<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba VIII Ips 117/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:VIII.IPS.117.2017
Evidenčna številka:VS00006747
Datum odločbe:05.12.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS pdp 313/2016
Datum odločbe II.stopnje:24.11.2016
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel, Borut Vukovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odgovor na pritožbene navedbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obvestilo sindikatu - pravočasnost odpovedi - hujša kršitev - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja - okoliščine in interesi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja

Jedro

Sodišču druge stopnje ni treba odgovarjali, se opredeljevati in komentirati vsakega pritožbenega stavka posebej. Odgovoriti mora le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi se presoja glede na trenutek, ko je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila oseba iz prvega odstavka 20. člena ZDR-1, to je zakoniti zastopnik delodajalca oziroma od njega pooblaščena oseba. Zgolj na podlagi navedbe, da je "tožena stranka" ugotovila odpovedni razlog že 15. 4. 2014 pravilnosti uporabe materialnega ni mogoče preizkusiti.

Ker delodajalec lahko pogodbo o zaposlitvi odpove kljub negativnemu mnenju sindikata, zgolj dejstvo, da je takšno mnenje pridobil po tem, ko je odpoved že podal, na zakonitost odpovedi samo po sebi ne more vplivati.

Z vidika delodajalca ravnanje v nasprotju z izrecnimi navodili in zahtevami, ki so osnova za zaupanje komitentov v banko, predstavlja hujše kršenje pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Opravljanje dela v času od ugotovitve odpovednega razloga do podaje odpovedi zato ne dokazuje, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja možno. Transakcija visokega zneska z računa komitenta, ki ni dal naloga zanjo in se je ta opravila na zahtevo neupravičene tretje osebe, za toženo stranko predstavlja škodo, ne glede na to, ali to škodo krije zavarovanje ali ne. Okrnjen pa je tudi njen ugled, čeprav se o zadevi ni poročalo navzven. Zadošča, da je ugled tožene stranke kot finančne organizacije, za katero je zaupanje strank ključnega pomena, okrnjen z vidika oškodovanega komitenta.

Tožnik, ki mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker je kršil delovne obveznosti, se na neenako obravnavo v primerjavi z delavci, ki so bili za podobno kršitev sankcionirani mileje ali pa sploh ne, ne more sklicevati, saj v nepravu ni enakosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dnem 6. 6. 2014, za razvezo pogodbe z dnem 31. 7. 2014, za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 7. 6. 2014 do 31. 7. 2014 in za izplačilo denarnega povračila v znesku 25.432,16 EUR. Ugotovilo je, da je tožnik brez ustrezne identifikacije tretjo osebo seznanil s stanjem na transakcijskem računu komitenta A. A., na tem računu brez opravičenega razloga opravil še en vpogled, nato pa dal nalog, da se s tega računa izvedeta transakciji v višini 235.000,00 EUR, s čimer je omogočil tretji osebi, da je pridobila ta sredstva v škodo komitenta. Presodilo je, da je podan odpovedni razlog in da je ob obstoju okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo. Strinjalo se je s presojo, da je tožnik iz hude malomarnosti storil hujšo kršitev, zaradi katere mu tožena stranka ne more več zaupati.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do navedb glede datuma odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej do dejstva, bistvenega za zakonitost odpovedi. Zato uveljavlja v tem delu tudi zmotno uporabo materialnega prava. Vse kršitve skupaj je sodišče obravnavalo, ne da bi se opredelilo do pravočasnosti odpovedi za vsako od njih. Tožena stranka je za prvi dve kršitvi izvedela že najkasneje 16. 4. 2014 (Poročilo o pregledu revizijske sledi). Enako velja za navedbe v zvezi z nalogom za dve transakciji in nevpogledom v aplikacijo "arhiviraj.si". Meni, da so razlogi sodišča druge stopnje v nasprotju sami s sabo in izvedenimi dokazi, ker sodišče v 8. točki navede, kaj vse je razvidno iz Poročila o pregledu revizijske sledi, nato pa, da je to potrdila tudi B. B. 22. 4. 2014, torej dva dni preden je bilo poročilo pripravljeno. To pomeni, da so bili rezultati revizijskih sledi znani že 22. 4. 2014. Na pritožbene navedbe v zvezi s tem sodišče druge stopnje ni odgovorilo. Sodišču druge stopnje očita, da tudi ni navedlo, katere določbe internih aktov oziroma navodil je tožnik kršil, da se ni izreklo o pritožbeni navedbi, da je tožena stranka sama povedala, da vsaka kršitev sama zase ne predstavlja odpovednega razloga, kar pritrjuje trditvi tožnika, da je sankcija prehuda, da se ni izreklo o ugovoru v zvezi z obvestilom sindikata in do tega, da takšno stališče sodišča glede sodelovanja sindikata pomeni izničenje namena in smisla zakonske določbe. Nadalje meni, da so napačni zaključki sodišča glede prakse pri toženi stranki. Potrjeno je bilo, da se v praksi ne vpogleduje v aplikacijo arhiviraj.si. Zato je bil neupravičeno zavrnjen dokaz za vpogled v vse revizijske sledi zadnjih petih let, ki bi dokazovale neenako obravnavo tožnika. Sodišče se ni izreklo o navedbah glede enakih kršitev dveh drugih delavcev, ki nista bila tako obravnavana kot tožnik. Meni tudi, da je napačna uporaba 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Tožena stranka je potrebovala veliko časa, da je tožniku vročila obdolžitev; ni dokazala, da ji je nastala škoda (ker ima sklenjeno zavarovanje za take primere); tudi ugled tožene stranke ni bil okrnjen, saj se o tem navzven ni poročalo.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Revizija uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar konkretno ne navede, katere. Ker pa večinoma sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, smiselno uveljavlja bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 360. člena ZPP.

8. Ta kršitev ni podana. Sodišču druge stopnje ni treba odgovarjali, se opredeljevati in komentirati vsakega pritožbenega stavka posebej. Odgovoriti mora le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Na te pa je sodišče druge stopnje odgovorilo, če ne neposredno, pa vsaj posredno:

- jasno se je opredelilo do navedb o datumu podane odpovedi. Katera pritožbena navedba in zakaj je tako bistvena, da pojasnilo sodišča - da je odpoved podana 23. 5. 2014 - ne zadošča, v reviziji ni pojasnjeno;

- s tem, ko je obrazložilo, da je odpoved pravočasna in zakaj, je posredno odgovorilo na pritožbeno navedbo, da bi bilo treba ugotavljati pravočasnost za vsako posamezno kršitev. Pojasnilo je, da je tožena stranka odpovedni razlog, torej glede vseh kršitev skupaj, ugotovila 25. 4. 2014 (pomotoma je zapisana letnica 2013), ko je izvedela za vsa odločilna dejstva v zvezi s kršitvami; tedaj je prejela pisno poročilo. Pojasnilo je tudi, zakaj se kot datum seznanitve ne more šteti 22. 4. 2014, ko je bila zadeva sicer obravnavana na sestanku, niti zgodnejša datuma 15. in 16. 4. 2016. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbeno navedbo, da so bili rezultati revizijskih sledi znani že 22. 4. 2014;

- izreklo se je do ugovora v zvezi z obvestilom sindikatu in obrazložilo stališče, da opustitev obveščanja sindikata nima za posledico nezakonitosti odpovedi. Na pritožbene navedbe o spornosti takšnega stališča je odgovorilo s sklicevanjem na četrti odstavek 86. člena ZDR-1 (ki določa, da delodajalec ni dolžan upoštevati negativnega mnenja sindikata in lahko pogodbo o zaposlitvi kljub temu odpove). Še posebej pa pravnih stališč glede namena zakonodajalca in izničenja smisla zakonske določbe ni bilo dolžno komentirati;

- sodišče druge stopnje se je izreklo do pritožbenih navedb glede neenakega obravnavanja. Čeprav ni omenjalo vseh delavcev, na katere se je skliceval tožnik (ki naj bi storili enake ali podobne kršitve, pa niso bili enako obravnavani, kot tožnik), je pojasnilo, da na zakonitost odpovedi ne vplivajo postopki zoper druge delavce oziroma to, da noben drug delavec zaradi take kršitve ni dobil odpovedi. Posebej je omenilo primer le enega delavca. Da ni izrecno omenilo C. C. in D. D., ne predstavlja bistvene kršitve, saj dejstvo, da delodajalec nekaterim delavcem, ki kršijo delovno obveznost, odpove pogodbo o zaposlitvi, drugim pa ne, ni odločilno (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju).

9. Sodišče druge stopnje je posredno odgovorilo na pritožbeno navedbo, da konkretne določbe Navodil tožene stranke, ki naj bi bile kršene, v sodbi sodišča prve stopnje niso navedene. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, kateri del Navodila za identifikacijo strank in Navodila za izvajanje ZPPDFT je bil kršen (14. in 16. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) in presodilo, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki so opredeljene v 33., 34. in 37. členu ZDR-1. S tem, ko je sodišče druge stopnje pritrdilo tej presoji, je jasno nakazalo, da navedba konkretnih določb Navodil ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Tožena stranka je tožniku, ki je bil zaposlen na delovnem mestu vodja oddelka II oziroma poslovalnice II, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala mu je hujšo kršitev delovnih obveznosti, storjeno iz hude malomarnosti, ker je 27. 2. 2014 brez ustrezne identifikacije neznano tretjo osebo seznanil s stanjem na transakcijskem računu komitenta A. A., ker je 28. 2. 2014 brez opravičenega razloga opravil vpogled v stanje na istem transakcijskem računu, in ker je 4. 3. 2014 podal nalog, da se na tem transakcijskem računu izvedeta dve transakciji v skupni višini 235.000,00 EUR. Identifikacija stranke bi morala biti izvedena na podlagi Navodila za identifikacijo strank z dne 3. 2. 2014 (poglavje 1.5), komentar o vpogledu v račun pa na podlagi Navodila za izvajanje ZPPDFT z dne 25. 1. 2013.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik prvi vpogled v transakcijski račun A. A., ne da bi opravil ustrezno identifikacijo, opravil 27. 2. 2014 na zahtevo osebe, ki ni predložila bančne kartice, pač pa (ponarejen) potni list in ji na podlagi vpogleda v ta potni list in primerjave njenega obraza, posredoval podatke o stanju na transakcijskem računu, da ob drugem vpogledu v isti transakcijski račun ni vpisal razloga za vpogled in da je za transakciji s tega istega računa v skupni višini 235.000,00 EUR dal navodilo C. C. in D. D., ki sta ju izvedla - šlo je za nakazilo zneska 230.000,00 EUR v tujino in za izplačilo 5.000,00 EUR v gotovini. Identifikacija stranke, ki je zahtevo podala, pred transakcijo ni bila opravljena.

13. V reviziji uveljavljan očitek zmotne uporabe materialnega prava glede pravočasnosti odpovedi ni dovolj konkretiziran. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi se presoja glede na trenutek, ko je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila oseba iz prvega odstavka 20. člena ZDR-1, to je zakoniti zastopnik delodajalca oziroma od njega pooblaščena oseba1. V reviziji ni navedeno, da je razlog za odpoved oseba iz 20. člena ZDR-1 ugotovila pred 25. 4. 2014; zgolj na podlagi navedbe, da je "tožena stranka" ugotovila odpovedni razlog že 15. 4. 2014, ko je bil izdelan zapisnik o ugotovitvah (da je bil ta zapisnik vročen osebi iz 20. člena ZDR-1, iz revizije ne izhaja), oziroma 22. 4. 2014, ko je o njih B. B. poročala na sestanku (da je bila oseba iz 20. člena ZDR-1 prisotna na tem sestanku, iz revizije ne izhaja), pa pravilnosti uporabe materialnega ni mogoče preizkusiti.

14. Neutemeljeno se očita zmotna uporaba materialnega prava glede vloge sindikata pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka o odpovedi pogodbe o zaposlitvi obvestila sindikat, pri čemer se sodišče druge stopnje utemeljeno ni strinjalo, da že 9. 5. 2014 z obvestilom tožnikovi pooblaščenki (ki je hkrati pooblaščenka sindikata). Dejansko je tožena stranka sindikat obvestila 2. 6. 2014 (odpoved je bila podana 23. 5. 2014), vendar še pred njeno vročitvijo tožniku (priloga A8). Sindikat je 6. 6. 2014 podal negativno mnenje, istega dne je bila tožniku vročena tudi odpoved. Ker delodajalec lahko po četrtem odstavku 86. člena ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi odpove kljub negativnemu mnenju sindikata, zgolj dejstvo, da je takšno mnenje pridobil po tem, ko je odpoved že podal, na zakonitost odpovedi samo po sebi ne more vplivati. Negativno mnenje sindikata na podlagi prvega odstavka 113. člena ZDR-1 vpliva na odpoved pogodbe o zaposlitvi (oziroma njeno učinkovanje) le v primeru, ko jo delodajalec poda predstavniku delavcev, če ta zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Da bi imel tožnik status predstavnika delavcev, ni bilo ugotovljeno.

15. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poda delodajalec po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Z vidika delodajalca ravnanje v nasprotju z izrecnimi navodili in zahtevami, ki so osnova za zaupanje komitentov v banko, predstavlja hujše kršenje pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je s tem, ko ni ravnal v skladu z Navodilom za identifikacijo strank2 (sam je izpovedal, da bi bilo pravilno ravnanje, ki je opisano v poglavju 1.5 navodila) in ni vpogledal v aplikacijo arhiviraj.si3 - popolna identifikacija zajema tudi ta vpogled - in je tretji osebi, ki ni imela s seboj bančne kartice, dal podatke o stanju na transakcijskem računu komitenta ter dal nalog za transakcijo sredstev s tega računa na zahtevo tretje osebe, tožnik iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da je tožena stranka vedela in dopuščala opustitve vpogledovanja v aplikacijo arhiviraj.si. Da bi se nepravilna praksa s strani vodstva tolerirala, ni bilo ugotovljeno.

16. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo tudi določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Pravilno je ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov presodilo, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Tožena stranka je ugotovila odpovedni razlog 25. 4. 2014. V tridesetdnevnem roku je 23. 5. 2014 tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pred tem pa mu je 12. 5. 2014 prepovedala opravljanje dela. ZDR-1 v tretjem odstavku 110. člena določa, da delodajalec delavcu v primeru iz prve, druge in pete alineje prvega odstavka tega člena lahko prepove opravljati delo za čas trajanja postopka, torej ne določa, da to mora storiti. Odločitev o tem prepušča delodajalcu, ki ima od ugotovitve razloga za izredno odpoved na voljo tridesetdnevni rok za podajo odpovedi. Opravljanje dela v času od ugotovitve odpovednega razloga do podaje odpovedi zato ne dokazuje, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja možno. Neutemeljeno je tudi stališče, da pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni izpolnjen, ker tožena stranka ni dokazala nastanka škode in okrnitve ugleda. Transakcija visokega zneska (230.000,00 EUR) z računa komitenta, ki ni dal naloga zanjo in se je ta opravila na zahtevo neupravičene tretje osebe, za toženo stranko predstavlja škodo, ne glede na to, ali to škodo krije zavarovanje ali ne. Okrnjen pa je tudi njen ugled, čeprav se o zadevi ni poročalo navzven. Zadošča, da je ugled tožene stranke kot finančne organizacije, za katero je zaupanje strank ključnega pomena, okrnjen z vidika oškodovanega komitenta (primerjaj sodbo VS RS VIII Ips 179/2016 z dne 7. 2. 2017)

17. Tožnik, ki mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker je kršil delovne obveznosti, se na neenako obravnavo v primerjavi z delavci, ki so bili za podobno kršitev sankcionirani mileje ali pa sploh ne, ne more sklicevati, saj v nepravu ni enakosti4.

18. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.

-------------------------------
1 Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi sta podali direktorica sektorja za upravljanje s kadri E. E. in namestnica direktorice in vodja oddelka za kadrovanje in razvoj F. F. (isti osebi sta po pooblastilu uprave banke tudi podpisnici tožnikove pogodbe o zaposlitvi).
2 Sodišče prve stopnje je kot ključno izpostavilo del Navodila, iz katerega izhaja, da v primeru, ko stranka s seboj nima bančne kartice, bančni delavec obvezno izvede primerjavo podpisa na dokumentu, danem ob izvedbi storitve s podpisi na dokumentih stranke, ki jih banka hrani v elektronski in pisni obliki.
3 Tožnikovo izpovedbo, da je vpogledal, so izpodbile priče in revizijsko poročilo.
4 Iz tega razloga je bil tudi utemeljeno zavrnjen dokazni predlog za vpogled v revizijske sledi zadnjih petih let.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/1, 360
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 20, 86, 86/4, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2, 113

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1MDky