VSRS Sodba I Ips 19826/2015

Jedro

Ker je bila obsojencu odločba o brezplačni pravni pomoči vročena šele, ko sta pretekli že dve tretjini petnajstdnevnega pritožbenega roka, ki skladno s četrtim odstavkom 120. člena ZKP teče od vročitve sodbe obdolžencu, so bile obsojenčeve možnosti za pripravo učinkovite obrambe zoper očitke v obsodilni sodbi bistveno omejene. Institut vrnitve v prejšnje stanje mehča strogo zakonsko dikcijo o štetju pritožbenega roka od vročitve sodbe obdolžencu in omogoča polno uresničevanje pravice do obrambe oziroma do pravnega sredstva v kazenskem postopku v primerih, ko obdolženec iz opravičenih razlogov zamudi rok za vložitev pravnega sredstva.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča druge stopnje VII Kp 19826/2015 z dne 27. 10. 2016 razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo II K 19826/2015 z dne 5. 4. 2016 obsojenega L. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Zoper navedeno sodbo sta obsojenec in njegov zagovornik vložila pritožbi, ki ju je Okrajno sodišče v Kranju s sklepom z dne 18. 8. 2016 kot prepozni zavrglo. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 27. 10. 2016 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika, ki sta ju vložila zoper omenjeni sklep o zavrženju pritožb, zavrnilo kot neutemeljeni ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Sodišče prve stopnje, ki je pritožbi zoper sodbo zavrglo kot prepozni in sodišče druge stopnje, ki je tako odločitev potrdilo, sta storili kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker nista navedli pravne podlage za svojo odločitev in se sklicevali zgolj na komentar ZKP ter sprejeto kazenskopravno teorijo in sodno prakso. Zagovornik dodaja, da ZKP ne govori o zagovorniku pred razglasitvijo sodbe in zagovorniku po razglasitvi sodbe, temveč le o zagovorniku na splošno, ki kot tak obstoji tudi v času po vročitvi sodbe obdolžencu. Zato je arbitrarno stališče obeh sodišč, da v dani procesni situaciji ne pride v poštev določba četrtega odstavka 120. člena ZKP in pomeni kršitev določb kazenskega postopka, ki so vodile do nezakonite sodne odločbe. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je tudi podana, ker sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu pride samo s seboj v nasprotje, ko po eni strani zapiše, da je bila zagovorniku sodba sodišča prve stopnje vročena, po drugi strani pa, da omenjena vročitev nima takšnega pravnega učinka. Pravnomočno zavrženje pritožbe zoper sodbo pomeni kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS ter nesorazmeren ukrep, h kateremu obsojenec ni v ničemer prispeval, saj je zaupal svojemu zagovorniku in verjel, da četrti odstavek 120. člena ZKP velja tako, kot je zapisan in ne tako, kot ga razlagata sodišči. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, ki naj pritožbo obdolženca kot pravočasno predloži v reševanje sodišču druge stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk, ki meni, da je zahteva utemeljena, ker sta sodišči prve in druge stopnje, ki nista upoštevali četrtega odstavka 120. člena ZKP, po katerem teče rok za vložitev pravnega sredstva, če ima obdolženec zagovornika, od zadnje vročitve, neupravičeno skrajšali pritožbeni rok, saj obsojenec zagovornika ni pooblastil že v času pred vročanjem sodbe zaradi okoliščine, ki je na strani sodišča in ne na strani obsojenca. Če bi obveljalo stališče kot sta ga sprejeli sodišči prve in druge stopnje, bi to pomenilo, da obsojencu in njegovemu zagovorniku ni bilo v enakem obsegu zagotovljeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe ter da je s strani sodišča dodeljena pravica do brezplačne pravne pomoči obsojencu le deklaratorne narave, kar pomeni kršitev 25. in 29. člena Ustave RS. Obenem vrhovna državna tožilka tudi meni, da bi bila odločitev v obravnavani zadevi pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka tega člena (zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in zaradi drugih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe) zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

6. Obsojenčev zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zoper tako imenovano drugo odločbo, in sicer zoper pravnomočni sklep o zavrženju pritožb zoper obsodilno sodbo z dne 5. 4. 2016. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 8. 2016 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika ob sklicevanju na Komentar ZKP¹ zavrglo kot prepozni, z utemeljitvijo, da se v primeru, če si obdolženec vzame zagovornika šele po vročitvi sodbe, po ustaljenem in enotnem stališču rok za (tudi) zagovornikovo pritožbo šteje od vročitve sodbe obdolžencu, saj se zagovorniku v takem primeru sodba ne vroča. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 27. 10. 2016 stališču sodišča prve stopnje pritrdilo in pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

7. Pravno vprašanje, ki ga izpostavlja zahteva za varstvo zakonitosti, ali se rok za vložitev pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo, v primeru, ko je bila obdolžencu sodba že vročena, šele kasneje pa mu je bil v okviru brezplačne pravne pomoči dodeljen odvetnik, šteje od vročitve sodbe obdolžencu ali od vročitve sodbe obdolženčevemu zagovorniku, je po presoji Vrhovnega sodišča pomembno za zagotovitev pravne varnosti.

8. Iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenec dne 11. 4. 2016 pisno napovedal pritožbo zoper obsodilno prvostopenjsko sodbo z dne 5. 4. 2016 in nato dne 20. 4. 2016 vložil predlog za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sodbo, ki je bila na obsojenčev naslov odpravljena 1. 6. 2016 in mu vročena 17. 6. 2016. Še istega dne je obsojenec sodbo odposlal službi za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Kranju, ki mu je z odločbo dodelilo izredno brezplačno pravno pomoč od 20. 4. 2016 dalje v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem druge stopnje, in sicer za vložitev pritožbe zoper sodbo z dne 5. 4. 2016. Obsojencu je sodišče na podlagi prvega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) dodelilo odvetnika, ki si ga je obsojenec izbral sam. Odločba o brezplačni pravni pomoči je bila obsojencu vročena 27. 6. 2016. Naslednjega dne je obsojenec za zastopanje in svetovanje v tej zadevi pooblastil zagovornika. Slednji se je še istega dne, 28. 6. 2016, seznanil s sodbo, ki mu je bila tudi vročena ter nato 13. 7. 2016 vložil pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo. Pritožbo je vložil tudi obsojenec sam.

9. Na podlagi 29. člena Ustave RS mora biti vsakomur ob popolni enakopravnosti zagotovljeno, da se brani sam ali z zagovornikom ter da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Navedena pravna jamstva poštenega postopka (fair trial) veljajo tudi v pritožbenem postopku in so del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Iz zgoraj predstavljenega kronološkega pregleda je razvidno, da je bila obsojencu odločba o brezplačni pravni pomoči vročena šele, ko sta pretekli že dve tretjini petnajstdnevnega pritožbenega roka, ki skladno s četrtim odstavkom 120. člena ZKP teče od vročitve sodbe obdolžencu. S tem so bile obsojenčeve možnosti za pripravo učinkovite obrambe zoper očitke v obsodilni sodbi bistveno omejene. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer zavzeli pravilno stališče, da teče rok za vložitev pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo v primeru, da obdolženec nima zagovornika, od vročitve sodbe obdolžencu. Vendar pa bi morali sodišči presoditi o opravičenosti obsojenčeve in zagovornikove zamude pritožbenega roka. Zagovornik je namreč v pritožbi na podlagi določbe 89. člena ZKP zoper izpodbijani prvostopenjski sklep predlagal tudi vrnitev v prejšnje stanje (restitutio in integrum), z utemeljitvijo, da obsojenec kot laik ni mogel šteti vročitve sodbe svojemu zagovorniku za neveljavno in se je upravičeno zanesel na določbo četrtega odstavka 120. člena ZKP ter na potek pritožbenega roka dne 14. 7. 2016. Prav institut vrnitve v prejšnje stanje mehča strogo zakonsko dikcijo o štetju pritožbenega roka od vročitve sodbe obdolžencu in omogoča polno uresničevanje pravice do obrambe oziroma do pravnega sredstva v kazenskem postopku v primerih, ko obdolženec iz opravičenih razlogov zamudi rok za vložitev pravnega sredstva.

10. Sodišče prve stopnje, ki o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni odločilo in sodišče druge stopnje, ki je presodilo, da zagovornik v tem delu le ponavlja pritožbene navedbe in po vsebini ne uveljavlja vrnitve v prejšnje stanje, sta izhajali iz stališča, da obsojenčeva pravica do obrambe ni prizadeta in nista dopustili sklicevanja na opravičene razloge iz prvega odstavka 89. člena ZKP, s čimer sta po presoji Vrhovnega sodišča nedopustno posegli v obsojenčevo pravico do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave v zvezi s 25. členom Ustave.

C.

11. Glede na naravo kršitve je Vrhovno sodišče sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, ki bo moralo pri odločanju upoštevati tudi tiste dele pritožbe obsojenca in njegovega zagovornika zoper izpodbijani prvostopenjski sklep, ki po vsebini predstavljajo razloge za vrnitev v prejšnje stanje.

-------------------------------
¹ Horvat, mag. Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 770, točka 5.)

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 395/2005
• VSK sklep I Cp 1703/2005
• VSL Sklep I Kp 40722/2016