VSRS Sklep II Ips 140/2017

Jedro

Nepremičnina "nerazdeljeni posamezni deli" predstavlja zgolj začasno ureditev do vzpostavitve etažne lastnine v postopku po ZVEtL. Revidentka zato drugostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da izračunanih deležev ni utemeljilo v razmerju do danes vpisanih solastniških deležev, oziroma, da ni ugotovilo, kaj v naravi predstavlja delež 51/54 nerazdeljenega posameznega dela z identifikacijsko številko 900. Gre namreč le za provizoričen delež na fiktivni nepremičnini, ki bo po vzpostavitvi etažne lastnine prenehala obstajati (bo izbrisana iz zemljiške knjige).

Izrek

I. Revizije se zavrnejo.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem nepravdnem postopku odločalo o predlogu za vrnitev premoženja na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij¹ (v nadaljevanju ZIKS), ki je bilo zaplenjeno pokojnemu A. A. s kazensko sodbo tedanjega Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 28. 8. 1945, ki je bila razveljavljena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 248/95 z dne 18. 8. 1995. Po razdružitvi zadeve s sklepom Nz 574/2014 z dne 4. 5. 2016 je predmet tega postopka le vračilo zaplenjenega deleža do 2/3 na nepremičnini, ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo na naslovu Ulica 5, Ljubljana, z zemljiščem.

2. Sodišče prve stopnje je izdalo delni sklep, s katerim je odločilo o premoženju, ki ga je mogoče vrniti v naravi. Sklenilo je, da je prva nasprotna udeleženka dolžna upravičencu vrniti v last zaplenjeno premoženje, in sicer v prvem odstavku 1. točke izreka izrecno navedene dele stavbe (11 stanovanj) na naslovu Ulica 5, Ljubljana, ID znak ... - stavba št...., k. o. ... (ob zaplembi del nepremičnine vl. št...., k. o. ..., zaplenjene do 2/3), vsakega do 2/3 ter k njim pripadajoče solastniške idealne deleže na skupnih delih stavbe (1. točka izreka). Odločilo je, da se bo o vračilu preostalega dela zaplenjene nepremičnine do 2/3 odločilo v nadaljevanju postopka (2. točka izreka), o stroških postopka pa s končnim sklepom (3. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe in potrdilo izpodbijani sklep. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje vlagajo revizijo oba predlagatelja, prva nasprotna udeleženka in v uvodu navedeni udeleženci.

5. Udeleženci in prva nasprotna udeleženka vlagajo revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa, tako da revizijsko sodišče zavrže (podredno zavrne) predlog predlagateljice, zahtevek predlagatelja pa zavrne. Podredno se zavzemajo za razveljavitev sklepov nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Nasprotna udeleženka podredno predlaga še razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v nov postopek drugostopenjskemu sodišču. Predlagatelja vlagata revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagata spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se njunemu predlogu v celoti ugodi. Podredno prva predlagateljica predlaga razveljavitev sklepa v delu, v katerem njenemu predlogu ni bilo ugodeno in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom. Predlagatelj podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek višjemu sodišču oziroma razveljavitev sklepov nižjih sodišč in vrnitev zadeve v nov postopek prvostopenjskemu sodišču. Predlagata, da se stroški naložijo v plačilo nasprotnim udeležencem.

6. Prva nasprotna udeleženka in udeleženci v reviziji vztrajajo pri že podanih stališčih glede neobstoja aktivne legitimacije prve predlagateljice, ki po njihovem mnenju ni verjetno izkazala pravnega nasledstva po pokojnemu A. A.. Podajajo svoje razumevanje sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 28/2014 z dne 15. 9. 2014. Navajajo, da je bistvo citiranega sklepa, da se za presojo aktivne legitimacije uporabi nižji dokazni standard (iz tretjega odstavka 60. člena Zakona o denacionalizaciji,² v nadaljevanju ZDen), tako da zadošča verjeten izkaz pravnega nasledstva, medtem ko gre po 145. členu ZIKS aktivna legitimacija le resničnemu dediču. Naknadni vstop resničnega dediča res ne pomeni, da prvi vlagatelj ni bil legitimiran, vendar le, če ta zadosti zahtevam 60. in 61. člena ZDen. Poudarjajo, da Vrhovno sodišče ni zaključilo, da je podana aktivna legitimacija predlagateljice oziroma da zanjo zadošča verjetno izkazana sorodstvena povezanost. Zato bi nižji sodišči morali po vsebini preizkusiti, ali je predlagateljica verjetno izkazala pravno nasledstvo po pokojnemu upravičencu. Po mnenju udeležencev in nasprotne udeleženke predlagateljica s tem v zvezi ni podala zadostne trditvene in dokazne podlage. Ne zadošča namreč, da predlagateljica verjetno izkaže zgolj sorodstveno razmerje, ki jo uvršča v krog potencialnih zakonitih dedičev (v drugi dedni red). S stopnjo verjetnosti bi morala izkazati pogoje za nastop dedovanja v drugem dednem redu, zlasti odsotnost preživelih potomcev. Takšna je ustaljena sodna praksa, ki jo navajajo. Predlagateljica torej ni podala sklepčnih trditev o verjetnem pravnem nasledstvu po razlaščencu (tj., da ni bilo dedičev prvega dednega reda) niti ga ni verjetno izkazala. Zato ni aktivno legitimirana. Z drugačno presojo je višje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo (tretji odstavek 60. člena ZDen) in odstopilo od ustaljene sodne prakse brez razumne obrazložitve. Zgolj sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 28/2014 ne zadošča, saj o aktivni legitimaciji ni odločilo z učinkom pravnomočnosti - ni izdalo vmesnega sklepa. Ker gre za kasatorično odločbo, sodišče nanjo tudi sicer ni vezano. Višje sodišče je torej prekršilo načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravico do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin). V obrazložitvi se je namreč sklicevalo le na primere sodne prakse iz sklepa Vrhovnega sodišča, čeprav tega vprašanja ne obravnavajo. Nanašajo se na vprašanje tehnike vračanja - tj., ali se premoženje vrne pokojnemu razlaščencu ali dedičem, ali morajo v postopku sodelovati vsi dediči ter ali se v postopku vračanja odloča o dedovanju. To potrjuje, da se v postopku vračanja premoženja po 145.a členu ZIKS uporabi olajšavo iz tretjega odstavka 60. člena ZDen. Vendar zahtevka za vrnitev premoženja ne podeljuje širšemu krogu oseb kot v postopku denacionalizacije, saj bi prišlo do neenakega obravnavanja. Namen zakonodajalca je bil znižanje dokaznega standarda iz prepričanja v verjetnost, da se prepreči zavlačevanje postopkov zaradi morebitnih sporov, in ne, da zahtevek uveljavlja vsak, ki izkaže sorodstveno povezanost. Nepravilna je tudi odločitev, da so dejanja predlagateljice koristila predlagatelju, tako da njegov zahtevek ni zastaral. Predlagatelja sta navadna materialna sospornika, saj nista v materialnopravnem razmerju glede spornega predmeta. Zgolj opiranje na v pretežnem delu isto dejansko in pravno podlago (predlagatelja zahtevek opirata na drugačno podlago glede svoje dedne pravice) oziroma isti historični dogodek ne pomeni enotnega sosporništva. Opozarjajo, da procesno dejanje nelegitimirane osebe ne pomeni pretrganja zastaranja zahtevka v korist legitimirane osebe. To velja tudi v denacionalizacijskih postopkih. Zahteva osebe, ki ni verjetni pravni naslednik razlaščenca, torej ne varuje roka dejanskega pravnega naslednika. V zvezi s tem se sklicujejo na sodno prakso, ki jo navajajo.

7. Prva nasprotna udeleženka nadalje meni, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo (tretji odstavek 67. člena ZDen), ker z izdajo sklepa, s katerim sta premoženje vrnili v last mrtvi osebi, nista postavili skrbnika vrnjenega premoženja. Po mnenju revidentke je zmotno stališče, da tretjega odstavka 67. ZDen ni mogoče uporabiti, ker se smiselno uporabljajo le določbe III. poglavja ZDen. Ker ZIKS glede tega nima posebnih določb, bi drugostopenjsko sodišče moralo smiselno uporabiti določila ZDen. Tudi Vrhovno sodišče je naložilo smiselno uporabo pravil 60. in 61. člena ZDen za presojo aktivne legitimacije, čeprav se ne nahajata v III. poglavju ZDen. V tem delu je sklep obremenjen z absolutno kršitvijo pravil po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Nepravilen je nadalje zaključek, da so znani dediči po pokojnem upravičencu. Sklicuje se na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 22. 6. 1994, po katerem zapuščinsko sodišče v primeru vračanja premoženja po ZIKS ne more razdeliti zaplenjenega premoženja na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju brez razpisa naroka, na katerega povabi vse dediče. To še toliko bolj velja v obravnavanem primeru, v katerem sklep o dedovanju ne obstaja.

8. Graja tudi odločitev glede višine vrnjenega solastniškega deleža sporne nepremičnine. Navaja, da je lastnica 51/54 nerazdeljenega posameznega dela 900 v stavbi št. ..., k. o. .... Predlagateljema se torej vrača manj (2/3 oziroma 36/54), kot je v njeni lasti (51/54), zato bi sodišči morali raziskati, kaj predstavlja preostanek, tj. 15/54 nerazdeljenega posameznega dela. Višje sodišče izračunanih deležev ni utemeljilo v razmerju do danes vpisanih solastniških deležev. Do pritožbenih navedb revidentke se torej v tem delu ni opredelilo, s čimer je zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Predlagatelja vsak v svoji reviziji nasprotujeta odločitvi o vračilu premoženja (o deležu vrnjenega premoženja). Opisujeta zgodovinski pregled zemljiškoknjižnega stanja sporne nepremičnine. Pojasnjujeta, da je bilo v preteklosti jasno, kaj v naravi predstavljata solastniška deleža A. A. (do 2/3) in B. B. (do 1/3) na sporni nepremičnini. Pravni prednik prve nasprotne udeleženke je razpolagal s točno določenimi stanovanji - oddal jih je v najem. B. B. pa je s svojim solastninskim deležem razpolagal, tako da je prodal pet stanovanj, ki so bila v prodajnih pogodbah opisana in opredeljena z idealnim deležem v razmerju do celotne nepremičnine (skupaj delež do 5/18). Ostal pa je solastnik do 1/18. Ta tretjina (tj. prodan 5/18 delež in 1/18 delež B. B.) je bila nacionalizirana (ni bila predmet zaplembe). Zaplenjeno premoženje torej ni bilo predmet prodajnih pogodb. Čeprav so bili deleži v zemljiški knjigi idealni, je bila nepremičnina v naravi razdeljena - jasno je bilo, katera stanovanja so bila v lasti A. A. (in s tem predmet zaplembe) in katera v lasti B. B. (predmet nacionalizacije). To potrjuje historični zemljiškoknjižni izpisek, odločba o nacionalizaciji in odločba o izvzetju iz nacionalizacije, kjer je pet prodanih stanovanj opisanih v naravi in izraženih v idealnem deležu do celotne zgradbe. Iz nacionalizacije je bilo tako izločenih pet stanovanj, ki jih je (po zaplembi) prodal B. B. in sodijo v njegov solastniški idealni delež. Na teh petih stanovanjih se je vpisala lastninska pravica v korist fizičnih oseb po idealnih deležih v razmerju do celotne hiše. Preostala stanovanja (s pripadajočimi skupnimi prostori, deli in napravami) so predstavljala 13/18 stavbe in so bila do 1/18 že vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu B. B.. Predlagatelj se sklicuje na seznam Geodetske uprave RS (v nadaljevanju GURS), odločbo Občinskega ljudskega odbora in odločbo o nacionalizaciji, iz katerih je razvidno, katera stanovanja so vknjižena na prvo nasprotno udeleženko in katera imajo fizične lastnike. Meni, da je upravičen do vračila stanovanj, kjer je vknjižena prva nasprotna udeleženka. V njeno last naj bi prešla le na podlagi zaplembene odločbe, ki se je glasila na 2/3 stanovanjske hiše.

10. Čeprav je drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da pripada A. A. pravica do vrnitve zaplenjenega premoženja v deležu 2/3 (12/18) celotne stavbe, je potrdilo odločitev o vračilu zgolj 2/3 od 11 stanovanj v hiši (in ne 2/3 od 18 stanovanj), kar ne ustreza 2/3 celotne zgradbe. S tem je prekršilo 14. člen Ustave, ki zagotavlja enakost pred zakonom, in 15. člen Ustave, ki zagotavlja neposredno učinkovanje človekovih temeljnih pravic (med katere sodi enako varstvo pravic po 22. členu Ustave in pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave). Iz izpodbijane odločbe ni jasno, zakaj je sodišče vrnilo predlagateljema le 2/3 zaplenjenega premoženja (2/3 zaplenjenih stanovanj), čeprav sta bili zaplenjeni 2/3 celotne stavbe. Ta zaključek je tudi protispisen, saj nasprotuje zemljiškoknjižnim izpiskom, zaplembenim odločbam, prodajnim pogodbam, odločbam o denacionalizaciji in popisu GURS. Sodišče tudi ni ugotovilo, na podlagi česa prva nasprotna udeleženka ostaja solastnica do 1/3. Sklep ima torej pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti (izrek je v nasprotju z 28. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), s čimer je podana kršitev 14. točke 339. člena ZPP. Prav tako je pritožbeno sodišče z izpodbijanim sklepom zmotno uporabilo materialno pravo. Nižji sodišči namreč nista ugotovili zakonsko določenih ovir za vrnitev 2/3 nepremičnine in zemljišč v naravi (teh ovir prva nasprotna udeleženka tudi ni zatrjevala).

11. Revizije so bile vročene predlagateljema in udeležencem. Udeleženci so vložili odgovor na revizijo obeh predlagateljev in predlagali zavrnitev revizij. Stroškov odgovora niso priglasili.

12. Revizije niso utemeljene.

Glede aktivne legitimacije

13. Vrhovno sodišče je že v odločbi II Ips 28/2014 z dne 15. 9. 2014 kot zmotno zavrnilo stališče revidentov o pomanjkanju aktivne legitimacije predlagateljice in zastaranju predloga predlagatelja. Presodilo je, da je predlagateljica (kot nečakinja oziroma dedinja drugega dednega reda) aktivno legitimirana za postavljeni zahtevek po 145. členu ZIKS, čeprav je med postopkom prijavil udeležbo dedič bližnjega dednega reda (vnuk). Njegov zahtevek tudi ni prepozen. Pri tem je upoštevalo, da je predlagateljica (ob vložitvi predloga) trdila in dokazovala, da je edina (zakonita) dedinja upravičenca, po katerem ni oporoke in drugih dedičev. Zatrjevala je torej, da je v krogu zakonitih dednih upravičencev (prvi odstavek 10. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD).³ Navedbe revidentov, da predlagateljica ni podala sklepčnih trditev oziroma da ni zatrjevala odsotnosti dedičev prvega dednega reda, tako niso resnične. Za predlagatelja se je namreč izvedelo šele med postopkom. Vendar se je ta ob prijavi udeležbe pridružil predlogu predlagateljice, tako da sta enotno predlagala vrnitev premoženja upravičencu v njegovo zapuščino (in ne izključevalno vsakemu od njiju).

14. Očitek o neobrazloženem odstopu od sodne prakse z zaključkom, da je predlagateljica verjetno izkazala pravno nasledstvo, ni utemeljen. Višje sodišče se je namreč v izpodbijanem sklepu sklicevalo na obrazložitev Vrhovnega sodišča in opozorilo, da v sodni praksi ni ustaljeno stališče, po katerem je temelj zahtevka za vrnitev zaplenjenega premoženja odvisen od izkaza neposrednega dednega upravičenja. Res je zavzeto v judikatih, na katere se sklicujejo revidenti. Vendar prezrejo, da je na nasprotna stališča opozorilo revizijsko sodišče (pod opombo 5 v 12. točki obrazložitve). Presodilo je, da je v obravnavani zadevi (glede na okoliščine primera) treba uporabiti stališče,⁴ po katerem se premoženje upravičenca po njegovi smrti vrne v zapuščino. Vprašanje dedovanja pa ni stvar vrnitvenega postopka po ZIKS. Obstoj dediča bližnjega dednega reda, ki se je kasneje pridružil predlogu predlagateljice, torej v tem primeru ne izključuje njene legitimacije. Medsebojno izključevanje zakonitih dedičev na podlagi oddaljenosti dednih redov bo aktualno šele v zapuščinskem postopku, v katerem se odloča o dedičih. Zato je zmotno naziranje revidentov, da bi predlagateljica morala dokazati odsotnost preživelih potomcev. Vrhovno sodišče je namreč že zavzelo stališče, da dokazano sorodstveno razmerje s pokojnim upravičencem⁵ v konkretnem primeru zadošča za verjetno izkazano pravno nasledstvo predlagateljice. To pomeni, da je bil postopek vračila zaplenjenega premoženja začet na podlagi pravočasnega predloga aktivno legitimirane osebe (60. člen in drugi odstavek 61. člena ZDen). Očitki o napačni uporabi materialnega prava, kršitvah ustavnih in konvencijskih pravil so glede na navedeno neutemeljeni.

15. Enako velja glede nasprotovanja odločitvi o pravočasnosti predloga predlagatelja. Drugačno naziranje revidentov o sosporništvu in zastaranju zahtevka predlagatelja je že bilo zavrnjeno kot nepravilno v revizijskem preizkusu, v katerem je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je predlog pravočasno vložila aktivno legitimirana predlagateljica. Čeprav se ji je predlagatelj pridružil kasneje, ima že od uvedbe postopka status materialnega udeleženca. Odločba o vrnitvi premoženja se namreč nujno nanaša tudi nanj kot dediča upravičenca.

Glede postavitve začasnega skrbnika denacionaliziranega premoženja

16. Prva nasprotna udeleženka izpodbijanemu sklepu neutemeljeno očita kršitev določbe 67. člena ZDen, ker je bilo premoženje vrnjeno pokojnemu obsojencu (v njegovo zapuščino), ne da bi bil hkrati postavljen začasni skrbnik denacionaliziranega premoženja. Revidentka namreč v reviziji zgolj pavšalno navaja, da bi moral biti postavljen skrbnik za posebne primere, pri čemer ne konkretizira, zakaj opustitev njegove določitve negativno vpliva na njen pravni položaj. Zavezanka za vrnitev denacionaliziranega premoženja bi morala konkretno pojasniti, zakaj bi bila zaradi nepostavitve začasnega skrbnika izpolnitev njene obveznosti onemogočena ali otežena.⁶

Glede obsega vrnjenega premoženja

17. Predlagatelja v reviziji kot bistveno navajata, da naj bi bila stavba ob zaplembi v naravi razdeljena. Pojasnjujeta, da naj bi vsa stanovanja, ki so sedaj v zasebni lasti (tj. iz nacionalizacije izvzeta stanovanja), sodila v idealni delež B. B., ki je (po zaplembi) prodal pet stanovanj. Zato menita, da sta upravičena do vračila vseh stanovanj, na katerih je vknjižena prva nasprotna udeleženka, razen stanovanja C. C. (tj. do vračila 12 stanovanj, vpisanih kot nerazdeljeni posamezni deli z začasno identifikacijo 900, pri katerih je delež prve nasprotne udeleženke 51/54). Udeleženci v odgovoru na revizijo poudarjajo, da je bil upravičencu zaplenjen idealni solastniški delež do 2/3 (in ne posamezna stanovanja). Etažna lastnina se je oblikovala šele, ko so bila stanovanja izvzeta iz nacionalizacije (na podlagi 18. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč,⁷ v nadaljevanju ZNNZ).

18. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vezano je tako na naslednje dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da:

- je bila ob zaplembi stavba v solastnini (etažna lastnina še ni bila vzpostavljena);

- je bil upravičencu zaplenjen solastniški idealni delež do 2/3 na celotni stavbi;

- je bila v času odločanja o vrnitvi premoženja pri nepremičnini vzpostavljena nedokončana etažna lastnina: na petih iz nacionalizacije izvzetih stanovanjih je že vknjižena lastninska pravica v korist posameznih etažnih lastnikov z začasnimi identifikacijskimi številkami od 901 do 905. Drugi deli stavbe (razen iz nacionalizacije izvzetih stanovanj) pa so v zemljiški knjigi vpisani kot nerazdeljeni posamezni deli z začasno identifikacijo 900. Pri tem delu je vpisana solastninska pravice prve predlagateljice do 3/54 in prve nasprotne udeleženke (družbena lastnina) do 51/54;

- je v lasti fizične osebe tudi trisobno stanovanje v 1. nadstropju v izmeri 101,70 m2, čeprav še ni vpisano kot posamezni del stavbe. Prav tako je sporno, ali stanovanje v osmi etaži predstavlja hišniško stanovanje in je kot takšno skupni del stavbe (o čemer bo odločeno v nadaljevanju postopka);

- je bil nepravdni postopek za dokončno vzpostavitev etažne lastnine prekinjen do pravnomočnega zaključka postopka vrnitve zaplenjenega premoženja (32. člen Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi,⁸ v nadaljevanju ZVEtL).

19. Predlagatelja z navedbami, da je bila nepremičnina v času zaplembe v naravi razdeljena in je bilo jasno, katera stanovanja so v lasti A. A. (in s tem predmet zaplembe) in katera v lasti B. B. (predmet nacionalizacije), nedopustno izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz enakega razloga so neupoštevne tudi trditve, da so v fizični lasti (zaradi izvzema iz nacionalizacije) le stanovanja, ki so sodila v idealni delež B. B., medtem ko naj bi bila vsa stanovanja, na katerih je vknjižena prva nasprotna udeleženka (tj. nerazdeljeni posamezni deli z začasno identifikacijo 900 do 51/54), zaplenjena A. A.. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da pokojnemu obsojencu niso bila zaplenjena konkretna stanovanja, temveč idealni delež do 2/3 na celotni stavbi, ki pa je v času vračanja v dejanski etažni lastnini. Zato mu je mogoče vrniti le solastninski delež na posameznih delih stavbe, pri katerih ni zakonskih ovir za vračilo (ki niso v zasebni lasti, tretji odstavek 16. člena ZDen), in sicer v deležu, kot je bil upravičencu zaplenjen, tj. do 2/3 (prvi odstavek 18. člena ZDen). Za deleže do 2/3 na stanovanjih, ki so v zasebni lasti, pa razlaščencu pripada odškodnina. Ni namreč mogoče vrniti več (višjega deleža) od tistega, kar mu je bilo odvzeto in ni mogoče poseči v dejansko etažno lastnino.⁹ Revizijski očitek, da nižji sodišči nista ugotovili ovir za vračilo premoženja v naravi, torej ni utemeljen. Pred podržavljenjem solastno nepremičnino je upravičencem mogoče vrniti le v skladu z njihovimi solastninskimi deleži, ki so jih imeli na nepremičnini pred podržavljenjem. Solastninska razmerja na vrnjeni nepremičnini se namreč brez sporazuma solastnikov ne smejo spremeniti.¹⁰ Zato nižji sodišči nista imeli podlage za odločitev, da upravičencu vrneta celotni solastniški delež prve nasprotne udeleženke (do 51/54) na nerazdeljenih posameznih delih z začasno identifikacijo ....

20. Zmotno je stališče predlagateljev, da je B. B. prodal točno določene posamezne dele stavbe (stanovanja). V prvih dveh prodajnih pogodbah je namreč razpolagal le z idealnim deležem. Ker je bila nepremičnina v solastnini (ni bila sporazumno niti sodno razdeljena), B. B. tudi sicer ni mogel prosto razpolagati z določenim realnim delom stvari, četudi je v kasnejših prodajnih pogodbah navedel konkretne prostore, ki naj bi jih njegov delež predstavljal v naravi. Vsebina prodajne pogodbe ne more pomeniti delitve solastnine na sporni nepremičnini, saj morajo pri tem sodelovati vsi solastniki.¹¹ Etažna lastnina torej ni učinkovito oblikovana, če eden od solastnikov ob odtujitvi svojega solastninskega deleža brez soglasja solastnikov določi, kaj njegov delež predstavlja v naravi.¹² Tega B. B. v vseh prodajnih pogodbah niti ni storil. Tudi v zemljiško knjigo se je lastninska pravica kupcev vpisovala po idealnih deležih.

21. Revidenta torej napačno menita, da so bili predmet zaplembe konkretni posamezni deli nepremičnine, s čimer naj bi posamezna stanovanja postala last prve nasprotne udeleženke. Sporna nepremičnina še ni bila razdeljena, saj je postopek za vzpostavitev etažne lastnine prekinjen. Sodišče pred vzpostavitvijo etažne lastnine ne more odločiti o vrnitvi konkretnih stanovanj, ker bi s tem poseglo v upravičenja ostalih solastnikov, ki v obravnavanem postopku ne sodelujejo. V postopku za vrnitev zaplenjene stavbe v solastnini namreč ni mogoče deliti solastnine v naravi in odločati o vzpostavitvi etažne lastnine, če v postopku delitve niso udeleženi vsi solastniki stavbe,¹³ ki so nujni sosporniki.¹⁴ Delitev solastnine (z ugotavljanjem, katera stanovanja so bila dejansko zaplenjena A. A. in s katerimi je razpolagal B. B. ni predmet tega postopka, temveč postopka po ZVEtL.

22. Nadalje ni pravilno stališče revidentov, da je prva nasprotna udeleženka postala lastnica sporne nepremičnine le na podlagi odločbe o zaplembi. Z nacionalizacijo po ZNNZ so bili razlaščeni vsi zasebni lastniki, tudi pridobitelji idealnih delov (in ne le B. B.). Etažna lastnina je nastala šele z izločitvijo posameznih prodanih stanovanj iz nacionalizacije z odločbo 14. 6. 1960 (18. člen ZNNZ).

23. S tem, ko so bili v zemljiško knjigo vpisani le nekateri (iz nacionalizacije izvzeti) posamezni deli stavbe, je nastala nedokončana etažna lastnina. Zanjo je značilno, da poleg vpisanih posameznih delov obstajajo tudi nevpisani, ki jih v zemljiški knjigi predstavlja fiktivna nepremičnina, označena kot "nerazdeljeni posamezni deli" z začasno identifikacijo. Ta fiktivna nepremičnina predstavlja vse, kar v papirni zemljiški knjigi ni bilo posebej navedeno oziroma kar sedaj ni posebej vpisano v ostalih podvložkih elektronske zemljiške knjige. Pri tem pa se niso nujno vpisovali skupni deli in solastninski deleži etažnih lastnikov na njih.¹⁵ Tudi na sporni nepremičnini deleži na skupnih delih še niso določeni, temveč je vknjižena solastnina na splošnih skupnih delih stavbe v etažni lastnini po nedoločenem deležu (0/0). Ker v postopku niso sodelovali vsi lastniki, ki bi lahko opozorili na nepravilnosti, je obstajala možnost prisvojitve skupne lastnine ali solastnine na skupnih prostorih ali celo prisvajanje prostorov, ki naj bi bili v lasti drugih etažnih lastnikov.¹⁶ Prav tako so bili solastninski deleži v večini primerov navidezne solastnine določeni le približno in ne odražajo pravega razmerja med vrednostjo posameznih delov posameznih dejanskih etažnih lastnikov (navideznih solastnikov) in vrednostjo vseh posameznih delov v stavbi, čeprav so ti posamezni deli določeni (opisani natančno).¹⁷ Rešitvi takih primerov je namenjen ZVEtL, ki omogoča uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem pri stavbah z več posameznimi deli v doslej nerazrešenih primerih. Nepremičnina "nerazdeljeni posamezni deli" torej pomeni zgolj začasno ureditev do vzpostavitve etažne lastnine v postopku po ZVEtL. Revidentka zato drugostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da izračunanih deležev ni utemeljilo v razmerju do danes vpisanih solastniških deležev oziroma da ni ugotovilo, kaj v naravi predstavlja delež 51/54 nerazdeljenih posameznih delov z identifikacijsko številko 900. Gre namreč le za provizoričen delež na fiktivni nepremičnini, ki bo po vzpostavitvi etažne lastnine prenehala obstajati (bo izbrisana iz zemljiške knjige). Ob vzpostavitvi etažne lastnine na stavbi se bo solastninska pravica prve nasprotne udeleženke ohranila le na tistih posameznih delih, ki ne pripadajo posameznim pridobiteljem etažne lastnine, in le, če se zemljiškoknjižni lastniki ne sporazumejo drugače (11. člen ZVEtL).

24. Nenazadnje so neutemeljeni tudi očitki, da je sodišče predlagateljema vrnilo le 2/3 zaplenjenega premoženja. Iz obrazložitve nižjih sodišč jasno izhaja, da sta z delnim sklepom pokojnemu obsojencu vrnili le zaplenjeni solastninski delež do 2/3 na tistih posameznih delih stavbe (na 11 stanovanjih, razvidnih iz izreka sklepa), pri katerih ni zakonskih ovir za vračilo v naravi (tj. niso v zasebni lasti), skupaj s pripadajočimi pravicami na skupnih delih stavbe in pripadajočem zemljišču. O vračilu preostalega dela zaplenjene nepremičnine do 2/3 (glede hišniškega stanovanja in premoženja, glede katerega obstojijo ovire za vračilo v naravi), pa bosta nižji sodišči odločali naknadno. Zato je zmotno naziranje prve nasprotne udeleženke, da se predlagateljema vrača manj, kot je v njeni lasti. Iz istega razloga revizijski očitki protispisnosti, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve 14. točke 339. člena ZPP s tem v zvezi niso utemeljeni.

25. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

26. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 17/1978 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 27/1991 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 15/1976 s spremembami.
⁴ Ki ima oporo v načelnem pravnem mnenju Občne seje VSS z dne 12. 6. 1994 o uporabi 221. člena ZD in kasnejših odločbah Vrhovnega sodišča RS, navedenih v 7. opombi sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 28/2014 z dne 15. 9. 2014.
⁵ Upoštevaje izenačitev pravnega položaja upravičencev po ZIKS s pravnim položajem upravičencev po ZDen.
⁶ Primerjaj sodbo Upravnega sodišča U 563/2003 z dne 10. 6. 2004, v kateri se zavezanec ni strinjal z imenovanim začasnim skrbnikom.
⁷ Uradni list FLRJ, št. 52/1958 s spremembami.
⁸ Uradni list RS, št. 45/08 s spremembami.
⁹ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 193/2011 z dne 28. 12. 2011.
¹⁰ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 300/2006 z dne 2. 9. 2009. Podobno sodbi Vrhovnega sodišča RS U 1055/93 z dne 8. 9. 1994 in Up 1616/2005 z dne 5. 3. 2008.
¹¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 751/2007 z dne 10. 9. 2008.
¹² Glej A. Božič Penko, ZVEtL, Pravosodni bilten, št. 4/2013, str. 119. Predlagatelja nista zatrjevala, da bi solastniki s tem soglašali.
¹³ Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 141/2004 z dne 6. 5. 2004 in X Ips 69/2014 z dne 12. 5. 2016.
¹⁴ Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 876/2009 z dne 20. 5. 2010.
¹⁵ Ibid, opomba 11, str. 119, in opomba 31, ki se nanaša na nastanek nedokončane etažne lastnine po Zakonu o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (v nadaljevanju ZPPLPS) ter str. 120. Glej tudi 19. stran predloga ZVEtL in 5. člen ZPPLPS.
¹⁶ Glej G. Karlovšek, Vplivi predhodne zakonodaje na vpis etažne lastnine danes, diplomska naloga, UL FGG, Visokošolski strokovni študijski program - Tehnično upravljanje nepremičnin, Ljubljana, 2006, str. 58, ki se nanaša na vzpostavitev nedokončane etažne lastnine po ZPPLPS.
¹⁷ Ibid. opomba 11, str 120.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3108/2016
• VSRS sklep II Ips 28/2014
• VSL sklep I Cp 1134/2016