VSRS Sodba I Ips 42762/2014

Jedro

Vprašanje identitete oziroma istovetnosti podpisa je strokovno vprašanje, s katerim se ukvarja grafološka znanost. Odgovore na strokovna vprašanja ni mogoče nadomestiti z drugimi dokaznimi sredstvi kot le z izvedenstvom (člen 248 ZKP). Nobenega dvoma pa tudi ni, da če bi dokaz uspel, oziroma če bi se izkazalo to, kar obramba zatrjuje, da podpis na pogodbi ni obsojenkin, bi to lahko zaključke sodišča o tem dejstvu omajalo, in s tem tudi zaključke o obsojenkini vlogi pri dejanju, kot jo je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bila M. Š. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 ji je bila izrečena pogojna obsodba v kateri je bila po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določena kazen 10 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter posebnim pogojem, da mora v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe vrniti oškodovanemu A. R. znesek 3.986,18 EUR, to je znesek v katerem je sodišče oškodovancu priznalo premoženjskopravni zahtevek. Pritožbeno sodišče je pritožbi obsojenke in njene zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili tudi, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila obsojenkina zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka svetnica Barbara Brezigar v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Pri odločitvi o tem, katerim dokaznim predlogom bo ugodilo in katere dokaze bo izvedlo, je vezano le na to, da izvede tiste dokaze, ki omogočajo ugotovitev vseh dejstev, pomembnih za izdajo zakonite odločbe. Obe sodišči sta navedli utemeljene razloge, zakaj izvedba predlaganega dokaza ni potrebna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Sodba pa prav tako ne vsebuje nasprotij v razlogih, pri čemer vrhovna državna tožilka poudarja, da zagovornica v zvezi s tem očitkom v resnici uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

4. V odgovoru na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva zagovornica vztraja na navedbah v zahtevi in poudarja, da so morali biti že po rimskem pravu dokazi jasni kot beli dan, za družbo, ki prisega na visoko število obsodilnih sodb pa mora biti nekaj hudo narobe, če pri tem krši še pravico do poštenega sojenja.

B.

5. Bistveni očitek zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti je, da je sodišče obsojenki kršilo pravico do obrambe s tem, ker je zavrnilo njen obrazložen dokazni predlog za postavitev izvedenca za preiskavo pisav, s čimer bi obsojenka lahko dokazala, da na pisni pogodbi o naročilu ni njenega podpisa, kot je to navedeno v izreku sodbe, pri čemer se je sodišče pri dokazni oceni tega dejstva (da je podpis na pogodbi obsojenkin) sklicevalo na izpovedbo priče P. K.

6. Kot izhaja iz podatkov v spisu je obsojenka v pisnem zagovoru podanem na glavni obravnavi navedla: "žig in podpis na pogodbi in kompenzaciji za oškodovanca g. R., ki ga je P. K. tako suvereno spoznala za mojo "kvako" vam moram pojasniti, da je to nemogoče, zato tudi nisem šla pogledat podpisa k sodni mizi, ker se ob nastavitvi programa za bilo katero firmo takoj vnesejo podatki o direktorji in njegova davčna številka in podpis, ki ga lahko shrani v program le za to pooblaščena firma, ki ga tudi avtorsko zaščiti in je vsako poseganje vanj kaznivo. Prav tako ob morebitnem obisku inšpekcije za verodostojnost programov mora firma predložiti račun in certifikat računalniške firme, ki je program nastavila. Globe so zelo visoke. Prav zato je tudi direktor družbe g. V. govoril, da so ga upniki začeli klicati, saj so bili na vseh pogodbah njegovi osebni podatki. Dne 8. 1. 2016 sem dobila po pošti tudi pojasnilo in kompenzacijo firme M., d. o. o. in ugotovila, da na njej ni moj podpis, kakor tudi ne more biti, zato po nasvetu odvetnika predlagam izvedenca grafologa in izdelavo analize nacionalnega forenzičnega laboratorija. V družbi sem naredila samo to, kar mi je naročil direktor".

7. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog, da se v postopek pritegne sodnega izvedenca grafološke stroke ali izdela analiza nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL) zavrnilo z obrazložitvijo, da izvedba dokaza ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi kazenske zadeve. Sicer pa je navedlo še, da obsojenka dokaznega predloga ni predlagala v fazi predobravnavnega naroka, ko se je že zagovarjala s pomočjo svojega zagovornika, pa tudi v pisnem zagovoru ni pojasnila, kakšna naj bi sploh bila naloga sodnega izvedenca in NFL, ter kaj bi se naj z izvedbo takšnega dokaza sploh dokazovalo. Če pa bi se z izvedbo predlaganega dokaza dokazovalo, da podpisa na pogodbi in kompenzaciji za oškodovanca nista obdolženkina, pa je prvostopenjsko sodišče pripomnilo še, da je že priča P. K. na naroku za glavno obravnavo opravljenem dne 2. 11. 2015 na navedenih listinah prepoznala podpis obsojenke, obsojenka, ki je naroku prisostvovala, pa takšni trditvi priče K. ni nasprotovala.

8. Pritožbeno sodišče je na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navedlo, "da je zagovornica sicer v svojem zagovoru v pisni obliki (list. št. 232 spisa) predlagala, da sodišče določi izvedenca za preiskavo pisav, s čimer bi dokazala, da na pisni pogodbi o naročilu z oškodovancem A. R. ni njen podpis, vendar pa je že okrožna državna tožilka izvedbi tega dokaza nasprotovala, ker je predobravnavni narok bil že zaključen in ker ne gre za novo okoliščino, ki bi bila znana šele sedaj, ko se obsojenki niti ne očita, da je podpis njen. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog tako utemeljeno zavrnilo in navedlo v sodbi, da izvedba tega dokaza glede na vse ostale podatke kazenskega spisa ni potrebna, saj navedeno ne bi vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja."

9. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči dokazni predlog vsebinsko obravnavali in ga zavrnili, prvostopenjsko sodišče z oceno, da dokazni predlog ni bil specificiran oziroma, da obsojenka ni navedla, kaj bi želela z izvedbo tega dokaza dokazati, če pa bi se dokazna tema že dala razbrati, pa je dejstvo, da je sporni podpis na pogodbi obsojenkin ugotovljeno že z drugimi dokazi in sicer z izpovedbo priče P. K. Pritožbeno sodišče pa je kot rečeno dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je materialnopravno nerelevanten, saj obsojenki nihče ne očita, da je na pogodbi in kompenzaciji za oškodovanca njen podpis in da torej ugotovitev navedenega dejstva ne bi v ničemer vplivala na odločitev sodišča. Takšni presoji pa utemeljeno nasprotuje zagovornica v zahtevi. Brez posebnega zatrjevanja in pojasnjevanja je namreč ob navedbah obsojenke, da na spornih dokumentih ni njen podpis, zaradi česar po nasvetu odvetnika predlaga izvedenca grafologa ali analizo nacionalnega forenzičnega laboratorija, dokazna tema jasna. Dokazati želi, da na pogodbi in kompenzaciji ni njen podpis. Navedeno, pa je po presoji Vrhovnega sodišča nedvomno materialnopravno relevantno dejstvo, saj je očitek, da je bila obsojenka tista, ki je dne 24. 7. 2012 v Mariboru podpisala pisno Pogodbo o naročilu vsebovan v izreku sodbe in je tako navedeno ena od aktivnosti, ki se v zvezi z izvršitvijo poslovne goljufije očita obsojenki. Pojasnjevanje pritožbenega sodišča, da se obsojenki nikjer ne očita, da bi bil podpis njen, se tako izkaže za protispisen. Neutemeljeno pa je sodišče tudi zavrnilo izvedbo tega dokaza z nadaljnjo obrazložitvijo, da je dejstvo, da je podpis na pogodbi obsojenkin potrdila tudi priča P. K. Ne samo, da gre za izjavo proti izjavi, kot na to utemeljeno opozarja zagovornica v zahtevi, temveč je vprašanje identitete oziroma istovetnosti podpisa strokovno vprašanje, s katerim se ukvarja grafološka znanost. Odgovore na strokovna vprašanja namreč ni mogoče nadomestiti z drugimi dokaznimi sredstvi kot le z izvedenstvom (člen 248 ZKP). Nobenega dvoma pa tudi ni, da če bi dokaz uspel, oziroma če bi se izkazalo to, kar obramba zatrjuje, da podpis na pogodbi ni obsojenkin, bi to lahko zaključke sodišča o tem dejstvu omajalo, in s tem tudi zaključke o obsojenkini vlogi pri dejanju, kot jo je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi.¹

10. Ker sodišče takemu materialnopravnemu dokazu ni sledilo oziroma dokaza ni izvedlo (ker je presodilo, da je dejstvo, ki ga želi obramba z izvedbo tega dokaza že dokazano, torej z vnaprejšnjo dokazno oceno, ali ker je zmotno ocenilo, da dokaz ni relevanten) je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

-------------------------------
¹ Da lahko izvedensko mnenje izvedenca, ki ima strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, odločilno vpliva na presojo dejstev in ga je zato šteti za bistveni dokaz je presodilo tudi ESČP (sicer glede izvedenca medicinske stroke) v zadevi Korošec proti Sloveniji z dne 8. 10. 2015.

Datum zadnje spremembe:

20.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3839/2009
• VSL sklep II Cp 4294/2010
• VSM Sodba in sklep IV Kp 2432/2014