VSRS Sklep X Ips 345/2016

Jedro

Pravnega vprašanja, na katero pričakuje odgovor Vrhovnega sodišča, revidentka v reviziji ni konkretizirala. V delu revizije, ki je namenjen njeni dovoljenosti, revidentka pojasnjuje svoja stališča v okviru revizijskih razlogov, vendar pomembnega pravnega vprašanja ne izpostavi tako, da bi zadostila standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja.

Revidentka ni izkazala zelo hudih posledic izpodbijane odločitve, saj ni predložila nobenih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je kot posledica izpodbijane odločitve ogroženo njeno preživljanje oziroma preživljanje njene družine.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep Sveta Mestne občine ..., št. 610-7/2013-53- (01/01) z dne 11. 6. 2015, s katerim je ta v ponovnem postopku tožnico z dnem 26. 2. 2014 razrešil z mesta direktorice javnega zavoda ..., in sicer zaradi zanemarjanja ter malomarnega opravljanja njenih dolžnosti, zaradi katerih nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda (4. alineja drugega odstavka 38. člena Zakona o zavodih, v nadaljevanju ZZ) in zaradi negospodarnega ravnanja s sredstvi (8. alineja 11. člena oziroma 5. alineja 11. člena Odloka o ustanovitvi javnega zavoda ...).

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1¹ je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Stranka, ki vloži izredno pravno sredstvo, mora namreč izkazati, da so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjene procesne predpostavke, konkretno njena dovoljenost. Ker Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015), v nadaljevanju zaradi pojasnila revidentki navaja le bistvene preudarke, zaradi katerih revizije ni vsebinsko obravnavalo.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Kakšne so zahteve za to, da je mogoče revizijo dovoliti zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.² Revidentka tem zahtevam ni zadostila.

7. Pravnega vprašanja, na katero pričakuje odgovor Vrhovnega sodišča, namreč revidentka v reviziji ni konkretizirala. V delu revizije, ki je namenjen utemeljitvi njene dovoljenosti, revidentka pojasnjuje svoja stališča v okviru revizijskih razlogov (in sicer med drugim, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo sodbe Upravnega sodišča I U 469/2014; da bi morala biti revidentka razrešena šele po ponovno izvedenem postopku zavoda, do tedaj pa bi morala biti vrnjena na mesto direktorice; da svet Zavoda o njeni razrešitvi ne bi smel odločiti za nazaj, o čemer se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni izreklo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb upravnega spora iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1; da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1), vendar pomembnega pravnega vprašanja ne izpostavi tako, da bi zadostila standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.³

8. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča⁴ mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s priloženimi listinami (plačilnimi listami) in navedbami - da je bila njena plača po razrešitvi, ko je bila razporejena na mesto kustos, znatno zmanjšana, in sicer iz osnovne plače v višini 3.113,53 EUR bruto na osnovno plačo 2.001,31 EUR bruto; da je bila na drugem delovnem mestu izpostavljena mobingu, v posledici česar ji je v januarju 2016 prenehalo delovno razmerje; da je razrešitev škodila njenemu ugledu in da je trpela njena ožja (mož in dva otroka) in širša družina - obstoja zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ni izkazala.⁵ Revidentka namreč ni predložila nobenih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je kot posledica izpodbijane odločitve ogroženo njeno preživljanje oziroma preživljanje njene družine.

10. Ker uveljavljana pogoja za dovoljenost revizije nista izkazana, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

11. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizije (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Ker je bila v obravnavani zadevi sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), se v postopku pred Vrhovnim sodiščem določbe tega zakona ne uporabljajo (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).
² Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 3. 2014.
³ Enako npr. sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011 in X Ips 287/2012 z dne 11. 7. 2012.
⁴ Prim. na primer stališča Vrhovnega sodišča v sklepih X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010.
⁵ Prim. na primer stališča Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 125/2015 z dne 20. 5. 2015.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep X Ips 188/2015
• VSRS Sklep X Ips 100/2016
• Sklep X Ips 21/2013