VSRS Sodba in sklep Uv 2/2018

Jedro

Rok za pritožbo začne teči tedaj, ko je zoper odločitev DVK mogoče vložiti učinkovito pravno sredstvo, to je z vročitvijo seznama izvoljenih predstavnikov v volilnem telesu. Če je Društvo A., ki je s pritožbo, vloženo 17. 11. 2017, zoper takratne odločbe pritožnikov z dne 30. 10. 2017, sprožilo volilni spor (Uv 8/2017) glede vprašanja zakonitega števila njihovih elektorjev, bi to pod enakimi pogoji (z uporabo javno dostopnih podatkov) lahko storili tudi pritožniki zoper odločbe posamičnih poklicnih organizacij s področja kulture. Vrhovno sodišče zato zavrača navedbe, da so pritožniki šele z naknadno vročitvijo spornih odločb lahko uveljavili učinkovito varstvo volilne pravice. Pritožniki z naknadno pridobitvijo izpodbijanih odločb ne morejo za nazaj vzpostaviti pravočasnosti pritožbe ali doseči učinka začetka teka novega pritožbenega roka. Drugačno stališče bi tudi pomenilo utemeljitev podlage za odločanje o zakonitosti že pravnomočnih odločb DVK, za kar ne v ZVDZ ne v ZDSve ni podlage. To pa bi bilo v nasprotju z 158. členom Ustave RS.

Vrhovno sodišče se ne strinja s trditvijo o spreminjanju pravil med volilnim postopkom, saj se ZDSve v tem času glede določbe o poklicnih organizacijah kulturnih in športnih delavcev in njihovih članih ni spremenil, že od leta 2002 pa je znano stališče Ustavnega sodišča, da so relevantni le člani, ki poklicno opravljajo dejavnost na posameznem področju. Kriterij poklicnosti je torej ves čas nespremenjen. Vrhovno sodišče je zgolj razložilo njegovo vsebino, po tem, ko je ugotovilo, da ta kriterij ni bil upoštevan,

Izrek

I. Pritožba zoper odločbe Državne volilne komisije, št. 041-32/2017-2/1, št. 041-32/2017-8/1, št. 041-32/2017-10/1, št. 041-32/2017-11/1, št. 041-32/2017-12/1, št. 041-32/2017-13/1, št. 041-32/2017-14/1, št. 041-32/2017-15/1, št. 041-32/2017-16/1, št. 041-32/2017-17/1, št. 041-32/2017-18/1, št. 041-32/2017-19/1, št. 041-32/2017-20/1, št. 041-32/2017-21/1, št. 041-32/2017-22/1, vse z dne 30. 10. 2017, se zavrže.

II. Pritožba zoper odločbe Državne volilne komisije, št. 041-3/2018-21, št. 041-3/2018-22, št. 041-3/2018-23, št. 041-3/2018-24, št. 041-3/2018-25, vse z dne 1. 2. 2018, se zavrne.

III. Pritožniki sami trpijo svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Državna volilna komisija (v nadaljevanju DVK) je 30. 10. 2017 izdala naslednje izpodbijane odločbe: št. 041-32/2017-2/1, št. 041-32/2017-8/1, št. 041-32/2017-10/1, št. 041-32/2017-11/1, št. 041-32/2017-12/1, št. 041-32/2017-13/1, št. 041-32/2017-14/1, št. 041-32/2017-15/1, št. 041-32/2017-16/1, št. 041-32/2017-17/1, št. 041-32/2017-18/1, št. 041-32/2017-19/1, št. 041-32/2017-20/1, št. 041-32/2017-21/1 in št. 041-32/2017-22/1. Te odločbe so bile izdane posamičnim poklicnim organizacijam s področja kulture in z njimi potrjeni predloženi seznami predstavnikov v volilno telo (elektorjev) za volitve članov Državnega sveta RS - predstavnika za področje kulture in športa.

2. Dne 1. 2. 2018 pa je DVK v ponovljenem postopku (po sodbi Vrhovnega sodišča Uv 8/2017 z dne 19. 11. 2017, odločbi Ustavnega sodišča Up-1033/17-19 z dne 30. 11. 2017 in sodbi Vrhovnega sodišča Uv 1/2018 z dne 25. 1. 2018) izdala še odločbe, ki se nanašajo neposredno na pritožnike (pet od njih so poklicne organizacije s področja športa), in sicer: št. 041-3/2018-21, št. 041-3/2018-22, št. 041-3/2018-23, št. 041-3/2018-24, št. 041-3/2018-25. Z njimi je v seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo za volitve članov Državnega sveta Republike Slovenije (elektorji) - predstavnika za področje kulture in športa odločila, da se vpiše po en elektor: B. B.. /.../ (odločba št. 041-3/2018-21), C. C. /.../ (odločba št. 041-3/2018-22),D. D. /.../ (odločba št. 041-3/2018-23), E. E.. /.../ (odločba št. 041-3/2018-24) in G. G.. /.../ (odločba št. 041-3/2018-25).

3. Zoper citirane odločbe DVK so pritožniki vložili pritožbo. Pravočasnost pritožbe zoper odločbe DVK z dne 30. 10. 2017 pritožniki utemeljujejo z navedbo, da so jim bile te vročene šele 13. 2. 2018 ob 10.00 uri, in sicer na podlagi zahteve po vročitvi, saj je DVK novembra 2017 po svoji ustaljeni praksi vročala le predlagateljem. Pred vročitvijo naj pritožniki ne bi mogli biti seznanjeni z vsebino in razlogi odločb, zaradi česar naj bi bila pritožba pravočasna. Zatrjujejo, da gre za drugačno pravno situacijo od zadeve Uv 9/2017, o kateri je Vrhovno sodišče odločalo 23. 11. 2017, pravico do pritožbe pa naj bi jim dajal tudi pravni pouk v prejetih odločbah. Kot argument za pravočasnost vloge navajajo še okoliščino, da bi le odprava vseh odločb s področja kulture in športa ter ponovna presoja vseh vlog po istih in vnaprej znanih kriterijih odpravila nepravilnosti in protiustavnosti v tem postopku volitev. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj odpravi izpodbijane odločbe z dne 30. 10. 2017 ter zadevo vrne v novo odločanje DVK, ki naj v ponovljenem postopku preveri, ali vsi elektorji izpolnjujejo pogoje, in sicer ali "opravljajo ustrezno dejavnost oziroma so v delovnem razmerju", kot to zahteva 2. člen Zakona o državnem svetu (v nadaljevanju ZDSve) ter izda nove odločbe.

4. V zvezi z izpodbijanimi odločbami DVK z dne 1. 2. 2018 pa pritožniki navajajo, da so neustavne, ker so tako DVK kot oni šele iz sodb izvedeli za dokumentacijo, ki bi jo bili morali predložiti. Poleg tega naj bi DVK njihove sezname elektorjev in sezname članov organizacij presojala po drugih kriterijih kot pri ostalih predlagateljih pri teh volitvah za isti sedež v Državnem svetu za isto področje kulture in športa. Neustavne naj bi bile tudi, ker spreminjajo pravila med volilnim postopkom, kar predstavlja kršitev načel varstva zaupanja v pravo in kršitev temeljnih načel volilnega ustavnega prava. Sklicujejo se na 2., 14., 22., 43. in 44. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 3. člen Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj te odločbe odpravi, razveljavi celoten postopek predlaganja elektorjev in zadevo vrne v postopek DVK. Vrhovno sodišče naj določi nov rok, v katerem lahko po 14. členu ZDSve interesne organizacije izvolijo svoje predstavnike v volilno telo za volitve predstavnika s področja športa in kulture v skladu s svojimi pravili, in nov rok, v katerem lahko po istem členu interesne organizacije vložijo pri DVK seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo za področje športa in kulture. Če Vrhovno sodišče tega ne more storiti, predlagajo, naj postopek prekine in pri Ustavnemu sodišču vloži zahtevo za oceno ustavnosti ZDSve, ker ta ne daje Vrhovnemu sodišču pooblastila, da razveljavi postopek določanja elektorjev, ko je to potrebno, zaradi česar ZDSve zaradi neustavne pravne praznine nasprotuje 2., 43. in 44. členu Ustave, ter tudi ker zakon ne vsebuje pravil, po katerih bi država zagotovila, da bodo vloge konkurirajočih si predlagateljev presojane po istih kriterijih in po katerih bi država zagotovila, da bodo predlagatelji v času vlaganja seznamov elektorjev seznanjeni z merili, po katerih bodo vloge presojane (kršitev 2., 43. in 44. Ustave). ZDSve naj bi bil neustaven tudi, ker Ustava v 96. členu ne določa, da so zastopani na področju športa le poklicni športniki, ZDSve pa upošteva le poklicne športnike, in to sedaj z ozkim razumevanjem poklicnosti. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni bila posredovana v odgovor DVK, saj bi to glede na zakonsko določen čas odločanja v zadevi (48 ur od prejema pritožbe) in glede na sprejeto odločitev, ki v izpodbijane akte DVK ne posega, nepotrebno podaljševalo potek postopka.

K I. točki izreka

6. Pritožba zoper odločbe z dne 30. 10. 2017 je prepozna.

7. V tem delu pritožniki izpodbijajo odločbe predlagateljic s področja kulture, s katerimi je DVK odločila o vpisu z njihove strani določenih oseb v seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo (elektorjev) za volitve predstavnika za področje kulture in športa v Državnem svetu. Na podlagi teh odločb je DVK sestavila seznam izvoljenih predstavnikov vseh poklicnih organizacij v volilnem telesu za omenjeno področje. Ta seznam je bil vsem poklicnim organizacijam (tudi pritožnikom), katerih predstavniki sestavljajo skupno volilno telo, vročen skupaj z vabilom na volilni zbor (tretji odstavek 18. člena ZDSve). Glede na rokovnik DVK z dne 13. 9. 2017 za izvedbo volilnih opravil za volitve članov Državnega sveta naj bi se ta volilni zbor izvedel 23. 11. 2017. Iz tega izhaja, da so bili pritožniki, tudi drugi pritožnik kot elektor pod zaporedno št. 5 v odločbi DVK št. 041-32/2017-5/1 z dne 30. 10. 2017, najkasneje s prejemom vabila na omenjeni volilni zbor seznanjeni z dejstvom, da so bile omenjene odločbe izdane, s poimensko navedenimi elektorji in s številom elektorskih mest, ki jo ima posamezni predlagatelj (torej tudi poklicne organizacije s področja kulture, naslovnice v tem delu izpodbijanih odločb). Preko števila elektorskih mest v seznamu pa je mogoče ugotoviti, na kakšno število članstva, ki je po 36. členu ZDSve kriterij za določitev števila elektorjev, se odločitev DVK nanaša.

8. Predlagatelj je torej s tem, ko mu je vročen seznam, dejansko seznanjen, da je bila odločba izdana,¹ in z njeno bistveno vsebino. V obravnavanem primeru ni videti, da bi bila na ta način nesorazmerno otežena priprava učinkovitega pravnega sredstva, upoštevaje, da je Ustavno sodišče v odločbi Up-1033/17-19 z dne 30. 11. 2017 omejujoče vidike kratkega pritožbenega roka uravnotežilo z zmanjšanim trditvenim in dokaznim bremenom pritožnika. Ni pa v tej odločbi zavzelo stališča, da vlagatelj tovrstnih pritožb nima prav nobenega bremena - le v celoti ne sme biti preneseno nanj (15. točka obrazložitve). Iz odločbe izhaja, da ker se predlagatelju odločba o potrditvi elektorjev drugih predlagateljev ne vroči (59. člen Zakona o volitvah v državni zbor, v nadaljevanju ZVDZ), ta pritožnik ne more utemeljiti pritožbe s tako stopnjo konkretnosti, kot bi jo sicer, če bi z odločbami razpolagal. Poleg tega je pri iskanju podatkov in dokazov, s katerimi želi izkazati morebitne nepravilnosti pri določanju števila elektorjev drugih poklicnih organizacij, omejen z zelo kratkim rokom za vložitev pritožbe na Vrhovno sodišče, to je 48 ur od prejema seznama (prvi odstavek 105. člena ZVDZ). Prav to je bil razlog, da je Ustavno sodišče v omenjeni odločbi ugotovilo, da zaradi kratkega roka za pripravo pritožbe, ko se v skladu z zakonsko ureditvijo (primerna uporaba ZVDZ) odločbe o potrditvi ali zavrnitvi seznama izvoljenih predstavnikov vročajo zgolj tisti poklicni organizaciji, na katero se nanašajo, ni mogoče celotnega trditvenega in dokaznega bremena o nepravilnostih pri določitvi števila elektorjev drugih poklicnih organizacij preložiti na pritožnika.

9. Torej tudi po stališču Ustavnega sodišča ni dvoma, kdaj začne teči pritožbeni rok. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da se s kratkim rokom za pritožbo in enakim rokom za odločitev Vrhovnega sodišča zagotavlja hitro odločanje s ciljem čimprejšnje pravnomočne sodne odločitve. Navedeno v povezavi z okoliščino, da volilna zakona ne predvidevata še rednih ali izrednih pravnih sredstev zoper odločitev Vrhovnega sodišča v volilnem sporu, zagotavlja trdnost (zanesljivost) volilnega rezultata oziroma odpravlja nevarnost morebitnih kasnejših posegov vanj, kar vse bi lahko vzpostavilo dvom v legitimnost delovanja Državnega sveta.

10. Navedenu cilju, ki mu sledita kratka roka za pravno sredstvo in za odločanje o njem, pa mora slediti tudi razlaga, kdaj začne rok za pritožbo teči - tedaj, ko je zoper odločitev DVK mogoče vložiti učinkovito pravno sredstvo. Po obrazloženem torej z vročitvijo seznama izvoljenih predstavnikov v volilnem telesu.² Če je Društvo A., ki je s pritožbo, vloženo 17. 11. 2017, zoper takratne odločbe pritožnikov z dne 30. 10. 2017, sprožilo volilni spor (Uv 8/2017) glede vprašanja zakonitega števila njihovih elektorjev, bi to pod enakimi pogoji (z uporabo javno dostopnih podatkov) lahko storili tudi pritožniki zoper odločbe posamičnih poklicnih organizacij s področja kulture. Omenjeno dodatno potrjujejo tiste pritožbene navedbe, ki temeljijo na dostopnih podatkih s spleta in s katerimi pritožniki utemeljujejo, da so v odločbah DVK o potrditvi seznamov elektorjev poklicnih organizacij s področja kulture bili upoštevani tudi člani, ki se z dejavnostjo ne ukvarjajo poklicno (zaradi upokojitve) ali da je ista oseba elektorica dveh poklicnih organizacij. V pravočasno sproženem volilnem sporu pa bi se lahko ugotovil tudi vzrok, zakaj - če sploh -, je bilo potrjeno nepravilno število elektorjev (oziroma da je DVK odločala na podlagi pomanjkljivih podatkov). Vrhovno sodišče zato zavrača navedbe, da so pritožniki šele z vročitvijo spornih odločb 13. 2. 2018 lahko uveljavili učinkovito varstvo volilne pravice.

11. Pritožba, vložena 14. 2. 2018, je torej prepozna, saj pritožniki z naknadno pridobitvijo izpodbijanih odločb ne morejo za nazaj vzpostaviti pravočasnosti pritožbe ali doseči učinka začetka teka novega pritožbenega roka. Drugačno stališče bi tudi pomenilo utemeljitev podlage za odločanje o zakonitosti že pravnomočnih odločb DVK, za kar ne v ZVDZ ne v ZDSve ni podlage. To pa bi bilo v nasprotju z 158. členom Ustave, na podlagi katerega je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da bi se v konkretnem primeru ob razlagi začetka teka pritožbenega roka, za katerega se zavzemajo pritožniki, lahko zastavilo vprašanje poštene uporabe procesnih pravic. Pritožniki namreč v več mesecih (najmanj treh glede na datum načrtovanega volilnega zbora) niso vložili pritožb, kar je izrazito nesorazmerno z zakonsko določeno dolžino pritožbenega roka.

12. Glede na navedeno je za presojo pravočasnosti vložene pritožbe neupoštevna okoliščina, da se zaradi obravnavanega trajajočega volilnega spora volitve niso izvedle v časovno omejenem predvidenem obdobju, kar je mogoče razumeti, kot da zakonski roki ne zavezujejo več. Ker naknadna pridobitev odločb ni bistvena, pa je neutemeljeno tudi stališče, da ker imajo prejete odločbe pravni pouk, imajo pritožniki pravico, ki jih ta daje. Za odločitev so nerelevantne še navedbe, da naj bi DVK na seji 1. 2. 2018 odločila, da se pritožnikom vročijo vse odločbe zato, ker bi sama menila, da se morajo zoper njih pritožiti.

13. Pritožniki še navajajo, da 2. in 43. člen Ustave zahtevata presojanje vlog vseh predlagateljev po istih kriterijih. V nadaljevanju pritožniki pojasnjujejo svoje stališče, da naj bi Vrhovno sodišče v prejšnji sodbi v tej zadevi Uv 1/2018-11 z dne 25. 1. 2018 povsem na novo postavilo kriterije za določitev upoštevnih članov poklicne organizacije za določitev števila elektorjev. Z navedenim se Vrhovno sodišče ne strinja, saj je že ves čas tega volilnega spora predmet obravnave le vprašanje, ali so bili pri tem upoštevani le člani, ki se poklicno ukvarjajo s športno dejavnostjo oziroma ali so pritožniki pri določanju števila elektorjev dejansko upoštevali le poklicne športnike (v najširšem pomenu besede, torej na določenem športnem področju vključno s trenerji, sodniki, itd.), in ali so pritožniki v tem pogledu predložili ustrezne podatke o številu takih članov. Da se pritožniki dejansko zavedajo, da ni vsak, ki se ukvarja s športom, poklicni športnik, nenazadnje izhaja iz zaključka pritožbe, kjer navajajo, da bi morali biti športniki obravnavani kot nosilci socialnih ne pa poklicnih interesov. Ker je Ustavno sodišče v odločbi Up-1033/17-19 potrdilo stališče, da so upoštevani le člani poklicne organizacije, ki se poklicno ukvarjajo s posamezno dejavnostjo (12. točka obrazložitve), navedenemu sledi Vrhovno sodišče tudi v tem volilnem sporu in drugačne pritožbene navedbe zavrača kot neupoštevne.

14. Ker po navedenem pritožba ni pravočasna, se Vrhovno sodišče do nadaljnjih pritožbenih navedb, ki zahtevajo vsebinsko presojo izpodbijanih odločb DVK o potrditvi seznamov elektorjev poklicnih organizacij s področja kulture, ne opredeljuje.

K II. točki izreka:

15. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da so bile odločbe z dne 1. 2. 2018 izdane v ponovljenem postopku pri DVK. Ta je namreč o zakonitosti vloženih seznamov izvoljenih predstavnikov v volilno telo za volitve članov Državnega sveta - predstavnika za področje kulture in športa, ki so jih predlagale stranke z interesom (športne organizacije), prvič odločila z odločbami, št. 041-32/2017-5/1, 041-32/2017-4/1, 041-32/2017-9/1, 041-32/2017-3/1, 041-32/2017-7/1 in 041-32/2017-6/1, vse z dne 30. 10. 2017. Zoper te se je, kot že navedeno, pritožilo Društvo A., ker se ni strinjalo s številom elektorjev sedanjih pritožnikov. Vrhovno sodišče je s sodbo Uv 8/2017 z dne 19. 11. 2017 pritožbi deloma ugodilo in odpravilo odločbe DVK, št. 041-32/2017-5/1, 041-32/2017-4/1 in 041-32/2017-9/1, ter zadevo v tem delu vrnilo DVK v ponovni postopek (I. točka izreka), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo (II. točka).

16. Zoper zavrnilni del navedene sodbe je Društvo A. vložilo ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče z odločbo št. Up-1033/17-19 z dne 30. 11. 2017 ugodilo, razveljavilo II. točko izreka sodbe Vrhovnega sodišča in odpravilo še preostale odločbe DVK (št. 041-32/2017-3/1, št. 041-32/2017-6/1 in št. 041-32/2017-7/1, vse z dne 30. 10. 2017) ter zadevo vrnilo v novo odločanje DVK, do njegove odločitve pa zadržalo izvedbo volitev predstavnika za področje kulture in športa v Državni svet.

17. DVK je v ponovljenem postopku v skladu s stališči Ustavnega sodišča ocenilo, da so bile vloge predlagateljev (sedanjih pritožnikov) formalno pomanjkljive, zato jih je 7. 12. 2017 pozvala, da najpozneje do 5. 1. 2018 do 12. ure vloge dopolnijo s seznamom članov (in njihovimi osebnimi podatki), ki poklicno delujejo na področju športne dejavnosti predlagateljice, in z dokazili v skladu z navedeno odločbo Ustavnega sodišča. Na tej podlagi je v ponovnem postopku z izpodbijanimi odločbami ponovno potrdila sezname predstavnikov strank z interesom v volilno telo za volitve članov Državnega sveta - predstavnika za področje kulture in športa.

18. Te odločbe DVK (št. 041-3/2018-7, št. 041-3/2018-8, št. 041-3/2018-9, št. 041-3/2018-10 in št. 041-3/2018-12, vse z dne 11. 1. 2018) je Vrhovno sodišče po pritožbi razveljavilo (sodba Uv 1/2018-11 z dne 25. 1. 2018). Ugotovilo je, da DVK ni sledila stališču Vrhovnega in Ustavnega sodišča, da se smejo pri določanju števila elektorjev upoštevati le člani, ki poklicno (ne kako drugače) delujejo na področju športne dejavnosti, kar je imelo za posledico, da DVK predloženih dokazil s tega vidika ni preverila.

19. V ponovljenem postopku je DVK izdala odločbe, ki se izpodbijajo v tem sporu. Iz njih izhaja, da so pritožniki pogoj poklicnega ukvarjanja s športom članov poklicne organizacije v dopolnjenih vlogah utemeljevali s sklicevanjem na obstoj odplačnih pogodbenih odnosov, ne da bi jih izkazali s konkretnimi pogodbami. Pri tem je DVK poudarila, da tudi sama navedba oblike pogodbe ali pogodbenega razmerja, brez ustrezne vsebine, še ne bi izkazovala zahtevanega pogoja.

20. Vrhovno sodišče se z navedenim strinja. Zgolj navedba v seznamu, da je določen član samostojni podjetnik, študent ali stranka podjemne pogodbe (Zveza B.), ne izkazuje poklicnega ukvarjanja z določeno dejavnostjo. Toliko manj to velja za ostale pritožnike, ki v svojih seznamih navajajo: rojstne podatke igralcev, ime kluba, za katerega igrajo, datum začetka aktivnega igranja in datum nastanka pravice nastopanja (Zveza C.); rojstne podatke igralcev in klub, za katerega igrajo (Zveza D.), rojstne podatke (Zveza E.); rojstne podatke in evidenčne številke (ZvezaG.).

21. Po navedenem pritožniki niso izpolnili svoje dolžnosti, ki izhaja iz 37. člena ZDSve, da seznamu izvoljenih predstavnikov v volilno telo, ki ga predložijo DVK, priložijo še podatke o številu članov. Ti so glede na prvi odstavek 34. člena istega zakona le člani, ki imajo volilno pravico pri volitvah elektorjev, torej člani, ki se poklicno ukvarjajo s posamezno dejavnostjo (tako Ustavno sodišče v 12. točki odločbe Up-1033/17-19). Ustavno sodišče je v omenjeni odločbi posebej poudarilo, da ni mogoče od volilnih komisij zahtevati, da po uradni dolžnosti preverjajo pravno pomembna dejstva. Njihova dolžnost je, da na podlagi predloženih dokazil preverijo podatke, ali se člani poklicnih organizacij poklicno ukvarjajo z dejavnostjo.

22. Ker so pritožniki le zatrjevali število tovrstnega članstva, ki pa ga predloženi seznami ne izkazujejo, niti niso predložili drugih ustreznih dokazil (pogodb, na katere so se posplošeno sklicevali v svojih pojasnilih), ni mogoče šteti, da so predložili podatke o številu članov, na podlagi katerih bi jim bilo mogoče priznati toliko elektorjev, kot so jih uveljavljali. Odločitev DVK, da se na podlagi drugega odstavka 36. člena ZDSve³ v seznam elektorjev vpiše le po en elektor vsakega pritožnika, torej temelji na neizkazanosti števila upoštevnih članov za določitev števila elektorjev. Šele če bi pritožniki predložili konkretne podatke o pogodbah oziroma same pogodbe, bi se odprlo nadaljnje vprašanje, ali in katere značilnosti teh odplačnih pogodb vzpostavljajo status poklicnosti. Pritožniki že zato ne morejo uspeti s pritožbenimi navedbami, da je Vrhovno sodišče v zadevi določilo nove (druge, ožje) kriterije za presojo pogoja poklicnega ukvarjanja z dejavnostjo,⁴ saj do njihove uporabe v konkretnem primeru ni moglo priti. Če pa se kritika nanaša na pogoj, da se morajo upoštevni člani poklicno ukvarjati z dejavnostjo, pa je tudi očitno, da ne gre za nov pogoj Vrhovnega sodišča. V sodbi Uv 8/2017 z dne 19. 11. 2017 se je namreč oprlo na stališče Ustavnega sodišča v sklepu Up-689/02 z dne 25. 11. 2002, ki ga je Ustavno sodišče potrdilo tudi v odločbi Up-1033/17-19. Pri tem je neutemeljen še ugovor, da Ustava v 96. členu ne določa, da so na področju športa zastopani le poklicni športniki. Drži sicer, da to v navedenem členu ni zapisano, vendar določba prvega odstavka vključuje tudi poklicne interese. To pa je kategorija, v kateri so se pritožniki udeležili volilne tekme.

23. Na odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da naj bi pritožniki šele iz sodb (ne povedo katerih) izvedeli, katero dokumentacijo bi morali predložiti. Tak ugovor bi bil lahko relevanten le v primeru, če jim ne bi bila dana možnost za odpravo pomanjkljivosti vložene vloge. Ker so to možnost imeli in so po pozivu DVK sami zatrjevali obstoj "različnih pogodb", ni videti, v čem naj bi to kršilo načelo enake volilne pravice, enakosti pred zakonom in varstva zaupanja v pravo.

24. Ker so odločbe z dne 30. 10. 2017 o potrditvi seznamov elektorjev, ki so jih predložile poklicne organizacije s področja kulture, pravnomočne (o tem v točki I. obrazložitve), pritožniki s trditvami, da naj bi DVK pri teh uporabila druge kriterije kot pri njih, ne morejo doseči ponovne obravnave pravnomočnih odločb. Če je bilo ravnanje DVK v pravnomočno končanih primerih res nezakonito, pritožniki pa na to niso pravočasno opozorili, sedaj ne morejo terjati take (nezakonite) obravnave tudi zase. To bi pomenilo vzpostavljanje enakosti v nepravu in s tem doseganje nasprotnega učinka od tistega, čemur je namenjeno sodno varstvo, katerega cilj je odpravljanje nezakonitosti. Tudi sicer pritožniki ne utemeljujejo, zakaj naj bi zagotavljanje enakosti udeležencev v volilni tekmi upravičilo poseg v institut pravnomočnosti kot ustavno varovane kategorije. Vrhovno sodišče zato pritožbene navedbe in sklicevanje na 2., 43. in 44. člen Ustave ter 3. člen Protokola št. 1 k EKČP v tem delu zavrača kot neutemeljene.

25. Pritožniki nadalje navajajo, da so njihove odločbe neustavne, ker se pravila spreminjajo med volilnim postopkom. Vrhovno sodišče se ne strinja s trditvijo o spreminjanju pravil, saj se ZDSve v tem času glede določbe o poklicnih organizacijah kulturnih in športnih delavcev in njihovih članih ni spremenil, že od leta 2002 pa je znano stališče Ustavnega sodišča, da so relevantni le člani, ki poklicno opravljajo dejavnost na posameznem področju. Kriterij poklicnosti je torej ves čas nespremenjen. Vrhovno sodišče je zgolj razložilo njegovo vsebino, po tem, ko je ugotovilo, da ta kriterij ni bil upoštevan, saj so se kot pomembni za določitev števila elektorjev obravnavali vsi člani poklicnih organizacij s področja športa. Res je le to, da je bila DVK na podlagi stališč Ustavnega in Vrhovnega sodišča dolžna ponoviti postopke izdaje posameznih odločb in da je v tem pogledu dejansko spremenila svojo dosedanjo napačno prakso preverjanja izpolnjevanja pogojev. Vendar taka sprememba ni upošteven pritožbeni razlog, saj ne pomeni spreminjanja pravil volilnega postopka v času njegovega trajanja kot posledice v vmesnem času spremenjenih predpisov o volitvah.

26. V obravnavanem primeru tudi ne gre zato, da ZDSve ne vsebuje pravil, po katerih bi DVK zagotovila, da bodo vloge konkurirajočih si predlagateljev presojane po istih kriterijih, ampak za zagotovitev presoje po kriteriju, ki izhaja že iz zakona. Če je DVK v svoji praksi štela, da je poklicni izvajalec dejavnosti na določenem področju že vsak, ki je član neke poklicne organizacije (v dosedanjih postopkih ni noben od pritožnikov trdil, da so njihovi člani po notranjih pravilih lahko le poklicni športniki), bi tako, do skrajnosti izpeljano pravilo lahko privedlo do poklicnih organizacij brez poklicnih članov (oseb, katerih kulturna ali športna dejavnost je njihov poklic). Tudi to kaže, da bi bila drugačna razlaga v nasprotju z določbo četrte alineje prvega odstavka 34. člena ZDSve, da enega predstavnika za področje kulture in športa volijo poklicne organizacije kulturnih in športnih delavcev. Ali je taka zakonska ureditev za področji kulture in športa primerna, pa ni predmet presoje v tem volilnem sporu.

27. Po obrazloženem ni utemeljen niti predlog pritožnikov, naj Vrhovno sodišče pri Ustavnem sodišču vloži zahtevo za oceno ustavnosti ZDSve, ker ne daje Vrhovnemu sodišču pooblastila, da razveljavi postopek določanja elektorjev, da bi se dosegla obravnava vlog vseh konkurirajočih se predlagateljev po istih kriterijih in da bi se doseglo, da predlagatelji poznajo že v času vlaganja seznamov kandidatov (verjetno mišljeno seznamov elektorjev) merila, po katerih bodo presojane njihove vloge.

28. Glede na navedeno in ker ostale pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, v zvezi s četrtim odstavkom 105. člena ZVDZ).

K III. točki izreka

29. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, niso upravičeni do povračila stroškov sodnega postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Zakon ne predvideva vročanje vseh odločb o kandidatih za člana Državnega sveta in o potrditvi lektorjev vseh predlagateljev istega volilnega telesa.
² Vrhovno sodišče tako tudi v sklepu Uv 9/2017 z dne 23. 11. 2017.
³ Po tej določbi poklicne organizacije izvolijo v ustrezno volilno telo vsaka po enega predstavnika ne glede na število članov in po enega predstavnika na vsakih dopolnjenih sto članov.
⁴ V sodbi Uv 1/2018-11 z dne 25. 1. 2018 je razložilo (12. točka obrazložitve), da poklicno ukvarjanje z dejavnostjo pomeni, da je oseba za to dejavnost usposobljena, da jo opravlja redno in v obsegu, za katerega dobi plačilo, ki je znaten vir za preživljanje. Omenjeno plačilo je torej več kot le gola nagrada za prispevek k športnemu udejstvovanju, kar pomeni, da občasno honorarno delo ne zadostuje. Prav zato je Vrhovno sodišče v svoji prejšnji sodbi Uv 8/2017 navedlo, da se dejavnost poklicno izvaja bodisi v delovnem razmerju (na podlagi pogodbe o zaposlitvi) bodisi v okviru drugega statusnopravnega razmerja (npr. kot zasebni športni delavec v smislu drugega odstavka 62. člena Zakona o športu).

Datum zadnje spremembe:

22.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba Uv 15/2018-5
• VSRS Sklep Uv 9/2017
• VSRS Sklep Uv 4/2017-3