VSRS Sodba II Ips 204/2016

Jedro

Ugotovitve o širšem skupnem projektu med tožnikom, prvo toženko in A. A., katerega sestavni del je bila tudi pridobitev kredita s strani tožnika, ki je bil potreben za ustanovitev vmesne družbe in zagon igralniške dejavnosti v kazinu, ustrezajo bistvenim značilnostim družbene pogodbe (990. člen OZ), to sta skupni namen družbenikov in prizadevaje družbenikov za skupni namen.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženkama povrniti njune revizijske stroške v znesku 3.677,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka v že razsojenem delu v višini 107.630,94 EUR. Tožbo v II. točki zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, naj druga toženka umakne izvršbo zaradi izterjave zneska 387.784,28 EUR zoper tožnika pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici In 208/2011 je štelo za umaknjeno in postopek v tem delu ustavilo. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mora prva toženka drugi toženki plačati 302.035,06 EUR z dogovorjenimi obrestmi in drugimi nadomestili, določenimi s Kreditno pogodbo št. ... z dne 3. 4. 2007, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 409.666,00 EUR od 7. 6. 2007 do plačila, druga toženka pa je dolžna ta znesek prevzeti, presežek plačila po navedeni kreditni pogodbi pa nato nakazati tožniku. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu prva toženka plača 302.035,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških. Ugotovilo je, da je bilo nakazilo v višini kredita na račun prve toženke odrejeno s strani tožnika, saj sta s prvo toženko sodelovala v skupnem projektu glede casinoja C., d. d. Njuno razmerje bi lahko opredelili kot družbo civilnega prava, zato tožnik po oceni sodišča prve stopnje ni dokazal obogatitve na strani prve toženke.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi zoper sklep ugodilo, odločbo razveljavilo v I. točki in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbo zoper sodbo je zavrnilo in v izpodbijanem delu (v III. in IV. točkah izreka in stroškovni odločitvi v V. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo. Ugotovilo je, da v zvezi s financiranjem prve toženke s strani tožnika ni šlo za goli nakup poslovnega deleža družbe P. d. o. o., ampak za vložek, ki je bil potreben za ustanovitev vmesne družbe in zagon igralniške dejavnosti v kazinu. Zaradi slabih poslovnih potez je igralnica propadla in je sedaj v stečaju. Prva toženka ni obogatena, saj tožnik ni dokazal, da ni storila tega, kar so se dejansko dogovorili (ustanovitev mestne družbe in prevzem kazina). Tožnik, očitno zaradi slabih poslovnih rezultatov, ni želel pristopiti k že pripravljeni družbeni pogodbi.

Revizijske navedbe

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ugodi tožnikovi pritožbi in ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo sodišča druge stopnje oziroma sodbo sodišča druge in prve stopnje razveljavi v III., IV. in V. točkah izreka sodbe sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču druge oziroma prve stopnje. Navaja, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe 205., 207. in 208. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je izdalo drugostopenjsko odločbo kljub temu, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih je bil postopek od 3. 2. 2016 prekinjen. Tedaj je druga toženka prenehala obstajati oziroma je bila izbrisana iz sodnega registra, ker se je pripojila k prevzemni družbi - Družbi za upravljanje terjatev bank, d. d. Drugostopenjsko sodišče bi moralo sprejeti sklep o prekinitvi postopka in pozvati pravnega naslednika, da prevzame postopek, nato pa izdati sklep o nadaljevanju postopka zoper drugo toženko DUTB, d. d. V navedeni zadevi je bistveno, da se namen nakazila kredita prvi toženki ni realiziral, saj tožnik ni postal lastnik poslovnega deleža P., d. o. o. Obveznost vrnitve nastane tudi, če kdo sprejme nekaj glede na podlago, ki se ni uresničila, oziroma je kasneje odpadla. Opozarja na drugo pravdno zadevo III P 481/2012 z enakim dejanskim in pravnim stanjem, v kateri kot tožnik nastopa A. A. in v kateri je sodišče v celoti ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku. Višje sodišče v Mariboru je sodbo sodišča prve stopnje s sodbo I Cp 76/2015 z dne 2. 6. 2015 potrdilo. Ustavno načelo enakosti pred zakonom, opredeljeno v 14. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), pomeni, da se morajo uporabljati enaka pravila za enaka dejanska stanja. Določba 22. člena Ustave RS pomeni aplikacijo splošnega načela enakosti pred zakonom na področju sodnega in drugega varstva pravic. Kadar sodišče izda nezakonito sodno odločbo, s katero odloči drugače, kot sicer odloča v primerljivih zadevah, gre za očitno kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS in s tem tudi pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS. V konkretni zadevi se je nakazilo izvršilo prvi toženki z namenom, da bi tožnik postal družbenik družbe R., kasneje imenovane P., d. o. o. Navedeno je potrdila priča B. B., tedanji direktor prve toženke. Enako je povedal tožnik. B. B. je tudi izpovedal, da je ta denarna sredstva prva toženka knjižila kot obveznost do tožnika. Delna vračila kredita je tožnik izvršil, ker je pričakoval, da se bo uresničil namen nakazila prvi toženki, torej očitno v zmoti. Drugostopenjsko sodišče se do teh bistvenih navedb sploh ni opredelilo, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako se ni opredelilo do pritožbenih navedb, v katerih je tožnik izpostavil, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo besedo "projekt", ki jo je uporabil tožnik v svoji izpovedbi in s katero je želel poudariti, da je bil njegov "projekt" nakup poslovnega deleža. Zato je tudi sodeloval v upravi družbe C., d. d. Vsa pooblastila v skladu s pogodbami so imeli sicer direktorji igralnice, kar pa tožnik ni bil. Končno se sodišče druga stopnje ni opredelilo do pritožbenih očitkov o neverodostojnosti priče B. B., ki je v obravnavani pravdni zadevi povedal drugače kot v zadevi III P 481/2012. Sklenjen ni bil noben dogovor, da se lahko denarna sredstva, ki so bila nakazana prvi toženki, uporabijo za namen obnove igralnice, prav tako prva toženka med postopkom ni priložila nobenega dokaza, da bi o tem obstajal kakršenkoli dogovor. Da je bil denarni znesek, pridobljen s kreditom, namenjen nakupu poslovnega deleža v družbi P., d. o. o., je razvidno iz listine - priloge 27 (kot jo je označila prva toženka), iz katere je razvidno, da se zneska 59.916,00 EUR in 409.666,00 EUR vodita pri prvi toženki kot kapitalski vložek. Iz samega dopisa takratnega direktorja prve toženke z dne 28. 3. 2010 izhaja, da sta 7. 6. 2007 v obliki avansa dva izmed vlagateljev plačala denarni znesek v višini 469.582,00 EUR in da gre za avans za nakup poslovnega deleža v družbi P., d. o. o. Tudi kreditna pogodba, v kateri je bila dogovorjena zastava na 34 % deležu družbe R., nakazuje, da je bil kredit pridobljen za namene nakupa poslovnega deleža v družbi P., d. o. o. Zatrjevani tožnikov namen izkazuje tudi elektronsko sporočilo z dne 25. 5. 2007, v katerem druga toženka obvešča prvo toženko o delitvi solastninskih deležev v višini 34 %. Zmotno je materialnopravno stališče, da naj bi v konkretnem primeru šlo za družbo civilnega prava. To, da je bil tožnik predsednik uprave v družbi C., d. d., ne pomeni, da bi imel kakršnakoli lastniška upravičenja iz naslova družbeništva v družbi P., d. o. o., oziroma da bi šlo za družbo civilnega prava. Vodenje gospodarske družbe po pravilih korporacijskega prava ne pomeni hkrati tudi lastništva.

4. Revizija je bila vročena toženkama, ki sta nanjo odgovorili in predlagali, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Priglašata stroške odgovora na revizijo. Opozarjata, da v slovenski pravni teoriji in sodni praksi glede okoriščanja na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) velja obogatitveno načelo. To pomeni, da mora prejemnik koristi vrniti le korist, ki jo še ima. Nesporno je, da je bil C., d. d., zaradi stečaja že izbrisan iz sodnega registra, kar pomeni, da prva toženka ni mogla biti neupravičeno obogatena, ampak prav nasprotno, s poslom je bila oškodovana. V celoti se strinja z ugotovitvami v sodbah nižjih sodišč, da so bili vsi dogovori glede namena kredita in nakazila denarja prvi toženki del širšega projekta med tožnikom, prvo toženko in A. A..

5. Revizija ni utemeljena.

Dejansko stanje

6. Bistvene prvine dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo sodišče druge stopnje, so naslednje:

- tožnik in pravna prednica druge toženke sta 3. 4. 2007 sklenila kreditno pogodbo ..., na podlagi katere je tožnik dobil gotovinski kredit 410.000,00 EUR, ki ga je moral koristiti do 30. 4. 2007, vrniti pa do 2. 9. 2013;

- 5. 4. 2007 je bil sklenjen sporazum o zavarovanju denarne terjatve SV ... v notarskem zapisu;

- druga toženka je kredit 7. 6. 2007 v skladu s tožnikovim navodilom nakazala na račun prve toženke;

- Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II P 719/2011 z dne 10. 7. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1201/2012 z dne 15. 1. 2012 pravnomočno zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti omenjenih kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve;

- obstajal je dogovor o namenu kredita, ki je bil del širšega skupnega projekta med tožnikom, prvo toženko in A. A. v smeri ustanovitve vmesne družbe (R., d. o. o., kasneje P., d. o. o.), ki bi upravljala s kazinom C., d. d. (zdaj v stečaju); ustanovljena je bila družba P., d. o. o., ki je 100 % lastnica družbe C., d. d.;

- tožnik je zavestno investiral v skupni projekt z željo in v upanju, da projekt uspe, bil je tudi predsednik uprave C., d. d.;

- prva toženka je pripravila družbeno pogodbo, v kateri je določila deleže investitorjev (tudi tožnika), vendar do njenega podpisa ni prišlo, očitno iz razloga, ker je do prevzema C., d. d., s strani družbe P. d. o. o., sicer prišlo, vendar pa prevzem ni pokazal želenega poslovnega rezultata.

O bistvenih kršitvah postopka

7. Vrhovno sodišče ni bilo dolžno vsebinsko preučiti navedb v reviziji, ki so nedovoljene, ker se nanašajo na nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 370. člena ZPP). Očitki o kršitvah postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP o pomanjkanju obrazložitve oziroma o pomanjkljivi obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, s sklicevanjem na dele izpovedb priče B. B., tožnika in nekatere listinske dokaze (zadnji odstavek 6. točke revizije) so navidezni, saj merijo na dokazno oceno sodišča prve stopnje. Enako velja glede očitka neskladnosti oziroma neverodostojnosti izpovedi priče B. B..

8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ima namreč funkcionalen značaj in je podana le v tistih, zelo redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima.

9. Res je, da pravici stranke, da se v postopku izjavi, na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe strank, tako dejanske kot pravne, vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Upoštevaje nižji standard obveznosti obrazložitve odločb instančnih sodišč sodišče druge stopnje ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izjavilo se je o pritožbenih navedbah, ki merijo na nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja in ki so bile po razumni oceni tega sodišča za odločitev o zadevi bistvene. Pritrdilo je dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi s poslovnim sodelovanjem tožnika in prve toženke v skupnem projektu glede prevzema družbe C., d. d., ter zavrnilo tožnikovo tezo, da je bil edini namen nakazila denarnih sredstev po kreditni pogodbi prvi toženki nakup poslovnega deleža v družbi P., d. o. o.. Dolžnost opredelitve sodišča druge stopnje ne pomeni, da bi moralo to zavzeti stališče o vsaki listini, ki jo kot dokaz svojih navedb ponuja tožnik.

10. Cilj pravdnega postopka je odločitev, ki ustreza pravicam in obveznostim strank iz materialnopravnega razmerja in ki jo zagotavlja pravilna in popolna ugotovitev dejstev ob pravilni uporabi materialnega prava, vse to v okviru avtonomije strank oziroma njenim izrazom v pravdnem postopku - načelom dispozitivnosti in razpravnim načelom. Razpravno načelo pomeni, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP). Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Zrcalna slika tega načela je dolžnost sodišča, da svojo odločbo (razen izjemoma) opre samo na dejstva, ki so jih navedle stranke.

11. Navedeno pojasnjuje, zakaj je dejansko stanje, ki ga sodišče sprejme kot podlago svoje odločitve o zadevah, ki imajo delno enako dejansko podlago, lahko različno. K temu je treba dodati še razmerje med načeloma dispozitivnosti in o oficioznosti v pritožbenem in revizijskem postopku. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa pazi le na nekatere absolutne bistvene kršitve postopka in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

12. Ustavno načelo enakosti pred zakonom oziroma njegov odraz načela enakega varstva pravic v sodnem postopku torej nikakor nista jamstvo za enako odločitev v podobnih zadevah, in to še toliko manj, če imata tožnikov zahtevek in zahtevek A. A. v zadevi III P 481/2012 le delno enako dejansko podlago. Ne drži, kot sicer želi prikazati tožnik v reviziji, da "gre za enako pravno in dejansko stanje", saj že samo trditveno gradivo v zadevah kaže, da položaj obeh tožnikov, zlasti glede na različnost njunih denarnih vložkov v posel in vsebine sodelovanja v njem, ni primerljiv. Med ugotovitvijo sodišča v zadevi III P 481/2012, da je A. A. za plačilo želel pridobiti delež v novo ustanovljeni družbi, ki je bila edini lastnik družbe C., d. d., pri čemer pa prva toženka dobljenega zneska ni porabila za prenos poslovnega deleža, ampak za prenovo igralnice, in sicer brez tožnikovega naročila oziroma dovoljenja, in ugotovitvijo v obravnavani pravdni zadevi o obstoju dogovora o namenu kredita, ki je bil del širšega skupnega projekta v smeri ustanovitve vmesne družbe, ki bi upravljala s kazinom C. d. d., je bistvena razlika.

13. Relativna bistvena kršitev 206., 207. in 214. člena ZPP ni podana. Druga toženka je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 2016/7526 z dne 19. 2. 2016 izbrisana iz sodnega registra in pripojena k prevzemni družbi - Družbi za upravljanje terjatev bank, d. d. po Pogodbi o pripojitvi z dne 3. 2. 2016. S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po zakonu samem (3. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Dokler traja prekinitev postopka, ne more sodišče opravljati nobenih pravdnih dejanj (prvi stavek drugega odstavka 207. člena ZPP). Izjema od tega pravila je določena v drugem stavku drugega odstavka 207. člena ZPP, in sicer lahko sodnik ali senat, če je prekinitev nastala po koncu pravdne obravnave, na podlagi te obravnave izda odločbo. Omenjeno izjemo zakon dovoljuje zato, ker so bila pred prekinitvijo postopka opravljena že vsa procesna dejanja v postopku razen izdaje odločbe. Na to dejanje, ki je procesno dejanje sodišča, prekinitev postopka ne vpliva, niti niso zaradi njega ogrožena procesna upravičenja strank.

14. Seja pritožbenega senata, potem ko so bila pred prekinitvijo postopka opravljena vsa procesna dejanja v pritožbenem postopku, je v celoti primerljiva s situacijo, ki jo predvideva drugi stavek drugega odstavka 207. člena ZPP. Ker je izdaja odločbe sodišča druge stopnje na seji procesno dejanje sodišča, okoliščina, da je sodišče druge stopnje odločbo izdalo v času po prekinitvi postopka, ne pomeni ravnanja v nasprotju z 207. členom ZPP.

O zmotni uporabi materialnega prava

15. Ugotovitve o širšem skupnem projektu med tožnikom, prvo toženko in A. A., katerega sestavni del je bila tudi pridobitev kredita s strani tožnika, ki je bil potreben za ustanovitev vmesne družbe in zagon igralniške dejavnosti v kazinu, ustrezajo bistvenim značilnostim družbene pogodbe (990. člen OZ), to sta skupni namen družbenikov (prevzem kazina ... zaradi opravljanja igralniške dejavnosti) in prizadevaje družbenikov za skupni namen (denarna prispevka tožnika in A. A., tožnikovo predsedovanja v upravi kazina brez pogodbe in plačila, vse z namenom, da projekt uspe, in pridobitev delnic kazina s strani prve toženke preko v ta namen ustanovljene družbe P., d. o. o.). Pravno nepomembno je, da v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi pogodbene stranke izrecno izrazile pogodbeno voljo, dovolj je, da ravnajo, kot bi narekovala družbena pogodba¹.

16. To pomeni, da je treba izvrševanje pravic in obveznosti v družbi, vprašanja koristi, ki se dosežejo v družbi, bremena izgub, ki nastanejo, premoženja in prenehanja družbe presojati na podlagi medsebojno sklenjene obligacijske pogodbe, ne pa z vidika neposlovne obveznosti prve toženke. To velja tudi glede s strani tožnika zatrjevanega dogovora in njegove morebitne kršitve glede oblikovanja samostojne (tretje) družbe s poslovnimi deleži družbenikov.

17. Ker je bila tožnikova denarna izpolnitev sestavni del širšega obligacijskega dogovora med družbeniki, ki je tudi pravni temelj za reševanje njihovih medsebojnih zahtevkov iz tega naslova, do prehoda premoženja na prvo toženko ni prišlo brez pravnega temelja oziroma tožnik ni izpolnil denarne terjatve glede na pričakovano podlago, ki se kasneje ni uresničila (tretji odstavek 190. člena OZ).

18. Vrhovno sodišče je tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Stroškovni izrek temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik ni uspel z revizijo, mora toženkama povrniti stroške za odgovor na revizijo, ki so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo v znesku 3.014,00 EUR, povečano za 22% DDV, skupaj 3.677,00 EUR. Toženki plačila zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov ne uveljavljata.

-------------------------------
¹ B. Zabel v Juhart in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, četrta knjiga, stran 935.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Cp 528/2017
• VSRS sodba II Ips 283/2013
• VSRS Sklep II Ips 93/2021