VSRS Sodba IV Ips 63/2017

Jedro

Pri dokazovanju razbremenilnega razloga po tretjem odstavku 14. člena ZP-1 velja obrnjeno dokazno breme, ki je na pravni osebi, ki zatrjuje obstoj takšnega razloga. Dvoma tako v konkretnem primeru ni mogoče razlagati v korist storilca. V več odločbah Vrhovnega sodišča je bilo sprejeto stališče, da pravni osebi sicer ni potrebno prepričati sodišča, da je podan zatrjevan ekskulpacijski razlog, vendar pa mora s predloženimi dokazi izkazati določeno stopnjo verjetnosti obstoja tega razloga.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji (Dars, d. d.) je dne 28. 7. 2015 izdal plačilni nalog pravni osebi G., d. o. o., zaradi storitve prekrška po sedmi alineji prvega odstavka 49. člena Zakona o cestninjenju (Ur. l. RS, št. 24/15; v nadaljevanju ZCestn), ki ga je storil njen voznik dne 28. 5. 2015 ob 15.22 uri, ko je vozil vozilo pravne osebe po cestninski cesti A1 iz smeri Nove Gorice v smeri Postojne in v zaprtem sistemu cestninjenja na cestninski postaji Postojna pri izstopu ni izvedel elektronske registracije z elektronsko napravo za cestninjenje, s katero se je registriral ob zadnjem vstopu v zaprti sistem. Voznik vozila, ki je za elektronsko registracijo prehodov uporabljal elektronski medij ABC ID:13576990, je prevozil cestninsko postajo po vinjetno kombinirani stezi, kjer bi moral vozilo ustaviti in pred nadaljevanjem vožnje počakati, da mikrovalovni sistem izvede elektronsko registracijo prehoda vozila preko cestninske postaje, pa tega ni storil. Za storjeni prekršek je prekrškovni organ pravni osebi kot storilki izrekel globo v višini 2.000 EUR. Okrajno sodišče v Postojni je zahtevo storilke za sodno varstvo s sodbo ZSV 172/2015 z dne 28. 7. 2015 zavrnilo kot neutemeljeno in ji naložilo plačilo sodne takse.

2. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v obravnavani zadevi o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije že odločalo in ugotovilo kršitev pravice do učinkovite obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Zahtevi je ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter jo vrnilo sodišču v ponovno odločanje z napotilom, da sodišče v ponovnem sojenju zasliši predstavnika pravne osebe J. G. in presodi, ali je odgovorna oseba pravne osebe neposrednega storilca seznanila s pravili in mu dala navodila, kako ravnati, da do prekrška ne bi prišlo in če je, ali je tudi pravočasno izvedla vse predpisane ukrepe, s katerimi bi prekršek mogla preprečiti ter razloge za svojo odločitev v sodbi obrazloži. Okrajno sodišče v Postojni je v ponovljenem sojenju zaslišalo predstavnika pravne osebe J. G. in s sodbo IV Ips 63/2017 z dne 19. 4. 2017 zavrnilo zahtevo za sodno varstvo pravne osebe G., d. o. o., in ji naložilo plačilo sodne takse.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in 27. člena Ustave. V obrazložitvi zahteve trdi, da se sodišče v sodbi ni opredelilo do ekskulpacijskih navedb, ki jih je podal zastopnik pravne osebe na zaslišanju in da je dolžnost sodišča, da se do teh navedb argumentirano opredeli. Iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, ali sodišče verjame pravni osebi, da je izvedla zatrjevane ukrepe in ni razvidno, kateri ukrepi pravne osebe bi pripeljali do ekskulpacije. Sodišče le posplošeno dvomi, da je pravna oseba pravilno poučila svoje voznike in jih v celoti seznanila s pogoji in načinom uporabe elektronske kartice in v to niti ni prepričano. Dvom o tem pa zahteva uporabo načela "in dubio pro reo" iz 27. člena Ustave in zaradi načela domneve nedolžnosti zahteva odločitev v korist kršitelja. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilki in njenemu zagovorniku, ki je nanjo odgovoril dne 23. 10. 2016. V odgovoru zagovornik navaja, da dokaz z zaslišanjem odgovorne osebe povsem zadostuje za razbremenitev odgovornosti in povzema zagovor zastopnika pravne osebe ter ponavlja navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva in dodaja, da sodišče o nepravilni seznanitvi ni prepričano s potrebno stopnjo verjetnosti in da bi moralo v dvomu odločiti v korist obdolženca.

B.

5. Pravna oseba je odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu, na njen račun, v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Odgovornosti za prekršek se na podlagi tretjega odstavka 14. člena ZP-1 lahko razbremeni, če dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je sicer v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Dokazno breme o obstoju katerekoli razbremenilne okoliščine je na pravni osebi.

6. Vložnica zahteve navaja, da se sodišče v izpodbijani sodbi do zaslišanja zastopnika pravne osebe - storilke, ni opredelilo, in sicer se ni opredelilo do njegovih ekskulpacijskih navedb in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Navedena kršitev je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve o kateri izmed odločb, vsebovanih v izreku¹. Očitek vrhovne državne tožilke v obravnavani zadevi, da se sodišče ni opredelilo do pravno relevantnih navedb v zvezi z razbremenilnimi razlogi oziroma ni navedlo razlogov za svoj zaključek, da je pravna oseba kriva storitve očitanega prekrška, pa pomeni kršitev določbe drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Navedena očitana kršitev tako predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1, ki je podana, če je vplivala ali je mogla vplivati na zakonitost sodbe.

7. Zastopnik storilke - pravne osebe G., d. o. o., J. G., je zaslišan v ponovljenem postopku povedal, da je v pravni osebi na delovnem mestu voznika zaposlenih pet do deset voznikov, delo voznika pa opravlja tudi sam. Kdo je v kritičnem času vozil njihovo vozilo, ni vedel povedati, ker tega niso preverjali, lahko bi to bil tudi on sam. Pravna oseba je storila vse, kar je v njeni moči, da do prekrška ne bi prišlo, in sicer pravna oseba vse voznike ob podpisu pogodbe o zaposlitvi in med trajanjem le te poučuje in usposablja o vseh predpisih, ki veljajo za voznike, tudi o Zakonu o cestninjenju, vsi vozniki so seznanjeni, kakšna globa lahko doleti pravno osebo v primeru, da prevozijo cestninsko postajo brez plačila cestnine, vozniki sodelujejo tudi pri državnih usposabljanjih kot je koda 95, vozijo po celi Evropi in so seznanjeni, da je potrebno plačevati cestnino, voznik minibusa pa je v tem primeru zagotovo imel dobro imetje na ABC boksu. To je edini prekršek, ki se očita pravni osebi v zvezi s cestninjenjem.

8. Sodišče je v izpodbijani sodbi v zvezi z zatrjevanim razbremenilnim razlogom navedlo, da za svoje trditve predstavnik pravne osebe ni predložil nobenih dokazov, v spisu ni nobenih listinskih dokazov oziroma potrdil o izobraževanju posameznih voznikov. Pravna oseba ni predložila niti podatkov voznika, katerega bi sodišče lahko zaslišalo in neposredno ugotovilo, na kakšen način je bil seznanjen s predpisi. Zgolj zatrjevanje, da so bili vozniki pravne osebe seznanjeni s pravilnim načinom uporabe elektronske kartice, ne zadostuje in sodišče dvomi, da je pravna oseba pravilno poučila svoje voznike in jih v celoti seznanila s pogoji in načinom uporabe elektronske kartice, glede na to, da v svoji naknadno podani izjavi trdi, da se plačilo cestnine izvede tudi, če voznik vozila ne ustavi. Kot izhaja iz podatkov spisa, je v konkretnem primeru imela pravna oseba dolžnost, da zaposlene voznike seznani s pravili glede načina uporabe elektronske kartice, to je s Splošnimi pogoji uporabe elektronskih naprav DARS d. d. za cestninjenje.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče v izpodbijani sodbi argumentirano opredelilo do zatrjevanega ekskulpacijskega razloga s strani storilke - pravne osebe in zaključilo, da ni izkazano, da je poučila svoje voznike in jih seznanila s pravili uporabe elektronske kartice. Iz sodbe je razvidno, da je sodišče presodilo vse navedbe iz zagovora pravne osebe, ki se nanašajo na zatrjevani razbremenilni razlog iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 in navedlo razloge, zakaj ni sledilo navedbam zastopnika pravne osebe glede obstoja ekskulpacijskega razloga. Sodišče je na podlagi vseh znanih dejstev in dokazov ocenilo, da pravna oseba ni uspela dokazati zatrjevanega razbremenilnega razloga, da je voznika, ki je bil neposredni storilec prekrška, pravilno poučila o pravilih uporabe elektronske kartice in s tem izpolnila dolžnost seznanitve kot predpogoj za razbremenitev odgovornosti. Glede na to sodišče ni bilo niti dolžno presojati, ali je pravna oseba v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška in ugotavljati, kateri so ti ukrepi. Kot brezpredmetna se v tej zvezi izkaže navedba vrhovne državne tožilke v zahtevi, da iz sodbe ne izhaja, kateri so tisti ukrepi pravne osebe, ki bi pripeljali do njene ekskulpacije.

10. V zahtevi vložnica izpostavlja, da iz sodbe ne izhaja, ali sodišče verjame tej priči oziroma pravni osebi, da je izvedla zatrjevane ukrepe in da le posplošeno dvomi, da je pravna oseba pravilno poučila svoje voznike in jih v celoti seznanila s pogoji in načinom uporabe elektronske kartice in v to niti ni prepričano. Dvom o tem pa skladno s 27. členom Ustave zahteva uporabo načela "v dvomu v korist obdolžencu". Vrhovno sodišče v tej zvezi opozarja, da bi takšna razlaga besede dvom bila povsem iztrgana iz konteksta celotne obrazložitve sodbe, ki jo je treba presojati celovito in iz katere nedvoumno izhaja, da pravna oseba po oceni sodišča prve stopnje ni uspela dokazati obstoja zatrjevanega ekskulpacijskega razloga, za kar je sodišče navedlo več razlogov. Pri dokazovanju razbremenilnega razloga po tretjem odstavku 14. člena ZP-1 velja obrnjeno dokazno breme, ki je na pravni osebi, ki zatrjuje obstoj takšnega razloga. Dvoma tako v konkretnem primeru ni mogoče razlagati v korist storilca. V več odločbah Vrhovnega sodišča² je bilo sprejeto stališče, da pravni osebi sicer ni potrebno prepričati sodišča, da je podan zatrjevan ekskulpacijski razlog, vendar pa mora s predloženimi dokazi izkazati določeno stopnjo verjetnosti obstoja tega razloga. Tega pa pravna oseba ni uspela izkazati, zato samo na podlagi nekoliko nespretne formulacije, da je sodišče glede obstoja razbremenilnega razloga ostalo v dvomu, vložnica ne more uspeti.

11. Ker v izpodbijani pravnomočni sodbi zatrjevana kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, ravno tako ne kršitev po drugem odstavku 155. člena ZP-1 in kršitev ustavne pravice iz 27. člena Ustave, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 71/2011 z dne 20. 9. 2011.
² Tako tudi Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 8/2017 z dne 21. 2. 2017.

Datum zadnje spremembe:

06.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba IV Ips 9/2015, enako tudi IV Ips 36/2015
• VSRS Sodba IV Ips 41/2016
• VSRS Sodba IV Ips 37/2017