VSRS Sodba X Ips 261/2015

Jedro

Določba 5. člena ZOZKD, ki določa, da so formalni pogoji za priznanje odškodnine po tem zakonu izpolnjeni, če je prosilec državljan Republike Slovenije ali državljan druge države članice EU, upoštevaje okoliščine obravnavanega primera in omejen obseg revizijskih navedb, ne predstavlja kršitve prvega ali drugega odstavka 14. člena Ustave RS.

Ustava RS v 34. členu res določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, v 35. členu pa določa tudi, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, ne nalaga pa s tem državi obveznosti, da prepreči vsako (nasilno) kaznivo dejanje oziroma zagotovi posamezniku absolutno varnost na svojem ozemlju. Temu ustrezno oziroma toliko bolj ne nalaga državi obveznosti, da v nasprotnem primeru vsakemu prizadetemu posamezniku kljub dejstvu, da ni ravnala protipravno, zagotovi odškodnino.

Odškodnina na podlagi ZOZKD ni ustavna zahteva, temveč pravica, za katero se je zakonodajalec odločil, da jo pod določenimi pogoji zagotovi določeni skupini ljudi.

Ker že Ustava RS (13. člen) sama dopušča, da zakonodajalec na zakonskem nivoju omeji krog upravičencev za določeno pravico glede na državljanstvo, ob odsotnosti utemeljenih revizijskih razlogov o tem, da je revident v bistveno enakem položaju kot državljan Republike Slovenije ali državljan druge države članice EU, ureditev v ZOZDK ni sporna niti z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave RS.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Komisije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, št. 4930-76/2013/10 z dne 8. 4. 2014. S slednjo je bilo odločeno, da se zavrne tožnikova zahteva za priznanje odškodnine (1. točka izreka) in zavrne zahteva za povrnitev stroškov zastopanja (2. točka izreka). Navedena komisija je namreč ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje formalnega pogoja iz 5. člena Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD), tj. državljanstvo Republike Slovenije ali druge države članice EU, saj je državljan Republike Makedonije.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče zavrača tožnikove navedbe, da je odločba v nasprotju z določbo 14. člena Ustave RS. Po stališču sodišča je zakonodajalec pravico do odškodnine po ZOZKD vezal na državljanstvo Republike Slovenije, torej je upošteval enak položaj določene skupine ljudi. Tožnikov položaj pa je zaradi državljanstva Republike Makedonije drugačen. Iz tega razloga ni prekinilo postopka in sprožilo postopka ustavno sodne presoje tega člena ZOZKD.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog napačne uporabe materialnega prava in kršitev 14. člena Ustave RS. Predlaga, da Vrhovno sodišče v skladu s 156. členom Ustave RS postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem glede vprašanja, ali je 5. člen ZOZKD v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Predlaga tudi, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi ter vrne v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. V celoti vztraja pri svoji odločbi.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, Vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. Revident izpostavlja vprašanje upravičenega kroga prejemnikov odškodnine po ZOZKD oziroma vprašanje, ali je 5. člen ZOZKD v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Izhaja s stališča, da gre v njegovem primeru za očitno diskriminacijo, ker so do odškodnine po ZOZKD upravičeni zgolj državljani Republike Slovenije in državljani drugih držav članic EU, ne pa vsi oškodovanci ne glede na državljanstvo. Vrhovno sodišče o tem vprašanju še ni odločalo, pomembno pa je za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse, zato je revizija dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8. Revident dovoljenost revizije uveljavlja tudi na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena, vendar neuspešno, saj ne izkaže zelo hudih posledic izpodbijane odločitve. Navaja, da ne bo dobil odškodnine, kar pa je vsebina izpodbijane sodbe in ta sama zase še ne predstavlja zelo hudih posledic sodbe. Na revidentu je trditveno in dokazno breme, da izkaže, na kakšen način bo nanj (zelo hudo) vplivala zavrnitev tožbe glede odločbe o zavrnitvi odškodnine. Zgolj sklicevanje na izrek odločbe za dovoljenost revizije ne zadošča.

9. Vrhovno sodišče je zato izpodbijano sodbo preizkusilo samo v okviru izpostavljenega pomembnega pravnega vprašanja¹ in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

10. V obravnavani zadevi ni sporno, da je revident zaprosil za odškodnino žrtvam nasilnih naklepnih dejanj na podlagi ZOZKD in da ni državljan Republike Slovenije ali druge države članice EU (je pa državljan Republike Makedonije), zaradi česar je Komisija Vlade Republike Slovenije za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju Komisija) njegovo prošnjo zavrnila. Sporno je, ali je določba 5. člena ZOZKD, ki določa, da so formalni pogoji za priznanje odškodnine po tem zakonu izpolnjeni, če je prosilec državljan Republike Slovenije ali državljan druge države članice EU, v nasprotju s 14. členom Ustave RS.

11. Že uvodoma je treba pojasniti, da bi revident izpostavljeno pomembno pravno vprašanje iz 7. točke te obrazložitve, kar zadeva pravno kvalifikacijo kršitve Ustave RS, lahko zastavil bolj natančno. Določba 14. člena Ustave RS ima namreč dva odstavka, v katerih varuje vsebinsko dva različna pravna položaja, temu ustrezno pa je različna tudi tehnika ustavnosodne presoje, s pomočjo katere sodišče preveri skladnost predpisa z Ustavo RS. A ker je izpostavljeno pomembno pravno vprašanje mogoče razumeti tudi kot uveljavljanje kršitve po obeh odstavkih 14. člena Ustave RS, je temu ustrezno Vrhovno sodišče opravilo sodno presojo.

12. Prvi odstavek 14. člena Ustave RS določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

13. Katera človekova pravica ali temeljna svoboščina naj revidentu zaradi odločitve Komisije oziroma izpodbijane sodbe ne bi bila zagotovljena, revident v reviziji eksplicitno ne navaja. V obrazložitvi revizije sicer zapiše, da ZOZKD pomeni eno od izpolnitev ustavnega načela, da je Slovenija pravna in socialna država (2. člen Ustave RS), vendar gre tu za pravno načelo, kot revident tudi sam ugotavlja, in ne za človekovo pravico ali temeljno svoboščino.² Te so umeščene v II. poglavje Ustave RS, in sicer od 14. do 65. člena.

14. Revident se sklicuje tudi na pravni interes oseb za telesno nedotakljivost in navaja, da je država dolžna zagotoviti varnost in osebno celovitost vseh oseb, ki se nahajajo na njenem teritoriju, in ne zgolj svojih državljanov. Če jim takšne varnosti ni mogla zagotoviti, pa je po mnenju revidenta nujno povračilo škode. A takšno stališče po presoji Vrhovnega sodišča še ne utemeljuje kršitve kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine.

15. Ustava RS v 34. členu res določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, v 35. členu pa določa tudi, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic (ti pravici revident zgolj smiselno uveljavlja, saj ju ne navede izrecno), ni pa mogoče s tem državi naložiti obveznosti, da prepreči vsako (nasilno) kaznivo dejanje oziroma zagotovi posamezniku absolutno varnost na svojem ozemlju.³ Temu ustrezno oziroma toliko bolj ne nalaga državi obveznosti, da v nasprotnem primeru vsakemu prizadetemu posamezniku kljub dejstvu, da ni ravnala protipravno, zagotovi odškodnino.⁴

16. Odškodnina na podlagi ZOZKD po presoji Vrhovnega sodišča ni ustavna zahteva, temveč pravica, za katero se je zakonodajalec odločil, da jo pod določenimi pogoji zagotovi določeni skupini ljudi.

17. Glede na to, da revident v reviziji ni navedel in utemeljil, katera človekova pravica ali temeljna svoboščina mu ni bila zagotovljena v postopku pred Komisijo oziroma sodiščem prve stopnje, ni izkazal kršitve prvega odstavka 14. člena Ustave RS.

18. Drugi odstavek 14. člena Ustave RS določa, da so vsi pred zakonom enaki. V skladu z ustaljeno ustavnosodno prakso to načelo zahteva, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako. Če so bistveno enaki položaji urejeni različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. To načelo zavezuje ne le izvršilno in sodno vejo oblasti, temveč tudi zakonodajalca.

19. Iz revizije ni jasno razvidno, na kateri podlagi in zakaj revident utemeljuje svoj položaj kot bistveno enak oziroma primerljiv položaju državljana Republike Slovenije (ali druge države članice EU). Očitno je, da se zavzema za to, da bi imela vsaka oseba, ki se nahaja na ozemlju Republike Slovenije, oziroma vsaj tiste osebe, ki so v Republiki Sloveniji na zakonit način, sam pa naj bi imel tudi dovoljenje za stalno prebivanje, pravico do odškodnine po ZOZKD. Ne navede pa, zakaj so si vsi ti (v osnovi različni) položaji med seboj primerljivi oziroma so primerljivi z državljanom Republike Slovenije (ali državljanom drugih držav članic EU). Nekonkretizirano sklicevanje na človekove pravice in temeljne svoboščine ne more nadomestiti manjkajočih navedb, predvsem tudi ne iz razlogov, navedenih v 13. do 16. točki obrazložitve te sodbe. Prav tako pa tudi tuja pravna ureditev tovrstne odškodnine ne more biti tehten pravni argument za utemeljitev neskladnosti nacionalne zakonodaje z Ustavo RS. Še posebej ne tudi zato, ker so si opisane ureditve (v treh državah članicah EU) med seboj glede bistvenega vprašanja, tj. obsega kroga upravičencev do odškodnine, različne.

20. Po presoji Vrhovnega sodišča je ob navedeni pomanjkljivi trditveni podlagi v reviziji odločilnega pomena 13. člen Ustave RS, ki določa, da imajo tujci v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene s to ustavo in z zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije. Ker že Ustava RS sama dopušča, da zakonodajalec na zakonskem nivoju omeji krog upravičencev za določeno pravico glede na državljanstvo, ob odsotnosti utemeljenih revizijskih razlogov o tem, da je revident v bistveno enakem položaju kot državljan Republike Slovenije ali državljan druge države članice EU, ureditev v ZOZDK po presoji Vrhovnega sodišča ni sporna niti z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave RS.

21. Vsled navedeni obrazložitvi Vrhovno sodišče ni prekinilo postopka in na Ustavno sodišče Republike Slovenije ni naslovilo zahteve za oceno ustavnosti 5. člena ZOZKD.

22. Odgovor na pomembno pravno vprašanje izhaja iz celotne obrazložitve te sodbe, v povzetku pa pomeni, da 5. člen ZOZKD ne predstavlja kršitve 14. člena Ustave RS, upoštevaje seveda okoliščine obravnavanega primera in omejen obseg revizijskih navedb.

23. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo.

K II. točki izreka:

24. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo, zato revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS -1).

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 433/2014 z dne 16. 12. 2015.
² Sklepa Ustavnega sodišča Up-289/98 z dne 4. 7. 2001 in Up-329/00 z dne 11. 6. 2001.
³ Enako izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up-1082/12 z dne 29. 5. 2014.
⁴ Iz materialnih pogojev za priznanje odškodnine po ZOZKD (6. člen) izhaja, da protipravnost na strani države ni pogoj za njeno uveljavljanje. Tako izhaja tudi iz strokovne literature, ki glede odgovornosti države po ZOZKD ugotavlja, da ta ne temelji na protipravnem ravnanju države, ampak na objektivni odgovornosti, ki jo določa poseben predpis. Glej.: Možina, D.: Odškodninska odgovornost države za kazniva dejanja nevarnih posameznikov, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, 65, 2014/1, str. 27.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1488/2018-11
• VSL Sklep II Cp 157/2019
• Sodba X Ips 185/2013, enako tudi X Ips 233/2013, X Ips 325/2013