VSRS Sodba VIII Ips 9/2017

Jedro

Revizijski ugovori so neutemeljeni že zato, ker tožnica ni dokazala nastale škode (kot elementa odškodninske obveznosti), v tej povezavi pa tudi, da ji bo škoda v bodoče sploh nastajala. Tožnica tudi ni zatrjevala resnih razlogov (v skladu z 167. členom OZ) za to, da bi ji iz tega naslova lahko pripadala enkratna vsota, ki naj bi pokrila njeno bodoče prikrajšanje, niti verjetnosti, da bo do tega prikrajšanja sploh prišlo.

Glede na izkušnje pri čiščenju stroja in splošno znana dejstva o tem, kako je treba ravnati s podobnimi stroji, bi se morala tožnica zavedati, da je nevarno posegati v notranjost stroja (v katerem so nameščeni močni valji) med njegovim obratovanjem. Dejstvo, da stroj za pripravo sladoleda ni bil ustrezno tehnično pregledan, ne more vplivati na delež odškodninske odgovornosti toženke, saj napaka na stroju, ki bi prispevala k škodnemu dogodku, ni bila ugotovljena.

Izrek

I. Revizija tožeče stranke se zavrne, reviziji tožene stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni, tako spremenjena pa se v celoti glasi:

"Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi:

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 8.075,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2009 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek (za plačilo 502,050,00 EUR s pp), se zavrne."

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 6.169,59 EUR in pritožbene stroške v znesku 1.654,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 3.743,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 21.925,00 EUR¹ z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 12. 2009 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (v znesku 488.200,00 EUR) je zavrnilo (I. točka izreka) ter tožnici naložilo, da toženki povrne stroške postopka (II. točka izreka).

Ugotovilo je, da se je tožnica dne 16. 8. 2006 poškodovala med čiščenjem stroja za pripravo sladoleda. Presodilo je, da stroj za pripravo sladoleda v postopku njegovega čiščenja ni nevarna stvar in čiščenje tega stroja ni nevarno delo oz. dejavnost; zato objektivna odškodninska odgovornost toženke ni podana. Odločilo pa je, da je toženka krivdno odgovorna za nastalo škodo, ki jo je tožnica utrpela v delovni nezgodi, saj ni poskrbela za varno delo v skladu z določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD). Tožnica ni bila deležna usposabljanja iz varstva in zdravja pri delu s strani usposobljene osebe in ni opravila zakonsko potrebnega izpita. Stroj za pripravo sladoleda ni bil ustrezno tehnično pregledan in zanj ni bila izdelana ocena tveganja, prav tako pa niso bili sprejeti ustrezni ukrepi glede varnosti in zdravja pri delu.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 22.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2009 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 487.475,00 EUR s pp) pa je zavrnilo (I. točka izreka). V preostalem je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka) ter odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

Obrazložilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je odgovornost toženke za nastanek škode krivdna, vendar ni pravilno uporabilo 171. člena v zvezi s 185. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Na soprispevek tožnice k nastanku škode kaže ugotovitev, da ji je direktor toženke pojasnil in pokazal postopek čiščenja stroja za pripravo sladoleda ter jo nadzoroval, vse dokler čiščenja ni samostojno obvladala. Sodišče prve stopnje je dejstvu, da tožnica ni bila deležna formalnega izobraževanja s področja varnosti in zdravja pri delu (tako kot ostali zaposleni), neutemeljeno dalo poseben poudarek. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da toženka za delo na stroju za pripravo sladoleda in glede samega stroja ni sprejela ustreznih ukrepov glede varnosti in zdravja pri delu, vendar bi morala tožnica v skladu z 9. členom ZVZD delo opravljati tako, da bi varovala svojo varnost in zdravje pri delu in da z roko ne bi segla v delovno območje stroja vse do vrtečih se valjev. Tožničin soprispevek je ocenilo na 15%. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je zvišalo iz 21.800,00 EUR na 26.500,00 EUR.² Ob prisojeni odškodnini za premoženjsko škodo v višini 125,00 EUR in soprispevku tožnice v ugotovljenem deležu³, ki pa ga je upoštevalo le pri nepremoženjski škodi⁴, je odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati skupaj 22.650,00 EUR.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. VIII DoR 67/2016 z dne 31. 8. 2016 na predlog toženke dopustilo revizijo glede vprašanja pravilne odločitve o deležu soprispevka tožnice k nastanku škode.

4. Toženka v reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter revizijskemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da ugodi pritožbi toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Toženka (v delnem nasprotju s tem predlogom) izpodbija zgolj znesek v višini 22.525,00 EUR (znesek nepremoženjske škode, ki ga je sodišče dosodilo ob upoštevanju 15 % soprispevka tožnice), ne pa celotnega zneska odškodnine v višini 22.650,00 EUR. Navaja, da je bilo dejanje tožnice nepričakovano in ga zagotovo ni bilo mogoče preprečiti. Nadalje pojasnjuje, da iz ugotovitev sodišča jasno izhaja, da med nedopustnim ravnanjem toženke (kršitvijo ZVZD) in nastalo škodo ni vzročne zveze, saj je toženka tožnico poučila o tem, kako mora čistiti stroj. Tožnica je pred tem stroj eno leto pravilno čistila in se zavedala, da to ni pravilen postopek čiščenja. Zato je škodni dogodek povzročila sama. Ker je stroj čistila v delujočem stanju, tudi ni spoštovala določbe 9. člena ZVZD. Zatrjuje, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njenih navedb glede vzročne zveze med domnevnim nedopustnim ravnanjem toženke in nastankom škodnega dogodka. Že z dnem vrnitve tožnice na delovno mesto je bilo končano tudi zdravljenje, zato je bila tožba vložena po izteku triletnega subjektivnega roka in je terjatev zastarala. Sodišče druge stopnje je tožničin soprispevek ocenilo na 15 %, kar očitno odstopa od sodne prakse⁵, sodba pa v tem delu nima obrazložitve in je ni mogoče preizkusiti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je toženka storila vse za ustrezno zaščito tožnice; poskrbela je za dodatne zaščitne ukrepe in ni delovala niti malomarno, tožnica pa je bila tudi vešča uporabe takšnega stroja. Na strani toženke ni bilo krivdnega ravnanja, tožničina opustitev dolžne skrbnosti pa je pomembno prispevala k nastanku škode. Zato se mora toženka razbremeniti odgovornosti za nastalo škodo v obsegu, ki je vsekakor višji od 15 %.

5. Revizijo je vložila tudi tožnica. Uveljavlja kršitev določb postopka iz 8. točke prvega (pravilno drugega) odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodišče prve stopnje ni ponovilo dokazov z zaslišanjem toženca in prič A. A. ter B. B., čeprav je tožnica to izrecno zahtevala. Kršitev je zagrešilo tudi sodišče druge stopnje. Na ta način je bilo v okoliščinah primera (ki jih opisuje v reviziji) tožnici onemogočeno postavljanje vprašanj zakonitemu zastopniku in pričam, oziroma bi se v primeru izvedbe teh dokazov sodišče soočilo z dvema različnima predstavama glede tega, ali je bila tožnica poučena o delu na stroju za sladoled, oziroma bi na ta način uspela dokazati, da je toženka izključno odgovorna za nastalo škodo. Nadalje navaja, da naj bi sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta protezo, ki jo tožnica potrebuje, šteli za estetsko protezo po tretjem odstavku 144. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila) in zavrnili njen zahtevek za premoženjsko škodo s tem v zvezi.

6. V odgovorih na revizijo obe stranki predlagata zavrnitev revizije nasprotne stranke.

7. Revizija toženke je delno utemeljena, revizija tožnice pa ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP), v primeru dopuščene revizije pa samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

K reviziji tožnice

9. Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz revizije tožnice ni utemeljen. Tožnica se iz upravičenih razlogov ni udeležila naroka za glavno obravnavo dne 17. 10. 2014, na katerem je sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem zastopnika toženke in prič A. A. ter B. B. Kljub temu je bil na obravnavi prisoten njen pooblaščenec, ki je vsem zaslišanim postavljal vprašanja in ni imel pripomb ali ugovorov na potek postopka. Na naslednji glavni obravnavi dne 12. 1. 2015 je bila ob svojem pooblaščencu prisotna tudi tožnica; stranki sta soglašali, da se ne ponavlja že izvedenih dokazov; na vodenje postopka ali neizvedbo katerega od dokazov spet ni bilo nobenih pripomb. To jasno izhaja iz zapisnika. Tožničine revizijske navedbe, da je izrecno predlagala ponovno zaslišanje obeh prič in zastopnika toženke, so protispisne. Tožnica in njen pooblaščenec sta tudi brez pripomb podpisala zapisnik te glavne obravnave. Pripomb ali uveljavljanja kršitev s tem v zvezi (ker naj sodišče ne bi dodatno oziroma še enkrat izvedlo teh dokazov) tudi kasneje ni bilo. Nobenih pripomb namreč ni bilo v pripravljalnih vlogah niti na kasnejšem, zadnjem naroku za glavno obravnavo (spet v prisotnosti tožnice in njenega pooblaščenca), kjer je sodišče v soglasju s strankama ponovno prebralo izpovedi prič in strank, iz zapisnika pa izrecno izhaja, da na prebrano ni pripomb. Res je povsem na koncu tega zapisnika povsem splošno navedeno tudi, da "stranki grajata procesno kršitev zaradi neizvedbe predlaganih dokazov," vendar se to očitno ni nanašalo na grajanje kršitev zaradi neizvedbe dodatnega ali ponovnega zaslišanja zastopnika toženke in dveh navedenih prič (temveč - na strani tožnice - na zadnje dokazne predloge za zaslišanje dr. C. C. in dveh medicinskih sester), saj dokaznega predloga v tej smeri sploh ni bilo. V zvezi z revizijo tožnice kot izrednim pravnim sredstvom zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je predvsem pomembno tudi, da tožnica te procesne kršitve (oziroma drugih procesnih kršitev) v pritožbi ni omenila, kaj šele uveljavila.⁶ Zato so njene revizijske navedbe o tem, da naj bi sodišče druge stopnje to bistveno kršitev, na katero niti ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), spregledalo in jo na ta način ponovilo, popolnoma neutemeljene.

10. Tožnica v reviziji uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z neprisojeno odškodnino za premoženjsko škodo, vendar neutemeljeno. Sodbi sodišč druge in prve stopnje temeljita na tem, da tožnici iz tega naslova (razen prisojenega zneska 125 EUR) ne pripada odškodnina, ki jo je (do konca življenja) uveljavljala za vsakoletni nakup (izdelavo) epitez. Razlogi za takšno odločitev so, da je trajnostna doba epiteze v skladu s 114. členom Pravil eno leto, zavarovana oseba pa ima po 122. členu Pravil po izteku te dobe pravico do novega pripomočka, če je postal prejšnji neuporaben oziroma ga ni mogoče popraviti (nima pa te pravice, če je pripomoček tudi po poteku dobe po mnenju pooblaščenega zdravnika še vedno funkcionalno ustrezen), sicer pa tožnica niti ni dokazala, da je v devetih letih od nastanka poškodbe morala plačati epitezo. Revizijski ugovori s tem v zvezi so neutemeljeni že zato, ker tožnica ni dokazala nastale škode (kot elementa odškodninske obveznosti), v tej povezavi pa tudi, da ji bo škoda tudi v bodoče sploh nastajala. Tožnica tudi ni zatrjevala resnih razlogov (v skladu z 167. členom OZ) za to, da bi ji iz tega naslova lahko pripadala enkratna vsota, ki naj bi pokrila njeno bodoče prikrajšanje, niti verjetnosti, da bo do tega prikrajšanja sploh prišlo.

11. Tožnica vseskozi govori o epitezi, torej estetski protezi, ki ima po 114. členu Pravil trajnostno dobo enega leta in ne o protezi za gornji ud, s trajnostno dobo treh let (za starejše od osemnajst let).⁷ Zato bi tožnica morebitne zaplete v zvezi s pripadajočo epitezo (ki jih navaja v reviziji) in priznavanjem novih protez morala reševati v postopkih preko Zavoda za zdravstveno zavarovanje.⁸ Revizijske navedbe v zvezi z zavrnitvijo zahtevka iz tega naslova zato niso utemeljene.

K reviziji toženke

12. V zvezi z revizijo toženke je treba najprej poudariti, da sta sodišči druge in prve stopnje v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo odškodnine za nesrečo pri delu ugotovili, da objektivna odškodninska odgovornost toženke ni podana⁹, je pa toženka za povzročeno škodo krivdno odškodninsko odgovorna. Zoper materialnopravni zaključek sodišč glede temelja odškodninske odgovornosti revizija ni bila dopuščena, torej ne more biti predmet presoje revizijskega sodišča. Okvir dopuščene revizije presegajo tudi revizijske navedbe toženke, da med nedopustnim ravnanjem toženke in nastalo škodo ni vzročne zveze, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do navedb toženke v zvezi z vzročno zvezo med domnevnim nedopustnim ravnanjem toženke in nastankom škodnega dogodka ter da je bilo že z dnem vrnitve tožnice na delovno mesto končano tudi njeno zdravljenje in naj bi bila zato tožba vložena po izteku triletnega subjektivnega roka (torej naj bi terjatev zastarala).¹⁰ Enako velja za obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (češ, da sodba sodišča druge stopnje glede ocenitve soprispevka tožnice nima obrazložitve in je ni mogoče preizkusiti).

13. Revizija toženke pa utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 171. člena OZ. Ta v prvem odstavku določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pri uporabi merila za določitev deleža odgovornosti odgovorne osebe (toženke) je treba odgovoriti tudi na vprašanje, v kolikšnem deležu je oškodovančevo ravnanje (tožnice) prispevalo k povzročitvi škodnega dogodka oziroma k temu, da je bil obseg škode večji, kot bi bil, če takšnega ravnanja oškodovanca ne bi bilo. Naravo razbremenilnega razloga ima ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode in ima znake neskrbnega ravnanja.¹¹ Merilo skrbnosti predstavlja skrbnost povprečno ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost.

14. V skladu s prvim odstavkom 43. člena ZDR mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Na podlagi prvega odstavka 5. člena ZVZD mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Na podlagi 9. člena ZVZD mora tudi delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Delo mora opravljati s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb ter uporabljati varnostne naprave ter sredstva in osebno varovalno opremo pri delu skladno z njihovim namenom, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju.

15. Vprašanje deleža soprispevka tožnice k nastanku škode je treba presojati v kontekstu naslednjega ugotovljenega dejanskega stanja:

- stroj za pripravo sladoleda mora biti med vlivanjem vode vanj v postopku čiščenja ugasnjen, tožnica pa ga je čistila, ko je bil v delovanju; pri tem je z roko segla v delovno območje stroja vse do vrtečih se valjev;

- tožnica je že vsaj eno leto pred nezgodo opravljala enako delo in pri tem ni utrpela podobnih poškodb;

- direktor toženke je tožnici pojasnil in pokazal postopek čiščenja stroja za pripravo sladoleda ter jo nadzoroval, vse dokler čiščenja ni samostojno obvladala, ne pa kasneje;

- tožnica ni bila deležna formalnega izobraževanja s področja varnosti in zdravja pri delu kot vsi ostali zaposleni¹²;

- toženka na stroju za pripravo sladoleda ni izvajala posebnih ukrepov v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu; stroj ni bil ustrezno tehnično pregledan oziroma zanj ni bila izdelana ocena tveganja.

16. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka tožnice formalno ni napotila na teoretično in praktično usposabljanje ter preizkus usposobljenosti za varno delo, vendar je upoštevalo, da ji je direktor toženke sam pojasnil in pokazal postopek čiščenja stroja za pripravo sladoleda ter jo nadzoroval, vse dokler čiščenja ni samostojno obvladala. Tožnica je bila torej seznanjena s pravilnim postopkom čiščenja stroja za pripravo sladoleda, pri tem pa tudi ni bila začetnica. Kljub temu, da je postopek čiščenja poznala in bila za delo ustrezno usposobljena, je z roko segla v delujoč stroj med močne valje, ki imajo v pogonu moč rezila. S tem je ravnala skrajno nepazljivo in neodgovorno. Glede na svoje izkušnje pri čiščenju stroja in tudi splošno znana dejstva o tem, kako je treba ravnati s podobnimi stroji, bi se morala zavedati, da je nevarno posegati v notranjost stroja (v katerem so nameščeni močni valji) med njegovim obratovanjem. Tudi dejstvo, da stroj za pripravo sladoleda ni bil ustrezno tehnično pregledan, ne more vplivati na delež odškodninske odgovornosti toženke, saj napaka na stroju, ki bi prispevala k škodnemu dogodku, ni bila ugotovljena. Nadalje iz dejanskih ugotovitev izhaja, da za stroj ni bila izdelana ocena tveganja, vendar tudi takšna opustitev dolžnostnega ravnanje toženke ni vplivala na nastanek škodnega dogodka. Je pa toženki mogoče vsaj v neki meri očitati opustitev nadzora nad delom tožnice. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da je direktor toženke tožnico nadzoroval pri delu (le) dokler čiščenja ni samostojno obvladala, ne pa kasneje (pred tem ali ob tem, ko se je poškodovala).

17. Revizijsko sodišče zato delno pritrjuje reviziji toženke. Oceniti je namreč treba, kolikšnega pomena je bilo za nastanek škode krivdno ravnanje toženke, ker ni storila vsega za varno delo pri čiščenju stroja, koliko pa je na nastanek škode vplivalo tožničino neskrbno ravnanje, s katerim se je izpostavila nevarnosti, da jo stroj poškoduje. Pri tem je revizijsko sodišče upoštevalo, da je že toženka v reviziji izrazila mnenje, da je odgovornost tožnice najmanj 50% (toženka torej izrecno niti ni uveljavljala popolne razbremenitve odgovornosti) in na drugi strani (na kar je toženka pravilno opozorila), da je bila opustitev dolžne skrbnosti tožnice pomembna in velika. Zato je po oceni revizijskega sodišča toženka odškodninsko odgovorna v višini 30 %, tožničin soprispevek k nastanku škode pa znaša 70 %.¹³

18. Toženka z revizijo izpodbija zgolj znesek nepremoženjske škode v višini 22.525,00 EUR. Sodišče druge stopnje je razsodilo, da odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 26.500,00 EUR, kar pomeni, da je toženka glede na tožničin 70 % soprispevek k nastanku škode, dolžna tožnici na tej podlagi plačati 7.950,00 EUR. Glede na to, da prisojena odškodnina za premoženjsko škodo v skladu z ugotovitvami sodišča druge stopnje znaša 125,00 EUR (revizija pa v tem delu ni bila vložena), je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v skupnem znesku 8.075,00 EUR.

19. Revizijsko sodišče je zato izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP delno spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 8.075,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da se višji tožbeni zahtevek skladno s tem zavrne še za plačilo 14.575,00 EUR (za razliko med 22.650,00 EUR in 8.075,00 EUR), skupaj torej za plačilo 502.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem delu je revizijo zavrnilo.

20. V skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP mora revizijsko sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno uporabilo določbo 154. člena ZPP, ko je vrednotilo uspeh strank ločeno "po temelju" in "po višini" in za končni uspeh vzelo rezultat izračuna aritmetične sredine med obema prvotno ločeno ugotovljenima deležema uspeha. Vsak dajatveni zahtevek ima namreč svojo podlago oziroma "temelj", zato (razen izjemnih primerov) ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) prav v sporih zaradi plačila odškodnine. Revizijsko sodišče je glede stroškov postopka na prvi stopnji odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožnica je uspela le v delu svojega tožbenega zahtevka, in sicer v deležu 1,58 % (v znesku 8.075,00 EUR od vtoževanih 510.125,00 EUR), toženka pa je uspela v deležu 98,42 % svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje je stroške toženke odmerilo na 6.307,47 EUR, kar v skladu z njenim deležem uspeha v pravdi znaša 6.207,81 EUR. Stroške tožnice je odmerilo na 2.419,00 EUR, kar glede na njen delež uspeha znaša 38,22 EUR. Po pobotu tako priznanih pravdnih stroškov, je dolžna tožnica toženki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 6.169,59 EUR.

Na drugi stopnji (glede pritožb o glavni stvari) je tožnica uspela le v delu svojega tožbenega zahtevka, in sicer v deležu 1,65 % (v znesku 8.075,00 EUR od izpodbijanih 488.200,00 EUR), toženka pa je uspela v deležu 63,17 % svojega zahtevka (v znesku 13.850,00 EUR od izpodbijanih 21.925,00 EUR). Revizijsko sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z ZOdvT in ZST-1. Toženki je odmerilo nagrado za redno pravno sredstvo v znesku 670,40 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR administrativnih stroškov po tar. št. 6002, zvišano za 22 % DDV ter sodno takso v znesku 1.900,67 EUR po tar. št. 2321 ZST-1, skupaj 2.742,96 EUR, kar upoštevaje njen 63,17 % uspeh v pritožbenem postopku znaša 1.732,73 EUR. Tožnici je odmerilo nagrado za redno pravno sredstvo v znesku 3.160,00 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT ter 20,00 EUR administrativnih stroškov po tar. št. 6002, zvišano za 22 % DDV, skupaj 3.879,60 EUR, kar upoštevaje njen 1,65 % uspeh v pritožbenem postopku znaša 64,01 EUR. Tožnica je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo in ji iz tega naslova pripada, upoštevajoč njen uspeh (od priznanih 670.40 EUR, 20 EUR za materialne stroške in DDV), še 13,90 EUR. Po pobotu tako priznanih pravdnih stroškov je dolžna tožnica toženki povrniti stroške postopka na drugi stopnji v znesku 1.654,82 EUR.

Toženka je z revizijo izpodbijala vrednost 22.525,00 EUR, pri čemer je uspela v znesku 14.575,00 EUR. Revizijski uspeh toženke je, glede na vrednost, ki jo je le-ta izpodbijala z revizijo, 64,71 %. Tožnica je zoper (le delno uspešno) revizijo toženke vložila odgovor in tudi njen uspeh v postopku z revizijo toženke je bil delen, in sicer 35,29 %. Revizijsko sodišče je toženki odmerilo nagrado za izredno pravno sredstvo v znesku 890,00 EUR po tar. št. 3300 ZOdvT, 20,00 EUR administrativnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, zvišano za 22 % DDV ter sodno takso v znesku 410,00 EUR po tar. št. 2332 ZST-1, skupaj 1.520,20 EUR, kar upoštevaje njen 64,71 % uspeh v revizijskem postopku znaša 983,72 EUR. Tožnici je odmerilo nagrado za odgovor na revizijo v znesku 890,00 EUR po tar. št. 3300 ZOdvT in 20,00 EUR administrativnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, skupaj 910,00 EUR, kar upoštevaje njen 35,29 % uspeh v revizijskem postopku znaša 321,14 EUR. Po pobotu tako priznanih pravdnih stroškov mora tožnica toženki povrniti revizijske stroške v znesku 662,58 EUR. Tožnica s svojo revizijo (v vrednosti 93.975 EUR) ni bila uspešna in je toženki zato dolžna povrniti stroške odgovora na njeno revizijo po tar. št. 3300 ZOdvT v znesku 1.676,00 EUR, 20 EUR za poštne storitve, zvišano za 22% DDV ter sodno takso 1.012 EUR, kar znaša skupaj 3.081 EUR, oziroma znašajo stroški, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženki v revizijskem postopku skupaj 3.743,58 EUR. Zaradi končnega neuspeha s svojo revizijo tožnica ni upravičena do povrnitve strokov pritožbe in revizije zoper prvotno odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrženju njene revizije, ki je bila kasneje razveljavljena s sklepom revizijskega sodišča VIII Ips 10/2017 z dne 20. 6. 2017.

-------------------------------
¹ Nepremoženjsko škodo je ocenilo na 21.800,00 EUR, premoženjsko škodo pa na 125,00 EUR, skupaj 21.925,00 EUR.
² V tem delu je pritožbi tožnice delno ugodilo.
³ V tem delu je pritožbi toženke delno ugodilo.
⁴ Pravilnost takšne odločitve ni predmet revizije.
⁵ Sklicuje se na sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 170/2011 z dne 3. 9. 2012, VIII Ips 263/2008 z dne 26. 1. 2010 in VIII Ips 205/2008 z dne 12. 10. 2010 ter odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 863/2013 z dne 19. 3. 2014 in Pdp 1203/2012 z dne 22. 3. 2013.
⁶ To v reviziji celo sama navede.
⁷ Gre za protezo, ki je le pasivno nadomestilo določenega dela telesa in se razlikuje od funkcionalnih protez.
⁸ Tudi v primeru, če bi šlo za protezo s trajnostno dobo treh let (pa ne gre), tožnica ne bi bila upravičena do proteze vsako leto; tudi v takšnem primeru bi morala zatrjevati in dokazati, da so proteze zelo slabe, se kvarijo ipd. ter zahtevajo zamenjavo, zaradi česar jih je prisiljena kupovati prav vsako leto, kar pa je celo v nasprotju z njenim zatrjevanjem, da ji proteza pripada vsake tri leta. Tudi iz njenih revizijskih navedb ne izhaja, da so proteze slabe, saj ravno obratno navaja, da je njena proteza še vedno uporabna.
⁹ Sodišči sta ugotovili, da mora biti stroj za pripravo sladoleda med vlivanjem vode vanj v postopku čiščenja ugasnjen, tožnica pa je stroj čistila v delujočem stanju. Pojasnili sta, da čiščenje stroja v mirovanju, četudi ima slednji morda rezila ali (kot v konkretnem primeru) močne valje, ki imajo v pogonu moč rezila, ni nevarna dejavnost in tak stroj ni nevarna stvar. V zvezi s tem glej tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 592/2000 z dne 28. 6. 2011, II Ips 348/2002 z dne 6. 3. 2003, II Ips 215/2004 z dne 29. 12. 2004 in VIII Ips 205/2008 z dne 12. 1. 2010.
¹⁰ Poleg tega revizija v zvezi z datumom končanja zdravljenja tožnice in posledičnim zastaranjem terjatve uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar tudi sicer ne bi bil dopusten revizijski razlog.
¹¹ N. Plavšak v: Obligacijski zakonik (OZ) (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga (1. do 189. člen), Ljubljana, 2003, str. 964-967.
¹² Ugotovitev obstoja delovnega razmerja je tožnica dosegla šele kasneje v posebnem delovnem sporu, kar je lahko razlog, da je v spornem obdobju toženka ni napotila na izobraževanje iz varstva in zdravja pri delu.
¹³ Glej tudi sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 161/2016 z dne 24. 8. 2016.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep Cpg 82/2021
• VDSS Sodba Pdp 449/2020
• VSL sodba II Cp 159/2000