VSRS Sodba in sklep VIII Ips 74/2017

Jedro

Sodišče se je pri presoji trpinčenja na delovnem mestu res oprlo na izpoved dveh zaposlenih pri toženi stranki in tudi izpoved nadrejene, ki naj bi nad tožnico izvajala trpinčenje. Vendar dejstvo zaposlitve pri toženi stranki samo po sebi še ne pomeni, da je samo zato izpoved takšne priče neverodostojna oziroma pristranska. Tožnica pa ni navedla drugih okoliščin, ki bi zbujale utemeljen dvom v njihovo verodostojnost.

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tožnica je bila s tem dokaznim predlogom prekludirana, ker ga je podala po prvem naroku za glavno obravnavo, potem ko je sodišče že izvedlo dokaz z zaslišanjem predlaganih prič.

Za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti namreč niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 34. člena ZDSS-1, saj ni šlo za primer, ko sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ni moglo ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.

Izrek

I. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrže.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 18. 6. 2014, za ugotovitev da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 12. 8. 2014 in še traja ter reintegracijski in reparacijski zahtevek. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo 10.000,00 EUR odškodnine zaradi trpinčenja. Presodilo je, da je tožena stranka dokazala utemeljenost odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči nista v zadostni meri razčistili vprašanja trpinčenja na delovnem mestu, ki ga je nad tožnico izvajala njena nadrejena. Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, in sicer zakaj je tožnica prišla v slabo psihično stanje. Sodišče je nekritično ocenilo izpovedi prič in ni v zadosti meri upoštevalo, da so zaposlene pri toženi stranki. Nasprotno pa je izpoved tožnice ocenilo kot neverodostojno. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem naknadno predlaganih prič, ker je tožnica šele naknadno dobila priči, ki sta bili pripravljeni potrditi njene navedbe. Poleg tega je imelo sodišče za takšno postopanje podlago tudi v določbi 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica v uvodu revizije navaja, da jo vlaga tudi zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine 10.000,00 EUR zaradi trpinčenja in predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge in prve stopnje v celoti. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja ni del spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, v katerem bi bila na podlagi 2. točke 31. člena ZDSS-1 revizija vselej dovoljena. Ker gre za denarni zahtevek, bi morala za dovoljenost revizije vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegati 40.000,00 EUR (1. točka 31. člena ZDSS-1 v zvezi s 367. členom ZPP). Ker vrednost spora v tem delu ne dosega revizijskega minimuma, tožnica pa tudi ni predlagala dopustitve revizije, revizija v tem delu ni dovoljena. Revizijsko sodišče odgovarja na revizijske navedbe glede trpinčenja na delovnem mestu le v okviru presoje utemeljenosti odpovednega razloga nesposobnosti.

8. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec za pravne škode, področje reševanja mednarodnih škod. Tožena stranka ji je dne 21. 6. 2014 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. V odpovedi ji je očitala, da ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, saj v količinskem in kakovostnem smislu dosega bistveno slabše rezultate kot delavci na primerljivih delovnih mestih.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odpovedni razlog nesposobnosti utemeljen in odpoved zakonita. Ugotovilo je, da številne očitane napake predstavljajo nedopustne strokovne napake; tožnica svojega dela ni opravljala kakovostno ter strokovno in zato ni dosegala pričakovanih rezultatov dela. Dajala je napačne ali nejasne odredbe v postopkih reševanja mednarodnih škod, spisov ni predhodno naštudirala, ni znala sama reševati spisov ali jih je reševala nestrokovno oziroma napačno, ni pravilno uporabljala strokovnih terminov oziroma se je nepravilno izražala tako v odredbah kot tudi pri dopisih in komuniciranju z drugimi. Pri delu tudi ni bila natančna (pri zapisovanju črk in številk).

10. Tožnica je navajala, da so bile strokovne napake posledica trpinčenja oziroma stalnega pritiska, ki ga je nad njo izvajala nadrejena z namenom odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ravno zaradi stalnega pritiska nadrejene naj bi storila očitane strokovne napake in odpovedni razlog nesposobnosti ni utemeljen. Sodišče je v zvezi s tem presodilo, da ravnanja, ki jih je tožnica ocenjevala kot trpinčenje, ne pomenijo trpinčenja v smislu določbe četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, temveč gre za ravnanja oziroma navodila nadrejene delavke, ki so običajna v organiziranem delovnem procesu.

11. Ni utemeljen očitek, da dokazna ocena grede presoje, da nadrejena ni izvajala trpinčenja nad tožnico, ni celovita. Sodišče se je pri presoji trpinčenja na delovnem mestu res oprlo na izpoved dveh zaposlenih pri toženi stranki in tudi izpoved nadrejene, ki naj bi nad tožnico izvajala trpinčenje. Vendar dejstvo zaposlitve pri toženi stranki samo po sebi še ne pomeni, da je samo zato izpoved takšne priče neverodostojna oziroma pristranska. Tožnica pa ni navedla drugih okoliščin, ki bi zbujale utemeljen dvom v njihovo verodostojnost. Zato očitana kršitev določbe 8. člena ZPP ni podana. Preostale revizijske navedbe, s katerimi tožnica utemeljuje kršitev 8. člena ZPP, pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno in torej nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Tožnica v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje kot prepozen zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje prič A. A. in B. B. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tožnica je bila s tem dokaznim predlogom prekludirana, ker ga je podala po prvem naroku za glavno obravnavo, potem ko je sodišče že izvedlo dokaz z zaslišanjem predlaganih prič. Z navedbo, da naj bi šele kasneje uspela pridobiti priči, ki bi bili pripravljeni potrditi njene navedbe, tožnica ne more opravičiti zamude v smislu četrtega odstavka 286. člena ZPP. Izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke je predlagala samo glede ugotavljanja višine škode v posledici trpinčenja, ki pa ni predmet revizijske presoje.

13. Tožnica neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče uporabiti pooblastilo iz prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 in izvesti dokaz z zaslišanjem prič A. A. in B. B. po uradni dolžnosti. Za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti namreč niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 34. člena ZDSS-1, saj ni šlo za primer, ko sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ni moglo ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.

14. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in revizijski očitek v tej smeri ni utemeljen (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tožničino slabo psihično stanje glede na ugotovitev, da na delovnem mestu ni bila trpinčena, v obravnavanem primeru ni odločilno dejstvo. Tudi ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1 tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 532/2007
• Sodba VIII Ips 241/2013
• Sodba VIII Ips 223/2006