VSRS Sodba IV Ips 43/2017

Jedro

Dolžnost sodišča, da se v sodbi opredeli do izvedenih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev, je sestavni del pravice do poštenega postopka iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in 22. člena Ustave RS. Četudi sodišče dokaz izvede po uradni dolžnosti, ne more in ne sme dejstev, ki so storilcu v korist, v sodbi enostavno spregledati. Sodišče bi moralo v sodbi vsaj pojasniti, zakaj ni sledilo ugotovitvam izvedenca, ki nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Kočevju razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa je storilcu prekrška A. J. dne 23. 4. 2014 izdal plačilni nalog št. 10716132, s katerim mu je izrekel globo v skupni višini 2.230,00 EUR zaradi prekrškov po dvanajstem odstavku 40.c člena v zvezi s sedmim odstavkom 8. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD), po 3. točki tretjega odstavka 37. a člena ZDCOPMD in zaradi prekrška po šesti alineji petega odstavka 37. b člena ZDCOPMD. Okrajno sodišče v Grosupljem je s sodbo z dne 4. 3. 2015 zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je zoper plačilni nalog dne 28. 4. 2014 vložil storilec ter mu naložilo plačilo 150,00 EUR sodne takse. Vrhovno sodišče je s sodbo IV Ips 64/2015 z dne 15. 10. 2015 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila vrhovna državna tožilka, ter sodbo okrajnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku je Okrajno sodišče v Kočevju s sodbo ZSV 263/2015-54 z dne 30. 12. 2016 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 223,00 EUR ter stroške sodnega izvedenca v znesku 774,21 EUR.

2. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do navedb izvedenca za tahografe in tahografske zapise oziroma njegovih ugotovitev iz izvedenskega mnenja oziroma dopolnitve le-tega ni upoštevalo. Ker sodba o tem bistvenem dokazu nima razlogov, je sodišče kršilo pravila poštenega postopka in storilčevo pravico do obrambe, saj je izvedenec podal mnenje, ki je v korist storilca. Ker je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ter kršilo 22. in 29. člen Ustave RS, vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovi zagovornici, ki se z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti strinja ter se dodatno sklicuje na vloženo pobudo za vložitev zahteve.

B.

4. Storilec, ki je dne 23. 4. 2014, ko je prekrškovni organ zoper njega opravil nadzor, s tovornim vozilom na priklopniku prevažal počitniške hišice, je bil z izpodbijano sodbo spoznan za odgovornega storitve treh prekrškov, in sicer prekrška po dvanajstem odstavku 40.c člena v zvezi s sedmim odstavkom 8. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD), ki naj bi ga storil s tem, ker v vozilu za dan 10. 4. 2014 ni imel ne tahografskega vložka in ne potrdila delodajalca o odsotnosti, ki bi izkazovalo, da tega dne ni vozil vozila, ampak je bil na letnem ali bolniškem dopustu oziroma je vozil vozilo, izvzeto iz področja uporabe Uredbe 561/2006/ES ali AETR (šesti odstavek 8. člena ZDCOPMD); prekrška po 3. točki tretjega odstavka 37. a člena ZDCOPMD, ki naj bi ga storil s tem, ker 8. 4. 2014 ni upošteval določbe prvega odstavka 7. člena Uredbe 561/200/ES v zvezi obveznim časom odmora voznika in se po štirih urah in pol neprekinjene vožnje za odmor ustavil le za sedemnajst, namesto petinštirideset minut in prekrška po šesti alineji petega odstavka 37. b člena ZDCOPMD, ki naj bi ga storil s tem, ko ni upošteval določbe šestega odstavka 8. člena Uredbe 561/200/ES v zvezi z obveznim časom tedenskega počitka mobilnega delavca in potem, ko je 7. 4. 2014 ob 02.00 prenehal voziti, ni počival vsaj petinštirideset ur, ampak le sedemnajst ur in dvajset minut, do 19.20 ure istega dne, s čimer je čas obveznega tedenskega počitka skrajšal za osemindvajset ur.

5. Sodišče je v ponovljenem postopku zaslišalo storilca ter policista D. V., zaradi razjasnitve zadeve pa je sodnemu izvedencu za tahografe in tahografske zapise, J. C., odredilo izdelavo izvedenskega mnenja in tudi samo vpogledalo v priložene tahografe ter ostalo listinsko dokumentacijo. Iz izvedenskega mnenja oziroma dopolnitve le-tega izhaja, da storilec za dan 10. 4. 2014 potrdila o dejavnosti ni potreboval, da je predpisani 45 minutni odmor izkoristil v dveh delih in je imel do trenutka, ko je izpolnil celoten odmor 4 ure in 58 minut vožnje, kar je manjša kršitev, ter da je tedenski počitek trajal 35 ur in 32 minut.

6. Ne glede na to, da se je izvedenec v svojem mnenju opredeljeval tudi do pravnih vprašanj, ki so v domeni sodišča, si njegove dejanske ugotovitve in ugotovitve sodišča razlikujejo, pri čemer se sodišče do nasprotnih ugotovitev izvedenca, ki ga je postavilo ravno z namenom razjasnitve strokovnih vprašanj v zvezi z zaseženimi tahografskimi vložki, ni opredelilo. Dolžnost sodišča, da se v sodbi opredeli do izvedenih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev, je sestavni del pravice do poštenega postopka iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in 22. člena Ustave RS. Ne nazadnje taka obveznost sodišča izhaja tudi iz načela materialne resnice, ki sodišču nalaga, da mora enako skrbno preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist (prvi odstavek 68. člena ZP-1). Četudi sodišče dokaz izvede po uradni dolžnosti, ne more in ne sme dejstev, ki so storilcu v korist, v sodbi enostavno spregledati. Sodišče bi moralo v sodbi vsaj pojasniti, zakaj ni sledilo ugotovitvam izvedenca, ki nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju. Ker izpodbijana sodba o tem nima razlogov, je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

C.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1) ter sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju ZSV 263/2015-54 z dne 30. 12. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče opredeliti tudi do ugotovitev v mnenju sodnega izvedenca ter po potrebi postaviti drugega izvedenca.

Datum zadnje spremembe:

06.03.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 326/2020
• VDSS Sklep Psp 221/2017
• VDSS Sklep Pdp 384/2020