VSRS Sodba I Up 349/2016

Jedro

Glede na ključno ugotovitev Zavoda v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, da pritožnik nima poravnanih davčnih obveznosti na dan vložitve vloge (čemur pritožnik tudi v pritožbi ne oporeka), Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve, ki temelji na navedeni zakonski ureditvi, ter o neutemeljenosti tožbenih ugovorov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Upravne enote Slovenska Bistrica, št. 214-615/2015-10 z dne 18. 2. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in hkrati določila, da mora tožnik Republiko Slovenijo zapustiti v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ker je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo in je za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, ki se jim sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 71. člena ZUS-1 pridružuje. Očitku tožnika, da da mu ni bil zagotovljen kontradiktorni postopek oziroma pravica do izjave in predlaganja dokazov, ni mogoče pritrditi. Navaja, da je pristojni organ tožnika obvestil o stanju zadeve in o tem, da Zavod RS za zaposlovanje soglasja za zaposlitev k vloženi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja ni podal. Tožena stranka je tožnika pozvala, naj se v roku 8 dni o zadevi izjavi, oziroma da posreduje morebitne nasprotne dokaze (pri čemer je bil opozorjen na posledice izostanka odgovora na poziv), vendar se tožnik na poziv ni odzval. Poudarilo je, da je v skladu z 18. členom ZZSDT ključna ugotovitev Zavoda, da delodajalec na dan vložitve vloge ni imel poravnanih davčnih obveznosti, drugačne ugotovitve Zavoda pa tožnik v upravnem sporu ni ovrgel z nasprotno trditvijo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do "neobstoječega (posrednega) dokaza," čeprav je nanj oprlo svojo odločitev. Odločilni razlogi odločbe tožene stranke namreč temeljijo na ugotovitvi v odgovoru Zavoda za zaposlovanje z dne 6. 1. 2016, da iz e - vpogleda v elektronsko davčno poslovanje na dan 23. 12. 2015 izhaja, da tožnik na dan vložitve vloge nima poravnanih davčnih obveznosti. Navaja, da izpis e - vpogleda ni del upravnega in sodnega spisa, zato je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodba ne more preizkusiti. Podana pa je tudi zmotna uporaba materialnega prava v zvezi z razlago 17. in 18. člena ZZSDT, izpodbijana odločba pa se tudi ni opredelila do ustavne spornosti 5. točke prvega odstavka 17. člena ZZSDT. Zakonska ureditev je neskladna in nesorazmerna, saj kot pogoj postavlja okoliščino, ki je neodvisna od tožnika (delavca). Kršena je pravica do proste izbire delovnega mesta in dostopnost do delovnega mesta pod enakimi pogoji (49. člen Ustave). Predlaga, naj mu Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Enotno dovoljenje za prebivanje in delo je dovoljenje, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Za izdajo dovoljenja morajo biti izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, med katerimi je soglasje, ki ga pristojni organ izda po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev (drugi odstavek 37. člena ZTuj-2), tj. po Zakonu o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT). Če soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZZSDT, se prošnja za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne (četrti odstavek 37.a člena ZTuj-2). ZZSDT torej navedeni pogoj izrecno veže na dan vložitve vloge (in ne na dan izdaje odločbe).

7. Nosilni razlog zavrnitve podaljšanja enotnega dovoljenja tožeči stranki, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, temelji na ugotovitvi, da Zavod soglasja za zaposlitev, ki je pogoj za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, ni izdal, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 5. točke prvega odstavka 17. člena ZZSDT, in sicer, da delodajalec na dan vložitve vloge (23. 5. 2016) nima poravnanih zapadlih davčnih obveznosti.

8. V obravnavani zadevi se je upravni postopek začel na podlagi zahteve stranke. Skladno s pravilom iz prvega odstavka 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. Za svoje navedbe (če ne gre za splošno znana dejstva) mora predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti, pri čemer če stranka tega ne stori sama, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek (drugi odstavek 140. člena ZUP).

9. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pritožnika obvestila o tem, da Zavod RS za zaposlovanje soglasja za zaposlitev ni podal, ga pozvala, da se v roku 8 dni izjavi, da posreduje morebitne nasprotne dokaze, poda navedbe in pripombe (pri čemer ga je tudi opozorila na posledice, ki bodo nastopile, če na ta poziv ne bo odgovoril), vendar pritožnik odgovora ni podal. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (in pred njim toženka), pritožnik ni predložil nobenih nasprotnih trditev ali dokazil, s katerimi bi ovrgel ugotovitev Zavoda o poneravnanih davčnih obveznosti na dan vložitve vloge.

10. Pritožbeni razlog zmotne (in nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja glede na navedeno v obravnavanem primeru ni dopusten. Skladno s 3. točko prvega odstavka 75. člena v zvezi z prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 namreč velja, da je pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustna le, kadar je upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga je ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali, če je odločilo o sporu iz 66. člena ZUS-1 (kršitev ustavnih pravic). Ker prvostopenjsko sodišče dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni ugotavljalo samo, v pritožbi torej ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi s tem ni opredeljevalo.

11. Glede na ključno ugotovitev Zavoda v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, da pritožnik nima poravnanih davčnih obveznosti na dan vložitve vloge (čemur pritožnik tudi v pritožbi ne oporeka), Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve, ki temelji na navedeni zakonski ureditvi, ter o neutemeljenosti tožbenih ugovorov.

12. Pritožbeni ugovori, s katerimi pritožnik ponavlja tožbene trditve, s katerimi po vsebini poskuša utemeljevati, da je njegov delodajalec v času po vložitvi vloge in do izdaje odločbe toženke poravnal zapadle davčne obveznosti, po presoji Vrhovnega sodišča glede na izrecno določen zakonski pogoj (2. točka drugega odstavka 27. člena ZZSDT v zvezi z osmim odstavkom istega člena), ne bi mogli vplivati na drugačno odločitev.

13. Pritožnik v pritožbi uveljavlja, da je prišlo do bistvene kršitve pravil ZUS-1, saj izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti v zvezi z odločilnim dejstvom (obstojem davčnega dolga delodajalca), ki ga je sodišče prve stopnje (in pred njim tožena stranka) oprlo na vpogled Zavoda v elektronsko davčno poslovanje njegovega delodajalca na dan vložitve vloge. Navedena pritožbena navedba je neutemeljena, saj je iz sodbe sodišča prve stopnje očitno, da je njen sodni preizkus mogoč. Da bi šlo za bistveno kršitev določb postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, mora biti možnost preizkusa sodbe popolnoma izključena, če obrazložitev kljub pomanjkljivostim še vedno dopušča preizkus, pa procesna kršitev ni podana.¹ Samo dejstvo, da se z razlogi oziroma ugotovitvami sodišča prve stopnje pritožnik ni strinjal, torej še ne pomeni, da vsebinski sodni preizkus izpodbijane sodbe ne bi bil mogoč.

14. Glede na navedeno so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je bilo v obravnavanem primeru kršeno načelo kontradiktornosti in poštenega postopka in da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, s katerimi pritožnik želi dokazovati, da ima plačane davčne obveznosti. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), na katero se po vsebini pritožbenih navedb sklicuje, sicer izhaja zahteva, da sodišče dokazne predloge pretehta in predlagane dokaze izvede, vendar le, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno odločilna.² Sodišče prve stopnje je materialnopravno presojo in končno odločitev kot rečeno oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, in za ta namen tudi ni izvajalo nobenih novih dokazov. Zato tudi ni bila kršena pritožnikova pravica do izjave, saj se je o navedenih ugotovitvah in dejstvih, ki so bila odločilna za odločitev, imel možnost izjaviti že v postopku pred toženo stranko, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

15. V zvezi z zatrjevanjem, da je navedena zakonska ureditev neustavna in nesorazmerna (ker je pogoj plačanih davčnih obveznosti na dan vložitve vloge neodvisen od delavca, na izpolnjenost tega pogoja pa delavec nima nobenega vpliva) in da mu je bila v obravnavanem primeru kršena pravica do dela iz 49. člena Ustave, Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik ni podal vsebinske ustavnopravne argumentacije v zvezi z navedenimi očitki, zato Vrhovnemu sodišču ni omogočil presoje podanih argumentov. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da glede na to, da iz javno dostopne evidence AJPES izhaja, da je bil pritožnik (kot fizična oseba) že v času vložitve vloge za podaljšanje dovoljenja za prebivanje in delo edini družbenik, zaposlen v tem podjetju, njegovi ugovori, da ni imel nobenega vpliva na izpolnjenost ključnega pogoja za izdajo dovoljenja, v nobenem primeru ne bi mogli biti upoštevni v obravnavani zadevi.

16. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1).

-------------------------------
¹ Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 307.
² Glej npr. odločba Ustavnega sodišča Up-77/01 z dne 4. 3. 2004.

Datum zadnje spremembe:

20.08.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 15/2018-19
• UPRS Sodba III U 278/2016-7
• UPRS Sodba I U 1718/2016-23