VSRS Sklep I Up 207/2017

Jedro

Med strankama ni sporno, da pritožnica letnega načrta svojega lovišča za leto 2017 ni podpisala, zaradi česar sta izvršilni organ OZUL GLUO in Zavod za gozdove Slovenije izdala sklep o tem, da navedeni letni načrt še ni usklajen z letnim lovsko upravljavskim načrtom za II. GLUO za leto 2017 in razdelilnikom odvzema posameznih vrst divjadi in drugih ukrepov v populacijah posameznih vrst divjadi ter v njihovem življenjskem okolju. Kot takšen pa sklep ne ustvarja nobenih pravnih posledic za pritožnico oziroma ne posega v njen pravni položaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo, s katero je ta predlagala odpravo sklepa izvršilnega organa Območnega združenja upravljavcev lovišč Gorenjskega lovsko upravljavskega območja (v nadaljevanju OZUL GLUO) in Zavoda za gozdove Slovenije, Območna enota Kranj, št. 010-25/2017 z dne 23. 5. 2017, v delu, ki se nanaša na uskladitev letnih načrtov lovišč in lovišč s posebnim namenom na območju GLUO za leto 2017 z letnim lovsko upravljavskim načrtom za II. GLUO za leto 2017 in razdelilnikom odvzema jelenjadi za leto 2017 (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tudi tožničin predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka) in na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče tožbo zavrglo zato, ker izpodbijani akt očitno ne posega v tožničino pravico ali pravno korist oziroma ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).

2. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep o zavrženju tožbe (I. točka izreka) vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Prav tako predlaga, da Vrhovno sodišče v primeru utemeljenosti pritožbe na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti 17. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1) in 86. člena Pravilnika o načrtih za gospodarjenje z gozdovi in upravljanje z divjadjo (Ur. l. RS, št. 91/2010, v nadaljevanju Pravilnik). Izpostavlja, da je minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s sklepom, št. 3410-4/2017/3 z dne 24. 4. 2017, s katerim je bil sprejet letni načrt za GLUO za leto 2017, ter tudi tu izpodbijani sklep posegel v pritožničin pravni položaj, saj pritožnici določajo obveznosti glede izvrševanja odvzema posameznih vrst divjadi, med drugim tudi jelenjadi. Neizpolnjevanje obveznosti, določenih v letnem načrtu za GLUO za leto 2017, pa je sankcionirano z zelo visokimi kaznimi in odvzemom koncesije. Pritožnica v nadaljevanju navaja razloge za težave pri realizaciji odvzema jelenjadi. Meni, da odvzem jelenjadi med upravljavci lovišč na območju GLUO ni smotrno razdeljen, kot to predpisuje tretji odstavek 16. člena ZDLov-1, saj razdelilnik ne upošteva vseh pripomb, ki jih je podala pritožnica. Izpodbijani sklep zato ni zakonit. Če vsi letni načrti lovišč v okviru GLUO niso usklajeni z letni načrtom za GLUO za leto 2017, toženi stranki nista imeli nobene podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Pritožnica bi morala v skladu z razdelilnikom odvzema divjadi v letu 2017 izvršiti odvzem 24 kosov jelenjadi, česar pa ni mogoče izvršiti. Ker zoper sam postopek smotrne razdelitve odvzema jelenjadi, kot tudi zoper izpodbijani sklep, ZDLov-1 ne predvideva nobenega pravnega sredstva, mora biti v skladu s 1. členom ZUS-1 zagotovljen upravni spor.

3. Prvotožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Drugotožena stranka pa je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med strankama je sporno, ali je zoper sklep izvršilnega organa OZUL GLUO in Zavoda za gozdove Slovenije, št. 010-25/2017 z dne 23. 5. 2017, v delu, ki se nanaša na uskladitev letnih načrtov lovišč in lovišč s posebnim namenom na območju GLUO za leto 2017 z letnim lovsko upravljavskim načrtom za II. GLUO za leto 2017 in razdelilnikom odvzema jelenjadi za leto 2017, dovoljen upravni spor.

6. ZUS-1 določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, vendar le kolikor ti urejajo posamična razmerja (prvi odstavek 2. člena, četrti odstavek 5. člena ZUS-1).

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da v obravnavanem primeru upravni spor ni dovoljen.

8. V skladu z ZDLov-1 z divjadjo upravlja Republika Slovenija. Načrti upravljanja z divjadjo in ukrepanja v njenem življenjskem okolju so dolgoročni načrt lovsko upravljavskega območja, letni načrt lovsko upravljavskega območja ter letni načrt lovišča oziroma lovišča s posebnim namenom (tretji odstavek 1. člena, prvi odstavek 13. člena).

9. Letni načrt lovišča in lovišča s posebnim namenom mora biti usklajen z letnim načrtom lovsko upravljavskega območja, in sicer morajo upravljavci v sodelovanju z območnim združenjem upravljavcev in Zavodom za gozdove smotrno razdeliti v letnem načrtu lovsko upravljavskega območja določene ukrepe med posamezna lovišča in lovišča s posebnim namenom (drugi in tretji odstavek 16. člena ZDLov-1). Podrobnejši postopek sprejemanja navedenega načrta v zakonu ni določen, pač pa je to materijo na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 17. člena ZDLov-1 uredil Pravilnik.

10. Pravilnik določa, da morajo najkasneje 15 dni od začetka veljavnosti pravilnika, s katerim se sprejmejo letni načrti lovsko upravljavskega območja, izvršilni organ OZUL, Zavod za gozdove Slovenije in upravljavci lovišč in lovišč s posebnim namenom v lovsko upravljavskem območju zagotoviti, da se letni načrti lovišč in lovišč s posebnim namenom uskladijo z letnim načrtom lovsko upravljavskega območja. O uskladitvi letnih načrtov lovišč in lovišč s posebnim namenom z letnim načrtom lovsko upravljavskega območja izvršilni organ OZUL in Zavod za gozdove Slovenije izdata pisni sklep ter podpišeta in žigosata tiskano verzijo usklajenih letnih načrtov upravljavcev lovišč oziroma lovišč s posebnim namenom. Tako usklajene letne načrte lovišč in lovišč s posebnim namenom z letnim načrtom lovsko upravljavskega območja podpiše in žigosa tudi odgovorna oseba upravljavca lovišča ali lovišča s posebnim namenom. S tem postane letni načrt lovišča oziroma lovišča s posebnim namenom veljaven (prvi in drugi odstavek 89. člena).

11. Med strankama ni sporno, da pritožnica letnega načrta lovišča ... za leto 2017 ni podpisala, zaradi česar sta izvršilni organ OZUL GLUO in Zavod za gozdove Slovenije izdala sklep o tem, da navedeni letni načrt še ni usklajen z letnim lovsko upravljavskim načrtom za II. GLUO za leto 2017 in razdelilnikom odvzema posameznih vrst divjadi in drugih ukrepov v populacijah posameznih vrst divjadi ter v njihovem življenjskem okolju (četrti odstavek sklepa).¹ Kot takšen pa sklep ne ustvarja nobenih pravnih posledic za pritožnico oziroma ne posega v njen pravni položaj (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) ali ureja posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1). Ker nadalje niti s specialnim zakonom, npr. ZDLov-1, ni določeno, da o njegovi zakonitosti odloča sodišče v upravnem sporu, je nujen zaključek, da zoper sporni sklep upravni spor ni dovoljen.

12. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeni ugovor, da pritožnica na "sprejet" razdelilnik odvzema jelenjadi nima nobenega vpliva in ga praktično mora izvršiti v izogib prekrškovni odločbi in odvzemu koncesije oziroma da ima zoper "postopek smotrne razdelitve odvzema divjadi (tudi jelenjadi)" na podlagi 1. člena ZUS-1 na voljo upravni spor, ker ni predvideno nobeno pravno sredstvo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da razdelilnik ni predmet tega upravnega spora (ni izpodbijani akt), določba 1. člena ZUS-1 pa tudi ne predstavlja samostojne pravne podlage za sprožitev upravnega spora.² Stališče pritožnice, da ji bo zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz razdelilnika v zvezi z odvzemom jelenjadi za leto 2017 lahko izdana odločba o prekršku ali odvzeta koncesija, pa je poleg tega v nasprotju s tretjim odstavkom 89. člena Pravilnika, ki jasno določa, da se lahko do sprejema letnih načrtov lovišč izvaja le lov na divjad, ki se v skladu z določbami predpisa, ki ureja vrste divjadi in njihove lovne dobe, lahko lovi celo leto. Pri vrstah divjadi, za katere je določen delni lovopust, pa je dovoljen lov v višini in strukturi 70 odstotkov od načrta odvzema, potrjenega v letnem načrtu lovišča iz prejšnjega leta. Izpodbijani sklep torej za pritožnico ne ustvarja nobene obveznosti v smislu obsega odvzema jelenjadi za leto 2017.

13. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da sta pritožnici kršeni ustavni pravici iz 23.³ in 25.⁴ člena Ustave RS, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je to pojmovno izključeno z zgoraj obrazloženim stališčem, da s sklepom ni bilo odločeno o (tožničini) pravici, obveznosti ali pravni koristi.

14. Na stališče, da zoper izpodbijani sklep ni upravnega spora, ker ne gre za akt v smislu prvega odstavka 2. člena ali četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, ki se nanašajo na druge akte oziroma predpise (npr. sklep ministra, s katerim je bil sprejet letni načrt za GLUO za leto 2017).

15. Vrhovno sodišče na koncu še dodaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno odločilo in svojo odločitev obrazložilo, vendar pa se je pri tem napačno sklicevalo na 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Glede na to, da je ugotovilo, da izpodbijani sklep ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), ne bi smelo tožbe zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj slednja izhaja iz nasprotne predpostavke, da se s tožbo izpodbija upravni akt, ki pa očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Sodišče prve stopnje bi ob svoji ugotovitvi moralo tožbo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kar pa ne vpliva na siceršnjo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.⁵

16. Vrhovno sodišče na podlagi vsega navedenega zaključuje, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1 in izpodbijani sklep potrdilo.

K II. točki izreka:

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ V prvih treh odstavkih sklepa je določeno, da so tam našteti letni načrti lovišč usklajeni z zgoraj navedenimi dokumenti, vendar med njimi ni letnega načrta pritožničinega lovišča, torej se sklep v tem delu očitno ne nanaša na pritožnico.
² O tem, da ima določba splošno pojasnjevalno naravo, glej: Zalar, B. v: Breznik, J. in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, str. 17.
³ Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
⁴ Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
⁵ Glej tudi sklepa Vrhovnega sodišča I Up 98/2014 z dne 28. 8. 2014 in I Up 446/2012 z dne 22. 5. 2013.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 206/2017
• Sklep I Up 128/2010
• Sodba VIII Ips 235/2004