osebe, za obravnavani primer ni relevantna, saj predmet obravnave ni neposredni zahtevek najemodajalke zoper (dejanskega) povzročitelja škode, člana organa pravne osebe.

O učinku obvestitve tretjega o pravdi oziroma o kršitvi določbe prvega odstavka 204. člena ZPP

18. V prvem odstavku 204. člena ZPP je določeno, da če mora tožeča ali tožena stranka obvestiti koga drugega o začeti pravdi, da si s tem zagotovi kakšen civilnopravni učinek, lahko to stori po pravdnem sodišču z vlogo, v kateri navede razlog obvestitve in stanje, v katerem je pravda, vse do takrat, dokler se pravda pravnomočno ne konča.

19. Po začetku pravde ima torej vsaka pravdna stranka pravico obvestiti o pravdi tretjo osebo, ki je zainteresirana za izid pravde. Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem ima lahko izdana odločba posreden pravni učinek na obveščenega tretjega. Tako tretji pridobi možnost, da v pravdi intervenira, na drugi strani pa si stranka zagotovi intervencijski učinek izdane sodbe, če se tretji pravde ne bo udeležil.6 Kadar stranka možnosti obvestitve tretjega o pravdi ne izkoristi, se izpostavi riziku, da bo tretji v kasnejši drugi pravdi, v kateri bo pravdna stranka uveljavljala zahtevek proti njemu, podal t.i. ugovor slabega pravdanja, kar pomeni, da bo lahko uveljavljal vse ugovore, ki se nanašajo na utemeljenost zahtevka, odgovornost in višino zahtevka in ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve v pravdi, v kateri ni sodeloval. Ugovor slabega pravdanja tako preprečuje neposredno učinkovanje sodbe, izdane v prvi pravdi, proti tretjemu, vendar zgolj pod pogojem, da v drugi pravdi tretji poda konkretne ugovore, ki bi v prvi pravdi pripeljali do drugačne odločitve.

20. Iz v 18. točki navedene zakonske norme izhaja, da je ratio obvestitve v tem, da se zagotovijo določeni materialnopravni učinki;7 primeri obvestitve iz tega razloga so predvideni z materialnim zakonom in so večinoma namenjeni zagotovitvi pravice do regresa ali povrnitve škode ali zaščiti pred regresno ali odškodninsko odgovornostjo.8 Čeprav zakon procesnih učinkov obvestitve tretjega o pravdi izrecno ne določa, se po stališču teorije in sodne prakse z obvestitvijo (predvsem iz razloga procesne oportunitete, za katero stranka izkaže pravni interes) zagotovijo tudi procesni učinki obvestitve.9 Učinki obvestitve ne nastopijo že v pravdi, v kateri je bil tretji o njej obveščen, temveč pozneje, v novi pravdi, v kateri je tretji udeležen kot pravdna stranka, praviloma kot toženec, ki ga toži tista stranka iz prejšnje (prve, glavne) pravde, ki ga je o njej obvestila.

21. Procesne posledice obvestitve, ki nastopijo v novi pravdi, so odvisne od tega, ali se je tretji vključil v prvo (glavno) pravdo, o kateri je bil obveščen, kot stranski intervenient, ali ne. Če vstopi v (prvo) pravdo, nastanejo (v drugi pravdi) vse posledice intervencije (199. do 202. člen ZPP). V drugi pravdi intervenient iz prve pravde ne more ugovarjati, da spor, kot je bil predložen sodišču, v prvi pravdi ni pravilno rešen oziroma da se je stranka, ki se ji je pridružil kot intervenient, slabo pravdala. Če ne vstopi v (prvo) pravdo, ima sodba, ki jo izda sodišče v tem postopku, v kasnejši pravdi, v kateri ima obveščeni tretji položaj stranke, intervencijskemu učinku primerljiv učinek.10 Ta nastopi med tretjim in tistim, ki ga je obvestil in ima za posledico, da tretji ne more v drugi pravdi uveljavljati, da je sodba napačna ali ugovarjati, da tisti, ki ga je obvestil o pravdi, v prvi pravdi zoper svojega tedanjega nasprotnika ni uveljavljal ugovorov, ki bi lahko privedli do zanj ugodnejše sodbe. Povedano drugače: o pravdi obveščen tretji, ki se pravdi ne pridruži, v drugi pravdi nima ugovora slabega pravdanja (exceptio mali gesti vel conducti processus),11 razen, če glede na trenutek, ko bi se lahko pridružil pravdi kot stranski intervenient, tudi sam (tretji) ne bi mogel podajati trditev in opravljati procesnih dejanj, ki bi imele za posledico ugodnejšo sodbo.12 Lahko pa stranki očita, da ga je o pravdi obvestila prepozno. Sicer pa je razlika le v tem, da je njegov položaj v drugi pravdi zaradi opustitve pomoči stranki v prvi pravdi (intervencije) lahko manj ugoden, kot bi bil, če bi sodeloval v prvi pravdi in pripomogel k (večjemu) uspehu stranke, ki bi se ji pridružil (npr. navedel posamezna dejstva, opravil posamezna pravdna dejanja, ki jih stranka ni navedla oziroma opravila).

22. Intervencijski učinek (v drugi pravdi) ima nesporno pravnomočna sodba (iz prve pravde). Veže njen izrek,13 pa tudi bistvene dejanske ugotovitve sodišča, navedene v obrazložitvi.14

23. V konkretnem primeru je bil toženec obveščen o (prvi) pravdi med državo in najemodajalko, vanjo ni vstopil kot intervenient in pravda se ni zaključila s pravnomočno sodbo, pač pa s sklenitvijo sodne poravnave. Stališče sodišč prve in druge stopnje je bilo, da ima sodna poravnava proti njemu intervencijski učinek. Revident temu stališču nasprotuje; meni, da je zmotno zato, ker sklenitve sodne poravnave ne bi mogel preprečiti, čeprav bi se v pravdo vključil kot stranski intervenient.

24. Vrhovno sodišče je izhajalo iz primera, ko se prva pravda konča s sodbo: učinki obvestitve tretjega o pravdi, ki se ne odloči za intervencijo, so primerljivi z učinki stranske intervencije; v obeh primerih ima sodba iz prve pravde intervencijski učinek v drugi pravdi. Za tem se je vprašalo, ali bi tudi sodna poravnava, sklenjena v prvi pravdi, v drugi pravdi vezala stranko, ki je v prvi pravdi sodelovala kot stranski intervenient. To vprašanje je relevantno, ker bi enak odgovor veljal za tretjega, ki, tako kot revident, v prvo pravdo, o kateri je bil obveščen, ni vstopil.

25. ZPP o tem vprašanju nima določb. Nima jih niti o intervencijskem učinku pravnomočne sodbe, izdane v glavni (prvi) pravdi, na stranskega intervenienta iz te pravde v kasnejši (drugi) pravdi. Kot institut procesnega prava sta ga sprejeli teorija in sodna praksa in sicer na podlagi vrste kazuističnih določb ZOR oziroma OZ.15 Sodna praksa poudarja, da v drugi pravdi proti intervenientu iz prve pravde ni mogoče uveljavljati intervencijskega učinka, če mu ni bilo omogočeno opravljati procesnih dejanj, ki bi pomagale doseči uspeh v postopku tisti stranki, ki se ji je pridružil. Enotno je stališče teorije, da se pravila o intervencijskem učinku pravnomočne sodbe na ustrezen način uporabljajo tudi v primeru imenovanja prednika in, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, v primeru obvestitve tretjega o pravdi.

26. Teorija intervencijski učinek pravnomočne sodbe povezuje s pravnomočnostjo,16 ko poudarja, da so objektivne meje intervencijskega efekta širše od objektivnih meja pravnomočnosti, saj se pravnomočnost nanaša le na izrek, intervencijski efekt pa tudi na dejanske ugotovitve in stališča sodišča o pravnih vprašanjih.17

27. Sodna poravnava je v procesnem smislu izenačena s pravnomočno sodbo. Ugovor res transacta je izenačen z ugovorom res iudicata. Tudi zanjo velja pravilo ne bis in idem. Prav tako kot pravnomočna sodba je izvršilni naslov.

28. Vendar pa v drugi pravdi (na primer regresni) sodna poravnava, sklenjena v prvi pravdi, nima "uporabne vrednosti." Da bi v drugi pravdi sodišče lahko razsodilo, mora ugotoviti pravno relevantna dejstva in izreči iz njih izhajajočo pravno posledico. Če se prva pravda zaključi s sodbo, je vezano na dejanske ugotovitve in pravno presojo iz te sodbe.18 Oboje je razvidno iz razlogov sodbe. Ni pa tako, če se prva pravda zaključi s sodno poravnavo. Sodna poravnava ni rezultat sojenja, pač pa razpolaganja z zahtevkom; ni objekta vezanosti (dejanskih ugotovitev in sodbe), zato poravnava iz prve pravde nima intervencijskega učinka v drugi pravdi, v kateri ima intervenient iz prve pravde položaj pravdne stranke.

29. Če je poravnava iz intervencijskega učinka izključena, ko tretji vstopi v prvo pravdo kot stranski intervenient, je (toliko bolj) logično, da je izključena tudi, ko v pravdo, o kateri je bil obveščen, ne vstopi.19 Stališča o intervencijskem učinku sodne poravnave ni zaslediti ne v teoriji ne v sodni praksi. Oba vira dosledno govorita le o intervencijskem učinku pravnomočne sodbe.20

30. Tudi v zvezi z institutom imenovanja prednika (nominatio auctoris, laudatio nominis) iz 203. člena ZPP, ki je oblika obvestitve tretjega o pravdi, se v teoriji kot posledico pasivnosti tretjega - prednika intervencijski učinek pripisuje le pravnomočni sodbi.21

31. Drugostopenjsko sodišče je na pritožbene trditve toženca, da je država v prvi pravdi sklenila poravnavo z najemodajalko o zastarani terjatvi, da ni ravnal protipravno, da najemodajalki škoda ni nastala oziroma vsaj ne v višini zneska iz poravnave, odgovorilo, da je bil toženec o prvi pravdi obveščen, da se je imel možnost vanjo vključiti kot stranski intervenient in da zato v tu obravnavani pravdi ne more več podajati trditev, predlogov in ugovorov dejanske in pravne narave, ki bi jih lahko (kot stranski intervenient) uveljavljal že v prejšnji pravdi,22 vključno z ugovori, ki se nanašajo na obstoj škode in njeno višino, sklenitev sodne poravnave23 in protipravnost;24 to pravico je izgubil zaradi opustitve stranske intervencije, h kateri je bil pozvan.

32. Teza pritožbenega sodišča o intervencijskem učinku sodne poravnave je iz razlogov, navedenih zgoraj, v nasprotju z določbo prvega odstavka 204. člena ZPP. Gre za relativno postopkovno kršitev, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, ko se je na intervencijski učinek sodne poravnave sklicevalo v zvezi s škodo in njeno višino (ne pa tudi v zvezi s protipravnostjo in vzročno zvezo, ki ju je ugotovilo samo), sodišče druge stopnje pa v zvezi s škodo in s protipravnostjo (ko je štelo za nepotreben dokaz z zaslišanjem najemodajalke kot priče v zvezi s trditvijo toženca, da naj bi s posegi soglašala oziroma jih odobrila, zaradi česar ni bilo ne protipravnosti ravnanja ne škode).

Odločitev o reviziji

33. Vzročne zveze med kršitvijo, navedeno v prejšnji točki, in nezakonitostjo sodbe ni mogoče vnaprej izključiti. Zato je Vrhovno sodišče reviziji toženca ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). To bo kršitev določbe prvega odstavka 204. člena ZPP odpravilo tako, da bo izhajalo iz stališča, da sodna poravnava, sklenjena v prvi (glavni) pravdi nima intervencijskega učinka v tej pravdi in bo zato samo(stojno) ugotovilo vse elemente odškodninske obveznosti toženca. Ali so bile zagrešene tudi ostale zatrjevane postopkovne kršitve in kršitve materialnega prava zato revizijskemu sodišču ni bilo treba preverjati.

Stroški revizijskega postopka

34. Ker je razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje, je Vrhovno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno sodbo.

-------------------------------
1 Pri odločanju o procesnih vprašanjih je bil uporabljen ZPP v besedilu, ki je veljalo pred sprejemom novele ZPP-E; ta se namreč uporablja le za zadeve, v katerih je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po njeni uveljavitvi 14. 9. 2017 (tretji odstavek 125. člena).
2 Glej D. Možina, Odgovornost upravljavca gostinskega lokala za ravnanje varnostnika, Pravna praksa, 2007, št. 41- 42, stran 11 do 13.
3 Primerjaj D. Jadek Pensa, v N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 838 in 834.
4 Ibidem, stran 847.
5 Glej P. Klarič in M. Vedriš, Građansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 625.
6 Glej L. Ude v L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2005, stran 283.
7 "da se zagotovi kakšen civilnopravni učinek ..."
8 Na primer zavarovalnica, ki jo zaradi plačila odškodnine toži oškodovanec, o pravdi obvesti povzročitelja škode; banka, ki zaradi vrnitve posojila toži dolžnika, o pravdi obvesti dolžnikovega poroka; prodajalec, ki ga kupec toži zaradi napak kupljene stvari, obvesti proizvajalca; prevzemnik posla, ki ga naročnik toži zaradi zamude, obvesti podizvajalca in podobno.
9 Glej M. Dika, Građansko parnično pravo, IV. knjiga, Narodne novine, Zagreb 2008, stran 299.
10 V literaturi in sodni praksi se zato tudi ta označuje kot intervencijski efekt.
11 Glej J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana 1963, stran 325.
12 Glej J. Juhart, navedeno delo, stran 325 ter M. Dika, navedeno delo, stran 283.
13 Dajatvena sodba nujno zajema ugotovitev o obstoju obveznosti, h katere izpolnitvi zavezuje. Pri tem je dajatev pogosto odločilna za presojo razmerja med strankama v drugi pravdi kot podlaga za izpolnitev obveznosti stranke, ki v drugi pravdi zahteva regres, povrnitev škode ipd. od intervenienta iz prve pravde. Tudi oblikovalna sodba lahko prejudicira pravni položaj strank (na primer stranke, ki od bivšega intervenienta zahteva odpravo pravnih posledic, ki jih je utrpela zaradi razmerja, ki je bilo v prvi pravdi razveljavljeno). Enako velja tudi za ugotovitveno sodbo. Glej M. Dika, navedeno delo, stran 284.
14 Tako J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana 1963, stran 319. Glej še M. Dika, navedeno delo, stran 284. Poudarja, da veže tudi rešitev predhodnega vprašanja.
15 Triva in Dika, navedeno delo, stran 455; M. Dika, navedeno delo, stran 282.
16 I. Turčić, Položaj i uloga običnog umješača u parnici, Pravnik, Zagreb, 45, 1 (90), 2011, stran 124.
17 Glej I. Turčić, ibidem; M. Dika, navedeno delo, stran 284; J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana 1963, stran 319.
18 V drugi pravdi ugotavlja le tista dejstva, ki v prvi pravdi niso bila ugotovljena (ker npr. niso bila relevantna) in opravi le tisto presojo, ki presega tisto, ki je bila relevantna v prvi pravdi.
19 Tako izhaja tudi iz komentarja paragrafa 68 nemškega ZPO ter 17. in 21. paragrafa avstrijskega ZPO; glej Kruger, Rauscher et al., Munchener Kommentar zur Zivilprozessordung: mit Gerichtsverfassungsesetz und Nebengesetzen, Munchen: C. H. Beck, 2016-2017 ter Fascing, Konecny et al., Kommentar zu den Zivilprozessgesetzen, Wien: Manz, 2013-2016.
20 J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana 1963, stran 319, navaja, da ni intervencijskega učinka obvestitve o pravdi, če je tožba v prvi pravdi umaknjena.
21 Glej J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana 1963, stran 324; L. Ude v L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, stran 281; S. Triva in M. Dika, navedeno delo, stran 460; M. Dika, navedeno delo, stran 305.
22 Točka 10 obrazložitve izpodbijane sodbe.
23 Točka 9 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.
24 Točka 11 obrazložitve (vključno z opombo 2).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 204, 204/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 147, 147/3, 148, 148/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1OTU5