VSRS Sodba II Ips 82/2017

Jedro

Odgovor na vprašanje ali je pred uveljavitvijo SPZ zaradi pravil o pripadnosti (akcesornosti), po katerih je funkcionalno zemljišče "sledilo" zgradbi (12. člen ZTLR ter prvi odstavek 6. člena Zakona o pravicah na delih stavb), tožeča stranka že s tem, ko je v otvoritveno bilanco vključila (samo) zgradbe, pridobila pravico do lastninjenja funkcionalnega zemljišča, je po presoji Vrhovnega sodišča nikalen.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 2.519,30 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Komunalno stanovanjsko podjetje A. (v nadaljevanju KOP) je s tožbo, vloženo zoper Občino A., zahtevalo ugotovitev svoje lastninske pravice na šestih nepremičninah v k. o. A., ki so po podatkih zemljiške knjige garaža v izmeri 567 m2 in dvorišče v izmeri 205 m2 ter v ostalem delu neplodno oziroma travnik. Pridobitev lastninske pravice je uveljavljala na več podlagah, in sicer v okviru primarnega zahtevka na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in priposestvovanja, v okviru podrednega zahtevka pa na podlagi sklepa Skupščine občine A. z dne 7. 12. 1977.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevka tožeče stranke zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 179/2014 z dne 5. 5. 2016 sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje iz procesnih razlogov: zaradi izostanka razlogov o pritožbenih trditvah tožeče stranke, da je lastninsko pravico pridobila zato, ker sporne parcele predstavljajo funkcionalno zemljišče k objektom v njeni lasti in o pritožbenih trditvah o pridobitvi lastninske pravice na podlagi sklepa Skupščine občine A. z dne 7. 12. 1977. Vse ostale z revizijo uveljavljane kršitve procesnega in materialnega prava je zavrnilo.

3. V ponovnem sojenju je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo. V bistvenem je ponovilo razloge iz svoje predhodne sodbe, zaradi katerih po njegovem prepričanju tožeča stranka ni mogla pridobiti lastninske pravice na spornih nepremičninah po ZLNDL in na podlagi priposestvovanja, navedlo pa je še prej manjkajoče razloge o neutemeljenosti zahtevka na podlagi sklepa Skupščine občine A. z dne 7. 12. 1977 in odgovorilo na pritožbene trditve tožeče stranke o pritožbeno zatrjevanem pomenu funkcionalne vezanosti objektov tožeče stranke na sporno zemljišče.

4. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo "iz vseh revizijskih razlogov" ter predlaga njeno spremembo in spremembo prvostopenjske sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistveni poudarki revizije, ki je v večjem delu prepis prve revizije, so, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih pritožbenih trditvah tožeče stranke; sodišče druge stopnje je navedlo le, da je bistveno, da sporna zemljišča v procesu lastninskega preoblikovanja niso bila vključena v otvoritveno bilanco, ni pa razlogov o pritožbenih argumentih, da in zakaj to sploh ni relevantno. Poudarja, da je bistveno, da so bili v otvoritveno bilanco vključeni objekti na spornih zemljiščih in da je bila imetnica pravice uporabe teh zemljišč tožeča stranka, saj se je s sklepom Skupščine občine A. Cestno komunalna služba izločila iz njene sestave in se pripojila h Komunalnemu in obrtnemu podjetju A., ki je pravna prednica tožeče stranke, a ne le v statusnem smislu - ob pripojitvi je tožeča stranka prevzela vso aktivo in pasivo, vsa sredstva, vključno z nepremičninami ter delavce, ki so bili prej zaposleni pri cestno komunalni službi. Cestno komunalna služba pa je imela svojo bazo - strojni park (skladiščni prostor za parkiranje celotno avto in strojne mehanizacije) prav na spornih nepremičninah in je torej jasno, da so bile prenesene tudi le-te, tožeča stranka pa jih je prevzela v last in posest, z njimi gospodarila, jih nemoteno uporabljala in na njih zgradila več zgradb, nekatere pa adaptirala in preuredila, vse v dobri veri. Trdi, da so materialnopravno zmotni razlogi izpodbijane sodbe, da je imel pravico uporabe na spornih zemljiščih pravni prednik tožeče stranke, ko pa je vendarle šlo vseskozi za isti subjekt - tožečo stranko -, ki se je zaradi spremembe zakonodaje skozi leta le preoblikovala in preimenovala v skladu s predpisi. Tožeča stranka je torej vseskozi imela pravico uporabe, odkar jo je leta 1978 pridobila na podlagi oblastvenega akta tožene stranke, lastninsko pravico pa je nato pridobila po 3. členu ZLNDL. Okoliščina, da zemljišča niso bila zajeta v otvoritveni bilanci, je izključna posledica navodil takratnih upravnih služb, ki so nadzirale lastninsko preoblikovanje nepremičnin, ki formalno niso bile vpisane v zemljiški knjigi v korist tožeče stranke in niso bile zajete v osnovnem vrednotenju, pač pa so bile glede na takratna navodila zajete le zgradbe. Okoliščina, ali so bila zemljišča navedena v otvoritvenem poročilu, ni pomembna za ugotovitev pravice uporabe; pravica uporabe je namreč dobila pravi pomen šele z uveljavitvijo ZLNDL in ga po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) ni imela. Ne drži, da je bila nevključenost zemljišč v otvoritveno bilanco ovira za priposestvovanje. Na ta način je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila zato, ker je sporna zemljišča vse od leta 1977 neovirano in dobroverno uživala kot svoje. Ker ni sporno lastništvo objektov, ne more biti sporno niti, da je isti lastnik tudi lastnik zemljišč. Sklicuje se na sodbo Ustavnega sodišča Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009, ki pojasnjuje, da je v družbeno lastninskem sistemu veljalo načelo, da zemljišče sledi objektu in ne obratno ter da je pojem funkcionalnega zemljišča bistven za določitev imetnika pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi opozorilo še na določbo drugega odstavka 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZNP). Neutemeljeno je sklicevanje na določbe Zakona o zaključku lastninjenja in privatizacij pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju ZZLPPO), ki za konkreten primer ne morejo biti relevantne, saj se nanašajo sankcioniranju skrivanja in zanikanja premoženja, česar tožeči stranki gotovo ni mogoče očitati. Skladno z transparentnostjo svojega dolgoletnega ravnanja je v otvoritveno bilanco vnesla objekte, postavljene na spornih zemljiščih in jih ovrednotila v cenitvenem poročilu ter zajela v bilančnem obrazcu otvoritvene bilance, zemljišč pa nikakor ni skrivala, pač pa jih ni ovrednotila zaradi danih navodil. Sodišče se ni opredelilo do tistih odločb, s katerimi je tožeča stranka v lastninskih sporih uspela tudi glede nepremičnin, ki niso bile vključene v otvoritveno bilanco po ZLPP, bile pa so v uporabi tožeče stranke. Gre praktično za konkretno identične primere. Konkreten primer tudi ni primerljiv s tistimi primeri, na katere se sklicuje izpodbijana sodba.

5. Tožena stranka je na revizijo tožeče stranke odgovorila in Vrhovnemu sodišču obrazloženo predlagala, naj jo zavrne. Izpodbijana sodba je po njenem mnenju ustrezno obrazložena. Stališče o pomenu vnosa spornih zemljišč v otvoritveno bilanco je materialnopravno pravilna in skladna s sodno prakso Vrhovnega sodišča, še posebej z odločbo z dne 5. 5. 2016. Vprašanja, ki jih revizija načenja v zvezi s sklepi Občine A. je dejanske narave.

6. Revizija ni utemeljena.

O uveljavljanih procesnih kršitvah

7. Vrhovno sodišče z revizijo izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Ker skladno z navedenim na nobenega od revizijskih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti, mora stranka, ki uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve procesnih pravil, obrazložiti, s katerim ravnanjem ali opustitvijo katerega od nižjih sodišč je bila kršitev zagrešena.

8. V prejšnji točki opisan standard obrazloženosti revizijskega razloga postopkovnih kršitev ni dosežen v delu, ki pritožbenemu sodišču očita, da se ni opredelilo do številnih za odločitev ključnih pritožbenih navedb, da zato njegove sodbe ni mogoče preizkusiti, da se ni opredelilo do številnih v pritožbi izpostavljenih vidikov, zaradi katerih sodba sodišča prve stopnje ne more biti pravilna, da ni niti besede namenilo sodni praksi, ki potrjuje stališča tožeči stranki. Ker so izostala pojasnila, na katere pritožbene navedbe naj pritožbeno sodišče ne bi odgovorilo, katerih vidikov naj ne bi upoštevalo in sodno prakso o katerem pravnem vprašanju naj bi zanemarilo, preizkusa, ali so očitki utemeljeni in ali so bile zagrešene smiselno uveljavljane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma izrecno uveljavljane kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice, revizijsko sodišče ne more opraviti.

9. Isto postopkovno kršitev pa tožeča stranka uveljavlja sicer ustrezno obrazloženo, a neutemeljeno, ko trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih pritožbenih trditvah v zvezi z nerelevantnostjo vključitve spornih zemljišč v otvoritveno bilanco; meni, da pojasnilo, da je je bila za odločitev bistvena ugotovitev, da zemljišča niso bila vključena v otvoritveno bilanco, ne zadošča. Neutemeljeno zato, ker je v izpodbijani sodbi pojasnjen tako pomen opustive vključitve spornih zemljišč v otvoritveno bilanco pravne prednice tožeče stranke, tedaj družbene pravne osebe, v postopku lastninskega preoblikovanja v sedanjo delniško družbo kot nerelevantnost razlogov, zaradi katerih sporna zemljišča niso bila vključena v otvoritveno bilanco.¹

O zatrjevanih kršitvah materialnega prava

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- Komunalno podjetje A., d.d. (v nadaljevanju KOP) je pravni naslednik Cestno komunalne službe, ki je do leta 1977 delovala v okviru Občine A..

- S sklepom z dne 7.12.1977 je Skupščina Občine A. izdala soglasje, da se Cestno komunalna služba izloči iz sestave Občine A. in se pripoji h Komunalno obrtnemu podjetju A..

- Sklep iz prejšnje alineje je pomenil le soglasje k statusni spremembi, prenos osnovnih sredstev pa z njim ni bil urejen.

- Pravni prednik KOP je sporno zemljišče dobil v uporabo, na njem je zgradil gradbene objekte in ga nemoteno uporabljal, zemljiškoknjižno pa stanje ni bilo urejeno.

- Sporne nepremičnine ne predstavljajo infrastrukturnih objektov, na katerih bi tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na podlagi Zakona o gospodarskih javnih službah, pač pa predstavljajo funkcionalno zemljišče gradbenih objektov.

- Ob lastninskem preoblikovanju je bila izločena vsa infrastruktura in ovrednoten je bil lastninski delež tožeče stranke, sporna zemljišča pa niso bila izločena, niso bila vodena kot osnovno sredstvo tožeče stranke in niso bila zajeta v otvoritveni bilanci kot osnovni kapital.

- V otvoritveni bilanci KOP so bili zajeti le objekti (skladišče, delavnice, nadstrešnica) in zunanja ureditev, ne pa tudi zemljišče.

Drugostopenjsko sodišče je, drugače od prvostopenjskega, ugotovilo, da je pravi prednik tožeče stranke pravico uporabe zemljišča pridobil na podlagi Sklepa Skupščine Občine A. z dne 7. 12. 1977.

a) Glede pridobitve lastninske pravice na podlagi Sklepa Skupščine Občine A. z dne 7. 12. 1977

11. Tožeča stranka poudarja: da so ji bila sporna zemljišča izročena z navedenim sklepom, ko (ker) je bila kot Cestno komunalna služba Skupščine občine A. izločena iz Skupščine Občine A. in skupaj z vso aktivo (vključno z nepremičninami) ter pasivo in delavci pripojena h Komunalnemu obrtnemu podjetju A.; da se je zaradi spremembe zakonodaje tekom let sicer preoblikovala in preimenovala, a je vseskozi predstavljala isti subjekt; da je imela sporna zemljišča vseskozi v uporabi, da je imela pravico uporabe (praktično izenačeno z lastninsko pravico), ki se je v lastninsko pravico pretvotila po določbah ZLNDL.

12. Zmotna je teza tožeče stranke, da je njeno lastninsko preoblikovanje iz prejšnjega družbenega podjetja v sedanjo delniško, torej zasebno družbo, nerelevantno. Zanjo se zavzema v okviru graje pravilnega stališča izpodbijane sodbe, da bi lastninsko pravico na spornih zemljiščih lahko pridobila le, če bi v postopku lastninskega preoblikovanja prejšnjega družbenega podjetja v podjetje z zasebnim lastnikom ta zemljišča vključila v otvoritveno bilanco po določbah ZLPP. Poleg tega tezo o nepomembnosti lastninskega preoblikovanja utemeljuje z napačnim argumentom: češ da gre pred preoblikovanjem in po njem še vedno za isti subjekt in da ne gre za pravno nasledstvo. Napačnim zato, ker je zakonodajalec kot temelj za preoblikovanje družbene lastnine v lastnino z znanimi lastniki določil lastninjenje kapitala v tedaj obstoječih pravnih osebah iz 2. člena ZLPP, po določbi 3. člena istega zakona pa je družbeni kapital razlika med vrednostjo celotne aktive podjetja in vrednostjo obveznosti, pri čemer v aktivo spadajo tudi vsa delovna sredstva in nepremičnine.² Tožeča stranka ima sicer prav, da po ZLPP lastninsko preoblikovano podjetje ni pravni naslednik (prejšnjega) družbenega podjetja. Velja namreč načelo, da se z lastninjenjem ne spremeni pravna identiteta podjetja - da gre za pravno identiteto oziroma kontinuiteto in ne za pravno nasledstvo; vse obligacijske in javnopravne premoženjske in nepremoženjske obveznosti pravne osebe z družbenim kapitalom obdržijo tudi kot pravne osebe z znanimi lastniki. To pa ne pomeni, da je lastninjenje zaradi načina, ki ga je zanj izbral zakonodajalec, to je ohranitve identitete oziroma kontinuitete pravne osebe namesto pravnega nasledstva,³ za odločitev nepomembno.

13. Pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je pridobila še neolastninjena družbena pravna oseba na podlagi Sklepa Skupščine Občine A. z dne 7.12.1977 pravico uporabe spornega zemljišča, ki je bilo tedaj v družbeni lasti. Ne glede na to, da je imel imetnik pravice uporabe nepremičnine v družbeni lasti pri njenem izvrševanju številna upravičenja, ki jih ima lastnik pri izvrševanju lastninske pravice, pa je zmotno stališče tožeče stranke, da je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila že na podlagi navedenega Sklepa. Zemljišče je ostalo še naprej v družbeni lastnini. Sklep je bil podlaga za pridobitev pravice uporabe. In samo v tem je bil njegov pomen pri (v nadaljevanju podani) presoji, ali je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila z lastninjenjem družbenega premoženja.

14. Pravica uporabe nepremičnine v družbeni lasti se je v lastninsko pravico pretvorila z več zakoni; ti so za različne kategorije nepremičnin določali različne predpostavke in titularje lastninjenja.⁴ ZLNDL je zadnji med njimi; uredil je lastninjenje nepremičnin, ki s predhodnimi zakoni ni bilo urejeno. V 3. členu,⁵ na katerega se sklicuje tožeča stranka, je v prvem odstavku sicer res določeno, da nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov. Toda že prej, v prvem odstavku 1. člena, ZLNDL⁶ določa, da ta zakon ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih. To pomeni, da določba prvega odstavka 3. člena ZLNDL samostojno in celovito ureja le lastninjenje tistih nepremičnin pravnih oseb, ki se niso lastninile po drugih (posebnih) zakonih.⁷ V zvezi s tem je Vrhovno sodišče v več zadevah, tudi v sklepu II Ips 179/2014 pri predhodnem odločanju v tej zadevi,⁸ že pojasnilo, da je lahko pravna oseba na podlagi določb ZLNDL pridobila lastninsko pravico na nepremičninah le v primeru, če je ob lastninskem preoblikovanju skladno z določbo 4. člena ZLPP⁹ v otvoritveno bilanco vključila nepremičnine, na katerih je imela kot podjetje v družbeni lastnini pravico uporabe.¹⁰

15. Po ZLPP so se torej lastninila družbena podjetja, ne pa tudi nepremičnine v njihovi uporabi. Je pa ZLPP kot pogoj za lastninjenje nepremičnin določil njihovo vključitev v otvoritveno bilanco podjetja in ugotovitev njihove vrednosti zaradi upoštevanja pri ugotovitvi vrednosti družbenega kapitala, ki je bil osnova za preoblikovanje podjetja. Z vplačilom vrednosti nepremičnin je na lastninsko preoblikovano podjetje prešla pravica uporabe nepremičnin, a so bile te še nadalje neolastninjene - družbena lastnina. Povedano drugače: pravica uporabe je prešla od prejšnjega družbenega podjetja na lastninsko preoblikovano podjetje (v njegovo premoženje). Nepremičnine pravne osebe, ki se je lastninila po ZLPP, so se olastninile po ZLNDL, če se niso že prej po katerem od drugih zakonov, ki so urejali lastninjenje ter samo, če so bile zajete v otvoritveni bilanci. Šele po ZLNDL je lahko preoblikovana pravna oseba postala lastnica nepremičnin, na katerih je imela pred tem pravico uporabe.¹¹ Pravni temelj za prenos lastninske pravice na preoblikovano pravno osebo po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča ni 4. člen ZLPP, saj na tej pravni podlagi lastninska pravica ni mogla nastati.¹²

16. S povzemanjem dela razlogov sodbe II Ips 559/2005 in sklicevaje se na določbe 3. člena ZLNDL tožeča stranka v reviziji poudarja, da je bilo za lastninjenje bistveno, kdo je bil imetnik pravice uporabe nepremičnin, ki so se lastninile. Ta argumentacija seveda drži, a ni popolna: po določbi prvega odstavka 3. člena ZLNDL je lahko lastninsko pravico na nepremičnini pridobila le pravna oseba, ki je imela na nepremičnini pravico uporabe,¹³ kar je ključen argument sodbe, ki jo v primerjavo ponuja revizija; ni pa v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče od nje odstopilo, saj ključni razlog za zavrnitev tožničinega lastninskega zahtevka pomeni presoja, da tožeča stranka ob uveljavitvi ZLNDL na zemljišču ni imela pravice uporabe, ker ga njena pravna prednica ni vključila v otvoritveno bilanco in ker zanj ni bil vplačan kapital.

b) Glede pomena funkcionalne povezanosti spornega zemljišča z na njem zgrajenimi objekti (v lasti tožeče stranke)

17. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da ni predmet revizijskega preizkusa vprašanje, ali je tožeča stranka lastnica objektov na zemljišču, ki je predmet te pravde in ali sporno zemljišče predstavlja funkcionalno zemljišče k objektom. Objekti so bili nesporno zgrajeni že pred letom 1977 in jih je imela v uporabi in posesti najprej kot družbeno, nato pa kot olastninjeno podjetje ter jih tudi vzdrževala in dogradila. Po presoji sodišč prve in druge stopnje okoliščina, da gre za funkcionalno zemljišče, ki med pravdnima strankama ni bila sporna za odločitev o lastninskem zahtevku ni relevantna, ker zemljišče ni bilo vključeno v otvoritveno bilanco v procesu lastninjenja podjetja v družbeni lasti.

18. Tožeča stranka v reviziji pravilno poudarja, da je v času družbenolastninskih razmerij (in še potem, ko družbena lastnina ni več nastajala, pa do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ) funkcionalno zemljišče predstavljalo akcesorij na njem zgrajene stavbe. V primerih, ko je lastninska pravica na obojem, na stavbi in zemljišču, pripadala istemu titularju, to je, ko je graditelj zgradil stavbo v zasebni lasti na svojem lastnem zemljišču, je bilo to razmerje samo po sebi logično. Ni pa bilo tako v vseh primerih: graditelji niso vedno gradili na zemljiščih v svoji lasti. Če je graditelj zgradil stavbo v zasebni lasti na zemljišču v zasebni lasti tretje osebe, je pridobil lastninsko pravico na funkcionalnem zemljišču po določbah 24. do 26. člena ZTLR o zidanju na tujem zemljišču (ob izpolnjevanju tam določenih predpostavk). Če je graditelj zgradil stavbo v zasebni lastnini na zemljišču v družbeni lastnini, je po določbi 12. člena ZTLR pridobil pravico uporabe funkcionalnega zemljišča v družbeni lastnini. Če je bila stavba v družbeni lastnini zgrajena na zemljišču v družbeni lastnini, je imetniku pravice uporabe stavbe pripadala tudi pravica uporabe funkcionalnega zemljišča v družbeni lastnini; to se je skladno z določbo 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami vedno prenašalo le skupaj s stavbo in ni bilo v samostojnem pravnem prometu.

19. Namen take zakonske ureditve je bil zagotoviti možnost redne rabe stavb ne glede na to, kdo in na čigavem zemljišču jih je zgradil. Dosežen je bil z določbami o pripadnosti zemljišča stavbi ali na temelju lastninske pravice ali na temelju pravice uporabe. V konkretnem primeru je tožeča stranka na podlagi Sklepa Skupščine Občine A. z dne 7. 12. 1977 na spornem zemljišču pridobila pravico uporabe, ker je istočasno pridobila pravico uporabe objektov v družbeni lastnini, ki so bili zgrajeni na tem zemljišču (in jih je nato po predpisih o lastninjenju družbene lastnine olastninila).

20. Funkcionalna zemljišča niso bila izključena iz kataloga premoženja, ki ga je bilo treba po predpisih o lastninjenju družbenih podjetij vključiti v otvoritveno bilanco in zanje plačati kapital (kot so bila v prvem odstavku 5. člena ZLPP¹⁴ izključena gozdna in kmetijska zemljišča), skladno s tem pa je v Uredbi o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance v prvem odstavku 9. člena določeno, da stavbna zemljišča in objekte ocenijo sodni cenilci; torej se pozidana stavbna zemljišča upoštevajo, v 10. in 11. členu pa so predpisana merila za cenitev. Povedano podpira sklep, da je lahko tisti imetnik pravice uporabe funkcionalnega zemljišča, ki je nastal z lastninskim preoblikovanjem družbenega podjetja, pridobil lastninsko pravico na tem zemljišču pod enakim pogojem kot na ostalih nepremičninah: če ga je družbena pravna oseba vključila v otvoritveno bilanco in zanj vplačala kapital. Tega v tožečo stranko preoblikovano družbeno podjetje nesporno ni storilo (v otvoritveno bilanco je vključilo le objekte). Čeprav je bilo lastninjenje nepremičnin v družbeni lasti in uporabi lastninsko preoblikovanih družbenih podjetij po stališču sodne prakse dokončno urejeno šele z ZLNDL,¹⁵ določbe prvega odstavka 3. člena navedenega zakona ni mogoče uporabiti samostojno, brez tesne povezave z določbo 4. člena ZLPP. Ta v drugem odstavku zahteva realno vrednotenje vseh bistvenih postavk iz bilance stanja. Glavni namen izdelave otvoritvene bilance stanja je ugotoviti višino družbenega kapitala, ki je predmet lastninskega preoblikovanja.¹⁶ Obveznost vključitve v otvoritveno bilanco in plačilo kapitala pomeni, da je bilo lastninjenje nepremičnin iz prvega odstavka 3. člena ZLNDL odplačno. Pravne podlage, po kateri bi bilo lastninjenje odplačno le za posamezne kategorije premoženja (samo za zemljišče ali samo za objekte), ni.

21. Opredeliti se je treba še do vprašanja, ali je pred uveljavitvijo SPZ zaradi pravil o pripadnosti (akcesornosti), po katerih je funkcionalno zemljišče "sledilo" zgradbi (12. člen ZTLR ter prvi odstavek 6. člena Zakona o pravicah na delih stavb), tožeča stranka že s tem, ko je v otvoritveno bilanco vključila (samo) zgradbe, pridobila pravico do lastninjenja funkcionalnega zemljišča. Odgovor nanj je po presoji Vrhovnega sodišča nikalen. Načelo akcesornosti, to je postranskosti stranske stvari ali pravice v razmerju do glavne stvari ali pravice, pomeni, da stranska stvar ali pravica deli pravno usodo glavne stvari ali pravice. V času do sprejetja SPZ je akcesornost ščitila lastnika ali imetnika pravice uporabe zgradbe, ker je bilo tako določeno z zgoraj navedenima zakonoma; z izgradnjo zgradbe je pridobil lastninsko pravico ali pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču. Zakon (z ustreznimi podzakonskimi predpisi) je bil tudi tisti, ki je postopek lastninjenja družbenih pravnih oseb in nepremičnin, ki so bile njihova osnovna sredstva, uredil tako, da ni izključil rezultata, po katerem je zgradba postala last enega lastnika, funkcionalno zemljišče k tej zgradbi pa last drugega lastnika. Da je pravo tak rezultat dopuščalo in da je pomenil realnost v procesu tranzicije "nelastnine" v lastnino z znanimi lastniki, izhaja iz prehodne določbe drugega odstavka (v zvezi s prvim odstavkom) 271. člena SPZ):¹⁷ prav za take, pred pričetkom veljavnosti SPZ nastale primere, je navedena določba uzakonila institut zakonske stavbne pravice kot edine izjeme od pravila iz 257. člena SPZ, da stavbna pravica nastane s pravnim poslom in vpisom v zemljiško knjigo. V teoriji se kot primer stavbne pravice, ki nastane ex lege, navaja prav primer, ko sta imela pravico uporabe na zemljišču in na zgradbi v družbeni lasti različna subjekta, ki sta nato po ZLNDL postala lastnika - eden zgradbe, drugi zemljišča.¹⁸ Podrejenost zemljišča zgradbi v času lastninjenja torej ni bila ovira, zaradi katere z zaključkom lastninjenja tožeča stranka ne bi mogla postati lastnica zgradb (kar, kot je bilo že poudarjeno, ni bilo predmet revizijskega preizkusa), lastnica zemljišča pa Slovenska razvojna družba oziroma sedaj Družba za svetovanje in upravljanje. ZZLPPO je namreč v 6. členu določil, da premoženje, ki se je izmaknilo procesu lastninskega preoblikovanja, preide na to družbo. Nanjo je zato prešlo vse premoženje, ki v otvoritvenih bilancah podjetij ni bilo prikazano.¹⁹ Tudi pravilnost presoje, da je v konkretnem primeru nastala zakonita stavbna pravica, ni predmet revizijske presoje; ta je omejena na vprašanje obstoja tožničine lastninske pravice na spornem zemljišču. Pa vendar: stavbna pravica je stvarna pravica, za katero je značilno, da zgradba ni sestavina zemljišča (kot to velja po načelu superficies solo cedit), temveč je sestavina stavbne pravice. Stavbna pravica je v tem pomenu nekakšno umetno, fiktivno zemljišče, ki stopi na mesto naravnega zemljišča.²⁰ Načelo superficies solo cedit tako velja med zgradbo in stavbno pravico.²¹ Stavbna pravica obremenjuje (izvotli) lastninsko pravico lastnika zemljišča. Ko nastane originarno (po drugem odstavku 271. člena SPZ), traja tako dolgo, kot zgradba. To pa pomeni, da je tudi v takem primeru pravica na zemljišču tudi po lastninjenju posredno podrejena pravici na zgradbi: dokler stoji zgradba, lastnik zgradbe lahko uporablja zemljišče, gospodarska funkcija stavbne pravice pa v taki meri nadomesti gospodarsko funkcijo lastninske pravice gospodarskega subjekta - lastnika zgradbe, da ni mogoče govoriti o prekomernem posegu v pravice, ki jih je pridobila pred lastninjenjem (in niso bile ustavno varovane ²²) in ki bi jih pridobila v primeru vključitve v otvoritveno bilanco in lastninjenja.

22. Odločbe Vrhovnega (II Ips 634/2007, II Ips 1030/2008, II Ips 220/2004) in Ustavnega sodišča (Up-1381/2008), na katere se sklicuje tožeča stranka v utemeljitev svojemu nasprotovanju stališču, da s pridobitvijo lastninske pravice na zgradbah ni pridobila tudi lastninske pravice na funkcionalnem zemljišču, so bile izdane v zadevah, ki se od tu obravnavane bistveno razlikujejo. Vse se sicer, tako kot konkretna, nanašajo na funkcionalna zemljišča, a s pomembno razliko: gre za funkcionalna zemljišča k (več)stanovanjskim zgradbam, ki so se privatizirale in lastninile po Stanovanjskem zakonu, predmet spora pa je bilo vprašanje, ali so (etažni) lastniki s pridobitvijo lastninske pravice na stanovanjih z nakupom po navedenem zakonu pridobili lastninsko pravico tudi na funkcionalnem zemljišču. Konkretna zadeva je primerljiva z zadevo II Ips 855/2008 oziroma II Ips 29/2013, v kateri je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na zemljišču, na katerem je tožnica, tedaj družbena pravna oseba, več desetletij pred lastninjenjem družbene lastnine, zgradila objekte avtobusne postaje in je bila nato vseskozi imetnica pravice uporabe zemljišča in objektov; zahtevek je bil zavrnjen, ker tožnica v procesu lastninjenja zemljišč ni vključila v otvoritveno bilanco.

c) Glede pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem

23. Pravilno je zavrnjen tudi zahtevek za pridobitev lastninske pravice na spornem zemljišču na podlagi priposestvovanja. V nasprotju s prepričanjem tožeče stranke namreč priposestvovanje ni moglo pričeti teči že tedaj, ko je nastopila posest zemljišča na podlagi Sklepa Skupščine Občine A. z dne 7.12.1977, saj je bilo zemljišče do prehoda v zasebno last 1.5.1998 po 6. členu ZZLPPO v družbeni lastnini, te pa po določbi 29. člena ZTLR ni bilo mogoče priposestvovati. Da naj bi uveljavljala priposestvovanje tudi za čas po 1.5.1988, kot trdi v reviziji, ne drži, saj je vztrajala pri navedenem Sklepu kot podlagi za prenos pravice uporabe in lastninske pravice.

Odločitev o reviziji

24. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

25. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženi stranki so stroški nastali v zvezi z zastopanjem pri sestavi odgovora na tožničino revizijo in jih je Vrhovno sodišče na podlagi stroškovnika in po določbi tarifne številke 21/3 Zakona o odvetniški tarifi odmerilo na 2.065,00 EUR, povečano za 22%-ni davek na dodano vrednost po 12. členu istega zakona.

-------------------------------

¹ Glej 6. in 7. točko izpodbijane sodbe.
² Glej ločeno odklonilno mnenje L. Udeta k odločbi Ustavnega sodišča U-I-77/93.
³ Ustavno sodišče je v zadevi U-I-77/93 pojasnilo, da bi zakonodajalec glede na to, da družbene pravne osebe niso imele znanih lastnikov, lahko izbral tudi drugačno rešitev: posegel bi v pravno subjektiviteto in identiteto teh pravnih oseb. Vendar bi moral potem urediti tudi vsa vprašanja, zvezana s pravnim nasledstvom, in vprašanja, zvezana s položajem oseb, ki so uresničevale svojo pravico do socialne varnosti na podlagi delovnega razmerja s subjekti, ki bi na tak način prenehali obstajati. Zakonodajalec se je odločil za tovrstne posege pri preoblikovanju pravnih oseb n.pr. v določbi 72. člena Zakona o zadrugah, v določbi 82. člena Zakona o gozdovih ne pa tudi pri lastninskem preoblikovanju oseb, ki se preoblikujejo po ZLPP.
⁴ Na primer Stanovanjski zakon, Zakon o varovanju družbenega interesa na področju kulture, Zakon o varstvu okolja, Zakon o zadrugah, Zakon o gospodarskih javnih službah in drugi.
⁵ Glej prvi odstavek 3. člena ZLNDL:(1) Nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov.
⁶ Glej prvi odstavek 1. člena ZLNDL:(1) Ta zakon ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini (v nadaljnjem besedilu: nepremičnine), ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih.
⁷ Glej tudi R. Vrenčur, Lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini v odnosu na lastninsko preoblikovanje podjetij, Pravna praksa, 1998, št. 19, str. 16-45.
⁸ Primerjaj 7. točko obrazložitve.
⁹ Glej 4. člen ZLPP:Družbeni kapital, ki je osnova za preoblikovanje podjetij po tem zakonu, se ugotovi z otvoritveno bilanco po metodologiji, ki jo predpiše na predlog Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljnjem besedilu: Agencija) Vlada Republike Slovenije.Glej še določbi prvih dveh odstavkov 3. člena ZLPP:(1) Družbeni kapital, ki je osnova za preoblikovanje podjetij po tem zakonu, se ugotovi z otvoritveno bilanco po metodologiji, ki jo predpiše na predlog Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo Vlada Republike Slovenije.(2) Z metodologijo iz prejšnjega odstavka se zagotovi realno vrednotenje posameznih bistvenih postavk iz bilance stanja: zemljišča, gradbeni objekti, oprema, nematerialne naložbe, zaloge, terjatve in obveznosti ter izključitev različnih fiktivnih postavk iz bilance stanja.
¹⁰ Glej odločbe II Ips 318/2014, II Ips 179/2010, II Ips 855/2008, II Ips 29/2013.
¹¹ Glej odločbo II Ips 855/2008.
¹² Nasprotno R. Vrenčur, ibidem: podlaga za pridobitev lastninske pravice je ZLPP in ne ZLNDL.
¹³ Več o tem v 7. točki obrazložitve sklepa II Ips 179/2014 ? glej opombo 7 te odločbe.
¹⁴ Glej prvi odstavek 5. člena ZLPP:(1) Pred ugotovitvijo družbenega kapitala podjetje izloči iz sredstev podjetja kmetijska zemljišča in gozdove, ki postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se v skladu s posebnim zakonom prenesejo v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma občin ter vrednost nepremičnin podjetij, ki opravljajo turistično dejavnost, katerih nepremičnine se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka in se lastninijo v skladu s posebnim zakonom.
¹⁵ Kot je bilo že navedeno, se v literaturi zastopa tudi stališče, da je bilo lastninjenje nepremičnin družbenega pravnega podjetja opravljeno že po ZLPP. Glej R. Vrenčur, navedeno delo; pravi, da so se podjetja (razen predpisanih izjem) z družbenim kapitalom, skupaj z nepremičninami, olastninila po ZLPP. Zato ne pride v poštev ZLNDL. Glede zemljiškoknjižnega vpisa pojasnjuje, da se le-ta po končanem lastninjenju (po ZLPP) opravi na predlog preoblikovanega subjekta, ki mora predložiti odobren program lastninskega preoblikovanja z otvoritveno bilanco, ki vsebuje zahtevane podatke za nepremičnine, soglasje Agencije za prestrukturiranje in sklep registrskega sodišča o vpisu preoblikovanega subjekta v register. Sklicuje se na enako mnenje V. Rijavec, Zemljiškoknjižno poslovanje, Promet nepremičnin - gradivo za izobraževanje posrednikov pri prometu z nepremičninami, Maribor 1998, str. 125). Tudi zakonodajno gradivo zapiše, da 3. člen ZLNDL ureja lastninjenje nepremičnin, na katerih imajo pravico uporabe društva in druge pravne osebe, ki niso bile lastninsko preoblikovane po določbeh ZLPP ali drugih zakonov. Glej Poročevalec Državnega zbora 31/1997.
¹⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-169/93.
¹⁷ Glej prvi in drugi odstavek 271. člena SPZ:(1) Če sta zemljišče in zgradba na zemljišču v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, predmet lastninske pravice, postane z dnem uveljavitve tega zakona zgradba sestavina nepremičnine, če je lastnik zemljišča in zgradbe isti.(2) V primerih iz prejšnjega odstavka, ko lastnik ni isti, postane z dnem uveljavitve tega zakona zgradba sestavina nepremičnine, lastnik zgradbe pa pridobi na nepremičnini stavbno pravico, ki traja toliko časa, dokler stoji zgradba. Lastnik nepremičnine in imetnik stavbne pravice morata medsebojna razmerja urediti s pogodbo iz drugega odstavka 257. člena tega zakona v treh letih od njegove uveljavitve.
¹⁸ Glej A. Vlahek, v M. Juhart in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2004, stran 1051 in 1052.
¹⁹ Primerjaj odločbi II Ips 16/2015, II Ips 318/2014 in druge.
²⁰ Glej A. Vlahek, navedeno delo, stran 1014 in naslednje.
²¹ Glej P. Simonetti, Pretpostavke, funkcije i priroda prava građenja, Zbornik Pravnog fakulteta Sveučilišta u Rijeci, vol. 19, št.2, Rijeka 1998, stran 437.
²² Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-77/93, točka 83.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Ips 179/2014
• VSL sodba II Cp 1568/2016
• VSL Sodba I Cp 553/2019