VSRS Sodba VIII Ips 206/2017

Jedro

Tožnikove navedbe o šikanoznih oziroma diskriminacijskih razlogih za pisno opozorilo so skrajno neprepričljive glede na dejanske ugotovitve sodišč, da bi tožnik tistega dne moral opravljati izpit za regalno dvigalo, kar je delo na višini, zaradi česar je moral pred tem opraviti alkotest (prav tako tudi preostala dva delavca, ki sta opravljala izpit), pri čemer je alkotest pri tožniku pokazal 0,28 promila prisotnosti alkohola v izdihanem zraku. Nikakršne šikane ni v tem, da je tožena stranka na podlagi ugotovitve alkoholiziranosti na delovnem mestu tožnika pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil obveznosti iz delovnega razmerja.

Tudi če bi bilo res, da tožena stranka ni v vseh primerih ugotovljene alkoholiziranosti na delovnem mestu ukrepala bodisi s pisnim opozorilom na izpolnjevanje obveznosti ali z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, to še vedno ne bi pomenilo, da gre za nedopustno diskriminacijo, ker je tožena stranka, potem ko je ugotovila tožnikovo alkoholiziranost na delovnem mestu, le tega pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 9. 12. 2014 ter reintegracijski in reparacijski zahtevek tožnika. Presodilo je, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je 24. 10. 2014 na delovnem mestu nadlegoval A. A., ki je bila kot voznica tovornjaka poslovna partnerica tožene stranke in ji s tem povzročil psihično stisko in strah, zato mu je tožena stranka zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je bil za takšno odpoved pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj predhodnega pisnega opozorila na kršitev obveznosti in možnost odpovedi. Tožena stranka je tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo, ker je bil 9. 5. 2014 na delovnem mestu pod vplivom alkohola.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopnega sodišča.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni presojalo zatrjevane diskriminacije in šikaniranja tožnika v zvezi z dejanskim temeljem predhodnega pisnega opozorila, temveč se je omejilo na diskrecijsko pravico delodajalca, kdaj izvede postopek izredne odpovedi. Tožnik ni zatrjeval zgolj neenakopravnega obravnavanja napram ostalim delavcem, temveč načrtno diskriminacijo in šikaniranja. V konkretnem primeru zato ni možna neposredna aplikacija odločitve iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 179/2014 z dne 7. 2. 2017, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje. Glede na obrnjeno dokazno breme bi moralo sodišče šteti za resnično tožnikovo zatrjevanje o diskiminatornem razlogu za pisno opozorilo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodba ne vsebuje razlogov o tem, ali je bilo opozorilo tožniku podano izključno iz diskriminatornih razlogov.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Vsi revizijski razlogi se nanašajo izključno na pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, ki je bilo tožniku izdano na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR-1. Ta določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Predhodno pisno opozorilo je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Zoper takšno pisno opozorilo delavec nima samostojnega sodnega varstva, temveč ga lahko izpodbija v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Če se v tem sporu ugotovi, da je bilo pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 nezakonito oziroma neutemeljeno, je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ne glede na to, ali je delavec storil kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bile razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov glede tega, ali je bilo pisno opozorilo tožniku podano izključno iz diskiminatornih razlogov. Sodišče prve stopnje je v 19. in 20. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj šteje da pisno opozorilo ni bilo dano iz diskriminatornih razlogov, sodišče druge stopnje je s temi razlogi soglašalo in neutemeljenost tožnikovih trditev o neenakopravnem obravnavanju še dodatno obrazložilo v 12. točki obrazložitve. To pomeni, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z ugovorom tožnika o diskriminatornem obravnavanju pri izdaji pisnega opozorila. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti, saj ima razloge v odločilnih dejstvih. Ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Dejansko gre pri uveljavljanju bistvene kršitve določb pravdnega postopka predvsem za nestrinjanje tožnika z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje (ki mu je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče), da tožnik ni bil diskriminiran, ker je tožena stranka v vseh primerih ugotovljenih kršitev prepovedi alkoholiziranosti ukrepala enako. Navedeno pomeni, da tožnik ob formalnem sklicevanju na bistvene kršitve določb pravdnega postopka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Tudi sicer so tožnikove navedbe o šikanoznih oziroma diskriminacijskih razlogih za pisno opozorilo skrajno neprepričljive glede na dejanske ugotovitve sodišč, da bi tožnik tistega dne moral opravljati izpit za regalno dvigalo, kar je delo na višini, zaradi česar je moral pred tem opraviti alkotest (prav tako tudi preostala dva delavca, ki sta opravljala izpit), pri čemer je alkotest pri tožniku pokazal 0,28 promila prisotnosti alkohola v izdihanem zraku. Nikakršne šikane ni v tem, da je tožena stranka na podlagi ugotovitve alkoholiziranosti na delovnem mestu tožnika pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil obveznosti iz delovnega razmerja.

10. Tudi če bi bilo res, da tožena stranka ni v vseh primerih ugotovljene alkoholiziranosti na delovnem mestu ukrepala bodisi s pisnim opozorilom na izpolnjevanje obveznosti ali z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, to še vedno ne bi pomenilo, da gre za nedopustno diskriminacijo, ker je tožena stranka, potem ko je ugotovila tožnikovo alkoholiziranost na delovnem mestu, le tega pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti. V zvezi s tem se sodišče druge stopnje utemeljeno sklicuje na stališče revizijskega sodišča v sodbi VIII Ips 179/2016 z dne 7. 2. 2017 o tem, da se delavec ne more sklicevati na diskriminacijo oziroma neenako obravnavo, če so tudi drugi delavci na podoben ali enak način kršili svoje obveznosti, pa delodajalec zoper njih ni ukrepal oziroma je ukrepal mileje. Posledično so neutemeljene tudi revizijske navedbe o nepravilni uporabi določbe šestega odstavka 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2017) o obrnjenem dokaznem bremenu, kadar delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije.

11. Glede na vse navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožena stranka s tem, ko je tožnika zaradi alkoholiziranosti na delovnem mestu v skladu s prvim odstavkom 85. člena ZDR-1 pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ni kršila prepovedi diskriminacije iz 6. člena ZDR-1.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 278. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 179/2022
• VDSS sodba Pdp 535/2011
• VDSS sodba Pdp 44/2010