VSRS Sodba in sklep VIII Ips 255/2017

Jedro

Tožnica je navedla, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi osebnih okoliščin (krajšega dela kot pravice iz starševskega varstva), saj ji je podala odpoved, čeprav je izmed treh svetovalcev imela ona najdaljšo delovno dobo in največ izkušenj. S tem je jasno izpostavila dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Dokazno breme, da to ni bil razlog za odpoved, je bilo na toženi stranki.

Če je tožena stranka ob upadu prometa (poslovni razlog) tožnico izmed več izvajalcev na delovnem mestu svetovalca izbrala in ji odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker je delala štiri ure oziroma ji v štirirnem delavniku dela na njenem delovnem mestu ni mogla zagotoviti, je odpoved pogodbe o zaposlitvi diskriminatorna, saj je bila kot presežna delavka izbrana na podlagi osebne okoliščine (izrabe pravic iz starševskega varstva).

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se del I. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s točko I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v tem delu pritožbi tožeče stranke ugodi in se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2012.

II. V ostalem se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tem delovnem sporu odločalo drugič. Vrhovno sodišče je s sklepom z VIII Ips 115/2016 z dne 25. 10. 2016 razveljavilo prvotno odločitev sodišč druge in prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj dopolni pomanjkljivo dokazno oceno o zatrjevani diskriminaciji, saj o vprašanju, ali je bila izbira tožnice objektivna ali pa posledica osebnih okoliščin, dokazni zaključek ni bil jasen. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 11. 2012 ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 20. 12. 2011 do 16. 10. 2016, vključno z izplačilom zapadlih zneskov plač (bruto 1.289,79 EUR mesečno). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo denarnega povračila v znesku 19.346,85 EUR. Ugotovilo je, da je tožena stranka racionalizirala poslovanje in ukinila eno delovno mesto v showroomu. Presodilo je, da so za ukinitev delovnega mesta obstajali ekonomski razlogi, ki so v kritičnem obdobju narekovali ta ukrep, kar hkrati pomeni, da tožena stranka tožnici pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala zaradi dela s krajšim delovnim časom. Poudarilo je, da je bila tožena stranka do tožnice razumevajoča in da niti ne bi bilo razumno, če bi pogodbo o zaposlitvi ob zmanjšanem obsegu dela odpovedala kateremu od delavcev, ki so delali 8 ur dnevno in je zanje bilo delo. Zatrjevane kršitve prepovedi diskriminacije ni ugotovilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo. Soglašalo je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje tako glede obstoja poslovnega razloga kot tudi nediskriminatorne izbire tožnice.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka navedbe o tem, da tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi osebnih okoliščin, ampak iz poslovnega razloga oziroma zakaj se je odločila, da za delavko, ki ji bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, izbere tožnico, podala prepozno. Tožnica je prekluzijo uveljavljala v postopku, vendar sodišči do tega nista zavzeli stališča. Zato meni, da je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno, saj bi bila odločitev, če ne bi upoštevali prepoznih navedb tožene stranke, drugačna. Navaja še, da je tožena stranka zaposlovala delavke za določen čas in da bi lahko zaposlitev pod spremenjenimi pogoji ponudila tudi njej.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom preizkusa, ki je zoper sodbo sodišča druge stopnje možen na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

8. Očitek, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni odgovorilo na pritožbeno grajo glede prepozno podanih trditev o razlogih za izbiro tožnice, ni utemeljen. Tožnica s tem smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP), ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče druge stopnje je na pritožbeno grajo o upoštevanju prepoznih navedb tožene stranke posredno odgovorilo v 13. točki obrazložitve in jo zavrnilo¹.

9. Neutemeljena je revizijska trditev, da izpodbijana sodba temelji na prepoznih navedbah tožene stranke, podanih v vlogah z dne 6. oziroma 7. 2. 2017 in na naroku z dne 9. 2. 2017. S tem tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zanikala, da bi tožnico diskriminirala in v dokaz predlagala zaslišanje A. A., ki je pojasnil razloge za izbiro tožnice kot presežne delavke. V vlogi z dne 3. 2. 2017 (revizija omenja datuma 6. in 7. 2. 2017, vendar vlog s tema datumoma v spisu ni) in na naroku 9. 2. 2017 tožena stranka ni predlagala nobenega dokaza za svoje navedbe, navedbe same pa ne vsebujejo nič takega, kar ne bi izhajalo že iz izpovedi zakonitega zastopnika A. A. Zato očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

10. Ni utemeljen tudi očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se sodišči ne opredelili do tožničine trditve, da tožena stranka delo prodajalk ves čas potrebuje (in zato ni bilo razloga za sklepanje pogodb o zaposlitvi z njimi za določen čas) ter da bi zato tožnici lahko ponudila zaposlitev pod spremenjenimi pogoji na tem delovnem mestu. Sodišče druge stopnje je na pritožbene navedbe obširno odgovorilo v 14. točki obrazložitve.

11. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

12. Tožnici je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi dne 5. 11. 2012 iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Po tej določbi je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu svetovalca v showroomu. Obstoj odpovednega razloga v tej fazi postopka ni več sporen. Sporno je le, ali je tožena stranka kršila prepoved diskriminacije, ker je izmed več svetovalcev v showroomu kot presežno delavko izbrala tožnico.

13. Tožnica je povsem določno navedla osebne okoliščine, zaradi katerih meni, da je bila diskriminirana, in sicer je že v tožbi navajala, da je bila diskriminirana zaradi daljših odsotnosti z dela zaradi bolezni in rojstva dveh otrok ter izrabe pravice do dela s skrajšanim delovnim časom, do katerega je upravičena po predpisih o starševskem varstvu. Menila je, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi teh osebnih okoliščin, saj je izmed treh svetovalcev v showroomu imela sicer najdaljšo delovno dobo in največ izkušenj. S tem je več kot jasno izpostavila dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Dokazno breme, da to ni bil razlog, je bilo na toženi stranki.

14. Kljub temu, da je Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 115/2016 z dne 25. 10. 2016 izrecno opozorilo na določbo šestega odstavka 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in na obrnjeno dokazno breme delodajalca v primeru delavčevega navajanja dejstev, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, sodišče prve stopnje opozorilu ni sledilo. Ponovno je v zvezi z zatrjevano diskriminacijo izhajalo z zmotnega stališča, da bi morala tožnica dokazati diskriminacijo (zadnja dva odstavka 17. točke obrazložitve). Prav tako ni sledilo stališču, da je tožnica določno in med postopkom večkrat navedla, zaradi katerih osebnih okoliščin meni, da je bila diskriminirana in da je koriščenje pravic po predpisih o starševskem varstvu osebna okoliščina, zaradi katere delodajalec delavca ne sme neenako obravnavati. Ponovilo je, da gre le za tožničin subjektivni občutek in da njene trditve ne dokazujejo diskriminacije. Presojo, da prepoved diskriminacije ni bila kršena, je utemeljilo z izpovedjo direktorja, da tožničina odsotnost ni bila razlog za odpoved. Takšno presojo je sodišče druge stopnje pokrilo z zaključkom, da so bili drugi svetovalci v showroomu pri delu s svojimi strankami utečeni in bi dejansko pomenilo "večji rez, če bi kdo, ki dela promet s strankami, z njimi komunicira, dobil odpoved in bi potem to delo prevzela tožnica", ki je delala štiri ure, saj v tem času ni mogla zaključevati kolekcij in vzdrževati odnosov s strankami.

15. Kot izhaja iz izpovedi zakonitega zastopnika A. A., ki jo povzema tudi sodišče druge stopnje, je tožena stranka tožnico za odpoved pogodbe o zaposlitvi izbrala zato, ker je bila najmanj zanesljiva; sodišče druge stopnje je nadalje ugotovilo, da "nezanesljiva" v tem smislu, da nanjo ni bilo mogoče popolnoma računati. Vse priče - tiste, ki jih je predlagala tožnica in B. B., ki jo je poleg zakonitega zastopnika predlagala tožena stranka - pa so izbiro tožnice povezovale z dejstvom, da dela štiri ure, češ da se dela v showroomu ne da opravljati v štiriurnem delavniku. Sodišče druge stopnje je sledilo dokaznemu zaključku, da je bila tožnica izbrana za presežno delavko, ker so bili drugi svetovalci z delom s svojimi strankami utečeni. Za tožnico, ki zaradi štiriurnega delavnika ni mogla zaključevati kolekcij (priča B. B.), ni jih mogla predstavljati in naročati, ni mogla sodelovati s strankami (priča C. C.), pa v štiriurnem delavniku ni bilo dela (priče D. D., E. E., F. F.).

16. Če je tožena stranka ob upadu prometa (poslovni razlog) tožnico izmed več izvajalcev na delovnem mestu svetovalca v showroomu izbrala in ji odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker je delala štiri ure oziroma ji v štiriurnem delavniku dela na njenem delovnem mestu svetovalke v showroomu ni mogla zagotoviti, je odpoved pogodbe o zaposlitvi diskriminatorna, saj je bila tožnica kot presežna delavka izbrana na podlagi osebne okoliščine (izrabe pravic iz starševskega varstva). Zato je presoja sodišč druge in prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, materialnopravno zmotna.

17. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je Vrhovno sodišče reviziji tožnice ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2012, v ostalem delu pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi zmotne presoje o (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se namreč sodišči s preostalim delom zahtevka (zlasti datumom prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča - 118. člen ZDR-1, in zahtevkom za denarno povračilo) nista ukvarjali.

18. Ker je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi že iz opisanega razloga, Vrhovno sodišče na druge revizijske navedbe (glede ponudbe zaposlitve pod spremenjenimi pogoji) ne odgovarja.

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

-------------------------------
¹ Obrazložilo je, da je sodišče prve stopnje toženi stranki ni omogočilo širjenja trditvene podlage, pač pa le preverjalo njene navedbe o (ne)zanesljivosti tožnice.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII DoR 108/2021-6
• VDSS Sodba Pdp 209/2022
• VSRS Sodba VIII Ips 160/2016