VSRS Sodba X Ips 204/2017

Jedro

Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi bila ustavnosodna razlaga ureditve hrambe podatkov o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja le razlaga, po kateri bi se ti podatki brisali po treh letih, kot to velja za prekrške.

Hramba teh podatkov je dopustna do uresničitve namena hrambe. Hramba obravnavanih podatkov v evidenci o vozniških dovoljenjih pa je namenjena izvajanju zakonske ureditve pogojev za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Ministrstva za infrastrukturo, št. 218-11/2015/3-00821247 z dne 16. 9. 2015. S to odločbo je navedeno ministrstvo zavrnilo revidentovo zahtevo za izbris podatkov, navedenih v Evidenci izdanih vozniških dovoljenj, v zavihku "ukrepi".

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi upravnega organa o zavrnitvi revidentove zahteve za izbris podatkov in da je presojo zakonitosti zbiranja in obdelave določenih osebnih podatkov v evidenci o vozniških dovoljenjih (med drugim podatke o odvzemu vozniškega dovoljenja) oprlo na 64. člen Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz), ki je bil veljaven v času izdaje izpodbijane odločbe. Tožbene ugovore o neskladnosti zakonske ureditve, ki ne določa izbrisa podatkov o prekrških iz te evidence, z 38. členom Ustave je zavrnilo, ker je namen zbiranja in obdelave podatkov o kaznih oziroma sankcijah, ki vplivajo na veljavnost vozniških dovoljenj, v evidenci vozniških dovoljenj jasno in konkretno določen (varnost cestnega prometa in zmanjšanje števila prometnih nesreč z najhujšimi posledicami, vzgoja in usposabljanje kandidatov in voznikov ter resocializacija povratnikov prometnih kršitev), zaznamba in hramba teh podatkov pa je po presoji sodišča prve stopnje nujna (potrebna) in primerna za dosego tega cilja ter sorazmerna s težo posledic tega posega v prizadeto človekovo pravico. Pri tej presoji je med drugim pojasnilo tudi, da se na podlagi 21. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP) podatki lahko shranjujejo toliko časa, dokler je to potrebno za dosego namena, zaradi katerega so se zbirali ali nadalje obdelovali, revident pa ne trdi, da je bil namen, zaradi katerega je takšne podatke dopustno hraniti v evidenci vozniških dovoljenj, dosežen.

3. Revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Kot pomembno (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) navaja vprašanje: "Ali država lahko trajno hrani občutljive osebne podatke o prekrških?" Hkrati zatrjuje odstop od sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in od odločbe Ustavnega sodišča Up-970/06. Zelo hude posledice (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) izpodbijane določitve utemeljuje z navajanjem mogočih posledic morebitnega javnega razkritja podatkov, hranjenih v evidenci vozniških dovoljenj.

4. Sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava in absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi tako, da se v tem upravnem sporu izpodbijano upravno odločbo spremeni tako, da se njegovi zahtevi ugodi in se toženi stranki naloži zahtevani izbris podatkov iz evidence in povrnitev stroškov postopka. Podrejeno predlaga naj Vrhovno sodišče sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka vztraja pri svoji odločbi, navedbe revidenta pa ocenjuje kot neutemeljene, zato predlaga zavrnitev revizije.

K I. točki izreka:

6. Revizija ni utemeljena.

O dovoljenosti revizije

7. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost.¹ Revident ni izkazal, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).² Navaja namreč, da je zanj zelo huda posledica javno razkritje razloga obsodbe za prekršek, če pride ta podatek, čeprav je star že več let, do potencialnega in sedanjega delodajalca. Takšna posledica ni neposredna posledica izpodbijanega akta, saj evidenca vozniških dovoljenj ni javna, zato revizije po presoji Vrhovnega sodišča iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoče dovoliti.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je revident izkazal izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi vprašanja, ali država lahko trajno hrani občutljive osebne podatke o prekrških. V okviru navedenega vprašanja je bil v obravnavani zadevi izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije, saj se v primeru, ko je revizija dovoljena zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje, presoja sodišča v revizijskem postopku omejuje na revidentovo trditveno podlago, ki izhaja iz izpostavljenega pomembnega pravnega vprašanja (86. člen ZUS-1 v zvezi s 371. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

O vsebinski presoji revizije

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čimer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

10. Revident je zahteval izbris podatkov iz evidence izdanih vozniških dovoljenj, ki jih na podlagi 64. člena ZVoz vodi ministrstvo, pristojno za promet. Gre za podatke o sankciji oziroma odvzemu vozniškega dovoljenja. Revident ne nasprotuje hrambi podatka o neveljavnosti vozniškega dovoljenja, ki mu je bilo odvzeto, pač pa hrambi podatkov o razlogih za neveljavnost vozniškega dovoljenja. Kot je sam navedel v tožbi, je zahteval izbris podatkov o tem: da je Okrajno sodišče Ptuj izdalo odločbo EPVD 68/2010, ki je postala pravnomočna 14. 9. 2010, da je prometni prekršek storil 9. 6. 2010, da je bila sodba izdana na podlagi 22. člena Zakona o prekrških, da mu je bil izrečen ukrep "Prenehanje veljavnosti VD" za "Celotno VD, B", da je datum začetka izvajanja sankcije 14. 10. 2010, da je trajala 6 mesecev in da je veljala do 14. 4. 2011.

11. Sodišče prve stopnje je zakonitost hrambe teh podatkov presojalo glede na 64. člen ZVoz, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe o zavrnitvi revidentove zahteve za izbris podatkov, ustavno dopustnost te hrambe z vidika 38. člena Ustave in 8. člena EKČP pa je (v skladu s tretjim odstavkom 15. člena in z 2. členom Ustave) presojalo s strogim testom sorazmernosti. Tako je presodilo, da za zbiranje in hrambo podatkov o izreku prenehanja vozniškega dovoljenja obstaja ustavno dopusten cilj, povečanje varnosti cestnega prometa in zmanjšanja števila prometnih nesreč. Zaznamba podatkov o sankcijah pa je potrebna in primerna za dosego tega cilja in sorazmerna s težo posledic posega v prizadeto človekovo pravico. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je hramba teh podatkov potrebna za presojo izpolnjevanja pogojev za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja, kot jih je predpisoval 58. člen ZVoz in da je taka ureditev skladna tudi z Direktivo 2006/126/ES, ki državam članicam dopušča predpisovanje posebnih ukrepov ali omejitev za storilce prometnih prekrškov. Vrhovno sodišče navedeni presoji pritrjuje.

12. Neutemeljen je očitek revidenta o bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da je sodišče prve stopnje pri testu sorazmernosti izhajalo iz napačnih podatkov in da je njegovo stališče v bistvenem povzelo drugače. Dejstva, da revident ni zahteval izbrisa podatka o tem, ali njegovo vozniško dovoljenje velja ali ne, namreč sodišče prve stopnje ni spregledalo, saj je na to izrecno opozorilo v zadnjem stavku 16. točke svoje obrazložitve. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da tudi, če bi sodišče prve stopnje prezrlo, da revident izbrisa podatka o neveljavnosti vozniškega dovoljenja ni zahteval, to na pravilnost presoje hrambe preostalih podatkov ne bi vplivalo. Enako velja za ugovor neobrazloženosti očitka o zlorabi pravic.

13. V zadevi ni sporno, da ima tožena stranka zakonsko podlago za zbiranje in obdelavo podatkov, med katerimi so tudi zaznamki o veljavnosti posameznih kategorij vozniškega dovoljenja, veljavnosti vozniškega dovoljenja ter o kaznih oziroma sankcijah (6., 8. in 9. točka prvega odstavka 64. člena ZVoz). Vrhovno sodišče v zvezi s tem pripominja le, da je bil namen zbiranja teh osebnih podatkov (in s tem trajanje njihove hrambe) v evidencah po ZVoz ter dostop do njih opredeljen v šestem odstavku 26. člena prej veljavnega ZVoz, v veljavnem ZVoz-1 pa je enak namen določen v šestem odstavku 27. člena. Sporna pa je hramba teh podatkov (razen podatka o neveljavnosti vozniškega dovoljenja) tudi po poteku časa, ki sicer velja za izbris odločbe o prekršku iz evidence pravnomočnih odločb o prekrških. Po mnenju revidenta naj bi šlo za občutljive podatke, ki mu lahko škodijo pri karieri in zaposlitvi, seznanitev javnosti z njimi pa naj bi pomenila poseg v informacijsko zasebnost.

14. Iz revizijskih navedb je razvidno, da revident navedeno stališče gradi na zmotnem prepričanju, da gre za podatek o vrsti prekrška (ali je šlo za prekršek pod vplivom alkohola ali ne). Ta podatek namreč ni naveden med podatki, ki jih na podlagi 64. člena ZVoz vsebuje evidenca o vozniških dovoljenjih. Po 9. točki prvega odstavka tega člena se namreč v to evidenco vpiše "le" zaznamek o kaznih oziroma sankcijah in odvzemu vozniškega dovoljenja zaradi zdravstvene nezmožnosti, ne pa tudi o prekršku, zaradi katerega je bila ta sankcija izrečena. Iz ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi, na katero je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), pa tudi ne izhaja, da bi bil tak podatek v obravnavano evidenco vpisan. V tej evidenci je res vpisan datum prekrška (9. 6. 2010), ne pa tudi vrsta prekrška. Kot podlaga za izrek sankcije odvzema vozniškega dovoljenja je naveden 22. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki ureja stransko sankcijo kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja in ne določa nobenega prekrška.³

15. Po navedenem torej podatek o 22. členu ZP-1 kot podlagi za prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ni podatek o vrsti prekrška, niti o tem, ali je šlo za prekršek pod vplivom alkohola ali ne, temveč le podatek, da je vozniško dovoljenje prenehalo veljati zaradi doseženega predpisanega števila kazenskih točk v cestnem prometu. V tem se evidenca o vozniških dovoljenjih po 64. členu ZVoz tudi razlikuje od evidence prekrškovnih organov, ki na podlagi drugega odstavka 203. člena ZP-1 vsebuje tudi podatek o pravni opredelitvi prekrška.

16. Tudi podatki o številki in datumu sodne odločbe, o datumu njene pravnomočnosti, o sodišču, ki jo je izdalo, o kategorijah vozniškega dovoljenja, za katere se izreka sankcija, ne pomenijo podatka o prekršku. Nenazadnje 202.č člen ZP-1 določa, da sodišče izda sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po tem, ko dobi obvestilo organa, pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk.⁴ To torej sploh ni odločba o prekršku. Iz nje so sicer razvidni podatki o pravnomočnih sodbah in odločbah o prekrških, s katerimi so bile storilcu izrečene kazenske točke v cestnem prometu, vendar evidenca izdanih vozniških dovoljenj teh podatkov ne vsebuje.

17. Nadalje so neutemeljene tudi sicer posplošene navedbe o dostopu zaposlenih npr. na upravnih enotah, ki naj bi z opravilno številko, ki je v teh podatkih, lahko dostopali do vsebine sodbe. Kot je bilo že povedano, podatek o 22. členu ZP-1, ki je v obravnavanem primeru sporen, ni podatek o členu, ki opredeljuje prekršek, ki je bil storjen, podatek o sodni odločbi pa ni podatek o prekršku, temveč je podatek o številki sodne odločbe, s katero je bilo osebi izrečeno prenehanje vozniškega dovoljenja zaradi določenega števila kazenskih točk v cestnem prometu. Ta podatek, skupaj s podatki o sodni odločbi, s katero je bilo izrečeno prenehanje vozniškega dovoljenja, pa je podlaga za preizkus izpolnjevanja pogojev za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja v teh primerih. Vendar evidenca o vozniških dovoljenjih ni javna evidenca.

18. Na podlagi 26. člena ZVoz so imeli (na podlagi 27. člena ZVoz-1 pa imajo) podatke iz evidenc, predpisanih v tem zakonu, pravico obdelovati le tam navedeni državni organi in občinski redarji in to le v zvezi z izvajanjem zakonsko določenih nalog, organi in organizacije, ki izvajajo javna pooblastila pa le, kadar ta javna pooblastila izvajajo z opravljanjem predpisanih nalog. To pomeni, da tudi podatek o številki sklepa, izdanega na podlagi 22. člena ZP-1 ni javen, saj lahko tudi uradne osebe do tega podatka dostopajo le v okviru izvajanja svojih nalog.

19. Predpisi, ki urejajo obravnavano evidenco, torej ne omogočajo razkrivanja teh podatkov javnosti, niti ne omogočajo dostopa do teh podatkov delodajalcu oziroma potencialnemu delodajalcu. Zato in ker do razkritja tudi ni prišlo, revident revizije ne more utemeljiti s sklicevanjem na stališča o razkrivanju podatkov iz sodb ESČP (MM proti Združenemu kraljestvu, 24029/07 z dne 13. 11. 2012 in Surikov proti Ukrajini, 42788/06 z dne 26. 1. 2017), ki se nanašata na primere, v katerih je šlo za vprašanje dopustnosti razkritja osebnih podatkov potencialnim delodajalcem, ki se je zgodilo.

20. Kljub temu, da ne gre za podatke, kot jih navaja revident, je treba presoditi, ali je hramba teh podatkov znotraj časovno dopustnega okvira. Revident sam pravilno ugotavlja, da trajna hramba teh podatkov v zakonu ni predvidena. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi njegovi ugotovitvi, da ZVoz ne določa roka hrambe teh podatkov, ne drži pa revizijska trditev, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je ukrep trajne hrambe teh podatkov nujen za povečanje varnosti cestnega prometa. Sodišče prve stopnje je namreč pri presoji upoštevalo 21. člen ZVOP, ki dopušča hrambo osebnih podatkov dokler namen njihovega zbiranja ni dosežen.

21. Prav tako Vrhovno sodišče ne more slediti revidentovemu stališču, da bi bila ustavnoskladna le razlaga, po kateri bi se ti podatki brisali po treh letih, kot to velja za prekrške. Revident niti ne pojasni, zakaj meni, da iz 38. člena Ustave in 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) izhaja zahteva po brisanju podatkov po treh letih oziroma zakaj meni, da bi bil ustavno dopusten cilj hrambe teh podatkov le nekaj let. Navaja le, da bi bilo treba te podatke iz evidence o vozniških dovoljenjih brisati enako kot podatke iz evidence o prekrških. Kot je bilo že povedano, ne gre niti za podatek o prekršku niti za podatek o odločbi o prekršku, ti podatki so razvidni le iz evidence o prekrških (203. in 204. člen ZP-1), po njihovem izbrisu iz teh evidenc pa iz dokumentarnega gradiva (205. in 206. člen ZP-1). Ker torej ne gre za enake položaje, revidentovih stališč ni mogoče presojati v okviru pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ki terja enako obravnavanje enakih položajev.

22. Po presoji Vrhovnega sodišča taka zahteva ne izhaja niti iz prvega odstavka 38. člena niti iz 8. člena EKČP, na katera se revident izrecno sklicuje. Meja hrambe obravnavanih podatkov, za kakršno se zavzema, ne izhaja niti iz stališč Ustavnega sodišča v odločbi U-I-312/11 z dne 13. 2. 2014 niti iz odločbe Up-970/06 z dne 11. 9. 2007. Z odločbo Up-970/06 je Ustavno sodišče presodilo, da je šlo za poseg v osebno svobodo iz 19. člena Ustave, ker je sodišče pri odločanju o priporu nezakonito upoštevalo obsodbo in njene posledice, ki bi morale biti glede na zakonsko ureditev izbrisane. Obravnavani primer pa ni tak.

23. Prav tako ureditve evidence o izdanih vozniških dovoljenjih ni mogoče primerjati z ureditvijo hrambe profilov odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, na kar se nanaša odločba U-I-312/11. Ne le vrsta osebnih podatkov, temveč tudi namen njihove hrambe namreč ni enak namenu, zaradi katerega se še vedno hranijo podatki o prenehanju revidentovega vozniškega dovoljenja. Po stališču Ustavnega sodišča iz citirane odločbe pa je treba upoštevati, da je namen hrambe tisti, ki določa tudi časovni okvir obdelave osebnega podatka. Tudi ESČP se je v sodbi MM proti Združenemu kraljestvu (na katero se prav tako sklicuje revident) sklicevalo na načela Konvencije o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov iz leta 1981, med katerimi je tudi načelo trajanja hrambe osebnih podatkov dokler je to potrebno za dosego namena, zaradi katerega so se zbirali. Enako določa 21. člen ZVOP-1, na katerega se je sodišče prve stopnje tudi sklicevalo.

24. Po presoji Vrhovnega sodišča stališča sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo svojo presojo, ne nasprotujejo stališčem iz odločb, na katere se revident v reviziji sklicuje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje svojo presojo opravilo na podlagi strogega testa sorazmernosti posega v pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave in da je pri tem testu upoštevalo tudi namen hrambe spornih podatkov in stališče, po katerem je hramba dopustna le do uresničitve tega namena. Zato je neutemeljen revizijski očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do sodb ESČP in odločb Ustavnega sodišča, na katere se je revident skliceval. Zgolj nestrinjanje s presojo sodišča prve stopnje in posplošeno sklicevanje na odločitve ESČP in Ustavnega sodišča, pa ne zadošča za utemeljitev revizijskega očitka o neupoštevanju stališč, na katerih te odločitve temeljijo.

25. Poleg tega je iz revizijskih navedb, s katerimi nasprotuje presoji zakonske podlage za hrambo osebnih podatkov, ustavno dopustnem cilju za to ter presoji primernosti in nujnosti ukrepa (tj. hrambe spornih podatkov o prenehanju vozniškega dovoljenja), razvidno, da revident zmotno meni, da je treba hraniti le podatek o tem, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja in da bi bil zato cilj, ki ga zasleduje zakonodajalec, dosežen že s hrambo zgolj tega podatka. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je zbiranje in hramba spornih osebnih podatkov v evidenci o vozniških dovoljenjih primerno nujno sredstvo za zagotavljanje varstva udeležencev v prometu, saj je ZVoz določal ukrepe za resocializacijo prometnih kršiteljev (podobno jih določa tudi veljavni ZVoz-1). Tako je za kršitelje, ki po izreku prenehanja vozniškega dovoljenja tega želijo ponovno pridobiti, v 58. členu ZVoz (oziroma v 64. členu sedaj veljavnega ZVoz-1) določil posebne pogoje.

26. Oseba, ki ji je bilo izrečeno prenehanje vozniškega dovoljenja, se namreč sme priglasiti k opravljanju vozniškega izpita, ko predloži zdravniško spričevalo o kontrolnem zdravstvenem pregledu in dokazilo, da je opravila program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo oziroma rehabilitacijskega programa (drugi, tretji in četrti odstavek ZVoz oziroma drugi, tretji in četrti odstavek 64. člena sedaj veljavnega ZVoz-1). Zgolj podatek o tem, da oseba nima veljavnega vozniškega dovoljenja, pa izvajanja navedenega ukrepa ne omogoča, saj iz tega podatka ni razvidno, zakaj ga nima. Namen hrambe podatkov o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bi bil torej dosežen, ko bi revident vozniško dovoljenje ponovno pridobil.

27. Revident tudi v reviziji ne trdi, da je bil namen, zaradi katerega se sporni podatki o prenehanju veljavnosti revidentovega vozniškega dovoljenja hranijo, dosežen, tj. da bi vozniško dovoljenje ponovno že pridobil. Navaja sicer, da ima vozniško dovoljenje, ki je bilo izdano v tujini, vendar tudi tega lahko za slovenskega zamenja le, če izpolnjuje z zakonom določene pogoje za vožnjo motornih vozil (61. člen ZVoz). Tudi tretji odstavek 67. člena sedaj veljavnega ZVoz-1, ki ureja zamenjavo vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini, določa, da morajo biti, če zamenjavo vozniškega dovoljenja zahteva oseba, ki ji je vozniško dovoljenje prenehalo po zakonu, ki ureja prekrške ali ji je bil izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja po določbah kazenskega zakonika, izpolnjevati pogoje iz 64. člena tega zakona.

28. Namen hrambe podatka o prenehanju vozniškega dovoljenja in podatka, ali je šlo za tak izrek na podlagi zakona, ki ureja prekrške, ali po določbah kazenskega zakonika, je torej namenjen izvajanju 58. člena ZVoz (oziroma sedaj veljavnemu 64. členu ZVoz-1), ki določa pogoje za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja. Vprašanje, ali je zahteva po izpolnjevanju posebnih pogojev za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja (oziroma za zamenjavo vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini, za slovenskega), po preteku treh oziroma petih let od storitve prekrška oziroma od izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja nesorazmerna, pa ni vprašanje zbiranja in hrambe podatkov, temveč vprašanje pogojev za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja, o katerem se bo lahko določalo v postopku za ponovno pridobitev oziroma za zamenjavo vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini.

29. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.

30. Vrhovno sodišče namreč soglaša s presojo sodišča prve stopnje glede dopustnosti hrambe spornih podatkov v evidenci o vozniških dovoljenjih do izpolnitve namena zbiranja teh podatkov in dodaja, da je bil namen zbiranja teh osebnih podatkov (in s tem trajanje njihove hrambe) v evidencah po ZVoz ter dostop do njih opredeljen tudi v šestem odstavku 26. člena prej veljavnega ZVoz, v veljavnem ZVoz-1 pa je enak namen določen v šestem dostavku 27. člena.

K II. točki izreka:

31. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

-------------------------------
¹ Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do sedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dosedanjih določbah ZUS-1.
² Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.
³ V prvem odstavku določa predpisovanje kazenskih točk v cestnem prometu v višini od ene do 18 točk, ki se po drugem odstavku istega člena izrečejo vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje oziroma osebi, ki ji je začasno odvzeto vozniško dovoljenje. V tretjem odstavku pa določa izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če voznik v času treh let (po uveljavitvi sprememb leta 2013 je predpisano obdobje dveh let) doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu (tretji odstavek). Četrti, peti in šesti odstavek istega člena določajo še, da je z zakonom lahko določeno, da se posameznim vrstam voznikov izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma veljavnosti vozniškega dovoljenja za posamezne kategorije motornih vozil pri večjem ali manjšem številu kazenskih točk, razen če je imetnik vozniškega dovoljenja storil prekršek, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk.
⁴ Gre za evidenco iz 207. člena ZP-1, katere upravljalec je ministrstvo, pristojno za pravosodje.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep VI Kp 31182/2019
• Sodba U 523/93
• VSL sklep VII Kp 40100/2015