<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba VIII Ips 69/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:VIII.IPS.69.2017
Evidenčna številka:VS00006733
Datum odločbe:07.11.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS pdp 382/2016
Datum odločbe II.stopnje:17.11.2016
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti

Jedro

Tožničino ravnanje, ko izpitnih nalog ni hotela prevzeti najprej od receptorke, potem, ko sta ji jih dve delavki poskušali osebno vročiti, pa tudi ne, predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Nerazumna zahteva po "uradnem vročanju" ob tem, da je kot nosilka predmeta morala oceniti izpitne naloge ter da za to obstaja rok, ki je bil navsezadnje po tem, ko je naloge le prevzela, tudi za dva dni zamujen, predstavlja kršitev, ki jo je mogoče opredeliti za hujšo in storjeno naklepno.

Če je morala tožena stranka zato, da bi ji izročila izpitne naloge, ki jih je morala popraviti, angažirati detektiva in vročanje po več neuspešnih poskusih opraviti preko tožničinega odvetnika, to predstavlja motnjo v delovnem procesu. Ravnanje, ki jo je povzročilo, je tožena stranka zaradi tega utemeljeno opredelila kot hujšo kršitev, storjeno naklepoma.

Za obstoj odpovednega razloga zadošča že ugotovitev o odklanjanju prevzema izpitnih nalog, zato na pravilnost odločitve ne vpliva, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 5. 2014, za vrnitev tožnice na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom zapadlih zneskov plač s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je obstoj odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013). Na podlagi izvedenih dokazov je presodilo, da je tožnica kršila delovne obveznosti, določene v prvem odstavku 33. člena, prvem odstavku 34. člena in 37. členu ZDR-1 kot tudi v pogodbi o zaposlitvi ter 1. in 12. točki 66. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti vzgoje in izobraževanja.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja "vse revizijske razloge" iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da se do nekaterih ključnih navedb ni opredelilo, sodišču druge stopnje pa, da se mu to ni zdelo pomembno. Izpodbijani sodbi naj bi bili v nasprotju z vsebino listin in zapisniki, med najbolj očitno zmotne zaključke sodi ugotovitev, da je tožnica v času bolniškega staleža oz. odobrenega dopusta kršila delovne obveznosti. Sodiščema očita, da nista napolnili pravnih standardov "hujše kršitve delovne obveznosti" in "seznanitve z razlogom odpovedi". Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do navedb o širjenju odpovednih razlogov. Napačna naj bi bila presoja o pravočasnosti odpovedi; v zvezi s tem sodišču druge stopnje ponovno očita bistveno kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da ni samo rektor tisti, ki je pristojen za podajo odpovedi, zlasti, ker se postopek odpovedi začne na predlog in pobudo dekana. Nadalje se ne strinja s presojo, da je dokazan obstoj odpovednih razlogov v zvezi s kršitvama z dne 14. 2. 2014 in 11. 3. 2014. Navodila tožene stranke niso bila jasna, zato je pri izpitih prihajalo do težav. Namesto da bi dobila dodatna pojasnila in navodila, je bila tožnica šikanirana, zaradi česar je zahtevala uvedbo postopka zaradi trpinčenja. Sodiščema očita tudi druge nepravilnosti, in sicer v zvezi s štetjem rokov (v katerih naj bi izpolnila obveznosti) in vročanjem pisanj (večkrat je od tožene stranke zahtevala, da se ji pisanja vročajo pravilno), pa tudi glede ocene o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja ob dejstvu, da je izredna odpoved skrajna sankcija za kršenje delovnih obveznosti.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Odgovorilo je na vse relevantne pritožbene navedbe, če ne neposredno, pa vsaj posredno. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do pojma seznanitve z odpovednim razlogom (20. točka obrazložitve) in pojma hujše kršitve delovne obveznosti ter možnosti nadaljevanja delovnega razmerja (15. točka obrazložitve). V ostalem revizija pod očitkom bistvenih kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (sodišču očita zmotne zaključke), kar ni dovoljen revizijski razlog, in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. V revizijskem postopku sta sporni dve kršitvi, ki jih je tožena stranka očitala tožnici, in sicer njeno ravnanje v zvezi z izpitoma z dne 14. 2. 2014 in 11. 3. 2014. Na tej podlagi je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 27. 5. 2014.

10. Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Za pravočasnost podane odpovedi je pomembno, kdaj je odpovedni razlog ugotovil rektor univerze, ki v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZDR-1 nastopa v imenu delodajalca. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, je na podlagi 9. točke prvega odstavka 36. člena Statuta tožene stranke rektor tisti, ki na podlagi predloga dekana članice odloča o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja pedagoških delavcev. Rektor je na podlagi pritožb študentk zahteval od dekanje podrobnejša poročila o tem; prejel je poročilo o pritožbah in tudi o drugih tožničinih kršitvah, nakar je imel v aprilu 2014 z dekanjo še sestanek. Sledil je njen predlog z dne 28. 4. 2014. Ta datum je sodišče pravilno štelo za dan seznanitve z odpovednim razlogom. Stališče sodišča druge stopnje, da dopis tožničinega odvetnika z dne 25. 2. 2014 o "protipravnem sklepu dekanje" ne vpliva na datum ugotovitve odpovednega razloga, je pravilno. Dokument predstavlja stališče tožnice do sklepa dekanje in domnevnega trpinčenja na delovnem mestu in se je obravnaval v pravni službi tožene stranke kot pritožba tožnice. Kot izhaja iz rektorjeve izpovedi, se je z odpovednim razlogom seznanil šele po tem, ko je prejel mnenje in predlog dekanje in z njo opravil razgovor. Pred tem je le zbiral informacije, zato ugovor, da je tožena stranka zlorabila organizacijsko strukturo, ni utemeljen.

11. V zvezi s prvim izpitom z dne 14. 2. 2014 je tožena stranka tožnici očitala, da ni spoštovala navodil o komisijskem opravljanju izpita, da je izpit začela izvajati, preden sta pristopili drugi dve članici komisije, da je med izpitom od ene od članic komisije vpričo študentov zahtevala, naj pospravi z mize telefon, da je ob koncu izpita javno protestirala, da bi izpitne pole pobrala predsednica komisije, da po tem, ko so bile izpitne pole fotokopirane, le teh ni hotela prevzeti, da je popravljene teste vrnila po poteku roka, da je v nasprotju z izrecno prepovedjo opravila še ustno preverjanje pri nekaterih študentih in da so se nekateri študenti zaradi njenega neprimernega obnašanja pritožili.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil 14. 2. 2014 razpisan izpitni rok ob 8.00 uri in da je tožnica prišla v učilnico ob 7.50 uri ter takoj pričela preverjati prisotnost študentov. Le ti so se že posedli, ko sta ob 7.56 uri prišli v učilnico tudi A. A. in B. B., ki sta bili imenovani v komisijo za izvedbo izpita (komisijsko izvedbo je odredila dekanja Zdravstvene fakultete s sklepom z dne 10. 2. 2014). Tožnica je A. A. in B. B. poklicala pred učilnico in ju opozorila, da ne želi neprimernega vedenja vpričo študentov in da bo ona popravila teste. Med pisanjem testa je glasno opozorila A. A., ki je imela na mizi pred sabo telefon, da je to v nasprotju z izpitnim redom. Na koncu izpita je tožnica želela pobrati teste, vendar sta jih po kratkem pregovarjanju vzeli A. A. in B. B. ter jih odnesli v fotokopiranje. Ob 13.00 uri je tožnica zapustila fakulteto, ne da bi vzela teste. Ker tožnice ni bilo več, ko so bili testi fotokopirani, jih je B. B. odnesla v vložišče in jih dala v zaprto kuverto. Tožnica je naslednji dan nastopila dopust in se vrnila 24. 2. 2014. Receptorka C. C. ji je takrat želela vročiti izpitne naloge, vendar jih je odklonila, češ da jih želi prejeti uradno. D. D. in E. E. sta jih nato poskusili osebno vročiti v kabinetu tožnice, vendar je tudi to odklonila, zato sta jih pustili na njeni mizi in o tem naredili uradni zaznamek. Tožnica je nato 25. 2. 2014 petim študentom poslala sporočilo, naj se javijo 27. 2. 2014 na govorilnih urah; zaradi tega sta dve študentki napisali protestno pismo, drugi so se obračali na F. F., ker niso vedeli, ali gre morda za ustno preverjanje znanja. Pisne ocene je tožnica sporočila v referat 27. 2. 2014.

13. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnica kršila delovne obveznosti, ker je ignorirala odredbo dekanje o komisijski izvedbi izpita in ker je prevzela pristojnosti, ki jih ima predsednik komisije (preverjanje prisotnosti, dajanje navodil in razdelitev testov). S pripombo o telefonu je predsednici komisije okrnila ugled pred študenti, izogibala pa se je tudi prevzemu izpitnih nalog, čeprav je vedela, da jih mora pregledati v sedmih delovnih dneh. Iz užaljenosti - ker je predsednica komisije odnesla teste iz učilnice - se je izmuznila iz prostorov fakultete, tako da ji izpitnih pol ni bilo mogoče vročiti, tudi kasneje pa se je vročitvi izogibala. V nasprotju z izrecno prepovedjo dekanje je izvedla tudi ustne izpite.

14. Sodišče druge stopnje je po tem, ko je v 8. točki obrazložitve povzelo, kaj se je tožnici v odpovedi očitalo, obrazložilo, da je tožnica z izpitom pričela ob 7.50 uri in je s svojim ravnanjem prevzela pristojnosti predsednika komisije, saj je predsednik komisije tisti, ki preveri prisotnost študentov, da navodila za pisanje testa in razdeli teste. Izogibala se je tudi prevzemu izpitnih pol in jih kljub večkratnim poskusom ni sprejela.

15. Sodišče druge stopnje stališča do ugotovitev v zvezi z opozarjanjem A. A. zaradi telefona, prizadetega ugleda predsednice komisije, motenja študentov in nedovoljenega preverjanja znanja študentov sploh ni zavzelo stališča, zato je očitek zmotne uporabe materialnega prava glede teh dejstev neutemeljen. Revizijsko sodišče presoja zakonitost drugostopenjske sodbe, zato se mora omejiti le na razloge, ki izhajajo iz te sodbe. Pritrditi je treba reviziji, da tožnica s tem, ko je šest minut prej, preden sta prišli v učilnico še ostali dve članici izpitne komisije, preverjala prisotnost študentov, torej "začela z izpitom", ni huje kršila pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. S tem opravilom, ki je le tehnične narave, ni tako posegla v pristojnost predsednice komisije, da bi ji bilo mogoče očitati hujše kršenje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Pač pa predstavlja kršitev delovnih obveznosti njeno izmikanje prevzemu izpitnih nalog. Tudi če zanemarimo dejstvo, da je na dan izpita odšla domov, ne da bi prevzela izpitne naloge (ali je vedela, da se fotokopirajo in da jih mora prevzeti, ni bilo ugotovljeno), predstavlja njeno ravnanje, ko jih ni hotela prevzeti najprej od receptorke, potem, ko sta ji jih dve delavki poskušali osebno vročiti, pa tudi ne, hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Nerazumna zahteva po "uradnem vročanju" ob tem, da je kot nosilka predmeta morala oceniti izpitne naloge ter da za to obstaja rok, ki je bil navsezadnje po tem, ko je naloge le prevzela, tudi za dva dni zamujen, predstavlja kršitev, ki jo je mogoče opredeliti za hujšo in storjeno naklepno.

16. Glede kršitve, ki naj bi bila storjena na pisnem izpitu dne 11. 3. 2014, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica sicer v času od 7. 3. 2014 do 6. 4. 2014 v bolniškem staležu. Predhodno je pripravila izpitna vprašanja, vendar jih ni poslala v referat ali predsednici izpitne komisije, ampak jih je izročila G. G. ter se z njim dogovorila, da jih razdeli študentom in da bo prisoten v učilnici. Ko se je vrnila z bolniškega staleža, ponovno izpitnih nalog, ki naj bi jih ocenila, ni hotela prevzeti. Po izpitu se je preko elektronske pošte še v času bolniškega staleža pozanimala, kje so izpitne naloge in kdaj ji bodo posredovane. Izpitnih nalog ni prevzela med bolniškim staležem, ampak po tem, ko ga je 7. 4. 2014 zaključila, vendar ne takoj. Dne 8. 4. 2014 sta ji izpitne naloge brezuspešno skušali vročiti D. D. in E. E. v njeni pisarni. Dne 9. 4. 2014 ji je dekanja poslala pismo z zahtevo, da v treh dneh po prejemu izpitnih nalog posreduje ocene. Ker tožnica nalog še vedno ni prevzela, je tožena stranka opravila vročitev preko tožničinega odvetnika 11. 4. 2014. Pisne ocene je nato tožnica posredovala v referat 16. 4. 2014 (rok sedmih dni po vrnitvi z bolniškega staleža se je iztekel 15. 4. 2014).

17. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče druge stopnje presodilo, da je tožnica huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker zaradi komisijske izvedbe izpita ni bilo razloga, da je izpitna vprašanja izročila G. G., in ker je morala tožena stranka v končni fazi celo angažirati detektiva, da je izročil izpitne naloge, ki jih je bilo treba oceniti, tožničinemu odvetniku.

18. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je tožnica izpitna vprašanja neutemeljeno izročila G. G., saj ji je bilo zaradi dekanjinega sklepa z dne 10. 2. 2014 znano, da se njeni izpiti izvajajo komisijsko. Da bi bil G. G. predsednik ali član komisije, ki je izvedla izpit, ni bilo ugotovljeno. Vendar to ne predstavlja hujše kršitve, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (razlogi sodišča druge stopnje glede te kršitve so nejasni, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva). Pač pa je je nesprejemljivo tožničino izmikanje prevzemu izpitnih nalog. Če je morala tožena stranka zato, da bi ji izročila izpitne naloge, ki jih je morala popraviti, angažirati detektiva in vročanje po več neuspešnih poskusih opraviti preko tožničinega odvetnika, to predstavlja motnjo v delovnem procesu. Ravnanje, ki jo je povzročilo, je tožena stranka zaradi tega utemeljeno opredelila kot hujšo kršitev, storjeno naklepoma. Tožnica je bila tudi tokrat, enako, kot v prvem primeru, večkrat pozvana, da prevzame izpitne naloge, delavke so jih ji tudi osebno poskušale vročiti, pa jih je odklanjala. Drugače, kot da je to storila naklepno, si tožničinega izmikanja niti ni mogoče predstavljati. Zato sodišče druge stopnje, ker presoje o naklepu ali hudi malomarnosti ni še posebej utemeljevalo, ni kršilo določb pravdnega postopka. Do drugih revizijskih navedb v zvezi s to kršitvijo se Vrhovno sodišče ne opredeljuje, saj se pretežno nanašajo na dejstva, ki niso odločilnega pomena ali pa na dejstva, do katerih sodišče druge stopnje sploh ni zavzelo stališča (npr. o obveznostih v času bolniškega staleža, vsebini navodil za izvedbo izpitov itd.). Za obstoj odpovednega razloga, kot je bilo že pojasnjeno, zadošča že ugotovitev o odklanjanju prevzema izpitnih nalog, zato na pravilnost odločitve ne vpliva, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje.

19. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.

20. Tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1MzE4