VSRS Sklep I Up 242/2017

Jedro

Pritožničine pavšalne in neizkazane navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe, da je izvršitev izpodbijanega sklepa, predvsem v delu, ki se nanaša na dopolnitev odpustnega pisma in opravičilo, že po naravi takšna, da bi imela ireverzibilne posledice, ne zadoščajo za uspešno uveljavljanje obravnavanega predloga. Stališče pritožnice, da dejstvo, da že danega opravičila (v primeru ugoditve tožbe) ne bo mogoče vzeti nazaj, samo po sebi predstavlja težko popravljive škode, je zmotno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu zadržalo izvršitev sklepa Komisije Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic, št. 021-32/2017-21 z dne 22. 9. 2017. Začasna odredba je bila predlagana v zvezi s tožbo zoper omenjeni sklep, s katerim je bilo tožnici naloženo, da odpravi ugotovljene nepravilnosti v zapisniku - odpustnem pismu z dne 19. 11. 2016, ki se nanaša na mladoletno pacientko ..., rojeno ..., in sicer tako, da ga dopolni z navedbami, da mati navedene pacientke ni zavrnila bolnišničnega zdravljenja v juniju 2016 in da se ji pisno opraviči za nastale nepravilnosti, hkrati pa je bilo tožnici z omenjenim sklepom naloženo tudi, da sprejme ustrezne ukrepe za preprečitev kršenja pravic pacientov v prihodnje, o čemer mora poročati Komisiji Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da tožnica s pavšalnimi navedbami, brez navajanja konkretnih podatkov in okoliščin ter brez predložitve dokazov zanje, ni izkazala nevarnosti nastanka težko popravljive škode. Ob tem je pojasnilo, da ker že navedeni prvi pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, ni ocenjevalo tudi sorazmernosti predlaganega ukrepa s prizadetostjo javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank.

3. V pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tožnica (v nadaljevanju pritožnica) uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ponavlja navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe, da je izvršitev izpodbijanega sklepa, v delu, ki se nanaša na popravek odpustnega pisma ter opravičilo za nastale nepravilnosti, po svoji vsebini takšne narave, da bi imela ireverzibilne posledice. Vzpostavitev prvotnega stanja po že danem opravičilu namreč ni mogoča. K že navedenemu dodaja, da siljenje v opravičilo za nekaj, kar nekdo ni storil, samo po sebi pomeni poseg v ustavne pravice, zlasti v pravico do osebnega dostojanstva ter osebnostne pravice, ter okrnitev ugleda in dobrega imena. Opozarja tudi, da siljenje k takšnim neutemeljenim dejanjem, kot v izpodbijanjem sklepu, še dodatno poslabšuje že tako slabo javno mnenje o zdravstvu. Gre za notorno dejstvo, za katerega dokaz ni potreben. Trdi pa še, da je zato, ker danega opravičila ni moč vzeti nazaj, že po naravi stvari onemogočeno učinkovito sodno varstvo, to pa je težko popravljiva škoda. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico.

4. Tožena stranka in stranka z interesom, mld. ..., ki jo zastopa zakonita zastopnica - mati ..., na pritožbo nista odgovorili.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je torej verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

8. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.¹

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje predlog za začasno odložitev začetka izvrševanja izpodbijane odločbe tožene stranke v obravnavanem primeru utemeljeno zavrnilo, ker pritožnica ni izkazala, da zatrjevane škode sama, drugače kot z zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe tožene stranke, ne more preprečiti. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožničine pavšalne in neizkazane navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe, da je izvršitev izpodbijanega sklepa, predvsem v delu, ki se nanaša na dopolnitev odpustnega pisma in opravičilo, že po naravi takšna, da bi imela ireverzibilne posledice, ne zadoščajo za uspešno uveljavljanje obravnavanega predloga. Stališče pritožnice, da dejstvo, da že danega opravičila (v primeru ugoditve tožbe) ne bo mogoče vzeti nazaj, samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo, je zmotno, zato bi morala pritožnica že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe konkretno navesti, v čem oziroma na kakšen način naj bi se zatajevane ireverzibilne posledice izvršitve izpodbijanega sklepa tožene stranke kazale.

10. Pritožnica je v pritožbi sicer dodatno navedla, da bi se v primeru siljenja v izvršitev izpodbijanega akta težko popravljiva škoda kazala v okrnitvi njenih ustavno varovanih pravic do osebnega dostojanstva in osebnostne pravice in v okrnitvi ugleda in dobrega imena (tako nje same kot tudi zdravstva na splošno), ter tudi, da bo zaradi dejstva ireverzibilnosti danega opravičila onemogočeno učinkovito sodno varstvo. Vendar pa so te navedbe pritožbene novote, za katere pritožnica ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 74. člena ZUS-1), in so kot take nedovoljene, Vrhovno sodišče pa jih zato ne more upoštevati.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K II. točki izreka:

12. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Tako npr. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011 in I Up 203/2016.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep I U 1856/2018-6
• UPRS Sklep I U 1868/2018-6
• VSRS Sklep I Up 136/2017