VSRS Sodba VIII Ips 90/2017

Jedro

Tožnik ob nastanku invalidnosti še ni bil star 55 let. Zato kot invalid II. kategorije ne bi imel nobenih pravic na podlagi invalidnosti razen, če bi se odločil za poklicno rehabilitacijo. Glede na to, da je pri njem podana preostala delovna zmožnost; da dela, ki ga je opravljal ob nastanku invalidnosti ni več zmožen opravljati in da ni zmožen za delo v polnem delovnem času, je pravilna razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti.

Delodajalec mora delavcu invalidu zagotoviti delo z omejitvami, oziroma si ga mora posameznik, ki delo opravlja kot samostojni podjetnik, prilagoditi sam. Če to ni mogoče, lahko delodajalec delovnemu invalidu po predpisanem postopku odpove pogodbo o zaposlitvi, samostojni podjetnik pa mora prenehati opravljati svojo dejavnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi z dne 16. 12. 2013 in 13. 9. 2013 ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Priznalo mu je pravico do dela na drugem delovnem mestu s fizičnimi in časovno razbremenitvijo od 19. 8. 2013 dalje. Izdajo odločbe o pravici, odmeri in izplačevanju delnega nadomestila je naložilo tožencu. Zavrnilo je zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. Presodilo je, da v času do končanja upravnega postopka pri tožniku ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da ne bi bil sposoben za nobeno pridobitno delo.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in je pritožbo tožnika zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi vseh revizijskih razlogov. Sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, zlasti glede diametralno nasprotnih izvedenskih mnenj ter s tem povezano zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca. Sodišče ni odgovorilo na vprašanje, katera dela bi tožnik lahko opravljal glede na delo zidarja ter na kateri definiciji temelji ugotovitev izvedenke, da pri njem ni podana I. kategorija invalidnosti. Delo, ki bi ga še lahko opravljal, je izvedenka podala opisno, gre pa dejansko za neobstoječe delo, saj v gradbeništvu ni dela, ki bi ga lahko opravljal s podanimi omejitvami. Drugače kot izvedenka pa je izvedenec ugotovil, da ni sposoben za svoje delo ne v polnem in ne v skrajšanem delovnem času, prav tako ne za nobeno drugo fizično delo v okviru gradbeništva ali kateregakoli drugega poklica, ki je povezan s fizičnim delom. Mnenje izvedenke ni objektivizirano in je tudi v nasprotju s podatki spisa oziroma njegovo zdravstveno dokumentacijo. Odločilno je, da sta izvedenca prišla na podlagi enakega dejanskega stanja do popolnoma različnih zaključkov. Zato je bil predlog za imenovanje novega izvedenca neutemeljeno zavrnjen. Tožnik dvomi v pravilnost mnenja sodne izvedenke, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev. Dvomi v postopku niso bili odpravljeni. Zaradi kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je bilo tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bil tožnik z odločbo organa prve stopnje z dne 13. 9. 2013 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delo s fizičnimi razbremenitvami. Invalidska komisija II. stopnje je podala mnenje, da tožnik ni zmožen s polnim delovnim časom opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, to je gradbenik (zidar - tesar), je pa s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno, zmožen opravljati drugo delo z omejitvami. Toženec je zato z odločbo z dne 16. 12. 2013 spremenil odločbo organa prve stopnje. Sodišče prve stopnje je odpravilo obe odločbi toženca ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu s fizičnimi in časovno razbremenitvijo. Tožnik lahko opravlja fizično lahko delo brez premeščanja bremen, težjih od 5 kilogramov, brez pogoste/ali dolgotrajne prisilne drže ledvene hrbtenice, brez hoje po neravnem terenu, brez vzpenjanja in dela na lestvi, brez dela s stroji, ki vibrirajo, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 19. 8. 2013 dalje. Presodilo je, da invalidnost I. kategorije pri tožniku ni podana.

7. Revizija očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP povezavi z 254. členom ZPP, ker sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu za postavitev novega izvedenca oziroma ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik povezuje z očitkom, da ni odgovorjeno na pritožbene navedbe, torej enači to kršitev s kršitvijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Teh pomanjkljivosti pa sodba sodišča druge stopnje nima. V njej so podani razlogi o odločilnih dejstvih (tožnikovi preostali delovni zmožnosti), zato jo je mogoče preizkusiti.

8. Neutemeljen je tudi očitek kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnitev dokaznega predloga je sodišče prve stopnje obrazložilo v 15. točki, dodatno pa še sodišče druge stopnje v 8. točki obrazložitve. Sodišču se torej neutemeljeno očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe. Predpostavka za postavitev novega izvedenca je ocena sodišča, da je mnenje izvedenca protislovno, pomanjkljivo oziroma nepravilno in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z njegovim zaslišanjem.

9. Revizijski očitek, da gre za diametralno nasprotni mnenji sodnih izvedencev, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem invalidnosti tožnika postavilo dva izvedenca, in sicer specialista ortopeda in specialista medicine dela prometa in športa. Oba izvedenca sta prišla do zaključka, da popolna nezmožnost za delo, torej I. kategorija invalidnosti, ni podana. Pri tožniku je podana še preostala delovna zmožnost in glede tega med njima ni razhajanj. Izvedenec ortoped je na pripombe toženca v zvezi s predlogom za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti pojasnil, da tožnik ni zmožen za pridobitno fizično delo z omejitvami, kar pa ne pomeni, da ni sposoben za nobeno pridobitno delo. Izvedenka, specialistka medicine dela prometa in športa, je bila enakega mnenja, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Njene ugotovitve tudi ne odstopajo od ugotovitev v medicinski dokumentaciji. Prepričljivo je pojasnila, da težave tožnika, ki jih subjektivno navaja, niso objektivizirane z EMG preiskavo in tudi ne skladne s predpisom analgetikov. Mnenje je med drugim oprla na izvida z dne 15. 1. 2013 in 8. 10. 2013, ko je bilo ugotovljeno, da večje utesnitve živčnega korena na MR preiskavi ni videti in je predlagano lažje fizično delo z bremeni, ki niso težja od 5 kg.

10. Revizija uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila podana nasprotja med mnenjem izvedenke in podatki spisa oziroma zdravstveno dokumentacijo tožnika. Navedena kršitev ni podana. To, kar uveljavlja tožnik, je nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodišče napačno povzame vsebino listin, tega pa mu revizija ne očita.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Pravna podlaga za odločitev je podana v 63. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2)¹. Definicija invalidnosti in pravice na tej podlagi so določene v členih 63, 64 in 70 do 94. Invalidnost I. kategorije je podana, če zavarovanec ni več zmožen za opravljanje katerega koli dela na splošnem trgu delovne sile. Pri invalidih II. in III. kategorije pa se vedno ugotavlja preostala delovna zmožnost glede na delo, ki ga je zavarovanec opravljal v času nastanka invalidnosti in tudi kadarkoli pred tem. Če teh del ne zmore več s polnim delovnim časom, se ugotavlja ali lahko dela drugo delo v svojem poklicu s polnim delovnim časom oziroma ali se za drugo delo (izven definicije poklica) lahko usposobi s poklicno rehabilitacijo, in sicer za delo v polnem delovnem času ali delovnem času krajšem od polnega, najmanj 4 ure dnevno. Za zavarovanca, ki je zavarovan kot samostojni podjetnik, se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katero ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.

13. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da pri tožniku I. kategorija invalidnosti ni podana. Podana preostala delovna zmožnost narekuje razvrstitev v II. ali III. kategorijo invalidnosti. Na tej podlagi lahko zavarovanec uveljavi pravico do poklicne rehabilitacije, pravico do premestitve, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega ter pravico do nadomestila za invalidnost. Pravico do premestitve imajo zavarovanci po končani poklicni rehabilitaciji, invalidi II. kategorije invalidnosti po dopolnjenem 55. letu starosti in invalidi III. kategorije invalidnosti, ki še lahko delajo v svojem poklicu, ne pa na svojem delovnem mestu, vendar le v primeru, da so to delo sposobni opravljati polni delovni čas. Pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno, pa imajo zavarovanci III. kategorije invalidnosti, če za delo niso več zmožni polni delovni čas ter invalidi II. kategorije invalidnosti, pri katerih je invalidnost nastopila po dopolnjenem 55. letu starosti in imajo preostalo delovno zmožnost.

14. Tožnik ob nastanku invalidnosti še ni bil star 55 let. Zato kot invalid II. kategorije ne bi imel nobenih pravic na podlagi invalidnosti razen, če bi se odločil za poklicno rehabilitacijo. Glede na to, da je pri njem podana preostala delovna zmožnost, da dela, ki ga je opravljal ob nastanku invalidnosti ni več zmožen opravljati in da ni zmožen za delo v polnem delovnem času, je pravilna razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti.

15. Tožnik navaja, da v okviru njegovega poklica ni lažjih del. V okviru njegovega poklica, izobrazbe in delovne usposobljenosti pri različnih podjetjih, pri katerih je v svoji delovni dobi delal, se zanje usposobil ter dobil delovne izkušnje, so tudi lažja dela. Delodajalec mora delavcu invalidu zagotoviti delo z omejitvami, oziroma si ga mora posameznik, ki delo opravlja kot samostojni podjetnik, prilagoditi sam. Če to ni mogoče, lahko delodajalec delovnemu invalidu po predpisanem postopku odpove pogodbo o zaposlitvi, samostojni podjetnik pa mora prenehati opravljati svojo dejavnost. V obeh primerih lahko nato uveljavi pravice iz naslova zavarovanja za brezposelnost in kasneje pravice iz invalidskega zavarovanja.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 334/2018
• VDSS Sodba Psp 159/2019
• VDSS Sodba Psp 242/2017