VSRS Sodba II Ips 211/2016

Jedro

Sodišče druge stopnje ni v nasprotju z vsebino opisanih izvedenčevih navedb le-te povzemalo v razloge sodbe. Očitana procesna kršitev je lahko storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma "prepisa" besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih tako, da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisi v razlogih, torej če sodišče kakšno listino ali zapisnik o izpovedbah oziroma prepis zvočnega posnetka v razlogih povzame oziroma citira v nasprotju z njihovo vsebino (primerjaj določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP); med te procesne kršitve torej ni mogoče uvrstiti situacij, ko sodišče interpretira izvedene dokaze, z dokazno oceno pa pravdna stranka ne soglaša.

Vlak je "postal" nevarna stvar oziroma opravljanje železniškega prevoza nevarna dejavnost izključno zaradi tožnikovega ravnanja, katerega po dejanskih ugotovitvah sodišč tudi ni bilo mogoče uvrstiti med pričakovana, saj je preseglo okvire elementarnega razsodnega in razumnega človekovega ravnanja, pred škodnim dogodkom pa takšnih primerov ni bilo zaznanih. Skok na vozeči vlak se namreč lahko primerja s tistimi zavestnimi človekovimi ravnanji, ki pomenijo tako resno ogrožanja zdravja ali celo življenja, da jih je po zunanjih znakih mogoče primerjati s samomorilnimi ravnanji oziroma ravnanji, ki so jim vsaj objektivno podobni oziroma se jim zelo približajo. Domneva vzročnosti v breme imetnika nevarne stvari ali nosilca nevarne dejavnosti (železnice) se v konkretnem primeru torej sploh ni mogla pojaviti. Puščica vzročne zveze je obrnjena izključno v tožnikovo ravnanje, pravno relevantnega vzroka torej ni mogoče iskati v nevarnosti vlaka oziroma opravljanju železniške dejavnosti. Zato v spornem primeru že v izhodišču ni mogoče uporabiti zakonskih določb, ki urejajo objektivno odgovornost imetnika nevarne stvari oziroma izvajalca nevarne dejavnosti, torej ni bilo niti treba tehtati in primerjati teže ter obsega nevarnosti vlaka z ravnanjem oškodovanca na podlagi določb 149. in 153. člena OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v revizijsko izpodbijanem delu razsodilo z vmesno sodbo, in sicer o podlagi tožbenega zahtevka prvega tožnika, da obstoji povračilna zaveza tožene stranke, da povrne prvemu tožniku škodo, nastalo v nesreči 10. 11. 2009 na postajališču v P. v obsegu 20 %, v obsegu 80 % pa trpi škodo prvi tožnik sam.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek prvega tožnika, s katerim je ta od tožene stranke zahteval plačilo zneska 213.589,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 210.000,00 EUR od 25. 8. 2011 dalje, od zneska 2.745,00 EUR od 11. 12. 2009 dalje in od zneska 844,59 EUR od 4. 6. 2014 dalje, zavrne. Odločilo je še, da je prvi tožnik dolžan v 15. dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.065,92 EUR, prvi tožnik pa sam trpi svoje pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in svoje pritožbene stroške. Nadalje je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo prvega tožnika in v izpodbijani odločitvi glede ugotovljene odgovornosti prvega tožnika potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga v zgoraj navedenih delih revizijo prvi tožnik. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Poudarja, da je revizija dovoljena, upoštevaje odločitev sodišča prve stopnje, ki je presodilo 20 odstotno odgovornost na strani tožene stranke, kar znaša skupaj 48.717,92 EUR odškodnine in upoštevaje, da je tožnik v pritožbi uveljavljal vsaj 60 odstotno soodgovornost tožene stranke, kar predstavlja odškodnino v višini 146.153,75 EUR. Sodišče druge stopnje je pravno zmotno presodilo, da neobstoj opozorilne rumene črte ni v vzročni zvezi z njegovo poškodbo. Če bi črta obstajala, bi odločilno vplivala na ravnanje oškodovanca, saj bi mu jasno kazala na vplivno območje, ki ga ne sme več prečkati. Delovala bi odvrnilno in ne bi pristopil do vlaka. Zato je podana soodgovornost zavarovanca tožene stranke. Vlak tudi ne bi smel speljati, dokler ne bi bil odmaknjen vsaj v razdalji ločilne črte izven vplivnega območja. Če bi strojevodja pravilno opazoval, bi opazil njegovo ravnanje, lahko nemudoma ustavil vlak in s tem poškodbe ali preprečil ali pa jih znatno omejil. Sodišče le hipotetično zaključuje, da čeprav bi sprevodnik in strojevodja opazila njegovo ravnanje in se nanj odzvala, ne bi mogla preprečiti nastale škode. Izvedenec je namreč zapisal, da bi sprevodnik imel zelo malo možnosti, da bi preprečil nesrečo. Protispisni so zaključki na podlagi izvedenskega mnenja, da bi moral strojevodja njegovo ravnanje videti in ustaviti vlak ter da bi moral tudi sklepni sprevodnik na zadnjih vratih spremljati izvoz vlaka na postajališču, ker tam ni bilo ustreznih oznak ter upoštevaje neustrezno tožnikovo ravnanje ukrepati. S tem je namreč sodišče prve stopnje potrdilo obstoj dolžnostnega ravnanja vlako-spremnega osebja, nato pa je v nasprotju z izvedenčevimi zaključki, enako kot sodišče druge stopnje, neutemeljeno izenačilo položaj strojevodje in sprevodnika ter zapisalo, da je bilo tudi zelo malo možnosti, da bi strojevodja ustavil vlak pred padcem prvega tožnika. Sodišče tudi ne pojasni, kako je prišla do zaključka, da tudi strojevodja ne bi mogel preprečiti nastanka škodnega dogodka. V drugostopni sodbi je prezrt izvedenčev zapis: "Med speljevanjem vlaka mora strojevodja v upravljalni kabini opazovati dogajanje ob vlaku in pred njim, še posebno, če mu kdo od vlako-spremnega osebja ali drugi dajejo signalni znak za ustavitev vlaka in mora biti v primeru nevarnosti pripravljen vlak ustaviti. Potniški vlak je treba opazovati dokler zadnje vozilo ne prevozi konca perona, če to omogočajo konstrukcija vozniške kabine in tehnične razmere na postaji (peron v loku). Glede na to, da je bil vlak relativno dolg (dvojnik oziroma dve DMG), da na tem vlaku po izjavi strojevodje pogosto prihaja do kršenja notranjega reda s strani mladostnikov, bi moral le ta s posebno skrbnostjo opazovati dogajanje ob vlaku v vzvratnem ogledalu ali pa celo skozi okno. Če bi zaznal neustrezno ravnanje, bi, če ne bi preprečil, pa vsaj zmanjšal posledice škodnega dogodka." Res je, da je imel sprevodnik manjše možnosti preprečiti škodni dogodek, saj bi potreboval dodaten čas, da bi prišel do mesta, kjer je ročna zavora, kar pa ne velja za strojevodjo, ki je imel možnost takojšnje reakcije. Ob povedanem so razlogi sodb nepreverljivi, sodba nima razlogov in je obremenjena s protispisnostjo. Zaradi napačne izenačitve položaja strojevodje in sprevodnika je nadalje napačen materialnopravni zaključek o neobstoju vzročne zveze. Izvedenec je ugotovil, da tudi oba sprevodnika nista ravnala skrbno in sta kršila dolžnostno ravnanje, ker nista po signalnem znaku "pripravljena za odhod" in vstopu v vlak še enkrat preverila, ali je vse pripravljeno za odhod vlaka, spremljala nadaljnje priprave za odhod ter opazovala izvoz vlaka s postajališča. Izpolnitev dolžnostnega ravnanja sprevodnikov bi prav tako lahko vplivala na nastanek in potek škodnega dogodka. Zato ne drži, da tudi v razmerju med sprevodnikom in tožnikom ne obstaja vzročna zveza. Sprevodnika bi lahko signalizirala strojevodji in sama potegnila ročno zavoro. Dogodek je torej potrebno presojati tako z vidika posameznih vzročnosti kot tudi celokupne vzročnosti, katerih kumulacija je vodila v nastanek škodnega dogodka, za obstoj vseh razlogov pa je podana odgovornost na strani tožene stranke. Če bi strojevodja tožnika pravočasno videl, kot je ugotovil izvedenec, do škodnega dogodka ne bi prišlo, če pa bi vlak začel takoj ustavljati, ko bi videl, da je tožnik skočil na vlak, bi se vlak ustavil prej, ustavil pa se je šele, ko je eden od potnikov potegnil zasilno zavoro. Izpodbija tudi stališče sodišča druge stopnje glede neobstoja objektivne odgovornosti. Zavarovanec tožene stranke je specializirana organizacija za prevoz, prevoz potnikov po železnici pa predstavlja nevarno dejavnost. Vrhovno sodišče RS je večkrat poudarilo, da je pri presoji ekskulpacije v železniškem prometu treba upoštevati vse njegove značilnosti, to je predvsem vožnjo po tirih in veliko maso železniške kompozicije, ki bistveno omejujeta možnosti preprečevanja nastanka škode v že nastalih nevarnih situacijah. Treba je uporabiti najstrožje merilo - skrajne skrbnosti, kar pa ne more veljati za ravnanje oškodovanca. Strožje je treba presojati varnostne ukrepe, ki jih mora nosilec dejavnosti upoštevati, zaradi značilnosti železniškega prometa in razmerij moči obeh strank pa mora močnejši in nevarnejši prevzeti večji del rizika iz takih razmerij. Teorija rizika, ki se je razvila zaradi takšnih neenakopravnih razmerij, zahteva, da močnejši nosi večje breme odgovornosti in posledično temu tudi škode. Konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti zato le izjemoma pripelje do popolne ekskulpacije objektivno odgovornega (tako tudi sodba II Ips 588/97 z dne 24. 6. 1998). Vlak v razmerju do poškodovanca predstavlja nevarno stvar, izvajanje prevoza potnikov z vlakom pa nevarno dejavnost in gre zato za domnevo vzročnosti. Vsak stik z vlakom redoma pripelje do hudih, če ne usodnih posledic, nesreče vlakovnega prometa niso izjema in redkost, enako tudi ne mladostniška nepremišljenost, s katero morajo uslužbenci železnic dnevno računati, saj je vožnja z vlakom zelo pogosto prevozno sredstvo srednješolcev, za katere pa je splošno znano, da ravnajo impulzivno in mladostniško brezskrbno. Ravnanje tožnika je zato bilo predvidljivo in glede na ugotovitve izvedenca tudi preprečljivo. Tudi upoštevaje izjavo strojevodje, da pogosto prihaja do kršenja notranjega reda mladostnikov, je očitno, da ne gre za nekaj izjemnega, da ne bi bilo mogoče govoriti o predvidljivosti, zlasti pa preprečljivost dejanja tretjega. Sodna praksa se je že izrekla, da je železniški promet s svojim ustrojem nevarna dejavnost, za katere železnica odgovarja po načelu objektivne odgovornosti (sodba VS RS II Ips 288/96), v primeru prvega tožnika pa se je tudi uresničila oziroma konkretizirala tista vrsta abstraktne nevarnosti iz samega vlaka in ustroja železnice, zaradi katere je ta dejavnost že na abstraktni ravni lahko opredeljena kot nevarna. Enako je šlo za nevarno dejavnost, ki ob svojem obstoju ali obratovanju vsebuje povečano nevarnost nastanka škode (dejavnost prevažanja potnikov z vlakom). Skozi razvoj odškodninskega prava se je uveljavilo stališče, naj riziko takšne škode nosi tisti, ki ima od takšne stvari ali dejavnosti koristi, torej zavarovanec tožene stranke, saj je nevarnost vlaka napram pešcu bistveno večja. Vlak je že zaradi svoje gibalne količine nevarna stvar. Ravnanje sprevodnikov in strojevodje vlaka pa je bilo takšno, da bi se z njihovim minimalnim skrbnim ravnanjem bilo škodnemu dogodku mogoče zanesljivo izogniti upoštevaje ugotovitve izvedenca in dokazano dejstvo, da na postajališču ni bilo oznake, ki opozarja osebe na nevarnost gibanja oziroma nevarnega približevanja premikajočemu se vlaku. Predlaga, naj se tožnikovi reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da odloči, da obstoji povračilna zaveza tožene stranke, da povrne tožniku škodo nastalo v nesreči v obsegu 60 odstotkov, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje drugemu senatu sodišča druge stopnje ter odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti revizijske stroške z zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Za revizijo pomembne pravne in dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje pravno odločilno dejansko stanje, na katero je vezano revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) :

- prvi tožnik se je z vlakom pripeljal na postajališče, tam izstopil, izstopila pa sta tudi oba sprevodnika;

- prvi tožnik je izstopil pri zadnjih vratih vlakovne kompozicije, ki so jo sestavljali štirje vagoni in je po izstopu ostal na peronu postajališča;

- po izstopu vseh potnikov in za tem, ko sta sprevodnika ugotovila, da nihče ne vstopa na vlak in da ni v neposredni bližini vlaka nikogar, ki bi ga lahko premikajoči vlak ogrožal, je najprej sprevodnik zadnje vlakovne kompozicije A. A. z iztegnjeno roko dal znak za odhod sprevodniku sprednje vlakovne kompozicije B. B., ta pa je po preverjanju enakih okoliščin za tem z roko dal znak za odhod strojevodji C. C., nakar sta sprevodnika vstopila na vlak, strojevodja pa je za tem, ko je z avtomatiko zaprl vrata vlaka, začel s speljevanjem vlaka s postajališča;

- od izstopa iz vlaka in med speljevanjem vlaka, je prvi tožnik stal na peronu postajališča, za tem pa skočil proti premikajočemu vlaku, in sicer proti odprtemu drugemu oknu od zadnjih vrat naprej, na katerem je s prekrižanimi rokami pred seboj bil naslonjen D. D. ter se ga poskušal z roko prijeti za roko, z nogami pa se opreti na steno vagona pod oknom, da bi se na takšen način še malo peljal z vlakom;

- prvemu tožniku se z rokami ni uspelo prijeti za roko D. D., na mokri steni vagona pa mu je tudi spodrsnilo, zato je zdrsnil po vlaku navzdol, najprej med peron in premikajočo vlakovno kompozicijo, nato pa z nogami pod vlak tako, da so mu zadnja kolesa vlakovne kompozicije prevozile nogi;

- dolžina perona na postajališču P. je bila 85 metrov, širina 3,5 metra in dolžina vlakovne kompozicije 88 metrov, do povoženja je prišlo na tirih na sredini dolžine perona, ko je vlak od speljave do trenutka prevoženja njegovih nog prevozil 31,77 metra, oddaljenost okna, na katerem je D. D. slonel in na katerega je prvi tožnik skočil, do zadnjih koles vlakovne kompozicije je bila 8,43 metra.

K procesnim očitkom:

7. Obširno revizijsko sklicevanje na to, kako konkretno bi lahko obstoj rumene črte preprečil oziroma vplival na drugačno ravnanje tožnika, revizijska zatrjevanja, da sprevodnika in strojevodja niso pravilno opazovali dogajanja ob vlaku na peronuoziroma, da niso pravočasno ravnali pri zaviranju vlaka, in da je strojevodja izjavil, da so mladoletniki že prej kršili red na peronu, nedopustno izpodbijajo opisane dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Tudi ni očitane procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V reviziji kritično ocenjeni zapis sodbenih razlogov, ko sodišči prve in druge stopnje pri presoji pravilnosti ravnanja strojevodje ugotavljata, da tudi če bi le ta pravilno opazoval dogajanje ob vlaku, ko je ta že speljal, ga ne bi mogel ustaviti pred povoženjem in tako prevoženja tožnikovih nog ne bi mogel preprečiti, predstavlja del dokazne ocene sodišč. Revident pa ugotavlja navedeno procesno kršitev v zatrjevanem protispisnem zapisu hipotetične izvedenčeve ugotovitve, da "...glede na to, da je bil vlak relativno dolg (dvojnik oziroma dve DMG), da na tem vlaku po izjavi strojevodje pogosto prihaja do kršenja notranjega reda s strani mladostnikov, bi moral le ta s posebno skrbnostjo opazovati dogajanje ob vlaku v vzvratnem ogledalu ali pa celo skozi okno. Če bi zaznal neustrezno ravnanje, bi, če ne bi preprečil, pa vsaj zmanjšal posledice škodnega dogodka." Zatrjevanega procesno nepravilnega nasprotja pa ni. Sodišče druge stopnje ni v nasprotju z vsebino opisanih izvedenčevih navedb le-te povzemalo v razloge sodbe. Očitana procesna kršitev je namreč lahko storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma "prepisa" besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih tako, da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisi v razlogih, torej če sodišče kakšno listino ali zapisnik o izpovedbah oziroma prepis zvočnega posnetka v razlogih povzame oziroma citira v nasprotju z njihovo vsebino (primerjaj določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP); med te procesne kršitve torej ni mogoče uvrstiti situacij, ko sodišče interpretira izvedene dokaze, z dokazno oceno pa pravdna stranka ne soglaša.¹ Opisana dokazna ocena je v izpodbijanih sodbah utemeljena z logičnim sklepanjem upoštevaje izvedenčeve ugotovitve, da je revident skočil na vlak, ko se je ta že premikal in je prepeljal že 31,77 metrov (primerjaj razloge sodbe sodišča prve stopnje v 12. točki na straneh 9 in 10 sodbe in razloge sodišča druge stopnje v 13. točki na 10. strani drugostopne sodbe, kjer je pritrjeno navedenim prvostopnim razlogom). Za revidentovim očitkom se tako skriva nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v izpodbijani sodbi temelji tudi na razumski presoji citiranih izvedenčevih podatkov. Izpodbijani razlogi so tudi v tem delu jasni in zadostni, in omogočajo preizkus izpodbijane sodbe ter zato nadalje tudi ni očitane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Ni res, da naj bi izvedenec ugotovil, da sprevodnika nista ravnala skrbno in sta kršila dolžnostno ravnanje, ker predvsem nista po oddanem signalnem znaku še enkrat preverila, ali je vse pripravljeno za odhod vlaka in spremljala nadaljnje priprave za odhod vlaka ter opazovala izvoza vlaka s postajališča, kar vse naj bi po stališču revidenta izostalo iz razlogov sodb sodišč. Prav nasprotno - izvedenec je jasno navedel, da je bilo zelo malo možnosti, da bi sprevodnik preprečil škodni dogodek s pritegnitvijo zasilne zavore, sicer pa decidirano ni ugotovil nobenega njunega proti predpisnega ravnanja. Vse to je pravilno povzeto v razlogih sodišč na že navedenih straneh sodb. Posledično revizija tudi nima prav, da izpodbijana sodba tudi v teh delih nima zadostnih in jasnih razlogov oziroma jih sploh nima, ter da so razlogi protispisni. Torej tudi tu ni bistvene kršitve iz 14. točke niti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

K materialnopravnim očitkom:

10. Revizijsko sodišče soglaša z izčrpnimi materialnopravnimi pravnimi razlogi sodišča druge stopnje, ki se nanašajo na v reviziji še odprta vprašanja krivdne neposlovne odgovornosti v zvezi z ravnanjem sprevodnikov in strojevodje ter objektivne odgovornosti tožene stranke. Upoštevaje posamezne revizijske očitke pa dodaja:

11. Ob zgoraj nanizanih dejanskih ugotovitvah obeh sodišč ni podlage za ugotovitev krivdne neposlovne odgovornosti, ki sta jo sodišči opravili na podlagi presoje določb Prometnega pravilnika. Ugotovitve sodišča druge stopnje, da v nobenem primeru - ne glede na ravnanje sprevodnikov in strojevodje - vlaka ni bilo mogoče ustaviti tako, da bi se preprečilo povoženje tožnikovih nog, pomenijo, da ni vzročne zveze med ravnanjem (opustitvijo) sprevodnikov in strojevodje ter nastalo škodno posledico, pri čemer je odgovornost sprevodnikov izključena celo upoštevaje podzakonski predpis, ki od sprevodnikov v spornem času niti ni zahteval takšnega ravnanja, za katerega se zavzema revident, kar obenem izključuje tudi protipravnost njunega ravnanja (glej razloge v 12. točki drugostopne sodbe). Ugotovitev izvedenca, da bi bila lahko škoda vsaj manjša, če bi strojevodja skrbno opazoval dogajanje ob vlaku, na katero se prav tako sklicuje revident, pa pomeni le hipotetično predvidevanje, ki za ugotovitev odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke ne zadostuje. Škoda je bila materialnopravno pravilno pripisana izključno tožnikovemu samovoljnemu oziroma ekscesnemu ravnanju, kot bo ocenjeno še v nadaljevanju te revizijske odločbe.

12. Revident se tudi neutemeljeno zavzema za drugačno stališče, kot ga je zavzelo sodišče druge stopnje, v zvezi z vprašanjem vzročne zveze med neobstojem rumenega opozorilnega traku na robu perona in nastalo škodo. Ta opisanega prvotožnikovega ravnanja prima facie ne bi mogel preprečiti. Namenjen je opozarjanju, kje se začne nevarno vplivno območje vlaka, ne omogoča pa fizičnega preprečevanja dostopa do njega. Takšna - predpisani namen opozorilnega znaka in njegov realni domet - pa v spornem primeru pomenita lahko le dejansko in pravno nepomembnost navedenega, v reviziji kritično ocenjenega pomanjkljivega ravnanja zavarovanca tožene stranke - prvi tožnik ni spregledal robu perona (tako da bi se zaradi spregleda vlaku preveč približal), temveč se je vlaku, ki je že vozil, prav namerno približal zato, da se je nanj pognal "za vsako ceno", da na njem obstane, pri čemer bi ("akrobatsko" oz. "kaskadersko") zgrabil roke prijatelja, ki je slonel na odprtem oknu, z nogami pa se oprl na steno vagona, se nekaj časa na ta način popeljel in nato skočil z vlaka na tla (primerjaj dejanske ugotovitve sodišč). Zatrjevanega obstoja vzročne zveze zato ni mogoče utemeljiti niti na podlagi teorije o ratio legis vzročnosti kot tudi adekvatne vzročnosti, pa tudi ne teorije o pripisljivosti vzroka zavarovancu tožene stranke, temveč prav nasprotno izključno na podlagi skrajno nerazsodnega prvotožnikovega ravnanja, ki tudi v tej smeri v celoti izključuje krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke.

13. Pravilen je tudi izpodbijani materialnopravni zaključek o izključitvi objektivne odgovornosti. Ta sicer načelno obstaja tudi v primerih, ko gre za delovanje takšnega prevoznega sredstva kot je vlak, ko je treba upoštevati njegovo velikansko maso in vožnjo po tirih, vendar pa le v primeru, če se njegova abstraktna nevarnost sploh pojavi in nato konkretizira ob njegovi normalni oziroma običajni ali vsaj predvidljivi uporabi, ali ob takšnem ravnanju tistih, ki so v njem ali v njegovi neposredni bližini. Takšno je tudi stališče sodne prakse.² V spornem primeru pa ni bilo tako. Vlak je "postal" nevarna stvar oziroma opravljanje železniškega prevoza nevarna dejavnost izključno zaradi opisanega prvotožnikovega ravnanja, katerega po dejanskih ugotovitvah sodišč tudi ni bilo mogoče uvrstiti med pričakovana, saj je preseglo okvire elementarnega razsodnega in razumnega človekovega ravnanja, pred škodnim dogodkom pa takšnih primerov ni bilo zaznanih. Skok na vozeči vlak, kakršen je bil sporni, se namreč lahko primerja s tistimi zavestnimi človekovimi ravnanji, ki pomenijo tako resno ogrožanja zdravja ali celo življenja, da jih je po zunanjih znakih mogoče primerjati s samomorilnimi ravnanji oziroma ravnanji, ki so jim vsaj objektivno podobni oziroma se jim zelo približajo. Domneva vzročnosti v breme imetnika nevarne stvari ali nosilca nevarne dejavnosti (železnice) se v konkretnem primeru torej sploh ni mogla pojaviti. Puščica vzročne zveze je obrnjena izključno v tožnikovo ravnanje, pravno relevantnega vzroka torej ni mogoče iskati v nevarnosti vlaka oziroma opravljanju železniške dejavnosti. Zato v spornem primeru že v izhodišču ni mogoče uporabiti zakonskih določb, ki urejajo objektivno odgovornost imetnika nevarne stvari oziroma izvajalca nevarne dejavnosti, torej ni bilo niti treba tehtati in primerjati teže ter obsega nevarnosti vlaka z ravnanjem oškodovanca na podlagi določb 149. in 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Preizkus bremena odškodninske odgovornosti in v tem okviru preizkus njegove morebitne porazdelitve je zato odpadel tudi na podlagi presoje ekskulpacijskih razlogov iz 153. člena OZ, kjer si konkurirata predhodno (v naprej) vzpostavljena objektivna odgovornost na eni strani ter ravnanje oškodovanca na drugi strani.³ V zvezi z očitkom objektivne odgovornosti se revident sklicuje še na sodno odločbo, ki pa ni primerljiva s konkretnim primerom (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 288/96 z dne 7. 1. 1998). Neutemeljeno je tudi sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 588/97 z dne 24. 6. 1998, saj prav tako ne gre za primerljivo zadevo.⁴

14. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 378. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Glej tudi v J. Zobec v L. Ude in drugi: "Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a-503.člen)", GV Založba, 2009, Ljubljana, stran 339. "...Protispisnost je napaka tehnične narave - gre namreč za napačen "postopek prenosa" (lahko bodisi kot napaka v prenosu bodisi kot protisloven prenos)..." Glej v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS napr.: sklep II Ips 194/2005 z dne 26. 5. 2005, sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015.
² Na primer: sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 288/96 z dne 7. 1. 1998.
³ V tej smeri primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 500/2007 z dne 30. 8. 2007.
⁴ V prvo navedeni zadevi je šlo za očitno nepazljivost železnice, ko je njen delavec delal na tirih in se ga je spregledalo, ko se je premikalo vagone, v drugem primeru pa je šlo za okoliščino, ko se je omogočilo prelahko odprtje mehanske ročice za odpiranje vrat med vožnjo vlaka in je zato lahko potnik odprl vrata, razen tega pa je bila ugotovljena predvidljivost oz. pogostost skokov z vozečega vlaka.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 302/2006
• VSL sklep II Cp 2311/2016
• VSL sodba II Cp 2021/2013