VSRS Sodba II Ips 14/2016

Jedro

Tožnik, oče dveh mladoletnih otrok, je zahteval plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve njegove osebnostne pravice do stikov z otrokoma. Tožbo je utemeljil s trditvami, da je toženka s psihičnimi vplivi na sinova, pri njiju vzbudila tak odpor do tožnika, da stike z njim kategorično odklanjata.

Vrhovno sodišče se je že izreklo, da je pravica do spoštovanja družinskega življenja osebnostna pravica, ki zajema tudi pravico do družinskih stikov, med katerimi so v prvi vrsti stiki med starši in otroki ter vzpostavljanje in razvijanje razmerij med njimi.

Tisti od staršev, pri katerem otrok živi v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike. Še več, tistemu od staršev, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, se nalaga prizadevanje za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim od staršev ter opustitev vsega, kar bi oteževalo varstvo in vzgojo otroka.

V obeh primerih, tako pri dejanskem odvzemu kot pri uničenju emocionalnih in socialnih vezi med otrokom in staršem, so normalni, naravni, samoumevni ter toliko kot človeška civilizacija stari in za človekovo življenje temeljni družinski stiki med starši in otroki preprečeni, izbrisani, uničeni in zradirani iz življenja prizadetih - obeh otrok in tožnika, njunega očeta.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 276,39 EUR revizijskih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka:

1. Tožnik, oče dveh mladoletnih otrok, je zahteval plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve njegove osebnostne pravice do stikov z otrokoma. Tožbo je utemeljil s trditvami, da je toženka s psihičnimi vplivi na sinova, pri njiju vzbudila tak odpor do tožnika, da stike z njim kategorično odklanjata.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku prisodilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR (od zahtevanih 8.000,00 EUR). Ocenilo je, da je tožnik dokazal vse elemente odškodninske odgovornosti - protipravnost toženkinega ravnanja (psihičen vpliv na otroka, ki je povzročil odklonilen odnos do očeta - odtujitveni sindrom) in njeno odgovornost kot tudi nastanek škode zaradi duševnih bolečin in vzročno zvezo med ravnanjem matere in nastalo škodo.

3. Zoper ugodilni del odločbe se je pritožila toženka, vendar je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Sprejelo je stališče, da je toženka z negativnimi vplivi na oba otroka onemogočila, da bi z očetom vzpostavila normalne odnose. Pritrdilo je tudi ugotovitvi, da tožnik s svojim ravnanjem k temu ni prispeval. Za stike si je vseskozi prizadeval in upošteval navodila strokovnih institucij.

Dopuščeni revizijski vprašanji:

4. Zoper to sodbo je toženka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je, s sklepom II DoR 263/2015 dopustilo revizijo glede vprašanj:

- ali psihičen vpliv matere na otroke, zaradi katerega ti odklanjajo stike z očetom, predstavlja protipravno ravnanje in je zato podana njena odškodninska odgovornost zaradi kršitve očetove osebnostne pravice do stika z otroki

in

- ali je v tem primeru izključen prispevek oškodovanca (očeta), pri katerem so izkazani elementi nasilništva, oziroma oškodovanca, ki na noben način ni poskrbel za zmanjšanje škode.

Povzetek revizijskih navedb:

5. V zvezi s prvim vprašanjem revidentka navaja, da pojav odtujitvenega sindroma ne more biti podlaga za njeno odškodninsko odgovornost. Njeni vplivi na otroka naj bi bili posledica stiske, ki jo je povzročil tožnik s svojim nasilnim ravnanjem. Šlo naj bi za normalno, povsem naravno reakcijo, ki jo ob razvezi doživlja večina mater. Zato ne more imeti odškodninskih posledic. Ta problematika terja ureditev v okviru družinskega prava, ne pa uporabe splošnih določb o odškodninski odgovornosti zaradi kršitve osebnostnih pravic. Revidentka meni, da bi podlago za odškodninsko odgovornost lahko pomenilo le fizično preprečevanje stikov. Dodaja, da je primer, kot je obravnavani, v slovenski sodni praksi osamljen ter da pravo ne priznava odškodnine za take vrste škod.

Revidentka meni, da sta sodišči v zvezi z vprašanjem o tožnikovem prispevku k škodi zmotno uporabili določbo 171. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 - v nadaljevanju OZ). Zatrjuje, da tožnik sam povzroča odpor pri otrocih in se ob tem sklicuje na svoje dosedanje navedbe ter na okoliščino, da naj bi tožnik neprimernega odnosa sploh ne zanikal. Tudi z vložitvijo odškodninske tožbe naj bi uničevalno in agresivno vplival na odnos otrok do njega. Revidentka sodiščema prve in druge stopnje očita, da tožnikovega fizičnega nasilja nista upoštevali v zadostni meri in da sta sklep, da naj bi posledice nasilja že izzvenele, sprejeli brez dokazne podlage. Prav tako naj sodišči ne bi pojasnili kaj naj bi tožnik storil za zmanjšanje domnevne škode in kako je na nastalo situacijo vplivala osebnost otrok.

Odgovor na revizijo:

6. Tožeča stranka predlaga zavrnitev revizije in pritrjuje stališču sodišča prve in druge stopnje, da pomeni odtujevanje otrok s strani enega roditelja poseg v osebnostne pravice drugega. Poudarja, da psihičen pritisk matere na otroke nedvomno pomeni protipravno ravnanje v smislu odškodninske odgovornosti.

Presoja revizije:

7. Revizija ni utemeljena.

Obseg presoje revizijskega sodišča

8. Presoja revizijskega sodišča je začrtana z vprašanji, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizijske navedbe, stališča in kritike, ki gredo onkraj tem, ki jih natančno zarisuje sklep o dopustitvi revizije, so neupoštevne in se zato revizijsko sodišče z njimi ni ukvarjalo. Naloga revizijskega sodišča je le odgovoriti samo na naslednji vprašanji:

- ali psihičen vpliv matere na otroke, zaradi katerega ti odklanjajo stike z očetom, predstavlja protipravno ravnanje in je zato podana njena odškodninska odgovornost zaradi kršitve očetove osebnostne pravice do stika z otroki; in

- ali je v tem primeru izključen prispevek oškodovanca (očeta), pri katerem so izkazani elementi nasilništva, oziroma oškodovanca, ki na noben način ni poskrbel za zmanjšanje škode.

9. Bistvena dejstva, na katerih temelji izpodbijana sodba, je mogoče strniti v naslednje točke:

- Tožnik in toženka sta razvezana zakonca, starša dveh mladoletnih sinov.

- Zaradi fizičnega in psihičnega nasilja je toženka je dne 28. 8. 2006 z otrokoma odšla v "varno hišo" in od tedaj dalje, vse do sklenitve začasne sodne poravnave dne 1. 2. 2007, tožnik otrok ni videl.

- Kljub temu, da so stiki med tožnikom in otrokom sodno urejeni, se ne izvajajo, ker otroka stike odločno in brezpogojno odklanjata.

- Naravni vzrok odklanjanja stikov je ravnanje toženke, ki je na otoka vplivala s čustvenimi pritiski in prisilo, zaradi česar je pri njima izražen odtujitveni sindrom, ki se kaže kot otrokova popolna lojalnost enemu od staršev, medtem ko do drugega povsem odklanja.

- Tožnik do otrok ni imel neprimernega in zaničljivega odnosa; ravno nasprotno: za stike z njima si je ves čas prizadeval, upošteval je nasvete in navodila strokovnih delavcev, vključil se je v terapijo pri psihoterapevtu Bogdanu Žoržu in v skupino pri Društvu za nenasilno komunikacijo.

- V začetni fazi vzpostavitve stikov je tožnik privolil na nadzor centra za socialno delo; bil je pripravljen razumeti stališče toženke (zatrjevan strah zaradi preteklega nasilja) in postopno napredovati v obsegu in kakovosti stikov. Sprva je bil pri stikih med tožnikom in otrokoma zaznan določen napredek, potem pa so ti stiki postajali vse slabši. Kljub tožnikovemu neprestanem prizadevanju za izboljšanje stikov sta otroka stike vse bolj odklanjala.

- Ni ugotovljeno, da bi otroka odpor do očeta izražala zaradi razlogov na njegovi strani, ali da bi se ga bala. Primarni strah je že zelo presežen, otroka pa kljub temu izražata izrazit in neomajen odpor do tožnika brez kakršnihkoli utemeljitev. Prej sta imela do tožnika ambivalenten odnos, ta pa se je zaradi kasnejših tožničinih sistematičnih negativnih vplivov, čustvenih pritiskov in prisile razvil v skrajno odklanjanje očeta.

- Ker ga sinova povsem odklanjata in zavračata stike z njim, tožnik trpi duševne bolečine.

O prvem vprašanju

10. Normativno izhodišče presoje prvega vprašanja je dvojno. Najprej odškodninsko-pravno, ki pove, da je tožnikova nepremoženjska škoda pravno priznana. Njegove duševne bolečine zaradi popolne odtujitve obeh otrok, njunega odločnega in neomajnega zavračanja kakršnihkoli stikov z njim pomenijo duševne bolečine zaradi posega v njegovo osebnostno pravico do družinskega življenja. Vrhovno sodišče se je že izreklo, da je pravica do spoštovanja družinskega življenja osebnostna pravica, ki zajema tudi pravico do družinskih stikov, med katerimi so v prvi vrsti stiki med starši in otroki ter vzpostavljanje in razvijanje razmerij med njimi.¹ Vrhovno sodišče ne vidi razlogov za odstop od tega stališča. Prav tako ne za drugačno rešitev vprašanja, na katerega je odgovorilo s sodbo št. II Ips 53/2006 z dne 27. 3. 2008, ko je med drugim navedlo: "Tožnikova pravica do stikov s svojim otrokom je osebnostna pravica, ki ima utemeljitev v določbi 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju ZZZDR). Gre za starševsko pravico, ki jo tudi Ustava RS uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine (53. in 54. člen). Tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/94) v 8. členu posebej opredeljuje pravico do družinskega življenja. Poseg v omenjeno pravico do osebnega in družinskega življenja ima, ob ostalih izpolnjenih pogojih za nastanek civilnega odškodninskega delikta, za posledico odškodninsko odgovornost. Gre za pravno priznano škodo, katere dejanski obstoj in obseg pa je stvar dejanskih ugotovitev."

11. Na teh premisah nadaljuje Vrhovno sodišče presojo tudi v tej zadevi. Vendar jo dopolnjuje še z dolžnostjo tistega od staršev, pri katerem otrok živi, da se, zaradi velikega pomena, ki ga ima ta vidik pravice do družinskega življenja,² ne samo vzdrži dejanj, ki otežujejo izvrševanje stikov, temveč da si s svojim aktivnim ravnanjem prizadeva k tem stikom. Sodišče prve stopnje se je zato utemeljeno oprlo tudi na določbo drugega odstavka 106. člena ZZZDR, po kateri mora tisti od staršev, pri katerem otrok živi v varstvu in vzgoji, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike. Še več, ta določba tistemu od staršev, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, nalaga prizadevanje za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim od staršev ter opustitev vsega, kar bi oteževalo varstvo in vzgojo otroka.³ Tožničino ravnanje, ko je s čustvenimi pritiski in prisilo manipulirala z otrokoma, kot je opisano v točki 15 sodbe sodišča prve stopnje, je zato protipravno. To ravnanje je namreč naravni vzrok odtujitvenega sindroma, ki je neposreden vzrok brezpogojnega odklanjanja stikov ter s tem tožnikovih duševnih bolečin. Ko je tako, je treba tožnikovo nepremoženjsko škodo pripisati njenemu ravnanju (prvi odstavek 131. člena OZ). Brez njenega protipravnega ravnanja bi se razmerja med otrokoma in tožnikom, njunim očetom, odvijala in razvijala naravno, kar pomeni v skladu z univerzalnimi načeli človeške civilizacije, na katerih temeljijo odnosi med starši in otroki, torej na emocionalnih vezeh, značilnih in bistvenih za družinska razmerja.

12. Pri tem posebej izstopa bistvena okoliščina, da se je nenaravno odklonilen, zaničljiv in sprevržen odnos sinov do tožnika (podrobneje opisan v točki 16 sodbe sodišča prve stopnje) začel stopnjevati šele po tem, ko so bili stiki že sodno urejeni. Sprva je bil viden celo določen napredek in se je, kot je ugotovilo sodišče prva stopnje, "intenziteta stikov sinov z očetom povečevala" (t. 19 obrazložitve sodbe). Sodišči sta zato tudi ugotovili, da tožnikovo nasilje v preteklosti ni naravni vzrok odtujitvenega sindroma (gl. t. 19 sodbe sodišča prve stopnje in 13. t. sodbe pritožbenega sodišča). Ko je tako, je treba škodo v celoti pripisati toženkinemu ravnanju, ki je odločilen naravni vzrok odtujitvenega sindroma. Za to njeno ravnanje ne more biti opravičilo, da je bila, kot ponovno poudarja v reviziji, v duševni stiski ter da gre za "reakcijo matere ob razvezi, ki zaradi svoje stiske ob razvezi z vplivom na otroke te od očeta odtuji". Razveza in duševne stiske ob razvezi ne morejo biti opravičilo za sistematično razgradnjo emocionalnih vezi med otroki in starši.

13. Vrhovno sodišče posebej poudarja, da je domet precedenčnega učinka te sodbe tak, kot splošno velja za vse sodbe z (de facto) precedenčnim učinkom. Zamejen in omejen je z nosilnimi dejstvi konkretnega primera. Med temi dejstvi posebej izstopajo tista, ki delajo ta primer izjemen. Njegova izjemnost je namreč v tem, da je toženka s svojim ravnanjem povzročila globoko ukoreninjen odpor obeh sinov do tožnika, kar ima za posledico ne samo odtujitev otrok, dolgoročno skalitev odnosov med tožnikom in njegovima sinovoma, ampak stanje, ki je v resnici primerljivo z dejanskim odvzemom otrok. Glede samega učinka njenega ravnanja na tožnikovo pravico do stikov z otrokoma ni namreč nobene bistvene razlike med fizičnim odvzemom otrok in ustvaritvijo odtujitvenega sindroma, ki pomeni destrukcijo vseh tistih nevidnih, prvinskih vezi, na katerih temeljijo družinski odnosi in ki vzpostavljajo emocionalne in socialne temelje družine. V obeh primerih, tako pri dejanskem odvzemu kot pri uničenju emocionalnih in socialnih vezi med otrokom in staršem, so normalni, naravni, samoumevni ter toliko kot človeška civilizacija stari in za človekovo življenje temeljni družinski stiki med starši in otroki preprečeni, izbrisani, uničeni in zradirani iz življenja prizadetih - obeh otrok in tožnika, njunega očeta. Tako kot je tožnica s svojim grobim posegom v pravico do družinskega življenja tožnika prikrajšala za sinova, mu ju odvzela, je tudi njiju, svoja otroka prikrajšala za očeta - s svojim ravnanjem je tudi njima odvzela očeta. Škoda, ki jo je prizadejala vsem vpletenim, je neizmerna in neizbrisna. Zato je v takih, izjemnih primerih, ko gredo posledice kršitve dolžnosti iz drugega odstavka 106. člena ZZZDR daleč onstran pričakovanega, še običajnega in glede na vse specifičnosti, zapletenosti in večplastnosti družinskih razmerij še sprejemljivega, ter kamor pravo ne seže - tudi ne more seči in si ne prizadeva, da bi seglo, podana odškodninska odgovornost. Prav zato Vrhovno sodišče posebej izpostavlja dejstva, ki osvetljujejo vse razsežnosti škode, ki jo je povzročila tožnica, in ki so navedene v točkah 15 in 16 sodbe sodišča prve stopnje.

14. Vrhovno sodišče tako na prvo vprašanje odgovarja pritrdilno. Psihični vpliv matere na otroke, zaradi katerega ti odklanjajo stike z očetom, pomeni protipravno ravnaje in je zato podana njena odškodninska odgovornost zaradi kršitve očetove osebnostne pravice do stika z otroki.

O drugem vprašanju

15. Drugo vprašanje, o katerem je bila dopuščena revizija se glasi: Ali je v takem primeru izključen prispevek oškodovanca (očeta), pri katerem so izkazani elementi nasilništva, oziroma oškodovanca, ki na noben način ni poskrbel za zmanjšanje škode.

16. Ker se pričujoči škodni primer presoja po splošnih pravilih o civilni odškodninski odgovornosti, je načelen odgovor na zastavljeno vprašanje lahko samo pritrdilen. Nobenih razlogov ni, da institut deljene odgovornosti (171. člen OZ) ne bi bil uporaben tudi v primerih odgovornosti za nepremoženjsko škodo zaradi odtujitvenega sindroma, povzročenega s strani enega od staršev. Kadar je k uničenju vezi, na katerih temelji odnos med starši in otroki, s svojim ravnanjem prispeval tudi tisti od staršev, ki je sam žrtev odtujitvenega sindroma, ker je na primer otroka zanemarjal, neredno vzdrževal stike, ali kako drugače izkazoval nenaklonjenost do otroka, še posebej, če so pri njem "izkazani elementi nasilništva", bo vsekakor podana podlaga za sorazmerno zmanjšanje odškodnine.

17. Vendar obravnavani primer ni tak. Znaki odtujitvenega sindroma so se namreč začeli pojavljati šele po tem, ko je bil pri stikih med otrokoma in tožnikom že zaznan napredek. Sodišči sta ugotovili, "da je primarni strah (kot posledica tožnikovega preteklega fizičnega in psihičnega nasilja - pripomba Vrhovnega sodišča) presežen in da otroka stike odklanjata brez kakršnikoli utemeljitve" (gl. t. 12 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča), zaradi česar tožnikovega preteklega nasilja ni štelo kot naravni vzrok tega, da otroka brezpogojno in na ponižujoč način odklanjata očeta. Ker mora biti prispevek oškodovanca vzročno (in v primeru odtujitvenega sindroma tudi časovno) povezan z nastankom škode,⁴ je ob odsotnosti take povezave izključena uporaba instituta "deljene odgovornosti". V času, ko se je pri sinovih pravdnih strank oblikoval odtujitveni sindrom, sta bila pod izključnim vplivom toženke, po drugi strani pa si je tožnik med tem aktivno prizadeval za rešitev poglabljajoče se krize - upošteval je nasvete in navodila strokovnih delavcev, vključil se je v terapijo pri psihoterapevtu in v skupino pri Društvu za nenasilno komunikacijo, izkazal je tudi razumevanje za argumente toženke (zatrjevan strah zaradi preteklega nasilja) ter pripravljenost postopno napredovati v obsegu in kvaliteti stikov. Sodišči, ki sta ugotovili, da tožnikovo ravnanje v preteklosti ni naravni vzrok odtujitvenega sindroma, saj da je ta izključna (naravna) posledica toženkinega ravnanja, sta zato pravilno odrekli uporabo instituta deljene odgovornosti (171. člen OZ).

18. Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zato zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju ZPP).

19. Toženka, ki z revizijo ni uspela, mora v skladu s prvim odstavkom 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo, ki jih sestavljajo nagrada za revizijski postopek (206,55 EUR), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (20,00 EUR.) in 22% DDV.

-------------------------------
¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 195/2012 z dne 19. 6. 2014, t. 13 in 14.
² Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v številnih sodbah poudarilo, da pomenijo tesni stiki in razmerja med starši in otroki temeljno prvino družinskega življenja. Prim. sodbe v zadevah Gobec zoper Slovenijo z dne 3. 10. 2013, t. 128; S.I. zoper Slovenijo z dne 13. 10. 2011, t. 68; Eberhard in M. zoper Slovenijo, sodba z dne. 12. 2009, t. 125; Monory zoper Romunijo in Madžarsko z dne 5. 4. 2005, t. 70; Johansen zoper Norveško z dne 7. 8. 1996, t. 52 in številne druge. ESČP priznava znotraj pravice do družinskega življenja različno širno polja proste presoje (PPP - margin of appreciation), odvisno od tega, kako pomemben je interes, ki spada pod okrilje te pravice. O tem, kateremu od staršev, ki sta se razšla, naj bo otrok zaupan v vzgojo in varstvo, je polje presoje nacionalnih oblasti široko, zelo ozko pa je glede pravice do stikov med starši in otroci. Gl. sodbo v zadevi Cincimino proti Italiji z dne 28. 4. 2016, t. 65. PPP tako ne pove samo, koliko svobode ima nacionalni organ, ampak tudi kolikšna je teža posameznega vidika človekove pravice. Pravica do stikov med starši in otroki (za razliko od pravice staršev in otroka do skupnega življenja) pomeni po ustaljeni praksi ESČP poseg v trdo jedro pravice do družinskega življenje. Tako npr. lahko le zelo izjemne okoliščine upravičujejo prekinitev družinskih vezi (gl. 66. t. sodbe zadevi Cincimino). Gl. tudi Guide on Article 8 of the European Convention on Human Rights - Right to respect for private and family life, Council of Europe/european Court of Humnan Rights, Strasbourg 2017, str. 38, t. 179, dosegljivo: http://www.echr.coe.int/Documents/Guide_Art_8_ENG.pdf
³ Prim. sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 706/2009 z dne 3.12.2009, t. 16, 17 ter sodbo in sklep št. II Ips 536/2009 z dne 20. 5. 2010, t. 17. Prim. tudi sklep št. II Ips 220/2015 z dne 19. 11. 2015, kjer je Vrhovno sodišče v t. 10 obrazložitve med drugim, obiter, navedlo, da ima kršitev te dolžnosti lahko za posledico, da sodišče ob pogojih, določenih v šestem odstavku 106. člen ZZZDR, odloči, da se otroci zaupajo v varstvo in vzgojo drugemu od staršev.
⁴ Da mora biti oškodovančev prispevek k nastanku škode vzročno povezan z nastankom škode, je pravzaprav tavtologija - zato o tem ni vredno izgubljati besed. Da je za uporabo instituta deljene odgovornosti nujna vzročna zveza med oškodovančevim (neobičajnim, nesprejemljivim, do sebe neodgovornim, neskrbnim, nespametnim) ravnanjem in utrpelo škodo, izhaja iz številnih odločb Vrhovnega sodišča. Prim. sodbo št. II Ips 289/2008 z dne 11. 4. 2012, t. 17 obrazložitve; sodbo št. II Ips 133/2008 z dne 25. 3. 2010, t. 7 obrazložitve; sodbo in sklep II Ips 850/2006 z dne 22. 3. 2007; sodbo II Ips 190/2000 z dne 31. 5. 2001; sodbo št. II Ips 182/2014 z dne 26.11.2015, t. 7 obrazložitve; sodba št. II Ips 29/2011 z dne 13. 12. 2012, t. 10 obrazložitve in številne druge. Enako tudi teorija (prim. N. Plavšak v: M. Juhart, N. Plavšak - ur., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 964, 966. Prim. tudi sodbo št. II Ips 405/2004 z dne 22. 6. 2006, kjer je Vrhovno sodišče med drugim navedlo: "Le izjemoma [...] je mogoče opredeliti kot relevanten prispevek k nastanku škode tudi oškodovančevo ravnanje, ki časovno ne sovpada s škodnim dejanjem poškodovalca, če je ravnanje oškodovanca v vzročni povezanosti z okoliščinami, ki so determinirale ravnanje povzročitelja škode."

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II DoR 263/2015
• VSL Sodba II Cp 1373/2022
• VSRS Sklep II DoR 203/2016