VSRS Sodba I Ips 52304/2012

Jedro

Po določbah ZKP mora biti dejanje že v tenorju obtožnice (2. točka drugega odstavka 269. člena ZKP) in nato v izreku sodbe (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP) do te mere določno opredeljeno, da je že na podlagi opisa mogoče ugotoviti, da obdolžencu očitano dejanje predstavlja uresničitev zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Takšna zahteva izhaja tudi iz načela zakonitosti. Tako tudi konkretizacija zakonskega znaka preslepitve spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe, saj šele to dejstvo ravnanju storilca daje jasen kazenskopravni značaj (preslepitve). Brez navedbe konkretnih dejanskih okoliščin, ki kažejo na to, da so izjave dolžnika prazne in neresnične (lažne) ali na prikrivanje okoliščin, ki so pomembne za izpolnitev obveznosti na strani dolžnika, življenjski primer ostaja na polju civilnopravne (nekaznive) neizpolnitve obveznosti.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenega F. K. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe drugega preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa si je pridobil premoženjsko korist, za stranko pa je nastala premoženjska škoda, s tem, da je kot samostojni podjetnik A. A., s. p., B., dne 12. 02. 2010 v Ljubnem z V. S. kot predstavnikom družbe B. B., d. o. o. s sedežem C., sklenil aneks h kupoprodajni pogodbi z dne 12. 11. 2007, s katerim se je zavezal poravnavati svoje obveznosti za prevzeto blago po dogovorjenih prodajnih pogojih, nato pa v času od 16. 02. 2010 do 24. 02. 2010 na podlagi sklenjenega aneksa pri predstavnikih družbe B. B., d. o. o. naročal pijače in tobačne izdelke in ker so mu zaupali ter verjeli, da bo prevzeto blago plačal v skladu z dogovorjenimi plačilnimi pogoji, so mu na podlagi njegovih naročil v Zreče naročeno blago tudi dostavili ter mu zanj izdali račune, in sicer:

- dne 16. 02. 2010 račun št. 1275 v višini 976,63 EUR z valuto 23. 02. 2010

- dne 18. 02. 2010 račun št. 1368 v višini 83,14 EUR z valuto 04. 03. 2010 in

- dne 24. 02. 2010 račun št. 1538 v znesku 1.132,31 EUR z valuto 10. 03. 2010,

ki pa jih zatem niti v roku njihove zapadlosti niti kasneje ni poravnal, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je družbi B. B., d. o. o., Ljubno, s sedežem C., nastala premoženjska škoda v skupni višini 2.192,08 EUR, ki tudi ustreza višini pridobljene premoženjske koristi,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se družbo B. B., d. o. o., C., z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 11. 2. 2015 F. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne stori novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenemu naložilo povrnitev premoženjsko pravnega zahtevka oškodovani družbi B. B., d. o. o. v višini 2.192,00 EUR ter po prvem odstavku 95. člena ZKP plačilo stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 17,40 EUR in sodno takso, bi je bila odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitev ustavnih določb 14. in 29. člena Ustave Republike Slovenije in kršitev določb kazenskega zakona (KZ-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, ali da sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik Mirko Vrtačnik v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 23. 3. 2017 v zvezi z kršitvijo kazenskega zakona navaja, da ima kaznivo dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in je nasprotna trditev neutemeljena. Tudi glede preostalih zatrjevanih kršitev navaja, da so neutemeljene in s tem tudi celotna zahteva za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. V izjavi z dne 3. 4. 2017 zagovornik obsojenca vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti in prereka vse navedbe Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, do katerih pa se konkretneje ne opredeli.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarja, da je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, saj nima vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Nadalje navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje v sodnih odločbah zapisali, da je obtoženec zagrešil očitano kaznivo dejanje po subjektivni plati, nista pa se opredelili do trditev in dejstev, vezanih na preslepitveni namen.

6. Kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa si pridobi premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča¹ izhaja, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije posebna oblika goljufije, ki jo je možno izvršiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer ni potrebno, da bi storilec zasledoval goljufivi (preslepitveni) namen že od vsega začetka, torej od sklenitve posla, temveč je izvršitev dejanja možna tudi med izvajanjem posla. Izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju poslovne goljufije je preslepitev drugega, bodisi s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, bodisi s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene. Preslepiti drugega pomeni ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali jo pustiti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Storilec neresnično (lažno) prikazuje, da bodo obveznosti izpolnjene, ali prikriva, da tega ne bo storil ali ne bo mogel storiti,² s čimer zapelje drugega v zmoto ali ga pusti v zmoti. Med preslepitvijo storilca in zmoto oškodovanca mora obstajati vzročna zveza.

7. S sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, kateri je sledila sodba I Ips 47130/2015 z dne 27. 10. 2017, je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje sodne prakse in zavzelo strožje stališče glede zahteve po konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v opisu kaznivega dejanja, konkretno zakonskega znaka preslepitve. Pred spremembo prakse je veljala razlaga, da za konkretizacijo očitka preslepitve v opisu dejanja in za obstoj kaznivega dejanja poslovne goljufije zadostuje že gola zaveza in zagotavljanje oziroma zatrjevanje dolžnika, da bodo obveznosti izpolnjene in/ali kasnejše obljubljanje plačila, do izpolnitve obveznosti pa potem ni prišlo.³ Takšno stališče pa ni omogočalo jasne razmejitve med civilnopravnimi razmerji in kaznivim dejanjem poslovne goljufije, saj ni v zadostni meri upoštevalo zahteve, ki izhaja iz načela zakonitosti⁴, da mora opis kaznivega dejanja vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki morajo biti določbo opredeljeni (lex certa). Zaradi tega za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve, ki je pomensko odprt pojem, prepis zakonskega dejanskega stanu z navedbo ravnanj, ki so sicer tipična za sleherno pogodbeno razmerje, ne zadošča. Takšna ravnanja pogodbenih strank lahko le zaradi določenih okoliščin, v katerih so bila storjena, omogočajo sklepanje na obstoj preslepitve in preslepitvenega namena storilca.

8. Po spremenjenem stališču sodne prakse dogovor za obliko in pogoje poslovanja ter vsakokratno obljubljanje rednega plačila ob kasnejši neizpolnitvi obveznosti samo zase ne zadostujejo za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve. Vsebina in narava teh ravnanj namreč nista takšni, da bi že na njuni podlagi bilo mogoče sklepati na obstoj tega zakonskega znaka. Ta ravnanja so v večji ali manjši meri značilna za vsa pogodbena razmerja. Izjava volje je nujen element za sklenitev sleherne pogodbe, ki sama po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskega znaka preslepitve. Ta je sklenjena, ko pogodbeni stranki dosežeta soglasje volj glede njenih bistvenih sestavin.⁵ Izpolnjevanje prevzetih obveznosti pa je v skladu z načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti⁶ temeljna dolžnost vsake stranke pogodbenega razmerja. Naročilo blaga ali storitev oziroma dogovor za posel in obljube plačila sta tako samo potrebna, ne pa hkrati tudi že zadostna pogoja za uresničitev zakonskega znaka preslepitve. Preslepitev se namreč kaže v vedenju storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To je tisti element (differentia specifica), ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj in jih jasno in določno razmeji od civilnopravne neizpolnitve obveznosti. Preslepitev je eden izmed bistvenih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije in predstavlja izvršitveno ravnanje. Glede na to mora biti zakonski znak preslepitve konkretiziran z navedbo in opisom takšnih dejanskih okoliščin, iz katerih je mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so bile obsojenčeve izjave in obljube prazne in neresnične⁷ in/ali da je storilec zavestno prikrival dejanske okoliščine, iz katerih izhaja, da obveznosti ne bo izpolnil ali ne bo mogel izpolniti.

9. Po določbah ZKP mora biti dejanje že v tenorju obtožnice (2. točka drugega odstavka 269. člena ZKP) in nato v izreku sodbe (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP) do te mere določno opredeljeno, da je že na podlagi opisa mogoče ugotoviti, da obdolžencu očitano dejanje predstavlja uresničitev zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Takšna zahteva izhaja tudi iz načela zakonitosti. Tako tudi konkretizacija zakonskega znaka preslepitve spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe, saj šele to dejstvo ravnanju storilca daje jasen kazenskopravni značaj (preslepitve). Brez navedbe konkretnih dejanskih okoliščin, ki kažejo na to, da so izjave dolžnika prazne in neresnične (lažne) ali na prikrivanje okoliščin, ki so pomembne za izpolnitev obveznosti na strani dolžnika, življenjski primer ostaja na polju civilnopravne (nekaznive) neizpolnitve obveznosti. Takšne dejanske okoliščine morajo zato nujno izhajati že iz opisa dejanja, navedenega v tenorju obtožnega akta oziroma izreku sodbe, saj le tako opis dejanja, ki predstavlja okvir predmeta obravnavanja, sodišču omogoča vrednotenje storilčevega ravnanja, obdolžencu pa hkrati zagotovi možnost učinkovite obrambe, ne da bi bil med postopkom izpostavljen nevarnosti, da se nanj vedno znova naslavljajo novi očitki (elementi), ki bi dopolnjevali pomanjkljiv opis dejanja.⁸

10. V predmetni zadevi je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, ker je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa si je pridobil premoženjsko korist, za stranko pa je nastala premoženjska škoda, s tem, da je kot samostojni podjetnik A. A., s. p., B., dne 12. 02. 2010 v Ljubnem z V. S. kot predstavnikom družbe B. B., d. o. o., C., sklenil aneks h kupoprodajni pogodbi z dne 12. 11. 2007, s katerim se je zavezal poravnavati svoje obveznosti za prevzeto blago po dogovorjenih prodajnih pogojih, nato pa v času od 16. 02. 2010 do 24. 02. 2010 na podlagi sklenjenega aneksa pri predstavnikih družbe B. B., d. o. o. naročal pijače in tobačne izdelke in ker so mu zaupali ter verjeli, da bo prevzeto blago plačal v skladu z dogovorjenimi plačilnimi pogoji, so mu na podlagi njegovih naročil v Zreče naročeno blago tudi dostavili ter mu zanj izdali račune, in sicer dne 16. 02. 2010 račun št. 1275 v višini 976,63 EUR z valuto 23. 02. 2010, dne 18. 02. 2010 račun št. 1368 v višini 83,14 EUR z valuto 04. 03. 2010 in dne 24. 02. 2010 račun št. 1538 v znesku 1.132,31 EUR z valuto 10. 03. 2010, ki pa jih zatem niti v roku njihove zapadlosti niti kasneje ni poravnal, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je družbi B. B., d. o. o., C.i, nastala premoženjska škoda v skupni višini 2.192,08 EUR, ki tudi ustreza višini pridobljene premoženjske koristi.

11. Glede na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v že citiranih zadevah I Ips 93283/2010 in I Ips 47130/2015, tako formuliran opis kaznivega dejanja ne zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve. V izreku izpodbijane prvostopenjske sodbe opisano dejanje, ob odsotnosti konkretizacije zakonskega znaka preslepitve in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj preslepitvenega namena, po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja le elemente civilnopravnega razmerja, ne pa kaznivega dejanja poslovne goljufije. Opis kaznivega dejanja namreč v konkretnem primeru ne presega navedb o tem, da se je obsojenec z aneksom k pogodbi dogovoril za dobavo blaga, katerega je potem tudi naročal in prevzel, potem pa ga ne v dogovorjenem roku ne kasneje ni plačal, čeprav se je k temu z aneksom zavezal. Z golo navedbo, da se je ob sklenitvi posla zavezal poravnavati svoje obveznosti, katerih pa ni poravnal ne v roku, ne kasneje, zakonski znak preslepitve ni konkretiziran. Taka zaveza je namreč element slehernega pogodbenega razmerja. Z nobeno dodatno okoliščino pa ni konkretizirano, na kakšen način je obsojenec predstavnika oškodovane družbe preslepil. Nižji sodišči sta v obravnavani zadevi sicer ugotovili, da je podjetje obsojenca v težave zašlo že pred nastankom obravnavanih obveznosti, zaradi česar svojih obveznosti ni bilo sposobno poravnavati že v letu 2009, da se je obsojenec zavedal svojih finančnih težav in kreditne nesposobnosti in je sklenil aneks, čeprav mu stanje na računu ni omogočalo plačila, poleg tega je ob podpisu aneksa oškodovanki izročil še menico, ki je predstavljala dodatno garancijo plačila in oškodovani družbi zamolčal svoje finančne težave, katerih tudi ni omenjal, ko so ga pozivali k plačilu. Vendar te ključne okoliščine, ki bi nujno morale biti navedene že v opisu dejanja, izhajajo šele iz sodbenih razlogov. Dejstev in okoliščin, ki bi jih moral vsebovati izrek sodbe, a je njihova navedba v njem umanjkala, pa ni mogoče nadomeščati z razlogi sodbe.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe, ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka preslepitve, iz opisa dejanja pa prav tako ni mogoče razbrati obsojenčevega preslepitvenega namena kot subjektivnega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije. Navedeno pomeni, da je z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). S tem, ko sta z ohlapno razlago zakonskih znakov kot kaznivo opredelili ravnanje, ki samo po sebi ni kaznivo, pa sta nižji sodišči prekršili tudi načelo zakonitosti (lex certa, lex scripta in lex stricta).

C.

13. Vrhovno sodišče je glede na navedeno na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP, ne da bi se opredeljevalo do ostalih navedb vložnika, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je F. K. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Izdaja oprostilne sodbe je imela za posledico spremembo odločb o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Vrhovno sodišče je zato gospodarsko družbo B. B., d. o. o. na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP pa je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obtoženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika naložilo v breme proračuna.

-------------------------------
¹ Na primer I Ips 270/2004 z dne 26. 5. 2005, I Ips 361/2004 z dne 2. 6. 2005, I Ips 140/2004 z dne 20. 10. 2005, I Ips 60/2008 z dne 22. 4. 2008, I Ips 84/2009 z dne 11. 6. 2009, I Ips 13304/2009-94 z dne 6. 9. 2012.
² Prim. Deisinger, M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 481.
³ Takšno stališče izhaja iz več odločb Vrhovnega sodišča R Slovenije (VS RS), prim. I Ips 140/2004 z dne 20. 10. 2005, I Ips 92/2007 z dne 17. 4. 2008, I Ips 65/2007 z dne 20. 9. 2007, I Ips 361/2004 z dne 2. 6. 2005, I Ips 47016/2010- 97 z dne 17. 10. 2013.
⁴ Prvi odstavek 28. člena Ustave R Slovenije in 2. člena ZKP.
⁵ Gl. 15. člen Obligacijskega zakonika (OZ).
⁶ Načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti (lat. Pacta sunt servanda) je kot temeljno načelo obligacijskega prava urejeno v 9. členu Obligacijskega zakonika, ki v prvem odstavku določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.
⁷ Prim. sodbi VS RS I Ips 47130/2015 z dne 27. 10. 2017 in I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017.
⁸ Ibidem.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 61928/2013
• VSRS Sodba I Ips 72264/2010-139
• VSRS Sodba I Ips 5567/2014