VSRS Sodba I Ips 8838/2016

Jedro

Pravice do sojenja v navzočnosti ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti obdolženec nujno seznanjen z vsako modifikacijo obtožbe. Seznanitev obdolženca z modificiranim obtožnim aktom ni nujna, če ta tudi po modifikaciji vsebuje enako očitano dejanje. Pri tem je potrebno presojati vsebino same spremembe. Navzočnost je praviloma nujna, kadar se sprememba nanaša na katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja ali druge okoliščine, ki so z njim v neposredni zvezi. V teh primerih je treba dati obdolžencu možnost, da se o tako spremenjeni obtožbi izjavi in da navaja dejstva ter predlaga dokaze, ki so mu v koristi in zato brez njegove navzočnosti ni mogoče opraviti glavne obravnave.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je obsojenega N. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je določilo kazen enega leta zapora, kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen sedmih mesecev zapora, in kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen štirih mesecev zapora. Na podlagi 53. člena KZ-1 mu je izreko enotno kazen enega leta in desetih mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pripora oziroma pridržanja od 4. 3. 2016 od 19.05 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca A. Š. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenčevega zagovornika in državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z drugim in prvim odstavkom 344. člena ZKP ter četrtim odstavkom 321. člena ZKP, kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) in kršitve pravic do obrambe po 29. členu Ustave v zvezi s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti. Višje sodišče je ocenilo, da se opisa kaznivega dejanja v prvotni obtožnici z dne 10. 3. 2016 in spremenjeni obtožnici z dne 12. 9. 2016 nanašata na isto kaznivo dejanje in po vsebini enako opisujeta obsojenčeva ravnanja ter ostale okoliščine v okviru kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. V spremenjenem obtožnem aktu so posledice dejanja samo natančneje opisane, vse to pa je bilo zajeto že s strokovnim mnenjem, s katerim je bil obsojenec seznanjen že pred začetkom glavne obravnave. Sodišče ni bilo dolžno obsojenca po spremembi obtožnice še enkrat zasliševati. Poudarja, da se zaključek sodišča višje stopnje pri tem pravilno navezuje na ugotovljeno dejansko stanje, ne pa na dejansko stanje, ki ga zatrjuje zagovornik. Zaradi spremenjene obtožnice, ki je bila prilagojena izvedenskemu mnenju, s katerim je bil obsojenec predhodno že seznanjen, pa ni bil spravljen v položaj presenečenja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njej nista izjavila.

B.

5. V predmetni zadevi je postopek pred okrožnim sodiščem tekel na podlagi obtožnice, vložene 10. 3. 2016. Zadnji narok za glavno obravnavo je sodišče izvedlo 12. 9. 2016. Iz podatkov spisa izhaja, da sta bila na naroku sprva prisotna tako obsojeni kot njegov zagovornik. Med narokom je obsojenec zapustil glavno obravnavo. Ko obsojenca na naroku že ni bilo več, je državni tožilec modificiral obtožbo. Podal je spremenjen dejanski opis kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Sodišče je glavno obravnavo prekinilo za 10 minut, da je lahko zagovornik pripravil obrambo na spremenjeno obtožnico. Pripomb na zapisnik zagovornik ni podal, narok se je nadaljeval z zaslišanjem še ene priče in besedami strank, nato pa je sodišče razglasilo izpodbijano sodbo.

6. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik izpostavlja, da obsojenec z modifikacijo obtožbe ni bil seznanjen, s tem pa mu je bila kršena pravica do obrambe. Pravica do seznanitve z obtožbo namreč po videnju vložnika pomeni, da mora biti obdolženec seznanjen z vsemi posamični podatki dejanske in pravne narave, da lahko na njihovi podlagi pripravi svojo obrambo. Prav tako zaradi spremembe obtožnice ne sme biti postavljen v položaj presenečenja. ZKP v tretjem odstavku 307. člena kot izjemo dovoljuje sojenje v nenavzočnosti. Kot enega od pogojev za tako postopanje predvideva tudi, da obdolženčeva prisotnost ni nujna, kar je potrebno razlagati ozko. Predvsem je navzočnost nujna, ko je treba obdolžencu zagotovitvi možnost, da se izjavi o spremembi obtožnega akta, ki se nanaša na katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja ali druge okoliščine, ki so z njim v zvezi.

7. Ustava v drugi alineji 29. člena zagotavlja pravico do sojenja v navzočnosti, sojenje v nenavzočnosti pa je dopustno le pod strogimi pogoji. Eden izmed njih je tudi ta, da se z izvedbo sojenja v nenavzočnosti obdolžencu ne odvzame pravice do izjave o obtožbi, ki izhaja iz 22. člena Ustave.¹ Vendar te pravice ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti obdolženec nujno seznanjen z vsako modifikacijo obtožbe. Seznanitev obdolženca z modificiranim obtožnim aktom ni nujna, če ta tudi po modifikaciji vsebuje enako očitano dejanje.² Pri tem je potrebno presojati vsebino same spremembe. Navzočnost je praviloma nujna, kadar se sprememba nanaša na katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja ali druge okoliščine, ki so z njim v neposredni zvezi. V teh primerih je treba dati obdolžencu možnost, da se o tako spremenjeni obtožbi izjavi in da navaja dejstva ter predlaga dokaze, ki so mu v koristi in zato brez njegove navzočnosti ni mogoče opraviti glavne obravnave.³

8. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizira, v čem je bila sprememba obtožnice vsebinsko tako pomembna, da bi se moral obsojenec o njej izjaviti.⁴ Navedbe ne presegajo splošnih zatrjevanj o tem, da sta se z modifikacijo spremenili narava in teža kaznivega dejanja. Ob vsebinski primerjavi prvotne in modificirane obtožnice pa se vložnikove navedbe izkažejo za neutemeljene.

9. Kot je ugotovilo že višje sodišče je v predmetni zadevi tožilec obtožnico modificiral tako, da je drugače ubesedil posamezne diagnoze, ki so pri oškodovancu nastale kot posledica obsojenčevega udarca s pestjo, tako da je vsebina dejanskega opisa kaznivega dejanja glede samih poškodb kljub modifikaciji ostala enaka. Obsojenec je torej že pred modifikacijo vedel, katerega dejanja ga obtožnica bremeni oziroma natančneje, prizadejanje katerih poškodb oškodovancu se mu v obtožbi očita. V primerjavi s prvotnim dejanskim opisom je tožilec v modificirani obtožnici preciziral zdravstvene posledice ter njihov vpliv na oškodovančevo zmožnost za delo. Tudi ta sprememba narave očitanega dejanja ni spremenila, saj v začrtanih okvirih le natančneje formulira posledice obsojenčevega ravnanja. Višje sodišče se je zato pravilno postavilo stališče, da spremembe vsebinsko niso bile take, da bi se moral obsojenec o njih izjaviti. Gre pa tudi za spremembe, ki so bile v opis kaznivega dejanja vnesene po zaslišanju izvedenca medicinske stroke. Njegovo pisno mnenje o oškodovančevih poškodbah je bilo obsojencu in njegovemu zagovorniku vročeno v maju 2016. Izvedenec je bil zaslišan na zadnjem naroku za glavno obravnavo, njegovo zaslišanje pa je bilo zaključeno preden je obsojenec obravnavo zapustil. Oba z zagovornikom sta tako imela možnost podrobne seznanitve z ugotovljenimi diagnozami in posledicami, ki jih je oškodovanec utrpel.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve kazenskega postopka niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker ima obsojenec nizke dohodke, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse, ker bi bilo lahko zaradi njenega plačila ogroženo njegovo vzdrževanje.

-------------------------------
¹ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-124/04-20 z dne 9. 11. 2006.
² Ibid.
³ Sodba I Ips 273/20014 z dne 2. 12. 2004.
⁴ Podobno tudi Odločba US RS Up-124/04-20 z dne 9. 11. 2006 in sodba I Ips 422/2007 z dne 7. 7. 2008.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 28944/2019
• VSC Sodba II Kp 53351/2016
• Sodba I Ips 85/2011-67