VSRS Sodba X Ips 314/2016

Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča ima Zavod na podlagi 140. člena ZUTD pravico zahtevati vrnitev izplačanih nadomestil za primer brezposelnosti le od tistega delodajalca, ki je neposredno povzročil nastanek brezposelnosti, ki je bila podlaga za pridobitev pravice do nadomestila.

V obravnavanem primeru odločbe o priznanju pravice, ki so bile odpravljene, niso bile izdane kot posledica nastanka brezposelnosti zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri revidentu, temveč izključno zaradi nastanka brezposelnosti kot posledice prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu iz drugega razloga in za obdobje po 15. 3. 2010 (pogodba o zaposlitvi, sklenjena z revidentom, pa je bila zavarovancu odpovedana že 25. 8. 2009). Denarno nadomestilo za primer brezposelnosti se tako v obravnavanem primeru ni nanašalo na obdobje brezposelnosti, ki je sledilo prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri revidentu, temveč šele obdobju brezposelnosti, ki je sledilo prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1442/2014-2 dne 15. 6. 2016 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območne službe Maribor, št. 210-05-1687-2010/9 z dne 20. 6. 2013, odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v višini 1.125,4 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območne službe Maribor, št. 210-05-1687-2010/9 z dne 20. 6. 2013, ki je kot prvostopenjski upravni organ odločil, da mora zavarovančev delodajalec (tožnik) na podlagi odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod), Območne enote Maribor, št. 210-05 1687-2010/8 z dne 11. 6. 2013, izdane zavarovancu J. N., stanujočemu v ..., Zavodu vrniti znesek v višini 11.786,08 EUR neto in znesek v višini 163,01 EUR neto v 30 dneh od dokončnosti odločbe na transakcijski račun Zavoda, po poteku roka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Drugostopenjski upravni organ je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil kot neutemeljeno z odločbo, št. 11008-909/2013/2 z dne 19. 2. 2014.

2. V obrazložitvi sodbe je prvostopenjsko sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom toženke, da je v obravnavanem primeru prvostopenjski organ imel podlago za to, da je na podlagi tretjega odstavka 65. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo odpravil. Posledično je na podlagi prve alineje drugega odstavka 140. člena ZUTD tudi imel podlago, da od delodajalca - sedaj tožeče stranke - zahteva vračilo neto zneskov denarnega nadomestila, izplačanih zavarovancu do ponovne zaposlitve pri tem delodajalcu.

3. Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper sodbo vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da se odpravita odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa Zahteva povračilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Revident postavlja vprašanje materialnopravne pravilnosti razlage (uporabe) določb tretjega odstavka 65. člena in 140. člena ZUTD v izpodbijani sodbi prvostopenjskega sodišča. Navaja, da je bila v sodnem postopku ugotovljena nezakonitost pogodbe o zaposlitvi, ki v skladu s 63. členom ZUTD ne more biti podlaga za pridobitev pravice do denarnega nadomestila. Delavec je pravico do denarnega nadomestila pridobil iz razlogov, ki so nastopili po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, zato meni, da revident (predhodni delodajalec) ne more biti odgovoren za povrnitev izplačanih nadomestil zavarovancu.

7. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da:

- je revident (kot delodajalec) 25. 8. 2009 zavarovancu odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga;¹

- je bila z odločbo Zavoda za zaposlovanje, Območne enote Maribor, št. 210-05-1687-2010/2 z dne 31. 3. 2010, zavarovancu J. N. priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo na podlagi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, pri drugem delodajalcu za obdobje od 15. 3. 2010 do 14. 9. 2011; da je zavarovancu od 8. 9. 2011 navedena pravica mirovala zaradi prejemanja nadomestila iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja (odločba Zavoda št. 210-05-1687-2010/3 z dne 14. 9. 2011), po prenehanju razloga za mirovanje pa je bila zavarovancu z odločbo, št. 210-05-1687-2010/7 z dne 28. 3. 2012, priznana pravica do preostalega dela denarnega nadomestila za obdobje od 15. 3. 2012 do 21. 3. 2012;

- da je bilo s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr.št. Pd 512/2009 z dne 26. 1. 2012 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr.št. Pdp 449/2012 z dne 19. 7. 2012, ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2009, sklenjena z revidentom kot delodajalcem nezakonita; da ga je revident dolžan pozvati nazaj na delo ter mu priznati delovno dobo za čas prenehanja delovnega razmerja in ga za ta čas neprekinjeno prijaviti v obvezno zavarovanje ter obračunati pripadajoča nadomestila plače v tam navedenem znesku, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo;

- da so bile z odločbo Zavoda, št. 210-05-1687-2010/8 z dne 11. 6. 2013, (med drugim) odpravljene odločbe (navedene v drugi alineji te točke) z dne 31. 3. 2010, 14. 9. 2011 in 28. 3. 2012.

8. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na določbah tretjega odstavka 65. člena ZUTD in tretjega odstavka 140. člena ZUTD.² V skladu s tretjim odstavkom 65. člena ZUTD, ki ureja prenehanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, se poleg primerov, določenih v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost odpravi (med drugim) tudi v primeru, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo. Prva alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD (med drugim) določa, da ima v primeru odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila na podlagi navedenega tretjega odstavka 65. člena ZUTD Zavod pravico zahtevati od delodajalca vračilo neto zneskov denarnega nadomestila izplačanih zavarovancu do ponovne zaposlitve pri tem delodajalcu. ZUTD (drugače kot prej veljavni ZZZPB) v tretjem odstavku 65. člena torej daje Zavodu posebno pooblastilo za odpravo odločbe o priznanju pravice (med drugim) v primeru, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito. Kot izhaja iz Predloga ZUTD³ je bila navedena določba vnesena v zakon z namenom, da se odpravi sočasen obstoj dveh zavarovalnih podlag, na podlagi katerih se plačujejo prispevki za obvezna socialna zavarovanja.⁴

9. Nosilni razlog izpodbijane sodbe - ki je pritrdilo stališču drugostopenjskega upravnega organa - je, da je tožeča stranka s svojim nezakonitim ravnanjem sama povzročila, da je do izplačila denarnega nadomestila sploh prišlo (ne glede na to, da se je zavarovanec neposredno po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri revidentu zaposlil pri drugem delodajalcu), zato je presodilo, da je prvostopenjski upravni organ ravnal pravilno in zakonito, ko je od revidenta kot predhodnega delodajalca zavarovanca zahteval vračilo neto zneskov denarnega nadomestila, izplačanih zavarovancu do ponovne zaposlitve pri tem delodajalcu.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšno stališče prvostopenjskega sodišča materialnopravno napačno.

11. Pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti je ena izmed pravic iz obveznega in prostovoljnega zavarovanja, s katero se zagotavlja socialna varnost oseb, ki so izgubile zaposlitev. Zakonska ureditev izhaja iz namena pravice, ki je v tem, da se posamezniku v času brezposelnosti zagotovi dohodke v sorazmerju z njegovim vložkom v času zaposlitve.⁵ V skladu z določbo tretjega odstavka 3. člena ZUTD je cilj zakona tudi v zagotavljanju varnosti zavarovancev v primerih nastanka brezposelnosti brez njihove krivde ali proti njihovi volji z zagotovitvijo denarnih nadomestil po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Iz tega razloga se kot osnova za odmero denarnega nadomestila upošteva prejeta povprečna plača v osem mesečnem obdobju pred mesecem nastanka brezposelnosti, obdobje trajanja denarnega nadomestila pa je odvisno od predhodne dobe zavarovanja. Pridobitev te pravice torej ZUTD veže na obstoj pridobitve statusa brezposelne osebe in predhodne zavarovalne dobe.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča pooblastilo za odpravo odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZUTD še ne pomeni, da lahko Zavod tudi v primeru, kakršen je obravnavani, na podlagi odpravljenih odločb - avtomatično, brez ugotavljanja obstoja vzročne zveze - zahteva vrnitev izplačanih nadomestil. Na podlagi prve alineje drugega odstavka 140. člena ZUTD ima Zavod sicer pravico zahtevati vračilo zneskov denarnega nadomestila, če je bila odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravljena, med drugim v primeru, kadar je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati na delo. Vendar pa v obravnavanem primeru odločbe o priznanju pravice, ki so bile odpravljene, niso bile izdane kot posledica nastanka brezposelnosti zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri revidentu, temveč izključno zaradi nastanka brezposelnosti kot posledice prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu iz drugega razloga in za obdobje po 15. 3. 2010 (pogodba o zaposlitvi, sklenjena z revidentom, pa je bila zavarovancu odpovedana že 25. 8. 2009). Denarno nadomestilo za primer brezposelnosti se tako v obravnavanem primeru ni nanašalo na obdobje brezposelnosti, ki je sledilo prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri revidentu, temveč šele obdobju brezposelnosti, ki je sledilo prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča iz navedenega zakonskega okvira jasno izhaja, da ima Zavod na podlagi 140. člena ZUTD pravico zahtevati vrnitev izplačanih nadomestil za primer brezposelnosti le od tistega delodajalca, ki je neposredno povzročil nastanek brezposelnosti, ki je bila podlaga za pridobitev pravice do nadomestila. To izhaja tudi iz namena zakonodajalca, kot je pojasnjeno v 8. točki obrazložitve te sodbe.

14. Takšno razumevanje navedenih zakonskih določb pa potrjuje tudi upoštevanje teorij vzročnosti, ki sta jih izoblikovali sodna praksa in teorija.⁶ Ta izpostavlja več teorij vzročnosti, katerih skupno izhodišče je v naravni vzročnosti (sine qua non vzročnost); vsi dogodki, ki so prispevali k škodi, so ekvivalentni in jih je mogoče šteti za vzrok. Vendar pa naravna vzročnost še ni obenem tudi pravna vzročnost. Ta upošteva, da za škodo odgovarja tisti, ki mu jo lahko pripišemo. V obravnavanem primeru se je zato treba vprašati, za kako oddaljeno posledico je mogoče delodajalcu naložiti (pripisati) tveganje za nastalo posledico. Pravno vzročnost določata test predvidljivosti in test adekvatnosti (določitev meje, do katere lahko povzročitelju objektivno pripišemo odgovornost za posledico). Kot že pojasnjeno, je v obravnavanem primeru nesporno, da je zavarovanec pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti na podlagi ZUTD za obdobje po 15. 3. 2010 pridobil izključno zaradi nastanka brezposelnosti kot posledice prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri drugem delodajalcu. Glede na takšno stanje obravnavane zadeve tudi ob upoštevanju navedenih teorij vzročnosti revidentu kot predhodnemu delodajalcu zavarovanca ni mogoče pripisati odgovornosti za tako daljnosežno posledico.

15. Vrhovno sodišče je zato zaradi zmotne uporabe materialnega prava v skladu s prvim odstavkom 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 65. člena ZUS-1 spremenilo tako, da je ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo.

K II. točki izreka:

16. Revident je z revizijo in tožbo uspel, zato je Vrhovno sodišče odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker je bilo o tožbi odločeno v smislu 65. člena ZUS-1 (spor polne jurisdikcije), odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 25. člena ZUS-1, ki napotuje na uporabo določb ZPP. Vrhovno sodišče je zato v skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP nagrado in stroške odmerilo v skladu s prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife⁷ na podlagi prvega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT).⁸ Nagrada za postopek s tožbo znaša 443,4 EUR (tarifna številka 3100, količnik 1,3), nagrada za postopek z revizijo pa 682 EUR (tarifna številka 3300; količnik 2). Ker revidentov pooblaščenec ob priglasitvi stroškov v reviziji ni izkazal, da je zavezan za plačilo DDV (tega podatka pa tudi ni zaslediti iz njegovih vlog v postopku pred sodiščem prve stopnje), mu Vrhovno sodišče priglašenega DDV ni priznalo.⁹ Tožena stranka je tako dolžna revidentu v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 1.125,4 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka navedenega roka do plačila (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

17. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z določbo točke c. Opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo prvostopenjsko sodišče.

-------------------------------
¹ V skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUTD (z naslovom: Razlogi za odklonitev pravice) se šteje, da pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (med drugim) ne more uveljaviti zavarovanec, ki mu je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi delodajalčeve redne odpovedi iz krivdnega razloga. Po vsebini enako določbo je vseboval tudi prej veljavni ZZZPB v 19. členu.
² Prej veljavni Zakon o o zaposlovanju in zavarovanju za čas brezposelnosti (ZZZPB) je v 54. členu določal, da zavod zahteva od delodajalca vrnitev škode v primeru, če sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito. S takšno dikcijo je ZZZPB določil civilno odgovornost delodajalca, ki se je glede na določbo četrtega odstavka 54. člena ZZZPB in prvega odstavka 481. člena ZPP po takrat veljavni zakonski ureditvi reševala v gospodarskem sporu (prim. npr. sklep Vrhovnega sodišča VIII R 9/2010 z dne 16. 6. 2010). Škoda, ki jo je imel zavod pravico zahtevati na podlagi 54. čl. ZZZPB, je obsegala stroške in zneske denarnih prejemkov, ki jih je izplačal brezposelni osebi in druge stroške, ki so nastali zaradi vključitve te osebe v program aktivne politike zaposlovanja (3. odst. 54. čl. ZZZPB).
³ Poročevalec, št. 86/2010.
⁴ Predlagatelj ZUTD je pri obrazložitvi navedenega člena pojasnil, da z dnem izvršitve takšne sodbe delavec postane zavarovanec po dveh pravnih podlagah, kar je sistemsko neustrezno (Poročevalec, št. 86/2010).
⁵ Navedeni namen, ki ga je pri pripravi zakona zasledoval zakonodajalec, izhaja iz pripravljalnega gradiva k Predlogu ZUTD.
⁶ Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, str. 36; Prim. tudi Sklep VSRS II Ips 588/99 in Sodbo VSRS II Ips 234/1993.
⁷ Ur. l. RS, št. 2/2015.
⁸ Ur. l. RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C.
⁹ Prim. Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 1075/2007.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 116/2006
• VSK Sodba I Cp 463/2017
• VDSS sklep Pdp 1009/2015