VSRS Sodba in sklep III Ips 108/2016-5

Jedro

Postopek podelitve (in podaljšanja) kot tudi postopek odvzema koncesije je upravni postopek, saj ministrstvo o podelitvi koncesije odloča z odločbo v upravnem postopku; v tem postopku država nedvomno deluje kot iure imperi.

Ugotovitvena sodba glede na njene učinke na trenutek nastanka zamude nima vpliva.

Pravica do pritožbe je spoštovana, če je zagotovljen preizkus pred višjim sodiščem; iz te pravice pa ne izhaja, da bi moralo v primeru, kadar instančno sodišče spremeni odločbo nižjega sodišča, biti zoper odločitev instančnega sodišča zagotovljeno nadaljnje pravno sredstvo.

Izrek

I. Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže.

II. Revizija v ostalem delu se zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 9.240,75 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je po spremembah tožbe od toženke (družbe, ki se je ukvarjala s posredovanjem občasnih in začasnih del študentom in dijakom) zahtevala plačilo 2 % koncesijske dajatve za posredovanje dijaškega in študentskega dela v skladu z določbami Zakona o dodatni koncesijski dajatvi od prejemkov, izplačanih za občasna in začasna dela študentov in dijakov (v nadaljevanju ZDKDPŠ). Toženka pa je z nasprotno tožbo od tožnice zahtevala povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi tožničinega odrekanja koncesijskega razmerja in preprečevanja opravljanja koncedirane dejavnosti. Škoda naj bi se odražala v izgubljenem dobičku pri poslovanju, okrnitvi njenega ugleda in dobrega imena ter stroških postopkov za uveljavljanje pravic.

2. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločanje o reviziji:

- ugotovilo, da obstaja terjatev tožnice v višini 40.827,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 (II. točka izreka);

- ugotovilo, da obstaja terjatev toženke v višini 40.827,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 (III. točka izreka);

- odločilo, da zaradi pobota terjatev iz II. in III. točke izreka pravdni stranki druga drugi nista dolžni plačati ničesar več (IV. točka izreka);

- zavrnilo višji tožbeni zahtevek (iz razširjene tožbe) tožnice (VI. točka izreka);

- zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe za plačilo 1,241.138,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je v delu, relevantnem za odločanje o reviziji, pritožbama pravdnih strank ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v II., III., IV., VI. in VII. točki izreka spremenilo tako, da je: (1) toženki naložilo plačilo 283.518,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (2) zavrnilo tožbeni zahtevek toženke za plačilo 1,088.823,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in (3) zavrnilo tožbeni zahtevek toženke za plačilo 192.600,00 EUR v korist Študentske organizacije Slovenije (v nadaljevanju ŠOS) (II. točka izreka). Sklenilo je še, da mora toženka tožnici povrniti stroške postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

4. Toženka z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, pa tudi zaradi kršitve 14., 22., 23., 25. in 26. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) ter zaradi kršitve 6. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, zahtevku po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi. Podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena tožnici in stranski intervenientki. Tožnica je na revizijo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev, ob tem priglaša stroške revizijskega odgovora.

Glede uporabe ZPP

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.

Relevantno dejansko stanje

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja:

- Tožnica je 20. 11. 2007 vložila tožbo, s katero je od toženke zahtevala plačilo 37.415,88 EUR iz naslova plačila dodatne koncesijske dajatve za obdobje od 1. 1. do 30. 4. 2006 (del teh terjatev je "poračunskih" in se nanašajo še na koncesijsko leto 2005). Z vlogo z dne 1. 4. 2011 je tožbo spremenila tako, da je zahtevala plačilo dajatev za obdobje od januarja 2006 do maja 2007 v skupni višini 283.519,91 EUR (s pripadki).

- Pravdni stranki sta imeli koncesijsko razmerje za leto 2005 pogodbeno urejeno, za leto 2006 pa je bil obstoj koncesijskega razmerja med pravdnima strankama ugotovljen s pravnomočno odločbo (sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 446/2007 z dne 2. 12. 2009). To je bilo urejeno s pravicami in obveznostmi strank, kot izhajajo iz besedila koncesijske pogodbe, št. 45301-11/2004. V letu 2007 pravdni stranki nista sklenili koncesijskega razmerja, za leto 2008 in za nadaljnja leta pa toženka ni vložila vloge za odobritev ali podaljšanje koncesijske pogodbe.

- Tožnica je toženko 29. 12. 2006 obvestila, da za leto 2007 ne bo sklenila koncesijske pogodbe.

Presoja utemeljenosti revizije

8. Revizija v delu, v katerem se nanaša na odločitev o stroških postopka, ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

9. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da ugotavljanje dejstev ter dokazna ocena spadata na področje ugotavljanja dejanskega stanja, katerega presoja je v reviziji izrecno izključena. Vendar pa lahko v primerih, ko sodišče pri formuliranju dokazne ocene ne upošteva metodoloških napotkov 8. člena ZPP, takšno njegovo postopanje preide v bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta določba z generalno klavzulo ureja kršitve, ki onemogočajo preizkus sodbe zaradi njene nejasnosti, nerazumljivosti ali neobrazloženosti, vendar Vrhovno sodišče, kljub revizijski graji v to smer, tovrstnih kršitev v izpodbijani sodbi ni zaznalo. Revidentka s svojimi očitki, ki jih hkrati povezuje tudi s kršitvami URS in EKČP, v velikem delu graja prav dokazno oceno sodišča druge stopnje, saj ni zadovoljna z dejanskimi ugotovitvami, zlasti pa ne s sprejeto dokazno oceno in določenimi pravnimi zaključki, ki izhajajo iz nje. Tako z lastnim, subjektivnim razumevanjem dejanskega stanja skuša ponuditi svojo dokazno oceno, kar po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni dovoljeno.

10. Revidentka sodišču druge stopnje uvodoma (slabo konkretizirano) očita kršitev 25. člena URS in 6. člena EKČP. S tem, ko je sodišče druge stopnje odločilo bistveno drugače kot sodišče prve stopnje, naj bi namreč (po mnenju revidentke) poseglo v njeno pravico do pritožbe. Višje sodišče bi moralo po mnenju revidentke sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, kar pa ne drži. Reformatorična pooblastila instančnih sodišč, ki lahko dokončno spremenijo odločbo nižjega sodišča, ne da bi imela prizadeta stranka nato možnost kakršnegakoli pravnega sredstva, niso v nasprotju s 25. členom URS.¹ Pravica do pritožbe je namreč spoštovana, če je zagotovljen preizkus pred višjim sodiščem; iz te pravice pa ne izhaja, da bi moralo v primeru, kadar instančno sodišče spremeni odločbo nižjega sodišča, biti zoper odločitev instančnega sodišča zagotovljeno nadaljnje pravno sredstvo.² Takšno sklepanje nenazadnje izhaja tudi iz logike reformatoričnih pooblastil Vrhovnega sodišča, katerih namen je prav zagotavljanje pravice do enakosti pred zakonom (14. člen URS) oziroma pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen URS), na kateri se sklicuje revidentka.

11. V skladu z navedenim sme višje sodišče spremeniti sodbo bodisi na podlagi drugačne pravne kvalifikacije bodisi na podlagi drugačne ugotovitve dejanskega stanja; edina razlika je izraz načela neposrednosti, ki pa v obravnavanem primeru po, v nadaljevanju pojasnjenem, ni bilo kršeno. Iz pravice do pritožbe (25. člen URS) izhaja zahteva, da mora biti v vsakem primeru omogočen dostop do višjega sodišča, ne pa tudi, da bi tudi zoper odločitev višjega sodišča (ne glede na to, ali potrjuje, spreminja ali razveljavlja izpodbijano sodbo) moralo biti zagotovljeno pravno sredstvo.³ Revidentka meni, da je bila v povezavi z obravnavanimi očitki kršena tudi določba 347. člena ZPP, saj naj bi pritožbeno sodišče odločalo o dejstvih (v zvezi z zahtevkom po tožbi glede obstoja in višine koncesijske dajatve, v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi pa glede protipravnosti in vzročne zveze) ne da bi razpisalo pritožbeno obravnavo. Poleg tega naj bi pritožbeno sodišče spremenilo pravno kvalifikacijo odškodninske odgovornosti, o čemer naj se toženka ne bi imela možnost izjaviti (šlo naj bi za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Očitana kršitev ni podana; sprememba pravne kvalifikacije ni ovira za odločanje na pritožbeni seji, saj mora stranka na pravno kvalifikacijo, kot na uporabo prava, računati, tako da razpis pritožbene obravnave (iz tega razloga) ni potreben (prvi odstavek 347. člena ZPP). Sodišče druge stopnje sme namreč odločati na seji ne samo kadar odloča o vprašanjih pravilne uporabe materialnega prava, pač pa tudi v vseh tistih primerih, ko je pritožbeno sodišče v razmerju do dokaznega gradiva v enakem položaju kot sodišče prve stopnje.⁴ Smisel obravnave namreč ni v varovanju pravice do pritožbe, pač pa v spoštovanju načela neposrednosti in izenačevanju spoznavnih situacij sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter v zagotavljanju pravice do izjave. Zato je določbe ZPP treba razlagati celo tako, da je tudi postopkovne kršitve, katerih narava to dopušča, mogoče sanirati na pritožbeni seji; nasprotno postopanje bi bilo namreč nesmotrno in zavlačevalno.⁵ Vrhovno sodišče kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po obrazloženem ni ugotovilo, kar bo deloma pojasnjeno še v nadaljevanju obrazložitve.

Glede zahtevka po tožbi

12. Revidentka izpodbijani sodbi očita, da ni mogoč njen preizkus glede vtoževanih terjatev za leti 2005 in 2006. Meni namreč, da pravila o dokaznem bremenu ne zadoščajo za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

13. Pravna podlaga za presojo tožbenega zahtevka za plačilo terjatev za leto 2005 in 2006 je koncesijska pogodba, na podlagi katere mora toženka od posredovanega dela tožnici plačati 2 % koncesijske dajatve (2. člen ZDKDPŠ). Skladno z navedenim mora tožnica za uspeh z zahtevkom dokazati, da je toženka dela posredovala ter višino zneska, prejetega od posredovanih del (oziroma temu ustrezna 2 %, ki ji pripadata). Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, se je tožnica v tožbi sprva oprla na podatke, ki jih je pridobila od Š.; v spremembi tožbe pa je osnovo za izračun dolgovanega zneska zatrjevala in dokazovala na podlagi REK-1d in REK 2 obrazcev, ki jih je toženka sama oddajala na DURS⁶. O vseh teh trditvah in z njimi povezanih (listinskih) dokazih se je imela toženka možnost izjaviti že pred sodiščem prve stopnje, zaradi česar z očitki o kršitvi pravice do izjave ne more uspeti. S spremembo sodbe, ki je bila posledica uporabe pravil o dokaznem bremenu, toženkina pravica do izjave v postopku ni bila kršena, saj sme sodišče druge stopnje na podlagi pravil o dokaznem bremenu sodbo spremeniti (tudi) na pritožbeni seji. Tožeča stranka je s tako stopnjo, da je izključen vsak razumen dvom, dokazala, da je tožena stranka posredovala dela v takšni višini, kot izhaja iz REK obrazcev; zato je sodišče druge stopnje tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo. Slednjemu tako ni mogoče očitati, da se ni opredelilo do višine vtoževane obveznosti toženke, saj je pravilno izhajalo iz pravil o dokaznem bremenu (212. člen ZPP). Podatki o konkretni višini vseh posredovanih del so bili namreč v zaznavni sferi toženke, ki je bila celo pozvana k predložitvi le-teh,⁷ vendar temu ni sledila. Poleg tega ni obrazloženo prerekala podatkov, ki so izhajali iz spornih obrazcev, četudi gre za podatke, ki jih je Š.-u in kasneje DURS-u (sedaj FURS-u) posredovala sama. Tako z očitki o njihovi neverodostojnosti pravzaprav izpodbija lastno verodostojnost.

14. Toženka je višini vtoževane terjatve ugovarjala s sklicevanjem na listine in dokumente, kar pa, kot je že pojasnilo Vrhovno sodišče, tako pri sodišču kot pri nasprotni stranki povzroča nejasnost in negotovost o vsebini trditvene in dejanske podlage spora nasploh.⁸ Sklicevanje na listine, ki so vsebovane v obsežnih (in zlasti v strokovno zahtevnejših) prilogah spisa in so predložene kot dokaz, ne more nadomestiti manjkajočih trditev oziroma ne pomeni konkretiziranega ugovarjanja.⁹ Takšno sklicevanje je sicer dopustno v primeru, ko stranka v svojih trditvah to izrecno navede in kadar bi bilo povzemanje vsebine takšnega dokaza v vlogo neracionalno zaradi njegove obsežnosti, vendar pa takšnih okoliščin v konkretnem primeru, ko bi toženka lahko evidentno prikazala, kakšen znesek del je v posameznem obdobju posredovala, ni mogoče ugotoviti. Čeprav sodna praksa kot strankine navedbe upošteva mnenje strokovnjaka, ki ga stranka angažira sama pred pravdo, to ne pomeni, da upošteva tudi listine, ki so priloga tega mnenja in iz katerih je strokovnjak črpal svoje zaključke.

15. Vrhovno sodišče k obrazloženemu dodaja, da iz sodbe sodišča druge stopnje jasno izhaja, da je to sodišče glede plačila terjatve za leti 2006 in 2007 razsodilo na podlagi pravila iz 212. člena ZPP in ne na podlagi pravila iz 214. člena ZPP, saj je slednje uporabilo zgolj glede zahtevka, ki izvira iz leta 2005, česar pa revidentka ne napada. Sicer pa se zdi, da revidentka z očitki o zmotni uporabi pravil o dokaznem bremenu skuša pod krinko uveljavljanja procesne kršitve izpodbiti dejansko stanje, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno.

16. V zvezi s prisojeno terjatvijo, ki se nanaša na leto 2007, revidentka sodišču druge stopnje neutemeljeno očita nasprotje v sodbi, saj iz sodbe sodišča druge stopnje jasno izhaja, da je tožnica plačilo koncesijske dajatve za to leto (2007) vtoževala na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, čemur je sodišče tudi sledilo.¹⁰ Drži sicer stališče revidentke, da okoliščina, v čigavo korist je bilo delo posredovano, za presojo zahtevka po 190. členu OZ ni pomembna. Vendar pa je pomemben zaključek, da je bila toženka okoriščena na račun tožnice. Kljub temu da toženka za leto 2007 ni imela sklenjene koncesijske pogodbe, je, glede na ugotovitve, še nadalje posredovala študentsko in dijaško delo, za katero je delodajalcem zaračunavala provizijo in za katere znesek je bila okoriščena. Pri tem imenovanje zaračunane provizije ni bistveno, saj je bistveno, da tožnica od posredovanih študentskih in dijaških del ni pridobila po zakonu pripadajoče koncesijske dajatve; v tem obsegu je bila zato tudi prikrajšana. Toženka, ki je evidentno pridobila denarni znesek, ki je sicer po zakonu pripadal tožnici, se tako ne more sklicevati na izostanek pogodbenega razmerja s tožnico in ji pravico do povračila vtoževanega zneska odklanjati, saj je ob ugotovljenem med njima podano obligacijsko razmerje po določbah 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).¹¹ Sklepanje sodišča druge stopnje, da bi tožnica lahko dobila 2 % koncesijske dajatve od drugih servisov, ki bi imeli sklenjene veljavne pogodbe, pa v okviru tega ni stvar dokazne presoje, zaradi česar ne rabi opore v dokazih, saj gre pri tem sklepanju za logično sklepanje sodišča, ki je podlaga za dokazno presojo elementa prikrajšanja tožnice po 190. členu OZ. Tega stališča ne more omajati niti sklicevanje toženke na splošne navedbe v njenih pripravljalnih spisih.

17. Iz sodbe sodišča druge stopnje tudi ne izhaja utemeljenost očitka revidentke, da toženka ni ugovarjala zastaranja terjatev iz leta 2005 (str. 8 revizije), saj je sodišče druge stopnje v 21. točki obrazložitve svoje sodbe izrecno zapisalo, da je toženka ugovor zastaranja podala glede terjatev iz leta 2005 in 2007, katerih zastaranje je tudi presojalo; da pa ni podala ugovora zastaranje glede terjatev iz leta 2006. Pa tudi sicer so njeni očitki v to smer neutemeljeni: prvotno (s tožbo) vtoževani znesek namreč vključuje tudi terjatev, ki se nanaša na leto 2005, ki pa je glede na (pravočasne in specificirane) trditve tožnice¹² in ugotovljeno dejansko stanje "poračunska", tako da ob vložitvi tožbe (20. 11. 2007) še ni bila zastarana.

18. Revidentka nasprotuje tudi odločitvi sodišča druge stopnje v obrestnem delu. Meni namreč, da je sodišče druge stopnje z neupoštevanjem določbe 101. člena OZ zmotno uporabilo materialno pravo, saj zaradi izdaje ugotovitvene sodbe zamudne obresti pred izdajo te sodbe niso pričele teči: obstoj koncesijskega razmerja za leto 2006 je bil namreč ugotovljen šele s sodbo, zaradi česar naj bi bila tožnica šele od tedaj dalje upravičena do zakonskih zamudnih obresti.

19. Povzeti revizijski očitki niso utemeljeni. Z ugotovitveno sodbo sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja (prvi odstavek 181. člena ZPP). Njen namen je torej v tem, da se z njo odstrani dvom o obstoju razmerja, ki je obstajalo in iz katerega so izhajale pravice in obveznosti strank. Takšna sodba nima niti izvršljivega niti oblikovalnega učinka, saj imajo pravice in obveznosti strank koncesijskega razmerja svoj temelj v koncesijski pogodbi. Ugotovitvena sodba glede na njene učinke tako na trenutek nastanka zamude nima vpliva, zato tudi ni odločilna za presojo obrestnega zahtevka. Dolžnik je namreč v zamudi od trenutka zapadlosti terjatve (prvi odstavek 299. člena OZ), le tega pa določa že sam zakon (glej 3.a člen ZDKDPS). Pri tem je nebistveno in celo zavajajoče sklicevanje revidentke na pravilo sočasne izpolnitve (101. člen OZ), ki prepreči zamudo, saj ugotovljena dejstva kažejo, da je toženka s posredovanjem del nadaljevala tudi v spornem letu 2006 (pa tudi v 2007) in je za posredovana dela zaračunavala dajatev, ki bi jo morala plačevati tožnici. Sklicevanje na upniško zamudo ter njene posledice tako ni utemeljeno, vsekakor pa takšnega dejanskega stanja po obrazloženem ni mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan pravila sočasne izpolnitve in iz njega izhajajočih pravnih posledic. Očitek revidentke glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti je zato neutemeljen, s tem pa tudi povezani očitki o kršitvi njenih ustavnih pravic.

Glede zahtevka po nasprotni tožbi

20. Tožena stranka je z nasprotno tožbo od tožeče stranke zahtevala povračilo škode v višini 1,281.996,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker naj bi tožeča stranka zanikala obstoj koncesijskega razmerja in s svojimi inšpekcijskimi odločbami toženki preprečevala njegovo izvajanje. Sodišče druge stopnje je zahtevek po nasprotni tožbi pravilno presojalo (in zavrnilo) na podlagi določbe 26. člena URS.¹³ Postopek podelitve (in kot bo razvidno v nadaljevanju tudi postopek podaljšanja) kot tudi postopek odvzema koncesije je namreč upravni postopek, saj ministrstvo o podelitvi koncesije odloča z odločbo v upravnem postopku;¹⁴ v tem postopku pa država nedvomno deluje kot iure imperi.¹⁵

21. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da so v 26. členu Ustave urejene le predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti države ter da je za vsa ostala vprašanja, ki v tej določbi Ustave niso urejena, po pravni analogiji treba uporabiti splošna pravila civilnega prava. Določba torej ni samozadostna; zato jo nujno dopolnjujejo določbe OZ, ki zadevajo splošno odškodninsko odgovornost.¹⁶ Pomen zanikanja obstoja koncesije za leto 2006 in dalje je zato treba presojati v luči meril 26. člena URS, katerih pravne standarde je zapolnila obsežna sodna praksa Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tudi izpodbijana sodba. Pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso je tako stališče sodišča druge stopnje, da protipravnost posamičnega akta še ne predstavlja protipravnosti ravnanja države. Materialnopravna presoja države, da koncesijska pogodba za leto 2006 ni sklenjena in da ne velja, ki se je v sodnem postopku izkazala za zmotno, standarda protipravnosti ravnanja države ne dosega. Primer bi bilo namreč mogoče primerjati s situacijo, ko je denimo pred sodiščem na prvi ali drugi stopnji izdana sodba, ki je materialnopravno zmotna in jo instančno sodišče kasneje razveljavi.¹⁷ Tudi sicer pa je ustavna pravica do povračila škode, nastale s protipravnim ravnanjem državnih organov, (zgolj) sekundarno varstvo pred takšnim ravnanjem;¹⁸ zato mora stranka (oškodovanec), v kolikor je to možno, v samem postopku do pravnomočnosti oziroma postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi uveljavljati protipravnost, saj se sicer nanjo ne more sklicevati v odškodninskem postopku proti državi.¹⁹ Iz ugotovljenega dejanskega stanja resda izhaja, da je toženka ugotovitveno tožbo glede obstoja koncesijskega razmerja za leto 2006 vložila, vendar pa jo je vložila šele marca 2007, kar je prepozno; tožnica je namreč že od januarja 2006 odklanjala obstoj koncesijskega razmerja, saj je zoper toženko sprožala inšpekcijske postopke. Poleg tega tožnica niti v letu 2006 niti kasneje ni uporabila nobenega od sicer ustreznih sredstev zavarovanja, ki bi lahko ustrezno zaščitile njen položaj ter ji preprečile nastanek zatrjevane škode. Protispisni so tudi namigi revidentke, da naj bi tožeča stranka protipravnost svojega ravnanja priznavala, saj takšne navedbe iz vlog tožnice ne izhajajo.

22. Neutemeljenost revizijskih razlogov, ki obravnavajo vprašanje pravilne materialnopravne podlage zahtevka toženke in presoje pravnega standarda protipravnosti, pa implicira tudi neutemeljenost kršitve pravice enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva (14., 22. in 23. člena URS), saj je po obrazloženem odločitev zakonita in skladna z ustaljeno sodno prakso.

23. Pravilen je tudi zaključek sodišča druge stopnje, da odškodninska odgovornost države in njenih organov ni podana niti glede vtoževane škode za leto 2007 in dalje. Niti v ZZZPB niti v Pravilniku namreč ne obstaja nobena kontrahirna dolžnost države, da sklene oziroma podaljša koncesijsko pogodbo. Iz četrtega odstavka 6.č člena ZZZPB kot tudi iz 13. člena Pravilnika izrecno izhaja, da se koncesijska pogodba sklene za določen čas, največ za eno leto, pri čemer je rok enega leta določen tudi v sklenjeni koncesijski pogodbi. Pravilnik v petem odstavku 9. člena celo določa, da se vloge organizacij, ki imajo že sklenjeno pogodbo o koncesiji z ministrstvom, obravnavajo kot vloge za podelitev nove koncesije (ki se morajo vložiti najmanj dva meseca pred iztekom veljavnosti koncesijske pogodbe), kar pa tudi ne nakazuje na priviligiran položaj obstoječih koncesionarjev. Neutemeljeni so zato očitki, da je toženka utemeljeno pričakovala podaljšanje koncesije.

24. Da ima upravni organ pri svojem odločanju določeno stopnjo diskrecije, izhaja tako iz določbe ZZZPB kot tudi iz določb Pravilnika, v katerem je predvideno, da ministrstvo, pristojno za delo, pri odločitvi o vlogi za podelitev koncesije upošteva število brezposelnih oseb pri območnih službah zavoda, potrebe delodajalcev po delu oziroma po zaposlitvi novih delavcev na tem območju, vrsto in obseg programov aktivne politike zaposlovanja, število dijakov in študentov na posameznem območju ter njihov socialni položaj, število koncesionarjev na posameznem območju in spoštovanje predpisov pri dotedanjem poslovanju vlagatelja (tretji odstavek 6.c člena ZZZPB in prvi odstavek Pravilnika). Pri odločitvi o podelitvi oziroma podaljšanju koncesije torej upravni organ nastopa z določeno stopnjo avtonomije, kar ob neizkazani samovolji nikakor ne vodi k zaključku o protipravnosti organa države. Zaključki sodišča o neizpolnjenosti elementov odškodninske odgovornosti so tako oprti (tudi) na zakonsko podlago, ki avtomatizma pri (sklepanju in) podaljševanju koncesije (pač) ne predvideva. Odgovor na vprašanje, ali je takšna zakonska ureditev skladna z URS, pa ni v presoji Vrhovnega, pač pa Ustavnega sodišča RS.

25. Revidentka glede zahtevka po 183. členu OZ in glede zahtevka za povračilo glob in drugih stroškov navaja, da uveljavlja iste kršitve kot pri uveljavljanju predpostavk odškodninske odgovornosti. Takšna revizijska graja je pavšalna in nekonkretizirana, zato Vrhovno sodišče teh očitkov vsebinsko ni presojalo.

26. Po obrazloženem se za neutemeljene izkažejo tudi očitki, da je pritožbeno sodišče kršilo pravico toženke do izjave, ker ni izvedlo predlaganih dokazov v zvezi z nastalo škodo in njeno višino. Tega pritožbeno sodišče ni bilo dolžno opraviti, saj morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka kumulativno podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Ob odsotnosti enega je torej razpravljanje o izpolnjenosti preostalih elementov irelevantno.

Odločitev o reviziji glede stroškov postopka

27. V delu, v katerem revidentka sodišču druge stopnje očita prekoračitev zahtevka v zvezi s stroški, je revizija nedovoljena. Po petem odstavku 128. člena ZPP se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep, revizija zoper sklep pa je omejena (384. člen ZPP). Dovoljena je le zoper sklepe sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan, med katere pa sklep o pravdnih stroških ne sodi. Zato revizija zoper odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena. Revizijsko sodišče je tako revizijo zavrglo v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP in prvim odstavkom 384. člena ZPP) (I. točka izreka).

Odločitev o reviziji glede glavne stvari

28. Ob zgoraj obrazloženi neutemeljenosti zatrjevanih revizijskih razlogov pa je revizijsko sodišče revizijo toženke v skladu z določbo 378. člena ZPP v preostalem delu zavrnilo (II. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

29. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije, medtem ko je tožnici dolžna povrniti stroške revizijskega odgovora (III. točka izreka).

30. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) so stroški revizijskega postopka glede na čas vložitve tožbe in nasprotne tožbe deloma odmerjeni po Odvetniški tarifi (Ur. list RS, 67/2003), deloma pa po ZOdvT. Ob upoštevanju določb Odvetniške tarife in vloženega stroškovnika je Vrhovno sodišče tožnici za odgovor na revizijo v zvezi s tožbo priznalo 4.500 točk (tar. št. 21/3) in 55 točk materialnih stroškov (13. člen Odvetniške tarife), kar ob upoštevanju vrednosti točke skupno znaša 2.090,75 EUR; za odgovor na revizijo v zvezi z nasprotno tožbo pa ob upoštevanju določb ZOdvT in vloženega stroškovnika 7.150,00 EUR. Priznani stroški tožnice tako skupno znašajo 9.240,75 EUR.

-------------------------------
¹ Sklep Ustavnega sodišča Up-115/95 z dne 24. 4. 1996.
² Odločba Ustavnega sodišča Up-395/00 z dne 20. 2. 2003.
³ Galič, dr. A.; Ustavno civilno procesno pravo. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 408.
⁴ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 37/2015 z dne 2. 6. 2016.
⁵ Zobec, J.; Komentar k 347. členu ZPP; v: Pravdni postopek s komentarjem. Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga.
⁶ S tem se za neutemeljene izkažejo tudi očitki, da je prisojena terjatev izračunana na podlagi akontativnega izračuna.
⁷ Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 2501/2007-44 z dne 17. 2. 2011.
⁸ Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 110/2014 z dne 26. 11. 2015.
⁹ Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 163/2012 z dne 17. 1. 2013.
¹⁰ Glej 28. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.
¹¹ Glej npr. tudi sklep Vrhovnega sodišča II Ips 657/2005 z dne 24. 5. 2006.
¹² Glej X. točko druge pripravljalne vloge na list. št. 54 spisa.
¹³ Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 35/2016 z dne 19. 7. 2016.
¹⁴ Glej drugi odstavek 6.c člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZZPB) in prvi odstavek 11. člena Pravilnika o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje (v nadaljevanju Pravilnika).
¹⁵ Postopek podelitve koncesij na tem področju je sledeč: organizacija, ki želi posredovati začasno in občasno delo dijakov in študentov, mora vlogo za podelitev koncesije nasloviti na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), ki o podelitvi koncesije odloči z odločbo v upravnem postopku; po pravnomočnosti izdane odločbe pa z vlagateljem sklene koncesijsko pogodbo. Z njo koncedent in koncesionar uredita medsebojno koncesijsko razmerje (vrsto in obseg storitve, začetek izvajanja koncesije, čas trajanja koncesijske pogodbe, višino priznanih stroškov, ...). Koncesijska pogodba se lahko sklene največ za določeno koledarsko leto ali manj. Pravila postopka podelitve in odvzema koncesije so v ZZZPB določena v 6. do 8. členu; podrobneje jih določa Pravilnik, in sicer v poglavju III. Agencije za posredovanje zaposlitve in dela, 1. Pravila postopka podelitve koncesije.
¹⁶ Glej sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 21/2016 z dne 25. 7. 2017 in II Ips 99/2013 z dne 5. 11. 2015 ter njegovo sodbo in sklep II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012.
¹⁷ Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 406/1995 z dne 18. 10. 1995
¹⁸ Glej sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 105/2007 z dne 24. 3. 2009.
¹⁹ Tako tudi Možina, D.; Odškodninska odgovornost države. Pravni letopis 2013, str. 149.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep in sodba III Ips 7/2018-3
• UPRS Sodba in sklep I U 1488/2019-15
• VSRS Sklep II Ips 234/2017