VSRS Sklep II Ips 237/2017

Jedro

Z vidika civilnopravnega pojmovanja "namena" je pomemben materialnopravni sklep kazenskega sodišča, da je prvi toženec v zvezi s posebno hudimi poškodbami, ki jih je povzročil A. A.-ju, ravnal z eventualnim naklepom in da obstaja vzročna zveza med povzročenimi posebno hudimi posledicami in smrtjo A. A.. V tem delu je civilno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega o kazenski odgovornosti oziroma krivdi kot enem temeljnih elementov kaznivega dejanja (14. člen ZPP). Upoštevaje zgoraj opisano civilnopravno pojmovanje "namena" pa ni pomembno, kakšen je bil subjektivni odnos prvega toženca do povzročene posledice, torej, ali je želel povzročiti smrt tožnikovega sina ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot "stranska posledica" njegovega ravnanja.

Izrek

I. Revizija zoper odločitev o stroških postopka glede drugega toženca (IV. točka izreka) se zavrže.

II. Sicer se reviziji zoper sodbo in sklep ugodi, sodba in sklep sodišča druge stopnje se glede odločitve zoper prvega toženca razveljavita v I., IV. in V. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine zaradi smrti bližnjega, svojega sina A. A.. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mu morata prvi in drugi toženec solidarno plačati 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2009 do plačila. Višji tožbeni zahtevek zoper njiju je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek zoper tretjega toženca ter četrto in peto toženko. Odločilo je še o pravdnih stroških. V zvezi z utemeljenostjo zahtevka zoper prvega toženca je ugotovilo, da je sodišče v pravdni zadevi obravnavalo identično dejansko stanje kot kazensko sodišče v zadevi III K 31/2008, zato je civilno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano na obsodilno kazensko sodbo. Prvi toženec je namenoma hudo poškodoval pokojnega A. A., škodna posledica smrti pa je bila posledica malomarnega ravnanja prvega toženca. Ker civilno sodišče ni vezano na ugotovitve kazenskega sodišča glede v tem postopku ugotovljene stopnje krivde, saj je civilna odgovornost strožja od kazenske, škodni dogodek pa je treba presojati celostno in enovito, je v nadaljevanju ugotovilo, da je tožbeni zahtevek glede temelja v celoti, glede višine pa delno utemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi prvega toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo s stroškovno posledico. Tožnikovi pritožbi je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v III. točki izreka glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper četrto toženko in pripadajočih stroških ter zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je tožnikovo pritožbo zoper sodbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pravdnih stroških. V zvezi z odgovornostjo prvega toženca je presodilo, da je sicer tožnikovega sina poškodoval naklepno, do njegove smrti, ki je nastopila kot posledica poškodb, pa je bil po ugotovitvi kazenskega sodišča malomaren. Sodišče zato v pravdnem postopku prvemu tožencu ne more pripisati, da je namenoma povzročil škodno posledico, saj bi to pomenilo drugačno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja. Vezano je na ugotovljeno stopnjo (kazenske) krivde in je drugačno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno. Tožnik kot oškodovanec bi smel zahtevati odškodnino neposredno od prvega toženca le, če bi ta škodo povzročil namenoma. Ker ta pogoj ni izpolnjen, pasivna legitimacija prvega toženca ni podana.

Revizijske navedbe

3. Tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo vlaga revizijo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka zoper prvega toženca in v stroškovnem delu glede odločitve v zvezi s prvim in drugim tožencem (I., IV. in V. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje). Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, naj Vrhovno sodišče njegovi reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se v celoti ugodi pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje in to spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku zoper prvega in drugega toženca ter četrto toženko, ki se jim naloži v plačilo tožnikove pravdne stroške, podrejeno pa, da se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Materialnopravno je zmoten sklep o pomanjkanju pasivne legitimacije prvega toženca. Drži, da je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja povzročitve posebno hude telesne poškodbe iz prvega in drugega odstavka 135. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94 s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju KZ) v sostorilstvu z drugim tožencem in da je tožnikovega sina poškodoval naklepno. Res je tudi, da je kazensko sodišče štelo, da je bil prvi toženec do smrti, ki je nastopila kot posledica poškodb, ki sta jih pokojnemu tožnikovemu sinu prizadejala prvi in drugi toženec, malomaren. Vendar pa to ne pomeni, da v zadevi, upoštevaje določilo 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ni podana njegova pasivna legitimacija. Ta določa, da ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno, če je delavec škodo povzročil namenoma. Prvi toženec je tožnikovemu sinu škodo povzročil namenoma, saj mu je namenoma povzročil posebno hude telesne poškodbe, ki so imele za posledico njegovo smrt. To je bilo ugotovljeno tudi v kazenskem postopku in tega v predmetni zadevi, upoštevaje določilo 14. člena ZPP, ni mogoče ugotoviti drugače. Protipravno ravnanje je tisto, ki mora biti zagrešeno namenoma, če naj delavec neposredno odgovarja za škodo, ki je rezultirala iz tega protipravnega ravnanja. To, da je v okviru kazenskega postopka prvi toženec za hujšo posledico odgovarjal iz malomarnosti, na njegovo pasivno legitimacijo v pravdni zadevi ne more vplivati. Velja namreč, da je civilna odgovornost strožja od kazenske. Vse kar je pomembno z vidika civilne odgovornosti, je le to, da je prvi toženec skupaj z drugim tožencem naklepoma poškodoval tožnikovega sina in da je škoda, ki je posledično nastala, v vzročni zvezi s tem naklepnim protipravnim ravnanjem. V skladu z določilom 14. člena ZPP je pravdno sodišče v primeru identičnega dejanskega stanja vezano na ugotovitev glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Zato sodba civilnega sodišča ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami in so tvorile podlago za izdajo sodbe v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Vezanost na obsodilno sodbo kazenskega sodišča ne pomeni, da v pravdi zaradi plačila odškodnine toženec ne bi mogel več uveljavljati določenih ugovorov, npr., da storjeno dejanje ni bilo protipravno in da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ni vzročne zveze. Pravdno sodišče pa bo vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica, prav tako pa se storilec ne bo mogel več braniti, da ni bil prišteven in da ne obstoji njegova krivda. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da med protipravnim naklepnim ravnanjem prvega in drugega toženca in škodno posledico obstoji vzročna zveza, je brez dvoma podana pasivna legitimacija prvega in drugega toženca. Ker je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je posledično nezakonito zavrnilo tudi tožnikovo pritožbo v delu, ki se nanaša na višino odškodnine. V obrazložitvi izpodbijane odločitve ni razlogov, zaradi katerih ni bilo ugodeno tožnikovi pritožbi v delu, ki se je nanašala na odmero stroškov postopka, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Revizija je bila vročena prvemu in drugemu tožencu. Prvi toženec v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne in priglaša stroške revizijskega postopka. Poudarja, da bi tožnikovo stališče, če bi mu sodišče sledilo, privedlo do nezakonite in neustavne situacije, saj bi sodbi pravdnega in kazenskega sodišča zaradi istega dogodka zavzeli isti različni stališči o odgovornosti storilca. Kazensko sodišče je namreč že pravnomočno razsodilo, da prvi toženec glede smrti tožnikovega sina ni ravnal naklepno. Sodišče v obravnavani pravdni zadevi ne sme ugotoviti, da je prvi toženec namenoma povzročil škodno posledico, saj bi s tem kršilo določbo 14. člena ZPP. Bistveno je, da pasivna legitimacija prvega toženca ni podana, ker škode, ki jo je povzročil v zvezi s svojim delom varnostnika, ni povzročil namenoma.

5. Revizija zoper stroškovni del odločitve sodišča druge stopnje zoper drugega toženca ni dovoljena (IV. točka izreka odločbe sodišča druge stopnje), sicer pa ni utemeljena.

Glede revizije zoper stroškovni del odločitve sodišča druge stopnje zoper drugega toženca

6. Glede drugega toženca tožnik izpodbija le stroškovno odločitev (IV. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje). Sklep o stroških postopka ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal. Ta se je pravnomočno zaključil z izpodbijano sodbo, odločitev o stroških postopka pa je akcesorna odločitvi o glavni stvari. Revizija zato v tem delu ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

Glede utemeljenosti zahtevka zoper prvega toženca

Bistvene ugotovitve nižjih sodišč so naslednje:

- 7. 10. 2007 sta prvi in drugi toženec A. A., tožnikovemu sinu prizadejala več udarcev, zaradi katerih je 10. 10. 2007 umrl;

- prvi in drugi toženec sta bila s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 31/2008 z dne 9. 2. 2009 spoznana za kriva, da sta s sodelovanjem pri izvršitvi tako hudo telesno poškodovala A. A., da je bilo zaradi tega v nevarnosti njegovo življenje, poškodovani pa je zaradi poškodb umrl, s čimer sta vsak storila kaznivo dejanje povzročitve posebno hude telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 135. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ;

- prvi toženec je bil v času škodnega dogodka varnostnik podjetja B., d. o. o.;

- iz kazenske sodbe izhaja, da sta prvi in drugi toženec v zvezi s poškodbami A. A. ravnala z eventualnim naklepom, škodna posledica smrti pa je nastala zaradi njune malomarnosti.

7. Pravdno sodišče je v tej zadevi, ko je ugotavljalo obstoj odškodninske obveznosti prvega toženca, obravnavalo isto dejansko stanje kot kazensko sodišče v zadevi III K 31/2008, ki je v predhodnem kazenskem postopku odločalo z vidika obstoja kaznivega dejanja oziroma kazenske odgovornosti storilcev. V zvezi s tem 14. člen ZPP določa, da kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

8. Nižji sodišči različno odgovarjata na vprašanje, kakšen je obseg vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Sodišče prve stopnje izhaja iz predpostavke, da je civilna odgovornost strožja od kazenske, in ocenjuje, da ni vezano na v kazenskem postopku ugotovljeno stopnjo krivde storilca. Nasprotno sodišče druge stopnje meni, da sodišče prvemu tožencu v pravdnem postopku ne more pripisati, da je namenoma povzročil škodno posledico, saj bi to pomenili drugačno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja.

9. Kazensko sodišče je drugega toženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, kvalificiranega s hujšo posledico - smrtjo A. A.. Temeljno kaznivo dejanje je bilo storjeno z eventualnim naklepom, hujša posledica pa je nastala zaradi storilčeve malomarnosti. Pojem krivde in njenih oblik v civilnem in kazenskem pravu se ne pokrivata. Medtem ko gre pri krivdi kot enem od temeljnih elementov kaznivega dejanja za presojo storilčevega subjektivnega odnosa do dejanja, zaradi katerega mu je mogoče očitati dejanje, je temeljno merilo krivde v ožjem pomenu v civilnem pravu zahtevana skrbnost ravnanja.

10. V obravnavani zadevi je pomembno razlikovanje med oblikami krivde (naklep oz. namen v civilnem pravu in malomarnost), in sicer zato, ker OZ dopušča neposredno odgovornost delavca le, če je delavec škodo povzročil namenoma (drugi odstavek 147. člena OZ). Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga hotel storiti (direktni naklep) ali če se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil (eventualni naklep) (25. člen KZ). Del zavestne sestavine in voljne sestavine naklepa je tudi zavest o prepovedani posledici in njeno hotenje oz. zavest o možnosti njenega nastanka in privolitev vanjo. Teorija v zvezi s pojmom "namena" v civilnem pravu, ki ga OZ sicer ne definira, poudarja, da volja, drugače kot v kazenskem pravu, ni usmerjena k povzročitvi prav določene škode.¹ Ni torej pomembno, ali je povzročitelj želel povzročiti škodljivo posledico ali ne. Povzročitev škode v civilnem pravu je namerna že takrat, ko je povzročitelj škode vedel, da bo zaradi njegovega ravnanja nastala škoda, ne glede na to, ali je ravnal z željo povzročiti to škodo ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot stranska posledica njegovega ravnanja.²

11. Z vidika civilnopravnega pojmovanja "namena" je v konkretnem primeru, v katerem pravdno sodišče obravnava isto dejansko stanje kot v predhodnem kazenskem postopku kazensko sodišče, pomemben materialnopravni sklep kazenskega sodišča, da je prvi toženec v zvezi s posebno hudimi poškodbami, ki jih je povzročil A. A., ravnal z eventualnim naklepom in da obstaja vzročna zveza med povzročenimi posebno hudimi posledicami in smrtjo A. A.. V tem delu je civilno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega o kazenski odgovornosti oziroma krivdi kot enem temeljnih elementov kaznivega dejanja (14. člen ZPP). Upoštevaje zgoraj opisano civilnopravno pojmovanje "namena" pa ni pomembno, kakšen je bil subjektivni odnos prvega toženca do povzročene posledice, torej, ali je želel povzročiti smrt tožnikovega sina ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot "stranska posledica" njegovega ravnanja.

12. Navedeni razlogi ne pomenijo spremembe pravne kvalifikacije kazenskega sodišča, ki je spoznalo, da je prvi toženec v sostorilstvu z drugim tožencem storil kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe, kvalificirano s hujšo posledico - smrtjo, zato v ničemer ne posegajo v ratio legis instituta vezanosti na kazensko obsodilno sodbo, ki se med drugim izraža v zahtevi po skladnosti med sodnimi odločbami in varovanju avtoritete kazenske obsodilne sodbe. Civilna odgovornost je strožja od kazenske in sodišče je v pravdnem postopku vezano le na ugotovitve kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.

13. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ni odgovorilo na pritožbene ugovore pravdnih strank glede višine odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo prvemu tožencu. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo glede odločitve zoper prvega toženca (I., IV. in V. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

14. Stroškovni izrek (III. točka izreka sklepa) temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 Primerjaj D. Jadek Pensa v N. Plavšak in drugi, Obligacijski komentar s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 797.
2 N. Plavšak v N. Plavšak in drugi, Obligacijsko pravo: splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 528.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 1135/99
• VSL Sodba II Cp 999/2017
• Sodba II Ips 31/99